Tiskanje

dekadénca dekadénce samostalnik ženskega spola [dekadénca]

zavračanje uveljavljenih moralnih vrednot, ki se izkazuje s predajanjem užitkom, razkošnim življenjem

1.1.

iz literarne vede umetnostna smer s konca 19. stoletja, za katero so značilni senzualizem, subjektivizem, esteticizem

ETIMOLOGIJA: prevzeto prek nem. Dekadenz iz frc. décadence ‛propadanje, nazadovanje’, prvotno ‛gospodarsko nazadovanje’, prevzeto iz srlat. decadentia ‛padanje, nazadovanje’ iz lat. cadere ‛pasti’ - več ...

eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016–2017, www.fran.si, dostop 29. 4. 2024.

dekadénčen dekadénčna dekadénčno pridevnik [dekadénčən]

1.

v nekaterih zvezah v obliki dekadenčni ki kaže, izraža zavračanje uveljavljenih moralnih vrednot, ki se izkazuje s predajanjem užitkom, razkošnim življenjem; SINONIMI: dekadenten

1.1.

v nekaterih zvezah v obliki dekadenčni

;

SINONIMI:

dekadenten

2.

v obliki dekadenčni ki je v zvezi z dekadenco 2.; SINONIMI: dekadenten

ETIMOLOGIJA: ↑dekadenca

eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016–2017, www.fran.si, dostop 29. 4. 2024.

dekadènt dekadênta tudi dekadénta samostalnik moškega spola [dekadènt]

1.

kdor zavrača uveljavljene moralne vrednote, se predaja užitkom, razkošnemu življenju

2.

predstavnik dekadence

ETIMOLOGIJA: prevzeto (prek angl. decadent) iz frc. décadent, glej ↑dekadenca

dekadénten dekadéntna dekadéntno tudi dekadênten dekadêntna dekadêntno pridevnik [dekadéntən] tudi [dekadêntən]

1.

v nekaterih zvezah v obliki dekadentni ki kaže, izraža zavračanje uveljavljenih moralnih vrednot, ki se izkazuje s predajanjem užitkom, razkošnim življenjem; SINONIMI: dekadenčen

1.1.

v nekaterih zvezah v obliki dekadentni

1.2.

v nekaterih zvezah v obliki dekadentni

;

SINONIMI:

dekadenčen

2.

v obliki dekadentni ki je v zvezi z dekadenco 2.; SINONIMI: dekadenčen

ETIMOLOGIJA: prevzeto (prek nem. dekadent, angl. decadent) iz frc. décadent, glej ↑dekadenca

eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016–2017, www.fran.si, dostop 29. 4. 2024.