aksiologíja -e ž (ȋ) filoz. nauk o tem, kaj je vrednota, in o medsebojni odvisnosti vrednot: moralne, religiozne, umetnostne vrednote so predmet aksiologije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.
estétski -a -o prid.(ẹ̑) nanašajoč se na estetiko: estetski nazor;
estetska načela / pri vrednotenju literarnega dela je potrebno upoštevati estetski kriterij; estetska vrednota / estetska analiza umetniškega dela; estetsko-stilna obravnava črtice / učenec ima razvit estetski čut / estetska vzgoja / oblika in estetski videz predmetov; estetska in sanitarna urejenost turističnih krajev / oprema knjige je zelo estetska lepa, okusna; tako plesanje ni estetsko estétsko prisl.:
estetsko urejena dvorana; pouk mora učence estetsko vzgajati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.
idealitéta -e ž (ẹ̑) 1. filoz. kar je, obstaja kot ideja, predstava: odmik iz realnosti k idealiteti;
idealiteta in realiteta 2. knjiž. določena ideja, predstava kot vrednota v zavesti osebka: pri tem pesniku se pojavlja idealiteta v oblikah zastrtega hrepenenja, sanj;
idealiteta in negativiteta / abstraktna idealiteta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.
individualízem -zma m (ī) 1. nazor, ki zelo poudarja pomen in interese posameznika, ne oziraje se na skupnost, družbo: izogibati se individualizma;
pristaš individualizma // miselnost, ravnanje, ki izraža tak nazor: razširil se je nebrzdan individualizem; egoizem in individualizem / družinski, umetniški individualizem 2. individualno vodenje, upravljanje, zlasti proizvajalnih sredstev: gospodarski individualizem
♦ filoz. etični individualizem nazor, da je najvišji cilj, največja vrednota samo posameznik; filozofski individualizem nazor, da obstaja samo posamezno bitje ali stvar
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.
kapitál -a m (ȃ) 1. denar, proizvajalna sredstva, finančne naložbe, ki prinašajo dohodek: kapital se obrestuje / nalagati, vlagati kapital v industrijo; tvegani kapital oblika lastniškega kapitala, ki ga lastniki želijo vložiti v najobetavnejša nova podjetja z vidika rasti in donosnosti / denarni kapital / državni, privatni kapital; ustanovitveni kapital kapital v obliki denarnih in stvarnih vložkov, ki je potreben za ustanovitev podjetja; kapital delniške družbe
♦ ekon. kapital vrednost, ki služi za prilaščanje presežne vrednosti z izkoriščanjem mezdnega dela; cirkulirajoči kapital; industrijski kapital kapital, naložen v proizvodna sredstva, industrijo; akumulacija kapitala spreminjanje presežne vrednosti v kapital; izvoz kapitala; uvoz kapitala; fin. bančni kapital denar, vložen v bančne posle, ali sredstva, ki so last banke2. nav. ekspr. denar, materialne dobrine sploh: potrošil je že precej kapitala;
vse življenje si je kopičil kapital / v posestvu ima precejšen kapital // s prilastkom vrednost, vrednota: duhovni, moralni kapital naroda / reke so naš naravni kapital // navadno v povedni rabi izraža veliko količino: ta denar je zanj že kapital / takšno imetje je pravi kapital 3. publ. lastniki kapitala kot predstavniki gospodarskega, političnega vpliva, moči: domači in tuji kapital;
v ozadju volilne kampanje stoji veleindustrijski kapital
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.
nèizgubljív tudi nèzgubljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í) ki se ne da izgubiti, odvzeti: neizgubljiva narodna lastnost;
pripadnost svojemu narodu je neizgubljiva vrednota
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.
relígija -e ž (í) 1. zavest o obstoju boga, nadnaravnih sil; vera, verovanje: religija se kaže v različnih oblikah;
razvoj, zgodovina religije // s prilastkom sistem naukov, norm, vrednot in dejanj, obredov, v katerih se ta zavest kaže, vera: islamska, krščanska religija; monoteistične religije / državna religija v nekaterih državah ki jo država z zakonodajo priznava za svojo2. ekspr., z rodilnikom nazor, prepričanje, ki velja kot najvišja, najpomembnejša vrednota: humanizem je religija našega časa / religija tehnike oboževanje, poveličevanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.
resníčen -čna -o prid., resníčnejši (ī) 1. ki je, se godi in ni rezultat izmišljanja, domišljije: roman je napisan po resničnem dogodku;
pravljični in resnični svet;
resnična in namišljena bolezen;
resnična nevarnost;
to so resnična dejstva;
spoznati resnično stanje 2. ki je v skladu, se ujema z določenimi dejstvi: resnična izjava, trditev;
ni verjel, da je novica resnična;
resnično poročilo;
to je resnično, ne samo mogoče / njegove besede so resnične 3. ki je v skladu z določenimi normami, predstavami: lažni in resnični humanizem;
resnična pomoč;
resnična moralna vrednota 4. ki ima vse bistvene lastnosti, značilnosti: resnični dokazi;
resnično znanje / razpravljali so o tem, kaj je resnična umetnost 5. nav. ekspr. ki je v resnici tak, kot se kaže: resnični demokrat / pokazal je resnično navdušenje 6. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: nima nobenega resničnega prijatelja;
to ni resnična ljubezen;
v resničnem življenju je to drugače // izraža podkrepitev trditve: to je resnična katastrofa / resnična škoda, da nisi prišel
● ekspr. žalostno, a resnično izraža obžalovanje ob kakem neprijetnem dejstvuresníčno
1. prislov od resničen: resnično obveščati javnost; bolj resnično pripoveduje kot drugi; resnično se veseliti
2. v členkovni rabi izraža podkrepitev trditve: resnično nisem za to; tega si resnično ne bi smel privoščiti; resnično sem ogorčen; pokrajina je resnično lepa; resnično dobro se počuti / resnično škoda, da se je to zgodilo; sam.: povedati kako resnično
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.
