Tiskanje

Ádamov (ádamov) Frazemi s sestavino Ádamov (ádamov):
Ádamov otròk, Ádamov ród, Ádamov sín, Ádamova déca, Ádamova žêna, ádamovo jábolko, Ádamovo rébro, bíti Ádamov sín, bíti v Ádamovem kostímu, bíti v Ádamovi obléki, v Ádamovem kostímu, v Ádamovem kostúmu, v Ádamovi obléki

KEBER, Janez, Slovar slovenskih frazemov, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

àhumán -a -o prid. (ȁ-ȃ)
ki ni človeški ali človekoljuben: odbijal ga je ahumani svet; ahumane metode

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

akorávno veznik [akoráu̯no]

starinsko izraža, da dejanje v glavnem stavku obstaja, poteka ali se zgodi kljub vsebini odvisnega stavka

starinsko izraža, poudarja smiselnost besede, na katero se nanaša odvisni stavek, kljub njeni omejenosti

ETIMOLOGIJA: ↑ako + ↑ravno

alkaloíd -a m (ȋ)
kem. dušikova rastlinska baza, ki močno učinkuje na človeški organizem: alkaloidi so navadno strupeni; uporabljati alkaloide za zdravila

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

ántihumáni globulín -ega -a m

Farmacevtski terminološki slovar, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

ántropo.. prvi del podr. zlož. (ȃ) |človek, človeški| ántropobiologíja, ántropogeografíja

Slovenski pravopis, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

antropo.. prvi del podr. zlož. |človek, človeški| antropologíja, antroponím, antropofág

Slovenski pravopis, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

arheolóška ostalína -e -e ž

Urbanistični terminološki slovar, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

bíoračunálnik, bío računálnik samostalnik moškega spola

iz biotehnologije

računalnik, ki ima čipe deloma iz organske snovi, zlasti proteinov, in skuša pri procesiranju podatkov čim bolj posnemati organske sisteme

1.1

ekspresivno

človeški možgani

KRVINA, Domen, Sprotni slovar slovenskega jezika 2014?2017, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

bóg Frazemi s sestavino bóg:
bíti bógu za hŕbtom, bíti [kot] máli bóg, bóg je vzél kóga k sêbi, bogá za jájca držáti, bogá za jájca prijéti, bogôvi v bélem, bógu čàs krásti, bógu za hŕbtom, držáti se kot lípov bóg, hvála bógu, kjér bóg rôko vèn molí, ležáti bógu za hŕbtom, máli bóg, ne báti se ne bogá ne hudíča, ne bíti már ne bogá ne hudiča kómu, ne bíti ne bogá ne hudíča za kóga, počútiti se kot bóg, počútiti se kot máli bóg, pod mílim bógom, prizòr za bogôve, sedéti kot lípov bóg, státi kot lípov bóg, [ták], kot je bóg ustváril kóga, živéti bógu za hŕbtom, živéti kot máli bóg

KEBER, Janez, Slovar slovenskih frazemov, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

bógo-človéški -a -o (ọ̑-ẹ́) ver.

Slovenski pravopis, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

brezmêjen brezmêjna brezmêjno pridevnik [brezmêjən]

v nekaterih zvezah v obliki brezmejni ki nima vidnih, zaznavnih mej, se zdi brez konca

1.1.

v nekaterih zvezah v obliki brezmejni

1.2.

v nekaterih zvezah v obliki brezmejni

v nekaterih zvezah v obliki brezmejni, ekspresivno ki je prisoten v veliki meri, izrazit in se zanj zdi, da ga ne more bistveno spremeniti noben dogodek, izkušnja

FRAZEOLOGIJA: Človeška neumnost je brezmejna.
ETIMOLOGIJA: iz brez mej(e)

cepę̑ł, f. der Unterschenkel (zaničlj.), die Häckse: po plotu bi mu bil cepeli in bedra razobesil, Jurč.; dve človeški cepeli visita iznad trnja, Jurč.

PLETERŠNIK, Maks, Slovensko-nemški slovar, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

cíklus cíklusa; in cíkel samostalnik moškega spola [cíklus]

zaključena celota pojavov, procesov iz več predvidljivo spreminjajočih se oblik, faz, ki se navadno redno ponavlja

umetniško delo iz več dopolnjujočih se delov, ki tvorijo zaključeno celoto

2.1.

STALNE ZVEZE: celični ciklus, gorivni ciklus, kombinirani ciklus, Krebsov ciklus, lunin ciklus, Lunin ciklus, menstruacijski ciklus, menstrualni ciklus, mesečni ciklus, mešani ciklus, ogljikov ciklus, pojatveni ciklus, sončni ciklus, spolni ciklus
ETIMOLOGIJA: prevzeto prek nem. Zyklus in lat. cyclus iz gr. kýklos ‛kolo, krog’ - več ...

eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016–2017, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

cloveski pridevnik

GLEJ: človeški

Slovensko-nemško-latinski slovar po rokopisnem slovarju Hipolita Novomeškega (1711–1712): z listkovnim gradivom Jožeta Stabeja, prva izdaja 2022, www.fran.si.

cloveski

GLEJ: človeški

Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

čísto prislov [čísto] tudi [čistó]

brez umazanije, odpadkov, neželenih snovi

z upoštevanjem etičnih in moralnih načel, kot jih določajo verske zapovedi, zlasti glede spolne vzdržnosti

takó, da je izražena najvišja možna mera, stopnja česa

kot členek poudarja bistveno lastnost, bistvo povedanega sploh

kot členek poudarja zadostno, sprejemljivo mero, stopnjo kljub možnemu dvomu, pridržku

FRAZEOLOGIJA: biti čisto mimo, biti čisto na psu, biti čisto iz sebe
ETIMOLOGIJA: ↑čist

člaveski gl. človeški ♦ P: 1 (TC 1575)

Besedje slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

člaveski

GLEJ: človeški

Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

člèči -a -e prid. človeški: je ſzin cslecſi ponizen BKM 1789, b; Národa cslecsega BKM 1789, 17; Szinov cselecsi táksi BKM 1789, 189

NOVAK, Vilko, Slovar stare knjižne prekmurščine, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

člov.

Predlog

okrajšava

človekov

človeški

ePravopis: Slovenski pravopis 2014?2017: Slovar, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

človecski

GLEJ: človeški

Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

človečánski -a -o prid. človeški: národ cslovecsánſzki KM 1796, 8; cslovecsánſzko tejlo KM 1796, 4; cslovecsánſzkomi ſitki TF 1715, 29; zdr'závanya cslovecsánſzkoga národa KŠ 1754, 46; Bo'zánſzko i Cslovecsánſzko KŠ 1754, 100; vſzili cslovecſánſzkoi TF 1715, 67; ſzcslovecsánſzkov natúrov KŠ 1754, 101; potrejbcsinam cslovecsánszkim SIZ 1807, 8; zcslovicsánszkimi i zangelſzkimi jezikmi KŠ 1771, 516

NOVAK, Vilko, Slovar stare knjižne prekmurščine, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

človẹčȃski, adj. = človeški, Krelj.

PLETERŠNIK, Maks, Slovensko-nemški slovar, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

človečaski -a -o pridevnik

1. ki se nanaša na ljudi, človeka; SODOBNA USTREZNICA: človeški, človekov

1.1 ki je v nasprotju z božjim; SODOBNA USTREZNICA: človeški

FREKVENCA: 3 pojavitve v 1 delu

Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

človéčen -čna -o prid., človéčnejši (ẹ́) knjiž.
1. ki kaže v odnosu do okolja pozitivne moralne lastnosti; človeški: skušal je biti človečen do nasprotnikov; človečno ravnanje
2. ki ima za človeka značilne lastnosti: razumljivejši je in človečnejši kot druge osebe

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

človéčen -čna -o; -ejši -a -e (ẹ́; ẹ́) neobč. človeški: ~o ravnanje; človečen do koga biti ~ ~ nasprotnikov
človéčnost -i ž, pojm. (ẹ́) neobč. človeškost

Slovenski pravopis, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

človèči -a -e prid. človeški: ſzin cslovecſi KŠ 1754, 108; cslovecsa vupaznoſzt BKM 1789, 3; ſzrszé cslovecse preſtimalo SŠ 1796, 5; ſzrczá cslovecsega KŠ 1754, 71; Szini cslovecsemi KŠ 1754, 73; cslovecsoj krhkoucſi BKM 1789, 20; cslovecſo témno pamet TF 1715, 3; Szinôvje sclovecsi TA 1848, 4; ſzo zapouvidi cslovecſe KŠ 1754, 13; vu cslovecsi ſzrczáj KŠ 1754, 91

NOVAK, Vilko, Slovar stare knjižne prekmurščine, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

človéčjak tudi človéčjek -a m (ẹ̑)
človeški iztrebek:

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

človéčji -a -e prid. (ẹ́)
star. človeški: človečji rod

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

človẹ́čji, adj. = človeški, Mur., Cig., Jan., C.

PLETERŠNIK, Maks, Slovensko-nemški slovar, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

človèčki -a -o prid. človeški: prelejvanje cslovecske krvi KOJ 1848, 87; sze zemla z-cslovecskov krvjov gnoji KOJ 1848, 4

NOVAK, Vilko, Slovar stare knjižne prekmurščine, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

človečki1 -a -o (človečki, človecki, človejčki) pridevnik

1. ki je značilen za ljudi, človeka; SODOBNA USTREZNICA: človeški, človekov

1.1 ki je v nasprotju ali dopolnitvi z božjim; SODOBNA USTREZNICA: človeški

1.2 biblijsko, v zvezah človečke roke/duše/oči / človečki otroci ljudje

1.3 biblijsko, v zvezi človečko dete človek glede na svojo majhnost, nepomembnost vpričo Boga

1.4 v zvezi človečko srce človek glede na značajske, čustvene značilnosti

1.5 v zvezi človečka žlahta skupnost vseh ljudi na svetu; SODOBNA USTREZNICA: človeški rod, človeštvo

1.6 v krščanstvu, v zvezah sin človečki / človečki sin učlovečeni božji sin kot odrešitelj človeškega rodu; SODOBNA USTREZNICA: Sin človekov

FREKVENCA: približno 500 pojavitev v 15 delih

Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

človečki gl. človeški

GREGORIČ, Jože, Kostelski slovar, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

človèčnik -a m človečjak, človeški iztrebek: je teliko cslovecsnikov i govenscsekov KOJ 1845, 39

NOVAK, Vilko, Slovar stare knjižne prekmurščine, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

človečski

GLEJ: človeški

Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

človečtvo -a (človečtvu, človejčtvu) samostalnik srednjega spola

1. skupnost vseh ljudi na svetu; SODOBNA USTREZNICA: človeštvo, človeški rod

2. človeška narava, ki je v nasprotju ali dopolnitvi z božjo; SODOBNA USTREZNICA: človeškost

2.1 versko, navadno v zvezi s Kristus združitev božje in človeške narave v eni sami božji osebi; SODOBNA USTREZNICA: učlovečenje

FREKVENCA: 61 pojavitev v 12 delih

Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

človejkimu

GLEJ: človeški

Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

člóvek človẹ́ka m

SNOJ, Marko, Slovenski etimološki slovar³, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

človek -a (človik, človek, človejk, človk) samostalnik moškega spola

1. navadno ed. naravno bitje, ki je sposobno misliti in govoriti; SODOBNA USTREZNICA: človek

1.1 kdor je v nasprotju ali dopolnitvi z Bogom; SODOBNA USTREZNICA: človek

1.2 v zvezi božji človek kdor dela po navdihu Svetega duha; SODOBNA USTREZNICA: božji človek

1.3 telesni, snovni del človeka, ki je umrljiv; SODOBNA USTREZNICA: človeško telo

1.4 nesnovno, duhovno bistvo človeka, ki je neumrljivo; SODOBNA USTREZNICA: človeška duša

1.5 v krščanstvu, v zvezah sin človeka / človeka sin učlovečeni božji sin kot odrešitelj človeškega rodu; SODOBNA USTREZNICA: Sin človekov

2. človek, ki je obravnavan izvzeto od skupnosti; SODOBNA USTREZNICA: posameznik

2.1 s prilastkom oseba kot nosilec lastnosti

2.2 s prilastkom oseba kot nosilec stanja

2.3 s prilastkom oseba kot član krajevno povezane skupnosti

2.4 v zvezah s krščen, krščanski oseba kot član krščanske verske skupnosti; SODOBNA USTREZNICA: kristjan

2.5 navadno odrasla oseba; SODOBNA USTREZNICA: moški

2.6 ekspresivno oseba s pozitivnimi moralnimi lastnostmi

3. mn. skupnost vseh ljudi na svetu; SODOBNA USTREZNICA: človeštvo, človeški rod

FREKVENCA: približno 6000 pojavitev v 45 delih

TERMINOLOGIJA: nov/novi človek, postati/ratati človek, (pravi) Bog ino (pravi) človek / Bog človek, stari človek

Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

človeski pridevnik

GLEJ: človeški

Slovensko-nemško-latinski slovar po rokopisnem slovarju Hipolita Novomeškega (1711–1712): z listkovnim gradivom Jožeta Stabeja, prva izdaja 2022, www.fran.si.

