dopelt1 nepreg. štev. dvojen: S. Aguſtinus pravi, de je dopelt im. ed. gori vſtajane, namrezh te dushe, inu tiga teleſsa ǀ letukaj Naveſta premishluje dopelt tož. ed. lepoto Ieſuſavo ǀ Bias Philoſophus pak pravi, de natura je pot dopelt tož. mn. urata, namrezh pod shnable, inu sobè saperta, de bi zhlovek poprej dobru premiſlil, kej ima govorit ǀ imaio dopelt tož. mn. ushesha ← nem. doppelt ‛dvojen’ ← stfrc. doble < lat. duplus ‛dvojen’; → topelt1
SNOJ, Marko, Slovar jezika Janeza Svetokriškega, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.
dopelt2 prisl. dvojno: ſim njemo poſsodel, pakzhes shteri miſize dopelt je meni povernel ǀ Ie prishal en preprost ſim njemu blagu dopelt saraital → dopelt1, → topelt2
SNOJ, Marko, Slovar jezika Janeza Svetokriškega, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.
dopelt prid. ♦ P: 1 (MD 1592)
Besedje slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.
dopelt nepregibni pridevnik
dvojen
FREKVENCA: 1 pojavitev v 1 delu
Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.
