dekadénca dekadénce samostalnik ženskega spola [dekadénca]
- 1. zavračanje uveljavljenih moralnih vrednot, ki se izkazuje s predajanjem užitkom, razkošnim življenjem
- 1.1. skupina ljudi, ki izkazuje zavračanje takih vrednot, se predaja užitkom, razkošnemu življenju
- 2. iz literarne vede umetnostna smer s konca 19. stoletja, za katero so značilni senzualizem, subjektivizem, esteticizem
eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016–2017, www.fran.si, dostop 20. 4. 2024.
dekadénca -e ž (ẹ̑)
1. propad, propadanje, nazadovanje: nemoralnost in dekadenca; intelektualna dekadenca; dekadenca družbe, režima
2. lit. umetnostna smer ob koncu 19. stoletja, ki goji skrajni subjektivizem in misticizem: francoska dekadenca; pesnik, predstavnik dekadence
1. propad, propadanje, nazadovanje: nemoralnost in dekadenca; intelektualna dekadenca; dekadenca družbe, režima
2. lit. umetnostna smer ob koncu 19. stoletja, ki goji skrajni subjektivizem in misticizem: francoska dekadenca; pesnik, predstavnik dekadence
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 20. 4. 2024.
dekadénca -e ž, pojm. (ẹ̑) |umetnostna smer|; ~ družbe |propadanje, nazadovanje|
Slovenski pravopis, www.fran.si, dostop 20. 4. 2024.
dekadénca -e ž
lit. umetnostna smer ob koncu 19. stoletja, ki goji skrajni subjektivizem, senzualizem in esteticizem
SINONIMI:
lit. dekadentizem
GLEJ ŠE SINONIM: propadanje
SNOJ, Jerica, AHLIN, Martin, LAZAR, Branka, PRAZNIK, Zvonka, Sinonimni slovar slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 20. 4. 2024
dekadẹ̑nca -e ž
SNOJ, Marko, Slovenski etimološki slovar³, www.fran.si, dostop 20. 4. 2024.