človeski prid., F20, asterias, kateri na zhloveska govorjenîa mèrka; capitatio, -nis, vel jugatio, glavna ſhtivra, od ſléherne zhlovéske, ali ṡhivinske glave, ali od eniga para vollú; dysuria, oſtrúſt zh[l]ovéṡke vodè, teṡhkúſt zhlovéṡke vodè v'zuranîu; illuvies, -ei, ena neſnaga, en kup per drugim zhlovéṡkiga blata; imaginatio hominis, zhlovéṡki ván, doṡdevanîe; incarnatio, zhlovéſku poſtanîe; intestinum rectum, danka, ṡkuṡi katero grè zhloveṡku blatu; ischuria, -ae, ṡatiṡzhanîe, kadar je voda zhloveṡka ṡaperta; lex humana, zh[l]ovéṡka poſtava; lotium, -tÿ, ṡzalniza, zhloveṡka, ali ṡhivinṡka voda; matella medica, glaṡh ṡa zhlovéṡko vodó; medicamenta diuretica, arznie, katere zhlovéṡko vodó ṡhenò; oletum, -ti, zhloveṡku blatu; persona, -ae, ena zhloveṡka perſona; physiognomia, -ae, tá kunſht poṡnati is obraṡa tó zhloveṡko naturo; physiognon, -nis, vel Physiognomus, -mi, eden, kateri is obrasa posnava zhlovesko naturo; radages, seu rimae alvi, ṡhpranîe na ti veliki zhloveṡki danki; statura, -ae, zhloveṡka dolgúſt, ṡhivota poſtava; vitiligo, -nis, neṡhtaltni bleki, ali madeṡhi po zhloveṡkim ṡhivoti; prim. človeški

STABEJ, Jože, Slovensko-latinski slovar po: Matija Kastelec - Gregor Vorenc, Dictionarium Latino-Carniolicum (1608–1710), www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

človeski -a prid. človeški: Veſselil ſe je ta zhloveski im. ed. m spol ǀ ta zhloveski im. ed. m ſpol od tiga gmain potupa je bil ohrajnen ǀ on ie ta nergroſovitnishi ſaurashnik zhloveski im. ed. m ǀ nei zhlovik, semuzh li ena podoba zhloveska im. ed. ž ǀ obena zhloveska im. ed. ž pamet leto sgruntat nemore ǀ nei ſi provi zhlouik temuzh podoba zhloueska im. ed. ž od sunej ǀ zhlovesku im. ed. s truplu nemore bres dushe shiveti ǀ David govorj v'imeni zhloveskiga rod. ed. m Spola ǀ ſa mater tiga shloveskiga rod. ed. m ſpola iſvolil ǀ ſe je oblekil s' gvantam naſhe zhloveske rod. ed. ž nature ǀ od zhlovèske rod. ed. ž dushe odtergat ǀ o shlahnuſt nesgruntana te zhloueske rod. ed. ž dushe ǀ ſo bily vuredni zhloveſkiga rod. ed. s imèna ǀ je bil oblubil zhloveskimu daj. ed. m ſpolu ǀ s' ſvojo Boshjo miloſtio zhloveski daj. ed. ž slabuſti sanasha ǀ nej bila vezh zhloveskimu daj. ed. s truplu, temuzh eni h'rastavi shkorij podobna ǀ s'eniga gardiga, arzheſtiga zhoka je en ſilnu lep peld zhloveski tož. ed. m ſturil ǀ samorem perglihat zhloveski tož. ed. m jeſik taiſti korenini, katera raſte v' tej desheli China ǀ Lete shtrike Eua je bila ſpredila s'ſvojo nepokorzhino, inu v'lete ta zhleveski tož. ed. m ſpol ſamotala ǀ spokorite ſe de supet vasho lepo zhlovesko tož. ed. ž podobo bodete vudubli ǀ to zhlovesho tož. ed. ž natvro je oblekil, inu ſim en petler ratal ǀ vinu, kateru resveſseli zhlovesku tož. ed. s serze ǀ omezhj tu shloveſku tož. ed. s ſerze ǀ v'podobi zhloveski mest. ed. ž je suestu enimu bogatimu Gospudu shlushil ǀ ſe je bil v'zhloveski mest. ed. ž shtalti perkasal ǀ Sdrauie, inu bolesan nemorio na enkrat v' zhloveskim mest. ed. s trupli ſtanovati ǀ Se reveſselim tudi s'zhloveskem or. ed. m ſpolam ǀ mei zhloveskem or. ed. m Spolam ǀ Glihi vishi pravi s. Grogor. sturi satan s'zhlovesko or. ed. ž dusho ǀ enu jutru je videl, inu shlishal eno tizo s'zhlovesko or. ed. ž shtimo peiti ǀ glava inu roke ſo bile zhloveſke im. mn. ž, ali ſobje ſo bily paſsij ǀ bi ſe vſa zhloveska im. mn. s ſerza v'tebe ſalubila ǀ ſtu glau zhloveskih rod. mn., katire je bil poshrel ta groſoviti Crocotil ǀ ſo pod perutami zhloveske tož. mn. ž rokè imeli ǀ grobe s'zhloveskimi or. mn. trupli je napolnila → spol

SNOJ, Marko, Slovar jezika Janeza Svetokriškega, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

človeski

GLEJ: človeški

Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

človesko (človesku, človesko) povedkovnik

1. izraža za človeka značilne lastnosti; SODOBNA USTREZNICA: človeško

1.1 izraža nasprotje z božjim

FREKVENCA: 4 pojavitve v 3 delih

Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

človéški -a -o prid. (ẹ́)
1. nanašajoč se na človek 1–2:
a) človeška kri; zgradba človeškega telesa; človeška narava, zavest / karikature niso imele človeške podobe / zgodovina človeškega rodu; član človeške družbe / v drami je ustvaril vrsto človeških likov; človeških žrtev ni bilo; tragična usoda neznanega človeškega bitja
b) človeška dobrota, objestnost; upoštevati človeško dostojanstvo / to so pač človeške potrebe
2. ki kaže v odnosu do okolja pozitivne moralne lastnosti: paznik je bil s kaznjenci človeški; človeško ravnanje z živalmi / postal je bolj človeški / zanjo nima človeške besede
// knjiž. ki združuje v sebi vse, kar je pozitivnega v človeku: spoznal si njegovo človeško vrednost; v zaporu sta se razkrivala tovariški duh in človeška vsebina posameznika / presenetila ga je pisateljeva človeška toplina
3. ki ima za človeka značilne lastnosti: bil je čisto človeški, vsakdanji / če gledamo nanj s človeškimi očmi, mu marsikaj lahko oprostimo
4. ekspr. ki ustreza osnovnim zahtevam, potrebam človeka: dobil je čisto človeško sobo; rad bi živel človeško življenje
● ekspr. v ta gozd še ni stopila človeška noga človek, ljudje; preg. motiti se je človeško
♦ zool. človeška ribica repata dvoživka, ki živi v podzemeljskih jamah Krasa, Proteus anguineus

človéško

prisl.:

človeško čutiti, ravnati

po človeško govoriti

človeško pomembna vsebina

sam.: tudi v tem nečloveškem življenju se je prebudilo nekaj toplega, človeškega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

človéški -a -o; bolj ~ (ẹ́) ~ rod; poud. ~i pogoji za življenje |primerni|; človeški z/s kom biti ~ s kaznjenci
človéško -ega s, pojm. (ẹ́) najti v kom kaj toplega, ~ega; jezikosl. oznaka ~ v slovarju
po človéško nač. prisl. zv. (ẹ́) ~ ~ govoriti
človéškost -i ž, pojm. (ẹ́) ~ medsebojnih odnosov; jezikosl. kategorija ~i

Slovenski pravopis, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

človéški -a -o prid.

ki je v zvezi s človekom, ljudmi

SINONIMI:

človekov, občečloveški, splošnočloveški, vsečloveški, star. človečanski, star. človečji, ekspr. ljudski, ekspr. pračloveški

ki kaže v odnosu do drugih ljudi, do okolja pretežno pozitivne moralne lastnosti

SINONIMI:

human, knj.izroč. človečen

GLEJ ŠE SINONIM: dober1, hudoben
GLEJ ŠE: človeštvo, človeštvo, človeštvo, človek, človeštvo, družba, družba, družba, glista, lobanja, moriti, ribica

SNOJ, Jerica, AHLIN, Martin, LAZAR, Branka, PRAZNIK, Zvonka, Sinonimni slovar slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024

človẹ́ški, adj. Menschen-, menschlich: človeški rod, das Menschengeschlecht; to ni po človeško, das ist nicht menschlich.

PLETERŠNIK, Maks, Slovensko-nemški slovar, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

človeški [človẹ́ški] pridevnik

človeški

Slovar Pohlinovega jezika, spletna izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

človeški (cloveski, človeski, človeški) pridevnik

Slovensko-nemško-latinski slovar po rokopisnem slovarju Hipolita Novomeškega (1711–1712): z listkovnim gradivom Jožeta Stabeja, prva izdaja 2022, www.fran.si.

človeški -a -o (človeski, človejski, človečski, človeški, človecski, človejčski, človiski) pridevnik

1. ki je značilen za ljudi, človeka; SODOBNA USTREZNICA: človeški, človekov

1.1 ki je v nasprotju ali dopolnitvi z božjim

1.2 ki je materialen, v nasprotju z duhovnim

1.3 biblijsko, v zvezah človeške roke/duše / človeški otroci ljudje

1.4 v zvezi človeško srce človek glede na značajske, čustvene značilnosti

1.5 v zvezi človeška žlahta skupnost vseh ljudi na svetu; SODOBNA USTREZNICA: človeški rod, človeštvo

1.6 v krščanstvu, v zvezah sin človeški / človeški sin učlovečeni božji sin kot odrešitelj človeškega rodu; SODOBNA USTREZNICA: Sin človekov

FREKVENCA: približno 900 pojavitev v 31 delih

Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

človeški ► člȯˈvėːčkė -a -ȯ prid.

GREGORIČ, Jože, Kostelski slovar, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

človeško-živalski

Predlog

človeško-živalska človeško-živalsko pridevnik

človeški in živalski

IZGOVOR: [človéško-živálski]

ePravopis: Slovenski pravopis 2014?2017: Slovar, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

človeštvo -a (človestvu, človejstvu, človestvo, človečstvu, človejčstvu, človejcstvu, človeštvu, človeštvo, človecstvu*) samostalnik srednjega spola

1. skupnost vseh ljudi na svetu; SODOBNA USTREZNICA: človeštvo, človeški rod

2. človeška narava, ki je v nasprotju ali dopolnitvi z božjo; SODOBNA USTREZNICA: človeškost

2.1 versko, navadno v zvezi s Kristus združitev božje in človeške narave v eni sami božji osebi; SODOBNA USTREZNICA: učlovečenje

FREKVENCA: 224 pojavitev v 25 delih

Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

človiski

GLEJ: človeški

Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

čoveski

GLEJ: človeški

Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

déte1 -ta s (ẹ́)
knjiž. deček ali deklica v prvih letih življenja; otrok: dete je zajokalo, zaspalo; njena hčerkica je prisrčno dete; bolno dete; joka kot majhno dete
// človeški potomec v odnosu do staršev: imela sta eno samo dete; roditi dete; vznes. nosila je dete pod srcem / občinsko dete nekdaj otrok brez staršev, za katerega skrbi občina
● ekspr. to društvo je mrtvorojeno dete ne bo obstalo, se ne bo uveljavilo
♦ rel. božje Dete Jezus Kristus kot otrok

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

dete -eta (dete, dejte) samostalnik srednjega spola

1. človeški potomec ne glede na spol v odnosu do staršev; SODOBNA USTREZNICA: otrok

1.1 ekspresivno, v nagovoru mlad znan človek

2. deček ali deklica v prvih letih svojega življenja; SODOBNA USTREZNICA: otrok

2.1 ekspresivno kdor ima umske sposobnosti kakor otrok

2.2 otrok do prvega leta starosti; SODOBNA USTREZNICA: dojenček

2.3 Kristus kot otrok

3. s prilastkom, ekspresivno, z oslabljenim pomenom izraža, da je samostalnik v veliki meri deležen značilnosti, kot jih določa pridevnik

3.1 biblijsko, v zvezi človečko/človeka dete človek glede na svojo majhnost vpričo Boga

FREKVENCA: približno 1100 pojavitev v 40 delih

FRAZEOLOGIJA: priti ob dete

TERMINOLOGIJA: božje dete

Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

detece -a (ditece, detetce, detece, dejtece, ditetce, ditice) samostalnik srednjega spola

1. ekspresivno otrok do prvega leta starosti; SODOBNA USTREZNICA: dojenček

1.1 ekspresivno deček ali deklica v prvih letih svojega življenja; SODOBNA USTREZNICA: otrok

1.2 ekspresivno Kristus navadno kot novorojenec

2. ekspresivno človeški potomec v odnosu do staršev; SODOBNA USTREZNICA: otrok

3. kot slovnični zgled manjšalnica od dete; SODOBNA USTREZNICA: detece

FREKVENCA: približno 450 pojavitev v 20 delih

TERMINOLOGIJA: božje detece

Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

KEBER, Janez, Slovar slovenskih frazemov, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

dlán Frazemi s sestavino dlán:
bíti kot na dláni, bíti na dláni, dlaní srbíjo kóga, dlaní zasrbíjo kóga, iméti srcé na dláni, kàj je kot na dláni, nosíti srcé na dláni, vêlik kot dlán, vêlik za dlán

KEBER, Janez, Slovar slovenskih frazemov, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

dljè prisl., nàjdlje (ȅ)
1. izraža večjo razdaljo; bolj daleč: prišel je dlje kot jaz; pozna vse ljudi v okolici in še dlje / človeški sledovi segajo še dlje v preteklost
● v svojih zahtevah je šel še za korak dlje od nas zahteval je še nekoliko več kot mi
2. izraža daljše trajanje: danes živijo ljudje dlje kakor včasih; najdlje je jezna en teden; ustavil se je malo dlje; čim dlje čaka, tem boj je nemiren / na hladnem se sadje dlje časa ohrani bolj dolgo; vrnil se je za dlje časa; prim. daleč, dolg2

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

DNK1 DNK in DNK-ja samostalnik moškega spola [dẹenká]

iz biologije nukleinska kislina v obliki dvojne vijačnice, ki vsebuje zapis dedne informacije in se nahaja v vseh celicah živih bitij in v nekaterih virusih; SINONIMI: iz biologije deoksiribonukleinska kislina, iz biologije dezoksiribonukleinska kislina, iz biologije DNA, iz biologije DNA, iz biologije DNK

