otóžen -žna -o prid., otóžnejši (ọ́ ọ̄) ki je v stanju čustvene prizadetosti: otožen človek;
biti, postati otožen;
ekspr. danes si pa nekam otožen žalosten, potrt// ki izraža, kaže tako stanje: otožen glas, pogled, smehljaj // ki povzroča tako stanje: otožen spomin; obšle so ga otožne misli / otožna glasba, pesem / ekspr. otožna jesenska pokrajina otóžno prisl.:
otožno gledati v daljavo; otožno se nasmehniti; ne bo je več nazaj, je otožno rekel; sam.: v njenih očeh je bilo nekaj otožnega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
otóžen -žna -o; -ejši -a -e (ọ́; ọ́ ọ̑ ọ́; ọ́) ~ pogled; poud. ~a jesenska pokrajina |otožnost vzbujajoča|otóžno -ega s, pojm. (ọ́) nekaj ~ega v očehotóžnost -i ž, pojm. (ọ́)
Slovenski pravopis, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
otóžen -žna -o
prid.1.
ki je v stanju čustvene prizadetosti; ki izraža, kaže stanje čustvene prizadetosti 2.
ki povzroča stanje čustvene prizadetosti SNOJ, Jerica, AHLIN, Martin, LAZAR, Branka, PRAZNIK, Zvonka, Sinonimni slovar slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024
otọ́žen -ọ̄žna prid.
SNOJ, Marko, Slovenski etimološki slovar³, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
otǫ́žən, -žna, adj. 1) betrübt, missmuthig, niedergeschlagen, traurig; — wehmüthig; otožno petje; — 2) saumselig, Mur.; — kraftlos: o. mraz, Dict.
PLETERŠNIK, Maks, Slovensko-nemški slovar, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
otožen pridevnik
Slovensko-nemško-latinski slovar po rokopisnem slovarju Hipolita Novomeškega (1711–1712): z listkovnim gradivom Jožeta Stabeja, prva izdaja 2022, www.fran.si.
otožen prid., iners frigus, en
otoṡhen mraṡ, kateri zhlovéka leiniga déla;
taedere, tragliv biti, zagovati, vtragati,
otoṡhnu biti
STABEJ, Jože, Slovensko-latinski slovar po: Matija Kastelec - Gregor Vorenc, Dictionarium Latino-Carniolicum (1608–1710), www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.
otožen gl.
tužen
GREGORIČ, Jože, Kostelski slovar, www.fran.si, dostop 5. 5. 2024.