obligácija -e ž (á) 1. pravn. pravno razmerje, na podlagi katerega je ena stranka upravičena zahtevati od druge določeno dajatev, storitev; obveznost, obveza: nastanek obligacije // knjiž. obveznost, dolžnost: ni prišel, ker ima druge obligacije 2. fin. vrednostni papir, ki prinaša vplačniku obresti in je podlaga za vračilo posojila; obveznica: izdati obligacije;
naložiti denar v obligacije / državne obligacije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 6. 5. 2024.
obvéznica -e ž (ẹ̑) fin. vrednostni papir, ki prinaša vplačniku obresti in je podlaga za vračilo posojila: izdati, podpisati obveznico;
odškodnina bo izplačana v obveznicah / državne obveznice; obveznice posojila; obtok obveznic
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 6. 5. 2024.
vračílen1 -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na vračilo1: vračilni rok / vračilne obveznosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 6. 5. 2024.
vračílo1 -a s (í) 1. kar se komu vrne: dobiti, prejeti vračilo / vračilo za škodo povračilo; vdanost jim je bila vračilo za pomoč 2. glagolnik od vračati ali vrniti: vračilo posojila;
rok vračila / prosimo za čimprejšnje vračilo kot opozorilo prosimo, vrnite čim prej / zavlačevati z vračilom rokopisa z vrnitvijo; zastar. vračilo stroškov povrnitev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 6. 5. 2024.
vračílo2 -a s (í) star. zdravilo: bolniku vsa vračila niso pomagala
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 6. 5. 2024.
vrnílo -a s (í) 1. knjiž. vračilo1:
vrnilo dolga 2. nar. lesa, ki se sama zapira: odpreti vrnilo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 6. 5. 2024.