ETIMOLOGIJA: ↑DNK

drúžba -e ž (ȗ)
1. skupnost ljudi in celotnost njihovih odnosov: človeška družba; sodobna družba; gospodarstvo, življenje družbe; družina je osnovna celica družbe; najvplivnejša plast družbe; dialektično pojmovanje družbe; problemi današnje družbe; razvoj, ureditev družbe; odnos do družbe; nauk o družbi / ekonomizirana družba ki gleda na stvari le z ekonomskega stališča / družba je prevzela v svoje roke vsa proizvajalna sredstva
2. s prilastkom na določen gospodarski in politični način organizirana skupnost ljudi: kapitalistična, socialistična družba; razredna družba; poskusi graditve nove, brezrazredne družbe / patriarhalna, rodovno-plemenska družba
// ljudje v taki skupnosti: takratna fevdalna družba ga je prezirala
3. skupina ljudi, ki jih družijo skupni interesi, zlasti zabava: družba je posedla okoli mize; vsa družba se je imenitno zabavala; uvesti koga v družbo; glasna, vesela družba; izbrana, kavarniška, pivska, zaključena družba; v to gostilno redno zahaja družba profesorjev / vedenje v družbi / bil je vodja rokovnjaške družbe
// prisotnost koga, zlasti zaradi zabave: izogibaj se njegove družbe; sam zase se drži, ne mara družbe, za družbo; pog. on je dober za družbo družaben, zabaven; biti v družbi s kom; ni čutil potrebe po človeški družbi; prijetno se počuti v ženski družbi / povsod se je pojavljala v družbi svoje prijateljice
4. navadno s prilastkom podjetje z več solastniki ali delničarji: filmska, letalska, petrolejska, trgovska družba; nacionalizacija bank in zavarovalnih družb / delniška družba [d. d.] družba, pri kateri (osnovni) kapital predstavljajo delnice, katerih lastniki so glede na vložek posamezni vlagatelji; komanditna družba trgovska družba, v kateri nekateri člani jamčijo z vsem svojim premoženjem, drugi pa le do višine vloženega deleža; pooblaščena investicijska družba [PID] posredniška družba med posameznimi imetniki lastniških certifikatov in podjetji z namenom zbiranja certifikatov in odkupa delnic; družba za upravljanje [DZU] družba, ki se ukvarja z upravljanjem (investicijskih) skladov; družba z neomejeno odgovornostjo [d. n. o.] družba, ki nima osnovnega kapitala in za katero družbeniki odgovarjajo z vsem svojim premoženjem; družba z omejeno odgovornostjo [d. o. o.] družba, za ustanovitev katere je potreben osnovni kapital, sestavljen iz vložkov družbenikov, in za katero ti načeloma odgovarjajo le do višine svojega vložka
● dela mu družbo je z njim, da ni sam; Mohorjeva družba slovenska založba, ki izdaja literarne in poljudnoznanstvene knjige, zlasti verskovzgojne vsebine; Prešernova družba slovenska založba, ki izdaja literarne in poljudnoznanstvene knjige, namenjene širokemu krogu bralcev; preg. po slabi družbi rada glava boli
♦ rel. Marijina družba cerkvena organizacija, katere člani se po Marijinem zgledu trudijo biti čim boljši kristjani; šol. spoznavanje narave in družbe nekdaj učni predmet o tem v osnovni šoli

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

dúh1 -á m, im., tož. dv. tudi duhá (ȗ)
1. razumsko-spoznavna stran človeka: njegov duh je ostal jasen; oblikovati duha človeka; stremljenje duha k lepoti; zadovoljiti potrebe duha; sposobnost duha; knjiž. moj duh bedi nad njim / dela človeškega duha najvišje, izvirno ustvarjalne sposobnosti; velikani duha / enoličnost ubija duha miselno dejavnost; bogastvo človekovega duha mišljenja, čustvovanja; lepa je in polna duha bistroumnosti, domiselnosti
// s prilastkom miselne, značajske značilnosti: je bistrega, upornega duha; manjka mu kritičnega duha
// s prilastkom nadarjenost, sposobnost: narava mu ni dala umetniškega duha; ima preroškega duha; je brez trgovskega duha
2. s prilastkom človek, zlasti glede na njegove miselne in značajske značilnosti: slovi kot izrazit analitičen duh; takšno stališče zastopajo naši najnaprednejši duhovi; nemiren, velik duh / spada med največje duhove dvajsetega stoletja mislece, razumnike; klasična filozofija je dolgo obvladovala evropske duhove
// mn., publ. ljudje, zlasti glede na določene nazore, ideje: glede tega se duhovi razhajajo; novica je razburila duhove / ločitev duhov razcepitev v nazorsko različne skupine
3. splošne miselne, nazorske značilnosti: duh časa se spreminja; nasprotovati duhu časopisa; spoznati duha modernega človeka / napreden duh knjige; patriarhalni duh meščanstva / biti vzgojen v svobodoljubnem duhu miselnosti, nazorih; biti Slovenec po rodu in duhu / vsi so istega duha; vznes. bil mu je brat po duhu in po srcu
// resnična, prava vsebina: pačiti načela in duha gibanja; takšni zaključki so tuji duhu razprave; to ustreza le črki, ne pa duhu zakona / postopati v duhu predpisov smislu
4. navadno s prilastkom splošno psihično razpoloženje: zanimalo ga je, kakšen duh vlada med delavstvom, v deželi; tekmovalni duh je zajel šolo / knjiž., z oslabljenim pomenom: med množicami se je širil duh nezadovoljstva nezadovoljstvo; vanj je stopil duh zavisti / odnosi med državama se razvijajo v prijateljskem duhu vzdušju, atmosferi; publ. posvetovanje je potekalo v duhu medsebojnega razumevanja / vnašati v poslovanje dobičkarski duh stremljenje, težnje
5. v različnih mitologijah in religijah bitje netvarne narave: verjeti v duhove; dobri in zli duhovi; gozdni, vodni duhovi; odšel je tiho kakor duh / ropotajoči duh paranormalni pojav, pri katerem se sliši nerazložljiv ropot, vidi lebdeče, padajoče predmete, kar naj bi povzročali duhovi / v krščanstvu: Bog je duh; hudobni duh hudič; nebeški duhovi angeli
6. v različnih religijah nematerialno, neumrljivo bistvo človeka; duša: duh je zapustil telo / prikazal se mu je duh rajnega; ekspr. ali si ti ali je tvoj duh
7. v idealističnih filozofijah nematerialno počelo vsega, kar je: duh in materija; bitnost duha
● knjiž. njegov duh ni klonil ostal je pogumen; duh se mu je omračil duševno je zbolel; bibl. duh je sicer voljan, ali meso je slabo človek si prizadeva za dobro, toda njegove slabe lastnosti ga pri tem ovirajo; dvigniti duha vojakom jih opogumiti; biti v duhu pri kom z mislimi, ne dejansko; samo sedel je pri njih, z duhom pa je bil odsoten mislil je na druge stvari; brati kaj s pravim duhom namenom, razumevanjem; ekspr. on je njegov zli duh kvarno vpliva nanj; star. bolan na duhu slaboumen, omejen; iron. ubog na duhu nedomiseln, naiven; knjiž. braniti resnico z orožjem duha s prepričljivim, bistrim dokazovanjem; ura duhov po ljudskem verovanju čas od polnoči do ene, v katerem se vračajo duhovi rajnih; ekspr. zakladi duha kar je ustvaril človeški razum
♦ filoz. absolutni duh po Heglu zadnja, dokončna stopnja razvoja duha iz njega samega; svetovni duh po Heglu počelo in urejevalec zgodovine; rel. sv. Duh tretja božja oseba

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

elementáren -rna -o prid., elementárnejši (ȃ)
1. ki vsebuje najnujnejše bistvene elemente česa; temeljen, osnoven: pridobiti si elementarno izobrazbo; jezikovni priročniki sodijo med elementarne potrebe sleherne kulture; elementarno znanje / takšna bivališča ne ustrezajo niti najelementarnejšim zahtevam / napravil je elementarno napako veliko, začetniško
2. ki v svojem bistvu ni podlegel vplivom okolja, prvinski: elementaren človeški značaj; ljudje v tem romanu so premalo elementarni / takšna stavba bi bistveno posegla v elementarni sestav okolja
// ki se pojavlja v veliki meri, z veliko intenzivnostjo, nezadrževan: elementaren izbruh strasti; stara ljubezenska strast se je povrnila z dvojno elementarno silo
3. nanašajoč se na element 5: elementarni dušik; fosforja v elementarnem stanju v naravi ni
4. ki ga povzroči delovanje naravnih sil: elementaren pojav / elementarna nesreča / znanost zmaguje nad elementarnimi silami
♦ fiz. elementarni delec najmanjši del snovi ali energije; elementarni naboj najmanjši (negativni ali pozitivni) naboj v naravi; min. elementarna celica najmanjši delec, ki se ponavlja v zgradbi kristalne snovi; ped. elementarni pouk pouk v prvem razredu osnovne šole; pouk, ki obravnava elemente predmeta; elementarni razred prvi razred osnovne šole

elementárno

prisl.:

čutiti, doživljati elementarno

svobodo so pojmovali juridično, ne elementarno

bil je elementarno pristna kmečka natura

sam.: v njegovem obnašanju je nekaj elementarnega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

émbrij émbrija; in émbrio samostalnik moškega spola [émbri]

iz biologije iz oplojene jajčne celice razvijajoči se človeški organizem do konca osmega tedna razvoja v maternici

1.1.

iz biologije

ekspresivno začetna, izhodiščna oblika, stopnja česa

ETIMOLOGIJA: ↑embrio

émbrio émbria; in émbrij samostalnik moškega spola [émbrijo]

iz biologije iz oplojene jajčne celice razvijajoči se človeški organizem do konca osmega tedna razvoja v maternici

1.1.

iz biologije

ekspresivno začetna, izhodiščna oblika, stopnja česa

ETIMOLOGIJA: prevzeto (prek nem. Embryo, angl. embryo, frc. embryon) iz gr. émbryon ‛novorojeno jagnje, zarodek, mladič’, iz embrýō ‛rastem znotraj’ - več ...

embrionálni embrionálna embrionálno pridevnik [embrijonálni]

ki je v zvezi z embrijem 1., 1.1.

ekspresivno ki je v zvezi z začetno, izhodiščno obliko, stopnjo česa

ETIMOLOGIJA: prevzeto iz nlat. embryonalis, iz ↑embrio

eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016–2017, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

Évin Frazemi s sestavino Évin:
Évina hčí, v Évinem kostímu, v Évinem kostúmu

KEBER, Janez, Slovar slovenskih frazemov, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

fármakoepidemiologíja -e ž

Farmacevtski terminološki slovar, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

fela ► ˈfẹːla -e ž

GREGORIČ, Jože, Kostelski slovar, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

fenizácija -e ž

Geografski terminološki slovar, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

fízičen -čna -o prid. (í)
1. nanašajoč se na človeški organizem, telesen: fizični napor mu škodi; imeti dobro fizično kondicijo; njegove fizične potrebe so majhne; fizična zmogljivost, zrelost / ekspr. do tistega človeka je čutila nepremagljiv fizičen odpor; ob tem je začutil prav fizično bolečino / biti fizični delavec; fizično delo / evfem. fizično obračunavanje pretep, tepež / fizična ljubezen čutna, spolna / fizični dražljaj
// nanašajoč se na življenje, obstoj ljudi: podjarmljenemu ljudstvu je grozila nevarnost fizičnega iztrebljenja
2. stvaren, predmeten: fizični obseg proizvodnje; fizični produkt; fizični svet
3. star. fizikalen: fizično telo / fizični zvezek
♦ geogr. fizična geografija geografija, ki obravnava naravne zakonitosti na zemlji; fizična karta karta, ki prikazuje naravne oblike zemeljskega površja; pravn. fizična oseba človek kot nosilec pravic in obveznosti; šport. fizična kultura telesna kultura

fízično

prisl.:

fizično delati

tega fizično ne zdržim

fizično prizadet človek

●

večkrat se je koga fizično lotil ga je pretepel, udaril

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

formát Frazemi s sestavino formát:
velíkega formáta

KEBER, Janez, Slovar slovenskih frazemov, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

fùj in fúj medmet

izraža, da se govorcu kaj gnusi

1.1.

tudi s ponovljeno črko u

1.2.

tudi s ponovljeno črko u

uporablja se, kadar govorec želi koga, zlasti žival ali majhnega otroka, opozoriti, naj se česa ne dotika, česa ne dela

kot samostalnik, manj formalno, ekspresivno kar vzbuja gnus, odpor, je vredno prezira

FRAZEOLOGIJA: Fuj fuj fuj!, Fuj in fej!, Fuj te bodi!
ETIMOLOGIJA: imitativna beseda, ki posnema pljuvanje, tako kot hrv., srb. fȕj, nem. pfui, lat. phui, fū - več ...

genóm -a m

biol. celota dednih informacij živega bitja v genih

SINONIMI:

biol. dednina, biol. genetska informacija

SNOJ, Jerica, AHLIN, Martin, LAZAR, Branka, PRAZNIK, Zvonka, Sinonimni slovar slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024

gọ́vno -a s

SNOJ, Marko, Slovenski etimološki slovar³, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

humán -a -o prid. (ȃ)
1. ki kaže v odnosu do okolja pozitivne moralne lastnosti, človeški: do svojih nasprotnikov je bil human; biti human s podrejenimi / humana zakonodaja; humano čustvo / humani odnosi
// ki ima namen pomagati ljudem, človekoljuben: human človek / humana akcija krvodajalcev
2. knjiž. nanašajoč se na človeka: humani virus / humana biologija

humáno

prisl.:

ravnati humano z ujetniki

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

humán -a -o; bolj ~, tudi -ejši -a -e (ȃ; ȃ) |človekoljuben; človeški|: ~ človek; human do koga biti ~ ~ svojih nasprotnikov; human z/s kom biti ~ z ujetniki
humáni -a -o (ȃ) ~ virus
humánost -i ž, pojm. (ȃ)

Slovenski pravopis, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

humȃn -a prid.

