dobročúten pridevnik

1. ki v odnosu do drugih ima, izkazuje pozitivne lastnosti 
1.1 ki kaže, izraža prisotnost takih lastnosti  

ETIMOLOGIJA: iz dober čut

KRVINA, Domen, Sprotni slovar slovenskega jezika 2014?2017, www.fran.si, dostop 1. 6. 2024.