upórnik -a m (ọ̑)
1. kdor sodeluje v uporu: uporniki nadzorujejo del ozemlja; pošiljati upornikom orožje; kaznovati, pobiti, zajeti upornike; podpirati upornike; uporniki na ladji / kmečki uporniki v kmečkih uporih
2. nav. ekspr. kdor se upre, upira: skušal je pomiriti malega upornika / Cankarjevi uporniki in iskalci / uporniki proti družbenim normam
1. kdor sodeluje v uporu: uporniki nadzorujejo del ozemlja; pošiljati upornikom orožje; kaznovati, pobiti, zajeti upornike; podpirati upornike; uporniki na ladji / kmečki uporniki v kmečkih uporih
2. nav. ekspr. kdor se upre, upira: skušal je pomiriti malega upornika / Cankarjevi uporniki in iskalci / uporniki proti družbenim normam
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.
upórnik1 -a m, člov. (ọ̑) kmečki ~
upórnica -e ž, člov. (ọ̑)
upórničin -a -o (ọ̑)
upórnica -e ž, člov. (ọ̑)
upórničin -a -o (ọ̑)
Slovenski pravopis, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.
upórnik2 -a m (ọ̑) elektr. vzporedni ~
Slovenski pravopis, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.
upórnik -a m
1.
SNOJ, Jerica, AHLIN, Martin, LAZAR, Branka, PRAZNIK, Zvonka, Sinonimni slovar slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024
upọ̑rnik – glej -prẹ́ti, upȍr
SNOJ, Marko, Slovenski etimološki slovar³, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.
upǫ̑rnik, m. der Widersetzliche, der Widerspenstige, Cig., Jan., C.; — der Rebell, nk.
PLETERŠNIK, Maks, Slovensko-nemški slovar, www.fran.si, dostop 4. 5. 2024.