SNOJ, Marko, Slovenski etimološki slovar³, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

imanénten -tna -o prid. (ẹ̑) knjiž.
1. ki je v čem kot neločljiv, opredeljujoč del, notranji: spoznati imanentne lastnosti knjižnega jezika; vprašanje imanentne protislovnosti med enakostjo in izborom / to je v imanentnem interesu države
// z dajalnikom značilen, tipičen: to je njim imanentno; družba se razvija po sebi imanentnih zakonih; hrepenenje je imanentno človeški naravi
2. ki ocenjuje kak nauk, teorijo s stališča tega nauka, teorije: imanentna kritika
♦ filoz. imanentna filozofija filozofska smer ob koncu 19. stoletja, ki trdi, da je svet le vsebina zavesti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

imanénten -tna -o; -ejši -a -e (ẹ̑; ẹ̑) izobr. ~a lastnost bistvena, neločljiva; imanenten komu/čemu ~ človeški naravi značilen, tipičen zanjo
imanéntni -a -o (ẹ̑) ~a filozofija
imanéntnost -i ž, pojm. (ẹ̑)

Slovenski pravopis, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

imúnoglobulín -a m (ȗ-ȋ) biol.
beljakovina, ki nastane v organizmu kot imunski odgovor ob stiku z neznanim antigenom: človeški organizem proizvaja imunoglobuline; vsebnost imunoglobulinov v mlezivu; zaščita z imunoglobulini

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

infêrno -a m (ȇ)
knjiž. pekel: v tistem infernu ni bil več odgovoren za svoja dejanja; človeški inferno; inferno taborišč / krvavi inferno vojne

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

inkarnácija -e ž (á)
1. knjiž., navadno s prilastkom pojavitev česa abstraktnega v materialni, konkretni podobi, utelešenje: glavna oseba v drami je inkarnacija etičnega življenjskega načela; inkarnacija zla / gledališka inkarnacija dramskega teksta
// uresničitev, uveljavitev: inkarnacija novih metod ni bila do kraja izvedena
2. v nekaterih religijah, zlasti indijskih pojavitev božanstva v vidni podobi, tudi v človeški: četrta Višnujeva inkarnacija

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

izpopolnjeváti -újem tudi spopolnjeváti -újem [ispopou̯njevati; spopou̯njevati] nedov. (á ȗ)
1. delati kaj bolj popolno, dovršeno: izpopolnjevati izdelke; širiti in izpopolnjevati obrat; izpopolnjevati stroj / izpopolnjevati vzgojo; človeški govor se je v tisočletjih izpopolnjeval
2. dodajati manjkajoče, nadomeščati: izpopolnjevati zaloge / moštvo izpopolnjujejo z okrepitvami
3. z dodatnim izobraževanjem dosegati večjo strokovnost, večje znanje: izpopolnjevati znanje; izpopolnjevati se v pisanju; strokovno se izpopolnjevati

izpopolnjeváti se

tudi spopolnjeváti se

postajati boljši, popolnejši, zlasti v moralnem pogledu:

z delom se je notranje izpopolnjeval

predstavljati, ustvarjati skladno celoto:

pravili se med seboj izpopolnjujeta

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

iztrébek -bka m (ẹ̑)
nav. mn. pri prebavi neizkoriščeni delci hrane, ki jih organizem izloča skozi črevo: pregledati bolnikove iztrebke; gosti, redki iztrebki / človeški, mušji, živalski iztrebki

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

izvržek [izvȓžǝk] (zvržek) samostalnik moškega spola

pokvarjen človek; izmeček; izvržek

Slovar Pohlinovega jezika, spletna izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

jàj in jáj medmet

izraža, da govorec nad kom negoduje

ETIMOLOGIJA: iz ↑ajaj

jàz1 jáza m (ȁ ȃ) knjiž.
1. posameznik kot zavesten subjekt vsega doživljanja: v njegovem junaku sta dva nasprotujoča si jaza; pisateljeva oseba in njegov jaz; odnos jaza do zunanjega sveta / ekspr. on je jaz izrazita osebnost, individualnost
// s prilastkom določena stran tega posameznika: to je izraz njegovega človeškega in revolucionarnega jaza; obračati se na njihov socialni jaz / duhovni in telesni jaz
2. navadno v zvezi z lasten, svoj posameznik kot subjekt moralnih in gospodarskih odločitev, zahtev, želja, koristi: vse misli se mu sukajo okrog lastnega jaza; dopušča le obstoj svojega jaza / jemati svoj jaz za najvišje merilo sebe; biti zagledan v svoj jaz vase
● knjiž. on je moj drugi jaz duševno soroden, bližnji človek; Krležev Kristus ima v sebi božji in človeški jaz božjo in človeško naravo, lastnosti; imeti, iskati svoj lastni jaz duhovno podobo
♦ filoz. jaz zavest človeka o samem sebi kot telesno-duhovnem bitju; psih. jaz po Freudu plast zavestnega življenja človeka v nasprotju z nezavedno plastjo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

jêdro -a s (é)
1. notranji del semena: pregriznila je zrno, jedro je bilo že trdo; jedro in lupina / tolkla sta orehe in jedla jedra jedrca; pren. Poznam nekaj njegovih kolegov, povsem praznih ljudi, brez čustev in fantazije. Sama lupina brez jedra (T. Svetina)
// notranji, središčni del česa sploh: betonsko jedro stebra; jedro vrvi je iz žice / razpoke vodijo v jedro ognjenika
2. navadno s prilastkom največji ali najpomembnejši del česa: našteti proizvodi so jedro naše kovinske industrije; jedro prebivalstva so v mestih predstavljali obrtniki; jedro reprezentance, sporeda, sprevoda / jedro naselja
// kar je za kaj najvažnejše, najpomembnejše: ugotoviti, v čem je jedro problema, spora; približati se jedru stvari; najti pot do jedra pojavov; prodreti v jedro narodnosti / ekspr. k jedru, nič besedičenja k bistvu / oče in sin sta v jedru enakega značaja
// najdejavnejša, vodilna skupina kakega kolektiva, skupnosti: vodstvena jedra komisij; najeli so nekaj ljudi, ki bodo jedro bodočega konservatorija / v boju med obema odklonoma se je izoblikovalo vodilno jedro gibanja
3. publ., navadno s prilastkom določena vsebina v kaki stvari, zlasti njene glavne značilnosti: izluščiti idejno jedro revije; miselno jedro individualizma; problemsko jedro novele ni bilo opaženo / bajke so tvorba žive fantazije brez stvarnega jedra vsebine
// knjiž. tehtna vsebina: njegova misel ima jedro; ni brez jedra, kar je povedal
// knjiž. osnovna nravstvena, nazorska načela koga: poglobiti se v duha in jedro dobrega pisatelja; v jedru je še nepokvarjen; zdravo jedro človeka, naroda / Prešernov svet je v svojem jedru globoko človeški / pretiran, a v jedru zdrav idealizem
4. kar je osnova, izhodišče kakega dogajanja, česa sploh: zrnca prahu so lahko jedra najrazličnejših procesov v atmosferi / tedaj so nastala prva naselitvena jedra središča / omenjeno delo vsebuje tri dramska jedra
5. fiz., kem., navadno v zvezi atomsko jedro pozitivno naelektren središčni del atoma: helijevo, uranovo jedro; radioaktivna atomska jedra; raziskovati zgradbo atomskega jedra
6. biol., navadno v zvezi celično jedro z mrenico oddeljeni del celice, navadno kroglaste oblike, ki je za obstoj celice nujno potreben: jedro se razpolovi; sestava celičnega jedra; spojitev celičnih jeder
7. teh. kar se namesti v formo, da nastane v ulitku votlina: namestiti, oblikovati jedra
8. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi do jedra popolnoma, čisto: spoznali so ga do jedra; do jedra pokvarjen človek
● knjiž. iti, priti stvarem do jedra popolnoma jih spoznati; publ. spoznali so, da gre v jedru za povečanje človekovih sposobnosti pravzaprav, dejansko; v vsaki stvari je jedro resnice zrno
♦ arheol. jedro ostanek prodnika ali gomolja, od katerega so bili odbiti večji kosi kamnine; astron. kometno jedro srednji, središčni del kometa, sestavljen iz trdne snovi; elektr. (magnetno) jedro feromagnetni del magnetnega kroga; del magnetnega kroga, ki ga navadno obdaja navitje; geol. jedro vzorec kamnin, ki se dobi iz vrtin pri vrtanju; kameno jedro otrdela anorganska snov, nastala v notranjosti lupine ali hišice mehkužcev; zemljino jedro središčni del zemeljske oble; les. jedro trdnejši, gostejši les v sredini debla; lit. jedro osrednji, najpomembnejši del kakega dela, v katerem je podana njegova glavna vsebina; metal. kristalizacijsko jedro majhen, trden delec v talini, okrog katerega se začne strjevati kovina ali zlitina; kristalizacijska kal; meteor. jedro nizkega zračnega pritiska območje najnižjega pritiska v območju nizkega zračnega pritiska; jedro hladnega zraka območje z najhladnejšim zrakom v območju hladnega zraka; num. jedro novca žlahtna kovina v novcu; teh. jedro plamena ostro obrobljen del plamena ob šobi gorilnika; um. jedro kapitela kompaktni del kapitela brez okrasja; urb. mestno jedro del mesta z glavnimi poslovnimi, upravnimi in kulturnimi stavbami; jedro mesta prvotni, stari del mesta; usnj. jedro koža s hrbta živali ali usnje iz te kože; srednja plast kože