tradícija -e ž (í) 1. kar se je ustalilo v življenju kake skupnosti s prenašanjem iz roda v rod; navada, običaj: tukaj je tradicija, da na ta dan kurijo kresove;
ohranjati, spoštovati tradicije;
delati kaj iz tradicije;
predati posestvo prvemu sinu zaradi tradicije;
prenehati s kako tradicijo;
družinske, narodne tradicije / po tradiciji obdarovati kolednike // ed. skupek tega: nadaljevati, spoštovati družinsko tradicijo; zavrgli so tradicijo in začeli živeti po svoje; kmečko življenje je bilo polno tradicije 2. navadno s prilastkom kar se je uveljavilo, doseglo na področju kake dejavnosti med njenim daljšim obstajanjem, izročilo: zanemariti pedagoško tradicijo;
pesnik izhaja iz domače pesniške tradicije;
prikazati kako delo kot nadaljevanje slovenske slovstvene tradicije // uveljavljena, dalj časa trajajoča dejavnost: za kraj je značilna kovaška tradicija; iz ohranjenih drobcev je mogoče sklepati na pisno tradicijo; pospeševati domačo tiskarsko tradicijo / festival je še brez tradicije, nima tradicije še ni uveljavljen, še ne obstaja dolgo; tu je doma gledališka tradicija se že dolgo ukvarjajo z uprizarjanjem gledaliških del; imajo tradicijo v knjigotrštvu se že dolgo ukvarjajo s knjigotrštvom3. nav. mn., publ. vrednota, dosežek: ohranjati revolucionarne tradicije;
biti predan ljudstvu in njegovim svetlim tradicijam
● knjiž. tradicija dopolnjuje svetopisemsko sporočilo (ustno) izročilo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.
vrédnost -i ž (ẹ́) 1. značilnost česaa) glede na količino denarja, ki se dobi zanj: vrednost zemljišča pada, se veča;
določiti, oceniti vrednost hiše;
nakit ima majhno, veliko vrednost;
merilo vrednosti;
neskladnost med ceno in vrednostjo / prodati blago v vrednosti več milijonov / denarna vrednost b) glede na kako količino, mero sploh: vrednost asa, karte / kalorična vrednost hrane 2. navadno s prilastkom značilnost česaa) glede na zadovoljevanje določenih potreb: preizkusiti vrednost kake naprave;
ti prostori imajo zanje majhno vrednost / biološka vrednost beljakovin; hranilna vrednost sadja; praktična, uporabna vrednost predmeta b) glede na mero ustrezanja določenim merilom: dokumentarna vrednost gradiva;
estetska vrednost izdelka;
moralna vrednost dejanja;
stilna vrednost izraza c) glede na (možni) vpliv, posledice, delovanje: razmišljati o vrednosti kakega odkritja;
razpravljati o vrednosti odločitve, predloga / informacijska vrednost / to znamenje ima že vrednost simbola // pozitivne lastnosti, značilnosti česa: ceniti vrednost ljubezni, prijateljstva; poznati vrednost trpljenja; verjeti v vrednost življenja 3. kar je vredno priznanja, hvale: zavedati se, v čem je človekova prava vrednost / ekspr. roman nima nobene vrednosti je slab / zlato, dragulji in druge vrednosti dragocenosti// knjiž. vrednota: zemlja je zanj največja vrednost; dobrota, lepota in druge vrednosti / družbene, kulturne vrednosti; lestvica vrednosti 4. ekon. značilnost česa glede na vloženo delo ali v razmerju do drugega blaga: definirati pojem vrednosti v ekonomiji / blagovna vrednost družbeno priznana količina dela, ki je vložena v blago; dodana vrednost razlika med prodajno in osnovno, izvorno ceno izdelka ali storitve; menjalna vrednost določena s količinskim odnosom med danim in dobljenim blagom; presežna vrednost ki jo ustvari delavec s presežnim delom; uporabna vrednost ki jo ima blago, stvar glede na zadovoljevanje potreb; lastnost blaga, stvari, da zadovoljuje potrebe5. značilnost česa glede na število merskih enot ali enot sploh: vrednost temperature, tlaka je normalna, previsoka / vrednost trajanja note
● teh. žarg. oktanska vrednost bencina oktansko število bencina
♦ filoz. logična ali resničnostna vrednost kvantitativno izražena stopnja resničnosti stavka; fin. nominalna vrednost v denarni enoti izražena vrednost, navedena na denarju, vrednostnih papirjih; glasb. notna vrednost vrednost trajanja note; jezikosl. glasovna vrednost črke značilnost črke, da zaznamuje en fonem ali več fonemov oziroma njihovih variant; mat. absolutna vrednost vrednost števila ne glede na predznak; funkcijska vrednost; mestna vrednost vrednost znaka, določena z njegovim mestom v številki; srednja vrednost ki se dobi z deljenjem vsote dveh ali več istovrstnih količin z njihovim številom; številčna vrednost kake številke na določenem mestu v številu; ped. izobraževalna vrednost pouka; šah. vrednost dame; teh. kurilna ali toplotna vrednost goriva količina toplote, ki jo odda gorivo pri gorenju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.
vrednôta -e ž (ó) čemur priznava kdo veliko načelno vrednost in mu zato daje prednost: doživljati, ohranjati, priznavati vrednote;
družbene, osebne vrednote;
estetske, moralne vrednote;
ljubezen, resnica, svoboda in druge vrednote
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 7. 5. 2024.