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

jêzik -íka m (é í)
1. gibljiv mišičnat organ v ustni votlini: jezik je volu molel iz gobca; dvigniti, premikati jezik; položiti tableto na jezik, pod jezik; ugrizniti se v jezik; ima rdeče pike na jeziku; tleskati z jezikom; otekel, raskav, razcepljen, rdeč, vlažen jezik; zgornji del jezika / konica jezika / česen peče na jeziku; na jeziku pozna, koliko alkohola ima vino / goveji, svinjski jezik / prekajeni jezik; jezik v omaki
// kar je po obliki podobno jeziku: med obuvanjem je poravnal jezik pri čevlju; usnjen jezik pri denarnici / v morje se zajeda jezik kopnega / ekspr.: iz topov so švigali krvavi jeziki; jeziki gorečih sveč; ognjeni jeziki so lizali streho plameni
2. ta organ pri človeku glede na pomembnost pri govorjenju: od strahu ji je jezik otrpnil; ekspr.: kaj nimaš jezika; si izgubil, slabš. požrl jezik; imaš primrznjen, prirasel, zavezan jezik, da ne odgovoriš; ne utihne, pa če bi mu na jezik stopil; raje se v jezik ugrizni, kot da o tem komu kaj poveš / kot podkrepitev: naj se mi jezik posuši, če sem to rekel; raje bi si dal jezik odrezati, kot da bi kaj izdal / knjiž., ekspr. videti je bilo, da to, kar govori jezik, čuti tudi srce / ekspr. govoriti s predrznim predrzno, težkim jezikom težko / pooseb., slabš. vprašal je, pa noben jezik ni nič zinil
// ekspr. kar kdo govori, pove: jezik ga razodeva; malo bolj pazi na svoj jezik; soditi koga po jeziku / bojevati se za kaj z jezikom s (spretnim) govorjenjem; pregovorila ga je s svojim sladkim jezikom govorjenjem / kot nasprotje dejanju: sam jezik ga je; on bo to naredil, seveda, z jezikom / ne more krotiti njenega jezika klepetavosti, opravljivosti
// nav. mn., pog. klepetulja, opravljivec: ob tem dogodku so imeli jeziki dosti dela; boji se jezikov; se bo že našel kak jezik, ki bo povedal / kot psovka tiho bodi, jezik (grdi); kot nagovor no jeziki, zdaj pa govorite / on je pa jezik je zelo odrezav
3. sistem izraznih sredstev za govorno in pisno sporazumevanje: jezik se razvija, spreminja; bogatiti jezik z novimi izrazi; govoriti, naučiti se, obvladati, opisati, razumeti, znati kak jezik; prevajati iz slovanskih jezikov; predavati v tujem jeziku; italijanščina je blagoglasen jezik; klasični, moderni jeziki; skrbeti za enotnost jezika; uporabniki jezika; besedni zaklad kakega jezika; zgodovina jezika; zvrsti jezika; ljubezen do jezika / pog.: jeziki učencem ne delajo težav ti kot učni predmet; uči se, zna jezike tuje jezike; knjiž. zbrali so se ljudje najrazličnejših jezikov jezikovnih pripadnosti / angleški, češki, slovenski jezik; domači jezik jezik lastne jezikovne skupnosti; kulturni jezik ki ima izrazne možnosti tako razvite, da se v njem lahko izrazijo tudi najbolj zapletena doživetja, zaznave, spoznanja; materni jezik ki se ga otrok nauči od svojega okolja, zlasti od matere; mednarodni jezik ki ga za medsebojno sporazumevanje uporablja več narodov; narodni jezik; svetovni jezik ki je zelo razširjen
// navadno s prilastkom uporaba tega sistema na določenem področju človekovega udejstvovanja: pisatelj ima barvit, bogat, čist, gladek, jasen, lep, slikovit jezik; knjiga, pisana v težkem jeziku / časopisni, govorniški, odrski, pesniški, poslovni, tehniški, umetniški, znanstveni jezik; jezik ekspresionistov; jezik protestantskih piscev / otroški jezik; jezik izobražencev, kmetov / sodobni jezik / preštudirati jezik in vsebino romana; Cankarjev jezik stil
4. s prilastkom kar omogoča sporazumevanje sploh: človeški jezik; čebelji, ptičji jezik; pogovarjati se z opicami v njihovem jeziku / z oslabljenim pomenom: jezik formul formule; jezik grbov grbi
// knjiž. kar omogoča nebesedno izražanje: preliti zgodbo v filmski jezik; povedati v slikarskem jeziku / ekspr. jezik ljubezni
5. knjiž., navadno s prilastkom način izražanja, vezan na določeno pojmovanje, razumevanje česa: v kulinaričnem jeziku bi se reklo, da televizija skrbi za kulturno hrano; povedati kaj v filozofskem jeziku; pri govorjenju o električnem polju je uporabljal matematični jezik / njegovega jezika ne bodo razumeli misli, pojmovanja, stališča; publ.: organizacija ne najde vselej adekvatnega jezika načina, metode; govoriti v jeziku reforme
● ekspr. jezik mu ni dal miru, da ne bi rekel ni se mogel premagati; ekspr. od žeje se ji jezik kar lepi na nebo zelo je žejna; ekspr. jezik ga je srbel, vendar ni rekel čutil je veliko željo, da bi kaj rekel, povedal; ekspr. jezik ji (gladko) teče, ji teče kot namazan izraža se spretno, z lahkoto; pog., ekspr. tekal je po opravkih, da mu je jezik visel iz ust da se je zelo upehal; tekal je zelo hitro; jezik se mu zapleta, zatika ne izgovarja, ne govori gladko; ekspr. ljudje si že brusijo jezike veliko govorijo o tem, opravljajo; ekspr. toliko časa bo brusila jezik, da ji bo dovolil iti govorila, si z govorjenjem prizadevala doseči; ekspr. brzdaj jezik pazi, kaj, kako govoriš; ne govori mnogo; pog., slabš. jezik za zobe, star. za zobmi molči, ne ugovarjaj; ekspr. držati jezik (za zobmi) ne povedati česa, molčati; slabš. ona ima jezik je opravljiva, predrzno govori; pog., ekspr. ta pa ima jezik spretno, z lahkoto se izraža; pog., ekspr. zdaj ste tiho, potem boste imeli pa jezike boste kritizirali, opravljali; ekspr. vsemu svetu kaže jezik ves svet omalovažuje, se ne meni zanj; ekspr. lomi si jezik s slovenščino s težavo jo govori, izgovarja; slabš. brez potrebe obračaš jezik govoriš, si prizadevaš z govorjenjem doseči; ekspr. pijača jim je odtajala, odvezala, razmajala jezike je povzročila, da so začeli dosti in sproščeno govoriti; pog., slabš. jezik otresati kritizirati, ugovarjati; pokazati komu jezik pomoliti jezik iz ust, zlasti v znamenje omalovaževanja, nasprotovanja; ekspr. pristriči komu jezik zmanjšati njegovo odrezavost, pikrost; nizko pazi, da ne iztegneš jezika ne izdaš, ne poveš česa; nizko takrat bi iztegnil jezik, ko je bil čas za to povedal, rekel; nizko ko se bo razvedelo, bodo ljudje spet iztegovali jezike opravljali, obrekovali; pog., ekspr. kar naprej suka, vrti jezik govori; ekspr. zna sukati jezik spretno govoriti; pog., ekspr. zavezati komu jezik z učinkovitim dejanjem, izjavo doseči, da preneha kritizirati, opravljati; pog., ekspr. v tej zadevi imam zavezan jezik o njej ne smem dajati izjav; ničesar ni mogel spraviti z jezika reči, povedati; te besede so mu šle težko z jezika nerad, težko je to povedal; ekspr. beseda mu je kar ušla, zdrknila z jezika nehote jo je izrekel; ekspr. besede mu kar vro z jezika veliko in z lahkoto govori; besedo mi je vzel z jezika rekel je prav to, kar sem hotel reči jaz; pog., ekspr. niti kapljice ga ni dal na jezik ni popil niti malo alkoholne pijače; knjiž. te misli polaga avtor na jezik glavnemu junaku jih izraža, posreduje po glavnem junaku; položiti komu besedo na jezik pomagati komu, da bi povedal, kar je treba, kar se pričakuje; govori, kar mu pride na jezik nič ne pretehta, ne premisli, kar govori; zapiše besedo, kakor mu na jezik pride se je slučajno spomni; kletev mu je nehote prišla na jezik nehote jo je izgovoril; vprašanje mu sili na jezik rad bi ga postavil, izgovoril; pog., ekspr. stopiti komu na jezik ukreniti kaj, da preneha negativno govoriti o čem; star. priti v jezike postati predmet opravljanja, obrekovanja; pog., ekspr. zadnji hip se je ugriznil v jezik ni povedal, rekel, kar je hotel; pog., ekspr. že večkrat se je v jezik ugriznil se mu je zgodilo to, kar je prej obsojal pri drugih; pog., ekspr. prijeti koga za jezik zahtevati, da izrečeno mnenje dokaže ali prekliče; molčal je, čeprav je imel besedo že na jeziku je hotel že spregovoriti; pog., ekspr. na jeziku imam, pa ne morem povedati poznam stvar, vem zanjo, vendar se trenutno ne morem spomniti njenega imena; ekspr. ta nima dlake na jeziku v vsakem položaju si upa odkrito povedati, kar misli, da je prav; ekspr. ima že dušo na jeziku je tako slab, da bo kmalu umrl; odgovor je imel ob vsaki priložnosti na jeziku nikoli ni bil v zadregi, kaj bo odgovoril; ekspr. ima srce na jeziku hitro zaupa svoja čustva; pog. to imam že dolgo na jeziku že zdavnaj sem hotel povedati; pog. imeti kaj neprestano na jeziku omenjati, izgovarjati; sklicevati se na kaj; pog., ekspr. imeti, nositi kaj samo na jeziku govoriti eno, čutiti, ravnati pa drugače; beseda mu je ostala na jeziku ni povedal tega, kar je mislil; publ. samo na jeziku priznavajo njihovo samostojnost samo v izjavah, ne pa v dejanjih, odnosih; pog., ekspr. pazi, da jih ne boš dobila po jeziku da ne boš zaradi odrezavosti, pikrosti kaznovana; ekspr. kar naprej miga z jezikom govori; slabš. opletati z jezikom opravljati, obrekovati; nar. jezik v zvonu se maje kembelj; pog. imeti dober jezik spretno govoriti; pog., slabš. imeti dolg jezik biti opravljiv, odrezav; veliko govoriti; ekspr. s palico po njem, saj ne razume drugega jezika dopovedati mu je mogoče le na oster način; pog. ima grd jezik obrekuje; nedostojno govori; govoriti, najti isti, skupni jezik imeti, doseči enako mnenje o kaki stvari, vprašanju; pog., ekspr. imeti nabrušen jezik biti odrezav; pog., ekspr. imeti namazan jezik biti spreten v izražanju; ekspr. biti ostrega biti odrezav, napadalen, strupenega jezika biti zelo opravljiv, obrekljiv; ekspr. ta pa nima priraščenega jezika spretno in veliko govori; ima jezik kot kača, kot krava rep je zelo odrezav, piker; preg. kolikor jezikov znaš, toliko (mož) veljaš znanje več jezikov zelo poveča človekovo pomembnost
♦ anat. podraščen jezik; koren jezika skrajni zadnji del jezika; bot. jelenov jezik praprot s celorobimi, do pol metra dolgimi listi, Phyllitis scolopendrium; kačji jezik praprot vlažnih travnikov s samo enim listom, Ophioglossum; pasji jezik dlakava rastlina z rjavo rdečimi ali rožnatimi cveti, ki kasneje pomodrijo, Cynoglossum; navadni volovski jezik dlakava rastlina s škrlatnimi cveti, ki kasneje pomodrijo, Anchusa officinalis; etn. jezik premični del trlice; geogr. ledeniški jezik spodnji del ledenika; geol. jezik del kamnin, ki se klinasto zajeda v druge; jezikosl. fleksijski jeziki; govorjeni jezik kot je zvočno uresničen z govorilnimi organi; govorni jezik ki ni uresničitev vnaprej pripravljenega besedila; kentumski jeziki; knjižni jezik kodificirani jezik jezikovne, narodnostne skupnosti; ljudski jezik jezik socialno in izobrazbeno navadno preprostejših slojev prebivalstva; mrtvi jezik ki ga noben narod, ljudstvo več ne govori; naravni jezik ki se razvije v človeških skupnostih sam od sebe; pogovorni jezik prostejša, navadno govorna varianta knjižnega jezika; umetni jezik; živi jezik ki ga kak narod, ljudstvo še govori; družina jezikov več po izvoru sorodnih jezikov; med. obložen jezik z belkasto plastjo na površini; pravn. občevalni jezik ki ga uporabljajo ljudje pri medsebojnih stikih; uradni jezik ki je z zakonom določen za uradno poslovanje; rač. programski jezik umetni jezik za pisanje računalniških programov; programski jezik fortran; šol. učni jezik v katerem poteka pouk; vet. leseni jezik bolezensko otrdel jezik pri govedu; zool. morski jezik ploščata morska riba z nesimetrično razporejenimi očmi in usti, ki leži na morskem dnu; morski list

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

Jezikovna izbira: »tekmujoč« in »tekmovalen«

Razmišljam, ali je kakšna razlika med tekmujočimi in tekmovalnimi(duševnimi) vsebinami. Naklonjenost / pozornost, za katero tekmujemo – sta to dve tekmovalni pozornosti (recimo do / od dveh staršev) ali tekmujoči?

Jezikovna svetovalnica, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

kadáver -vra m (á)
knjiž. mrtvo telo, truplo: povsod so ležali človeški in živalski kadavri / slabš. zanj je svet samo še gnijoč kadaver
♦ med., vet. secirati kadaver

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

Kako pisati in sklanjati izraze »koronavirus« in bolezen »covid-19« ali »koronavirusna bolezen 2019«

V medijih zasledimo različne možnosti zapisa virusne bolezni covid-19. Kako izraz in z njim povezane pravilno uporabljati?

Jezikovna svetovalnica, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

karaktêrna vlóga -e -e ž

Gledališki terminološki slovar, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

klón1 -a in klòn klôna m (ọ̑; ȍ ó)
1. umetno narejen rastlinski, živalski organizem, ki je popolnoma enak drugemu organizmu: človeški klon; ustvarili so prvi klon iz odrasle celice sesalca
// kdor je komu podoben: novo dekle je popolni klon prejšnjega
2. agr. vegetativno razmnoženo potomstvo ene same matične rastline:

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

kostnják -a m (á)
zastar. okostnjak: izkopali so celo vrsto kostnjakov / človeški kostnjak

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

kôzel Frazemi s sestavino kôzel:
gréšni kôzel, kôzla v zélnik spustíti, postáviti kôzla za vrtnárja, smrdéti kot kôzel, stréljati kôzle, ustrelíti kôzla, žŕtveni kôzel

KEBER, Janez, Slovar slovenskih frazemov, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

krasoslôvje krasoslôvja samostalnik srednjega spola [krasoslôu̯je]

veda o krasu in kraških pojavih

1.1.

ETIMOLOGIJA: ↑kras + tvor. od stcslov. slovo ‛beseda’

kurji pot [kȗrji pọ̑t] samostalniška zveza moškega spola

mrzel pot

Slovar Pohlinovega jezika, spletna izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

lajno [lájno] samostalnik srednjega spola

človeško blato

Slovar Pohlinovega jezika, spletna izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

lás1 -ú in -a m, mn. lasjé, tož., v prislovni predložni zvezi tudi láse (ȃ)
1. nitast izrastek na človeški glavi: las izpade, osivi, raste; izpuliti si siv las; potisniti si lase s čela; pramen, šop las; tanek kot las; žal mi je, kolikor imam las na glavi zelo / umetni in naravni lasje / odstraniti lase z obleke; pomesti lase
// mn. celota teh izrastkov: lasje mu hitro rastejo, se mu redčijo, sivijo; barvati, česati, navijati, spletati, striči, sušiti, umivati si lase; dobro prečesati lase; beliti lase z dvokisom jim odvzemati naravni pigment; seči z roko v lase; vleči koga za lase; ima bujne, goste, kodraste, razmršene lase; ljudje s črnimi, rdečimi lasmi; ekspr. srebrni, zlati lasje; mastni, suhi lasje; mehki, trdi lasje; ekspr. svileni, ščetinasti lasje; dekle svetlih las, s svetlimi lasmi / dobiti sive lase osiveti; pog. izgubiti lase postati plešast; pustiti si rasti lase ne striči si jih / stopila je pred ogledalo in si popravila lase frizuro, pričesko; ima na kratko ostrižene lase; nosi nazaj počesane lase frizuro, pri kateri so lasje usmerjeni od čela proti tilniku; ima na stran počesane lase frizuro, pri kateri je večji del las usmerjen na eno stran glave / krtača, lak za lase; sušilnik za lase električni aparat, iz katerega piha topel zrak za sušenje las
// star. dlaka, kocina: izpuliti si las iz brade, brk
2. tekst. ščetkasta površina tkanin ali pletenin: dolg, gost las; las flanele, pliša, žameta; las preproge
3. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi na las izraža odsotnost omejitve glede enakosti: njune izpovedi se na las ujemajo; na las sta si podobna; ali je res tako? Na las tako
4. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi za las izraža
a) zelo majhno stopnjo: njegova naloga je za las boljša / niti za las ne bom popustil prav nič / za las je manjkalo, pa bi (bil) umrl
b) težavnost uresničitve: za las smo ušli nesreči / za las je šlo, je zastokal, ko je bil kamion mimo bili smo v zelo veliki nevarnosti, da bi se zadeli
● šalj. sinoči je toliko pil, da ga danes lasje bolijo se zelo slabo počuti, ima mačka; ekspr. lasje se mu ježijo od strahu zelo ga je strah; ekspr. lasje so mu stopili pokonci zelo se je ustrašil; lasje so mi vstajali, pog. so mi šli pokonci, ko sem to poslušal občutil sem grozo, odpor; zgražal sem se; ekspr. nihče mu ne bo skrivil lasu mu ne bo storil nič hudega; ekspr. kar lase si je pulila, ko je to izvedela zelo je bila žalostna, obupana; ekspr. zardeti do las po vsem obrazu, zelo; iti z roko skozi lase potegniti z razkrečenimi prsti roke po lasišču, laseh; šalj. pijača mu že gre, leze v lase opijanja se, postaja pijan; ekspr. skočiti si v lase spreti se; stepsti se; ekspr. ti dokazi so za lase privlečeni neprepričljivi, neprimerni; za lase privlečena primera neustrezna, nerodna; ekspr. nihče te ne bo za lase vlekel tja te spravljal proti tvoji volji, zelo silil; ekspr. njegovo življenje visi na lasu je zelo ogroženo; je zelo bolan; v laseh ekspr. otroci so si hitro v laseh se sprejo; se stepejo; ekspr. ali sta si s sosedom v laseh v sovražnem, neprijaznem odnosu; ekspr. ta plemena so si večno v laseh se bojujejo; sivi lasje ekspr. zaradi tega si ne delaj sivih las ne bodi v skrbeh, ne skrbi; ekspr. otroci mu delajo sive lase mu povzročajo velike skrbi; ekspr. takrat boš ti imel že sive lase boš star; ekspr. dolgi lasje – kratka pamet ženske niso posebno pametne, razsodne
♦ agr. lasje na koruznem storžu zelo podaljšani vratovi pestičev; bot. žabji las vodna rastlina s tankim stebelcem in drobnimi cveti brez cvetnega odevala, Callitriche

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

lás1 -ú m

nitast izrastek na človeški glavi

SINONIMI:

nar. las2, star. lasec, ljubk. lasek, zastar. vlas

GLEJ ŠE SINONIM: dlaka, kocina
GLEJ ŠE: povleči, povleči

SNOJ, Jerica, AHLIN, Martin, LAZAR, Branka, PRAZNIK, Zvonka, Sinonimni slovar slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024

las ► ˈlaːs ˈlasaː m, mn. ˈlasiː in ˈlasjẹː

GREGORIČ, Jože, Kostelski slovar, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

lasjé lás m mn.

celota nitastih izrastkov na človeški glavi

SINONIMI:

star. lasci, nar. lasi, knj.izroč. lasišče, ljubk. laski, zastar. vlasje

BESEDNE ZVEZE S SINONIMI:

lasje na koruznem storžu

GLEJ ŠE: delati, delati, obeliti1, obeliti1, osiveti, prepirati se, siveti, spreti se, sprt, stepsti se, sušilnik, sušilnik, tepsti se, neprepričljiv, plešast, plešast, star

SNOJ, Jerica, AHLIN, Martin, LAZAR, Branka, PRAZNIK, Zvonka, Sinonimni slovar slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024

ledína Frazemi s sestavino ledína:
oráti ledíno [čésa/v čém]

KEBER, Janez, Slovar slovenskih frazemov, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

ljudnjak [ljȗdnjak] samostalnik moškega spola

človeško blato

Slovar Pohlinovega jezika, spletna izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

Logicizem v jeziku: izbira priponskih obrazil (-alo, -ilo nasproti -nik)

Zakaj je v slovenskem jeziku takšen nered pri končnicah besed?

Končnica -lo označuje neko preprosto pripravo, kakor recimo grebálo, druge besede pa izražajo mehanske naprave, pa se jim pristavlja ista končnica -lo, npr. letálo, vozílo, plovílo.

Zakaj ne letálnik, vozílnik, plovílnik?

Jezikovna svetovalnica, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

materiál -a m (ȃ)
1. kar se uporablja za izdelavo česa; snov, tvarina: gorljiv, kvaliteten material; stvar iz lahkega materiala; laboratorij za preizkušanje materiala; raziskava materiala / umetni material / uporabljati umetne materiale vrste umetnega materiala
// navadno v zvezi gradbeni material snov, surovina za gradnjo, graditev: cement je važen gradbeni material; vaščani so tudi sami prispevali gradbeni material za šolo
// s širokim pomenskim obsegom snov, tvarina ne glede na uporabnost, namen: kamioni odvažajo material; bager je izkopal že veliko materiala
2. navadno s prilastkom predmeti, izdelki:
a) glede na nadaljnje uporabljanje pri izdelavi česa: zmanjkalo je materiala; material nabavljamo na različnih mestih; poraba materiala / inštalacijski, vodovodni material; material za električno napeljavo / odpadni material
♦ ekon. reprodukcijski material
b) glede na uporabljanje pri kakem procesu, delu: osnovni, pomožni material / sanitetni, vojaški material / z oslabljenim pomenom:, publ. človeški material ljudje; pog. ta zbor ima dober pevski material pevce; police za notni material note
3. kar se rabi kot podatek, pripomoček pri proučevanju, obravnavanju česa; gradivo: urejati, zbirati material; sodba je bila izrečena na podlagi obsežnega dokaznega materiala; knjiga vsebuje bogat fotografski material; ilustrativni, statistični material; material za razpravo, sejo / publ. predvolilni materiali

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

mòlj Frazemi s sestavino mòlj:
kabinétni mòlj, knjížni mòlj, pisárniški mòlj

KEBER, Janez, Slovar slovenskih frazemov, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

motíti2 in mótiti -im nedov. (ī ọ́)
1. delati, da kdo ne more biti zbran, osredotočen na kaj: tu te ne bo nihče motil; bojim se, da me bo to motilo pri pisanju; motiti koga pri delu, jedi, učenju; motiti koga s klepetanjem / motiti koga v premišljevanju / kot nagovor: ali motim; prosim, vas smem nekoliko motiti; oprostite, da vas motim; kot vljudnostna fraza: upam, da ne motim; prosim, ne dajte se motiti
2. nav. ekspr. biti ovira pri delovanju: široke hlače so ga motile pri hoji; kup sena je motil, da nisem videl ljudi; tolšča moti mišična vlakna v njihovem delovanju / z napačnimi opravili motimo rastline pri njihovi rasti
3. povzročati, da kaj ne poteka normalno, pravilno: motiti obravnavo, proslavo; motiti pouk s predrznimi medklici; s pripombami je motil njegovo pripovedovanje / kaj ti moti mirno življenje / z vpitjem so motili nočni mir; temo in mir je motilo žuborenje potoka; tišino noči so motili tihi glasovi
// vnašati v celoto neskladnost; kaziti, kvariti: umazana srajca moti skladnost njegove oprave / v starih hišah ga motijo nekateri ogli in stene
4. povzročati neugodne, slabe občutke: najbolj moti njegova hvalisavost; njegova ošabnost me zelo moti; revščina naj te ne moti; ni ga motilo, da na nekaj vprašanj ni dobil odgovora / kot nagovor: vas ne bo motilo, če prižgem; vas moti, če vas tikam / moti me, ker ne ubogaš / lise po koži so njo motile, drugi jih pa še opazili niso
// ekspr. povzročati pri kom nemir, zlasti erotični: dekleta so ga na pomlad zelo motila; njena postava ga je motila, da je bil ves iz sebe
5. nav. ekspr. varati, zavajati: naslov človeka moti, da pričakuje bogve kaj novega / če me vse ne moti, prizadevanja niso bila brez uspeha
6. povzročati, da je komu kratek čas: na vse načine ga je skušal motiti; z igračami so se otroci dolgo motili; v žalosti se moti z delom / zastar. motila se je okoli psa ukvarjala se je s psom
7. knjiž. povzročati motnje: neka tuja postaja moti sprejem / to moti televizijsko sliko
● ekspr. motiti dekleta vzbujati ljubezen, zapeljevati; ekspr. to ne bo motilo najinega prijateljstva zaradi tega bova vseeno prijatelja; ekspr. kaj te pa moti, da mi pošiljaš takega človeka izraža jezo, nejevoljo
♦ pravn. motiti posest samovoljno ovirati ali oteževati posestnika pri izvrševanju posestnih dejanj; šah. akcija dame moti nasprotnikov napad

motíti se

in mótiti se

delati napake pri kakem delu, navadno duševnem:

danes se pri petju veliko motim

motil se je pri popravljanju teksta, pri računanju, v računanju

/ ekspr. človeška glava se lahko moti

biti v zmoti:

kdo se je motil, ti ali jaz

vi se motite

kmalu sem zvedel, da sem se motil

motiti se v sodbi

ekspr. gotovo se ne motim, če trdim, da je stvar slaba

ekspr. grozno, hudo, krepko se motiti

zelo se motite, če mislite to

/ ekspr.: če se ne motim, je študiral medicino; motil bi se človek, če bi mislil, da so Slovenci Prešernove pesmi pozdravili s posebnim veseljem

ekspr.,

s smiselnim osebkom v dajalniku

vrteti se v glavi, biti omotičen:

začelo se mi je motiti

/ moti se mi že, tako sem lačen zelo sem lačen

/ tisti, ki se jim je motilo, niso bili za plezanje po drevju

●

ekspr. misli se mu motijo ne more jasno misliti; ekspr. kaj se ti moti po glavi o čem premišljuješ; preg. motiti se je človeško

motèč

-éča -e:

moteče naprave v soseščini

napaka utegne postati sčasoma moteča

moteče bleščanje

♦

elektr. moteči oddajnik oddajnik, ki povzroča motnje pri sprejemu programa drugega oddajnika; prisl.: to je moteče vplivalo name

móten

-a -o

deležnik od motiti:

moteni človeški odnosi

pri delu ni rad moten

radijska oddaja je bila motena

/ motena duševnost; duševno motena oseba; čustveno, razvojno, vedenjsko moten

♦

pravn. motena posest

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

nàdnaráva -e ž (ȁ-ȃ)
v krščanstvu kar je, obstaja nad naravnim, izkustvenim: v tej dobi je bil človeški duh usmerjen le v nadnaravo; razmerje med naravo in nadnaravo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

nèčlovéški -a -o prid. (ȅ-ẹ́)
1. ki ni človeški: nečloveška bitja / ekspr.: s kaznjenci je bil zelo nečloveški; to so nečloveške zahteve; nečloveško ravnanje
2. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: od nečloveškega napora je že čisto oslabel; trpeti nečloveške muke, strahote; zaslišali so nečloveško vpitje / živi v nečloveških razmerah zelo slabih

nèčlovéško

prisl.:

nečloveško so ga pretepli

nečloveško ravnati s kom

nečloveško se vesti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

nèhumán -a -o prid. (ȅ-ȃ)
ki ni human, ni človeški: do podrejenih je bil zelo nehuman / nehumani odnosi, pojavi, predpisi / evfem. ujetnike je čakal nehuman konec nasilna smrt

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

neoteníja -e ž (ȋ)
zool. pojav, da se žival razmnožuje na stopnji ličinke: neotenija pri človeški ribici in aksolotlu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

nestorianízem -zma m (ī)
rel. nauk škofa Nestorija iz 5. stoletja o Kristusovi božji in človeški naravi: pristaši nestorianizma

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

obísti Frazemi s sestavino obísti:
do obísti, obráti kóga do obísti, oglódati kóga do obísti, poznáti kóga/kàj do obísti, preiskáti kómu obísti, pretípati kómu obísti, pretípati kómu srcé in obísti, spoznáti kóga/kàj do obísti

KEBER, Janez, Slovar slovenskih frazemov, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

obràz -áza m (ȁ á)
1. prednja stran glave: namazati, natreti obraz s kremo; skrbno si je obrisal obraz; pokriti obraz z dlanmi, rokami; skriti, ekspr. zakopati obraz v dlani; potegnil si je z roko čez obraz; padel je na obraz; udariti koga v obraz; pot mu je lil po obrazu; ves umazan je po obrazu; bled obraz; brazgotinast, kozav, mozoljast obraz; izredno fotogeničen obraz; grd, lep obraz; ljubek otroški obraz; okrogel, ozek, širok, podolgovat obraz; od bolečin spačen obraz; obraz je imel rdeč od jeze, zagorel, zaripel; slabš. človek s konjskim obrazom; imenovati dele obraza; gube obraza so se ji poglobile; skrbeti za nego obraza; značilne poteze obraza; vesel, žalosten izraz na obrazu; krema za obraz / klobuk mu ne pristaja k obrazu / postaral si se v obraz; ostala je mladega obraza; videti je bil siv, voščen v obraz / ekspr. obraz se mu je razlezel v nasmeh nasmehnil se je
// nav. ekspr., navadno s prilastkom z mimiko
a) izraženo razpoloženje, stanje: z boječim, plahim obrazom je vprašal; prestrašil se je njegovega hudega, jeznega obraza; sprejel ga je s kislim obrazom nerazpoložen, nejevoljen; odhajal je z nesrečnim, začudenim, zadovoljnim obrazom; s pogumnim obrazom je stopil predenj; sijoči, veseli obrazi; sedeli so zapetih obrazov nesproščeni; brezizrazni / obraz se mu je v trenutku zresnil
b) izražena lastnost: gledal je v njegov dobri, pošteni obraz; imel je zelo inteligenten obraz; deško predrzen obraz; presenetil ga je strog profesorski obraz; obraz ima še kar človeški
2. ekspr., navadno s prilastkom človek: ta obraz mi je znan iz avtobusa; zbralo se je veliko neznanih obrazov; v množici sem iskal njen obraz; na dopustu bi rad spoznal nove obraze / srečujem vedno ene in iste obraze / publ. najlepši obraz slovenskega filma
3. ekspr., navadno s prilastkom oblika pojavljanja
a) glede na zunanjost, videz: ti ljudje so dali kraju dokončen obraz; zemlja spreminja svoj obraz; spremeniti obraz časopisa; mesto ima veliko obrazov / sonce je skrilo obraz / obraz našega časa, dobe / vloga z nešteto obrazi z veliko možnostmi izražanja
b) glede na vsebino, bistveno značilnost: ugotoviti obraz oblasti; spoznati vse obraze življenja / njegov duhovni obraz / literatura si prizadeva najti nov obraz / z oslabljenim pomenom prikrival je obraz preteklosti preteklost
4. lit., zlasti v drugi polovici 19. stoletja kratko literarno besedilo, v katerem se avtorjevo trenutno razpoloženje primerja, izenačuje z motivom iz narave: pisati obraze / Jenkovi Obrazi
● ekspr. ob tej novici se mu je obraz podaljšal ostre, podolgovate poteze na obrazu so pokazale njegovo razočaranje, neprijetno presenečenje; ekspr. obraz se mu je razjasnil z mimiko je izrazil, da ni več v negotovosti, strahu; ekspr. obraz se ji je omehčal z mimiko je izrazila pripravljenost popustiti v čem, storiti kaj; ekspr. obraz se mu je zmračil z mimiko je izrazil nejevoljo, jezo; ekspr. kakšne obraze je delal od presenečenja, začudenja se je zelo spakoval; ekspr. kaj bi delal kisel obraz kazal nejevoljo; ekspr. pokazal je svoj pravi obraz storil je kaj, navadno kaj slabega, kar kaže, izraža njegov značaj; ekspr. v obraz mi laže predrzno, nesramno; ekspr. tega mi ne boš metal v obraz tega mi ne boš brez obzirov pravil, očital; nizko lahko mu pljuneš v obraz zelo ga lahko preziraš; ekspr. nikomur ne more pogledati v obraz čuti se krivega; je kriv; ekspr. v obraz povedati komu izraziti, navadno ogorčenje, jezo, neposredno povzročitelju; ekspr. v obraz se mu je smejal ni prikrival posmeha, smeha; ekspr. kri mu je udarila v obraz zelo je zardel; knjiž. večkrat je že zrl smrti v obraz večkrat je bil v smrtni nevarnosti; ekspr. ne smeš soditi ljudi po obrazu ne smeš presojati njihovega značaja po videzu; ekspr. človek z dvema obrazoma ki se kaže drugačnega, kot je

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

odtujênec in odtújenec -nca m (é; ȗ)
nav. ekspr. kdor se odtuji: postal je odtujenec; družbeni iztirjenci in človeški odtujenci

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

oglávje oglávja samostalnik srednjega spola [ogláu̯je]

del pokrivala, ki pokriva vrhnji del glave

ekspresivno naglavni okras

priprava iz vrvic ali jermenov, ki se da živali na glavo, da se jo lahko vodi; SINONIMI: oglavnica

ETIMOLOGIJA: iz o(b) glavi

ǫ̑grc, tudi: ogr̀c, -gŕca, (-grcà), m. 1) die Made der Dasselfliege, der Engerling, Cig., Fr.-C., Bleiw.-C.; — podkožni ogrci, die Dasselbeulen in der Haut des Rindviehes von den Maden der Dasselfliegen, Strp., Rib.-C.; — 2) nekakšen izpuščaj po človeški koži, posebno po obrazu: die Finne, der Mitesser, die Hautblüte (bes. im Gesicht), Cig., Jan., Blc.-C., Levst. (Rok.), Kras, Soška dol., Lašče-Erj. (Torb.); — ogrci, die Masern, Cig., BlKr.; (die Kinderblattern, C.); — 3) = podjed, ličinka rjavega hrošča, Erj. (Z.), Nov.

PLETERŠNIK, Maks, Slovensko-nemški slovar, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

okostnják -a m (á)
1. okostje mrtvega človeka ali živali v naravnem položaju: ogledovati si razstavljene okostnjake; suh kakor okostnjak / človeški okostnjak
● ekspr. bolnik je bil živ okostnjak zelo shujšan
2. ekspr. zelo suh človek: ob prihodu v taborišče je srečeval same okostnjake

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

okrnélost -i ž (ẹ́)
stanje okrnelega: okrnelost zrkla pri človeški ribici / ekspr. duhovna okrnelost

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

ópica ópice samostalnik ženskega spola [ópica]

umsko zelo razvit sesalec z oprijemalnimi sprednjimi in zadnjimi okončinami; primerjaj lat. Primates

igrača, ki predstavlja umsko zelo razvitega sesalca z oprijemalnimi sprednjimi in zadnjimi okončinami

slabšalno omejen, neinteligenten človek, po vedenju podoben opici

znamenje kitajskega horoskopa med kozo in petelinom

4.1.

STALNE ZVEZE: človeku podobna opica, človeška opica, ozkonosa opica, prava opica, širokonosa opica
FRAZEOLOGIJA: gola opica, obnašati se kot opica, pijan kot opica, skakati kot opica, zadet kot opica
ETIMOLOGIJA: = cslov. opica, nar. in star. hrv. ȍpica, strus. opica, češ. opice < slovan. *opica iz *opъ, kar je prevzeto iz germ., sorodno s stvnem. affo, nem. Affe, angl. ape < pgerm. *apōn-, verjetno prek arab. prevzeto iz stind. kapí- ‛opica’ - več ...

eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016–2017, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

ópičji ópičja ópičje pridevnik [ópičji]

ki je v zvezi z opicami 1.

STALNE ZVEZE: opičji človek, opičji kruhovec
FRAZEOLOGIJA: opičja ljubezen
ETIMOLOGIJA: ↑opica

eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016–2017, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

orgán -a m

del telesa človeka, živali z določeno funkcijo

SINONIMI:

telesni organ

bot. del rastline z določeno funkcijo

SINONIMI:

bot. rastlinski organ

s prilastkom oseba, skupina oseb glede na opravljanje z zakonom, predpisom določene naloge, funkcije

SINONIMI:

knj.izroč. telo

GLEJ ŠE SINONIM: glasilo
GLEJ ŠE: policist, dihala, dihala, dihala, drobovje, izločala, prebavila, sečila, pravosodje

SNOJ, Jerica, AHLIN, Martin, LAZAR, Branka, PRAZNIK, Zvonka, Sinonimni slovar slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024

organízem -zma m (ȋ)
1. skupek organov, ki sestavljajo živo bitje: organizem izloča odvečne snovi; organizem raste, se razvija, slabi, se stara; prilagodljivost organizmov na spremenjene razmere; razpad organizma / biološki, človeški, rastlinski, živalski organizem / živi organizmi; gensko spremenjeni organizem [GSO] katerega genski material je spremenjen z metodami genske tehnologije; pren. družbeni, državni organizem; ekonomski, mednarodni organizmi
♦ biol. enocelični organizem ki je iz ene celice; mnogocelični organizem ki je iz več celic
// pog. (človeško) telo: njegov organizem je izčrpan, mlad; ima močen organizem
2. knjiž., navadno s prilastkom zgradba, celota kakega (umetniškega) dela: dramski organizem; sonetni venec je strogo zgrajen pesniški organizem / igralec je oblikoval svojo vlogo v igralsko trden organizem; organizem romana

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

organízem -zma m (í) človeški ~; publ. državni ~; biol. enocelični ~; knj. pog. imeti močen ~ telo; neobč. dramski ~ |zgradba, celota|

Slovenski pravopis, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

O samostalniku »glorija« v SSKJ

Kako je mogoče, da je v SSKJ naravni pojav »glorija« opredeljen s kvalifikatorjem alpinistika in kako napako popraviti?

Jezikovna svetovalnica, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

oséba -e ž (ẹ̑)
1. človeški posameznik ne glede na spol: omeniti moram še dve osebi; osebe istega spola, iste starosti; skupina oseb; stroškov je sto evrov na osebo, publ. po osebi; avtobus za trideset oseb; v kabini je prostora za deset oseb / knjiž. družina ima pet oseb članov / publ.: ženske osebe ženske; osebe moškega spola moški / prevoz oseb in tovora; osebe in stvari
2. s prilastkom človeški posameznik
a) kot nosilec kake lastnosti, značilnosti: pisati ljubljeni osebi; to sem izvedel od dobro obveščene, zaupne osebe; on je vplivna oseba; njegov oče je bil zelo znana oseba v mestu; oseba brez državljanstva / pravljične osebe; zgodovinska oseba
b) glede na položaj v družbi: civilne, vojaške osebe / uradna oseba / kontaktna oseba ki je določena za stik z zainteresirano javnostjo s, poslovnimi partnerji, sodelavci
3. človeški posameznik kot literarna, dramska upodobitev: ta oseba je nosilka avtorjevih idej; ženske osebe so slabo karakterizirane; osebe v romanu / dramske osebe; glavne, stranske osebe drame, filma / kot pojasnilo na začetku zlasti dramskega dela osebe: Jožef Kantor, fabrikant, Hana, njegova žena
4. jezikosl. slovnična kategorija za izražanje udeleženosti v pogovoru oziroma odsotnosti osebka v stavku: določiti osebo, število, čas pri glagolski obliki / druga ki izraža ogovorjenega, prva ki izraža govorečega, tretja oseba ki izraža neudeleženega v pogovoru oziroma glagolsko dejanje brez osebka
5. knjiž., s svojilnim zaimkom, z oslabljenim pomenom izraža osebni zaimek, kot ga nakazuje svojilni zaimek: ni hotel opaziti moje osebe; tu ne gre samo za njegovo osebo zanj / prepričana je o pomembnosti svoje osebe
6. v zvezi za svojo osebo izraža omejitev trditve: za svojo osebo bi dal prvo mesto tej skladbi; jaz za svojo osebo priznam, da mi je vseeno; on za svojo osebo trdi, da je bolje tako
7. zastar. postava1: njegova visoka, mogočna oseba / biti majhne osebe
● star. poročil se je z osebo, ki ni bila plemkinja žensko; on je hišnik in vrtnar v eni osebi hkrati, obenem; šalj. sprejel nas je šef v lastni osebi osebno, sam; ekspr. rad govori v prvi osebi množine kot da govori v imenu mnogih; roman je pisan v prvi osebi kot da ga je napisal glavni junak; to sem izvedel od tretje osebe od človeka, ki ni udeležen v zadevi, stvari; svojo zgodbo je pripovedoval v tretji osebi kot da jo je doživel kdo drug; zastar. prvi je osvojil ta vrh planinec v osebi nekega Vagla planinec Vagl; knjiž. z vso svojo osebo se zavzema za to stvar zelo, brez pridržka
♦ filoz. oseba človek s svojimi individualnimi, družbeno pogojenimi lastnostmi; jezikosl. imena za delujoče osebe; ped. duševno motena oseba; pravn. civilna pravna oseba; družbena pravna oseba pravna oseba, ki razpolaga z družbenim premoženjem ali opravlja družbeno pomembno dejavnost; fizična oseba človek kot nosilec pravic in obveznosti; odgovorna oseba; pravna oseba pravni subjekt, ki ni fizična oseba; tretja oseba ki v pravnem razmerju ni stranka; ugotoviti istovetnost osebe; rel. druga, prva, tretja božja oseba

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

oséba -e ž

človeški posameznik ne glede na spol

SINONIMI:

človek, ekspr. duša, šalj. individuum, ekspr. osebek, ekspr. osebica, pog. persona, nar. peršona, ekspr. subjekt

BESEDNE ZVEZE S SINONIMI:

aretirana oseba

karizmatična oseba

pravna oseba

usmrčena oseba

vplivna oseba

zgodovinska oseba

GLEJ ŠE SINONIM: osebek, postava1
GLEJ ŠE: lik1, junak, junak, junakinja, lik1, zelo

SNOJ, Jerica, AHLIN, Martin, LAZAR, Branka, PRAZNIK, Zvonka, Sinonimni slovar slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024

òsoba -e ž
1. oseba, človeški posameznik: Moj priáteo! one oſzobe nega domá SIZ 1807, 30; ka je nej li ednoj gvüsnoj oſzobi ali gmajni, nego vſzejm gmajnam Bo'zim piſzani KŠ 1771, 744; zvolo ſzi je edno poſteno Oszobo SIZ 1807, 4; na vszákse ednoga plemena oszobo AIN 1876, 10; kako dabi tou vu ſzvojoi oſzobi delao TF 1715, 35; kaj ſzta, ſze etivi oſzobi polübile SIZ 1807, 4; ka je Boug nej oſzob prebirávecz KŠ 1771, 373; Kak dugo bodete oszobe ti hüdi prijémali TA 1848, 68; csüdivajoucsi ſze nad oſzobmi za haſzka volo KŠ 1771, 759
2. božja oseba: Od Kriſztuſove oſzobe KŠ 1771, 196; Ki je vu trojoj oſzoubi BKM 1789, 248; Neznani ſzam pa bio vu oſzobi gmajnam Judee KŠ 1771, 558; na pervom táli tri zagviſne Oſzobe imenüje TF 1715, 38
3. oseba kot slovnična kategorija: pred nyé dejvajoucsi 2. oſzobo KŠ 1771, 669; stero sze prisztája szamo jedinszke oszobe AIN 1876, 10; Jedinszke oszobe je vsze lasztivno imé AIN 1876, 10; Vküpnoimé, stero z-vecs ednoféle ali razlocsne oszôb sztojécse vno'zino znamenüje AIN 1876, 10

NOVAK, Vilko, Slovar stare knjižne prekmurščine, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

otròk -ôka m, mest. ed. otrôku in otróku, mn. otrôci otrók otrôkom otrôke otrócih otróki (ȍ ó)
1. deček ali deklica v prvih letih življenja: otrok je zaspal; negovati, pestovati, previjati otroka; vzgajati otroke; posvojiti otroka; rada je pri otrocih, z otroki; lažnivi, razvajeni otroci; lep, zanemarjen, zapuščen otrok; duševno nerazvit otrok; cepljenje otrok proti davici; vzgoja in varstvo otrok; skrb za otroke; jokal je kot otrok močno, brez obvladovanja / otrok že hodi zna hoditi; pog. vzeti otroka za svojega posvojiti ga; ekspr. pusti ga, saj je še napol otrok / ekspr. čudežni otrok ki že zelo zgodaj pokaže nadpovprečno nadarjenost; delavski, kmečki, mestni otroci; domski otrok v domu vzgojen in odrasel otrok; predšolski, šoloobvezni otroci / otrok s posebnimi potrebami ki zaradi motnje v razvoju, bolezni potrebuje pomoč, prilagoditev programa pri vzgoji in izobraževanju
2. človeški potomec v odnosu do staršev: dati otroka v rejo, varstvo; dobiti, roditi otroka; imata dva otroka; bila jima je dober, ubogljiv otrok; to je njun edini otrok; ima tri nepreskrbljene otroke; nezaželen otrok; ekspr. otrok ljubezni spočet iz ljubezni, želje staršev; to so otroci iz prvega zakona, od prve žene; vabljeni so bili starši z otroki; družina brez otrok; ekspr. ostala je sama s kopo otrok; skrbi zanj kakor za svojega otroka / nezakonski otrok ki ni rojen v zakonski zvezi
// nav. ekspr. (človeški) plod: pri pregledu nosečnice so ugotovili, da se otrok pravilno razvija / v šestem mesecu nosečnosti je izgubila otroka je imela splav; vznes. ona nosi otroka pod srcem je noseča; odločila se je, da bo otroka odpravila povzročila izzvani splav; otrok iz epruvete spočet z zunajtelesno oploditvijo / nedonošen otrok
3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da je osebek v veliki meri deležen lastnosti, stanja, značilnosti, kot jih določa samostalnik: on je otrok fantazije; otrok revščine / on je otrok narave / otroci luči, svetlobe veseli, vedri otroci / nav. mn., ekspr. otrok cvetja hipi
4. knjiž., ekspr., z rodilnikom rezultat, sad: uspeh je otrok truda in vztrajnosti
● evfem. otrok je moker je naredil malo potrebo v obleko, posteljo; ekspr. razumi vendar, saj nisi otrok si odrasel človek; ekspr. ne bodi tak otrok tako otročji, neumen; ekspr. poročila sta se, ker je bil otrok že na poti ker je bila ona noseča; ekspr. že pet mesecev je noseča, pa se otrok še ni oglasil premaknil, zganil; pog. ne mara otroka noče zanositi, roditi; star. otrok je pri hiši, kot bi hruško otresel zelo veliko; knjiž. dati, darovati življenje otroku roditi ga; nižje pog. nič ni naredil pri hiši, samo jedel je in ji delal otroke povzročal, da je zanosila, čeprav tega ni želela; star. otroka ima pri prsih doji ga; pog. napravil ji je otroka povzročil, da je zanosila, čeprav tega ni želela; knjiž. žena mu je dala, podarila otroka rodila; ekspr. odstaviti otroka prenehati dojiti; ekspr. štorklja je svojega otroka pregnala iz gnezda mladiča; ekspr. pričakuje otroka je noseča, bo rodila; nar. levi otroci ki jih ima poročen moški z žensko, s katero ni v zakonski zvezi, nezakonski otroci; ekspr. on je velik otrok otročji, naiven; ekspr. to ve, zna vsak otrok je splošno znano; je zelo lahko, preprosto; knjiž., ekspr. bil je pravi otrok svojega časa človek s tipičnimi značilnostmi časa, razmer, v katerih je živel, ustvarjal; veliko babic – kilav otrok kjer sodeluje preveč ljudi, ni pravega uspeha; preg. majhni otroci – majhne skrbi; preg. kakršni starši, taki otroci
♦ med. debilen otrok nekdaj lahno duševno nerazvit; defekten otrok nekdaj telesno ali duševno nerazvit; ped. razvojno moten otrok oviran v normalni rasti, vzgoji; pravn. legitimirati otroka pozakoniti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

otròk1 -ôka m

deček ali deklica v prvih letih življenja

SINONIMI:

ljubk. čukec, knj.izroč. dete1, knj.izroč. detece, neknj. pog. froc, ekspr. hlačar, ljubk. hlaček, ekspr. hlačman, ekspr. korenjaček, ekspr. kratkohlačnik, ekspr. kratkosrajčnik, ekspr. kričač, star. kričaj, ekspr. majceno1, nar. majhno1, knj.izroč. malček1, pog. mali1, ekspr. malič, pog. malo1, ljubk. mišek, ljubk. mižek, ekspr. najmanjši1, ekspr. naraščaj, ekspr. otročaj, redk. otročajnar, ekspr. otroče, ekspr. otroček, ekspr. otročič, ekspr. otročiček, redk. otrokec, slabš. pamž, ekspr. pestovanček, ekspr. pestovanec, ekspr. prirastek, knj.izroč. spestovanec, ljubk. srček, pog. tamali, nar. vpijat, star. vreščaj, ljubk. zlatek

človeški potomec v odnosu do staršev

SINONIMI:

knj.izroč. dete1, neknj. pog. froc, knj.izroč. malček1, ekspr. otroček, ekspr. otročič, ekspr. otročiček, redk. otrokec, slabš. pamž, ekspr. pestovanček, ekspr. pestovanec, knj.izroč. spestovanec

GLEJ ŠE SINONIM: rezultat2
GLEJ ŠE: donošenček, mrtvorojenec, naiven, nedonošenček, novorojenček, posmrtnik, posvojenec, posvojenec, roditi se, noseč, pozakoniti, pozakoniti, pozakonjenje, pozakonjenje, pozakonjenje, pozakonjenje, previjati, previjati, previti, previti, rejništvo, rejništvo, roditi, roditi, roditi, roditi, starost, starost, starost

SNOJ, Jerica, AHLIN, Martin, LAZAR, Branka, PRAZNIK, Zvonka, Sinonimni slovar slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024

Pedalni avtomobil
Zanima me slovenski ustreznik za angleški termin pedal car . Gre za majhen avtomobil, ki v Sloveniji niti ni prepoznaven, s katerim se tekmuje in je narejen izključno na nožne pedale. V slovenščini se uporabljata poimenovanji avtomobil na pedale ali pedalni avtomobil .

Terminološka svetovalnica, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

pléva Frazemi s sestavino pléva:
delíti pléve od zŕna, ločíti pléve od zŕna, ločíti pléve od zŕnja, ločíti zŕnje od plév, ločíti zŕno od plév

KEBER, Janez, Slovar slovenskih frazemov, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

plítek plítka plítko pridevnik [plítək]

v nekaterih zvezah v obliki plitki ki ima od površine proti notranjosti, zlasti v navpični smeri, razmeroma majhno razsežnost; SINONIMI: plitev

1.1.

;

SINONIMI:

plitev

ki ima manjšo kapaciteto; SINONIMI: plitev

ki zajema le manjši del potencialne celote; SINONIMI: plitev

v obliki plitki ki je v zvezi s fazami spanja, ko človek prehaja iz budnega stanja v spanec in se srčni utrip upočasni, telesna temperatura zniža; SINONIMI: plitev

ekspresivno ki ni sposoben, ne želi poglobljeno razmišljati, čustvovati; SINONIMI: ekspresivno plitev

5.1.

ekspresivno

;

SINONIMI:

ekspresivno plitev

5.2.

ekspresivno

;

SINONIMI:

ekspresivno plitev

5.3.

ekspresivno

;

SINONIMI:

ekspresivno plitev

STALNE ZVEZE: plitki relief
FRAZEOLOGIJA: plitek žep, s plitkim žepom
ETIMOLOGIJA: = cslov. plytъkъ, hrv., srb. plítak, češ. plytký < pslov. *plytъ(kъ) iz *plyti ‛teči’, prvotni pomen je verjetno *‛tekoč’ - več ...

pljunek [pljȗnǝk] samostalnik moškega spola

pljunek

Slovar Pohlinovega jezika, spletna izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

plód -ú in -a m, mn. plodôvi stil. plódi (ọ̑)
1. del rastline, ki sestoji iz semena, navadno z osemenjem: plodovi dozorevajo, odpadajo; plod se odpre; nabirati plodove; zakrnel plod; plodovi bukve, gabra
♦ bot. birni plod nastal iz cveta z več pestiči; enosemenski plod ki ima samo eno seme; glavičasti plod podolgovat ali okrogel mnogosemenski suhi plod; mnogosemenski plod ki ima več semen; sedeči plod brez peclja; suhi plod s suhim osemenjem
// ta del rastline glede na užitnost; sad: jablana ima letos debele plodove; okusen, sočen, zrel plod / gozdni, poljski plodovi / koščičasti, mesnati, pečkati plodovi / zastar. polja so prinašala leto za letom mnogo plodu pridelka
2. med., vet. nastajajoči organizem od tretjega meseca življenja do rojstva: razvoj plodu / donošen, nedonošen plod; glavična, nožna lega plodu / človeški plod
3. knjiž. rezultat, dosežek: razprava je plod večmesečnega raziskovanja / prilaščati si plodove tujega dela; izkazalo se je, da je dogodek plod njegove domišljije / neuspeh je plod njegove nedelavnosti posledica
● knjiž., ekspr. plod ljubezni otrok

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

plód -ú in plód -a m, prva oblika dalje -u -- -u -om; -ôva -ôv; -ôvi -ôv (ọ̑ ȗ; ọ̑) nabirati ~ove; zrel ~; gozdni, poljski ~ovi; nedonošen ~; človeški ~; neobč. Knjiga je ~ večletnega raziskovanja rezultat

Slovenski pravopis, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

podóba -e ž (ọ̑)
1. predstavitev česa resničnega ali domišljijskega
a) z likovnimi sredstvi: dolbsti podobe v les; na list papirja je narisal dve podobi; podoba petelina je vrezana v debelo plast barve; znamke s pesnikovo podobo / nabožne podobe / doprsna podoba
b) s prilastkom z literarnimi sredstvi: v noveli je avtor podal nekaj impresivnih podob; analizirati pokrajinske podobe v romanu / izpisati si značilne podobe / to je najlepša ženska podoba v romanu oseba, lik
// s prilastkom taka predstavitev kot prispodoba česa: s podobo dirjajočega konja je ponazoril vitalnost / princip zla ima v pravljici podobo hudobne starke / star. govorne, pesniške podobe figure
2. slika: sneti podobo s stene; abstraktna podoba; oljnata podoba / dati podobo v okvir / lastna podoba avtoportret
3. s prilastkom bistvene, navadno z vidom zaznavne lastnosti, značilnosti zunanjega sveta: spremeniti podobo dežele; zaščititi enotno podobo pokrajine / vas je imela nekoč drugačno podobo je bila drugačna; soba je dobila svojo prejšnjo podobo / mesto dobiva slovesno podobo / star. ženska prijetne podobe prijetnega videza / zunanja podoba predmetov
// zaznavne lastnosti, značilnosti česa sploh: vedno je idealiziral podobo sveta; dejanska podoba življenja / njena notranja podoba se ni spremenila
4. s prilastkom pojavne lastnosti, značilnosti česa, kot jih določa prilastek: dokončna literarna podoba romana; odrska podoba drame; besede z neustrezno pisno podobo / glasovna in oblikoslovna podoba slovenskega jezika; stilna podoba literarnega dela / izbor novel ne daje celotne podobe pripovedništva; to je popolna podoba pisateljevega ustvarjanja; podoba stanja, ki jo je podal, ni prava / pojaviti se v materialni podobi / publ.: podoba položaja se je spremenila položaj; prizadevati si za novo organizacijsko podobo univerze organizacijo, organiziranje
5. navadno s prilastkom kar nastane v zavesti kot posledica obnovitve česa videnega, doživetega: v sanjah so se mu porodile čudne podobe; v spominu je dolgo ohranil podobo domače vasi / domišljijska podoba / spominska podoba
// knjiž. kar nastane v zavesti kot posledica izkušenj, vedenja ter miselne ali čustvene dejavnosti; predstava: ustvariti si določeno podobo o kom; moja podoba resničnosti se ne ujema z vašo / imeti pravo podobo o čem
6. zastar. postava1, človek: v prvi vrsti je korakala majhna podoba, zavita v staro plahto; od cerkve je hitela moška podoba v črni suknji
● star. podoba je, da se mu je zdravje izboljšalo kaže, zdi se; knjiž. nadel si je podobo mirne neprizadetosti kazal, delal se je mirnega in neprizadetega; knjiž., ekspr. končno je pokazal svojo pravo podobo izrazil svoje pravo mišljenje, nazore, lastnosti; star. razložil je plesalcem novo podobo figuro; igralec se je pojavil v podobi berača spremenjen tako, da je bil po videzu tak kot berač; zastar. redko ima cesarsko podobo v žepu denar; ekspr. zamisel dobiva otipljivo podobo se uresničuje; knjiž., ekspr. sin je živa podoba očeta je zelo podoben očetu; knjiž., ekspr. dekle je živa podoba lenobe je zelo leno; ekspr. on je pravi hudič v človeški podobi je zelo zloben, hudoben človek; star. po vsej podobi je knjiga delo različnih avtorjev verjetno
♦ rel. obhajati pod obema podobama dati, deliti posvečene hostije in posvečeno vino; rel., um. votivna podoba

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

pól1 -a m (ọ̑)
1. geogr., navadno v zvezi zemeljski pol točka na zemeljski površini, skozi katero gre zemeljska os, (zemeljski) tečaj: povezati zemeljska pola z umišljenim polkrogom; območje okrog zemeljskega pola / južni, severni pol
2. elektr. elektroda za odvajanje ali dovajanje električnega toka: zvezati pola; priključiti na pol / istoimenski poli; nasprotnoimenska pola; negativni, pozitivni pol / električni pol
3. knjiž., navadno s prilastkom kar je od česa drugega istovrstnega različno ali nasprotno: v njegovi umetnosti prevladujeta dva pola; miselni in čustveni pol sta pri njem v ravnovesju / to je drugi pol njegovega življenjskega spoznanja; med seboj bojujoča se politična pola; živalski in človeški pol človeka živalske in človeške značilnosti
♦ astron. nebesni pol točka, okrog katere se nebo navidezno vrti; fiz. magnetni pol del magneta, okoli katerega je gostota magnetnega polja največja; južni, severni magnetni pol; geogr. pol mraza kraj z najnižjimi temperaturami na zemlji

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

pól -a m (ọ̑) severni zemeljski ~; neobč. miselni in čustveni ~ v človeški naravi; elektr. negativni električni ~

Slovenski pravopis, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

Pomen besedne zveze »v bistvu«

Zanima me raba in pomen besedne zveze v bistvu. Jaz razumem to zvezo v smislu ohlapnosti, nenatančnosti. Na primer: palica je postavljena vbistvu navpično.

Moje razumevanje tega je: palica je postavljena približnonavpično, torej ne povsem navpično. Predloga iz povezave, ki sem jo pripel k morebitnim že obstoječim poimenovanim rešitvam napeljuje k uporabi pravzaprav ali dejansko namesto vbistvu. Moje razumevanje teh dveh besed je ponovno drugačno. Besedo pravzaprav razumem v smislu: zgodilo seje tako, a v resnici drugače, besedo dejansko pa: zgodilo se je točnotako.

Še večjo zmedo prinaša prevajanje iz (zlasti tehnične) nemščine, kjer se za našo zvezo v bistvu uporablja im Wesentlichen tudi v pomenu nenatančnosti oz. ohlapnosti, kot sem omenil zgoraj.

Namesto v bistvu in z ohlapnostjo oz. nenatančnostjo v mislih nikakor ne morem uporabiti niti približno niti dejansko niti pravzaprav, ker je nemški prevod vsakokrat povsem dugačen in z drugim pomenom.

Jezikovna svetovalnica, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

pórod, -rǫ́da, m. der Geburtsact, die Entbindung; p. imeti, gebären, C.; na porodu biti, in den Kindesnöthen liegen; — izpačen p., eine Missgeburt, C.; negoden p., eine Frühgeburt, Cig.; — die Nachkommenschaft, Mur.; Lepo Boga prosita, Da bi jima porod dal, Npes.-K.; človeški p., das Menschengeschlecht, Guts. (Res.); — das Erzeugnis, Cig.; duševni p., C.

PLETERŠNIK, Maks, Slovensko-nemški slovar, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

postváriti SSKJ² dovršni glagol

narediti, povzročiti, da kdo postane kot stvar, manj človeški, razosebljen

1.1

narediti, povzročiti, da kaj postane razosebljeno

ETIMOLOGIJA: iz stvariti, iz stvar

KRVINA, Domen, Sprotni slovar slovenskega jezika 2014?2017, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

postvárjen pridevnik

ki je ali postane kot stvar, manj človeški, razosebljen

ETIMOLOGIJA: ↑postvariti

KRVINA, Domen, Sprotni slovar slovenskega jezika 2014?2017, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

postvárjenje samostalnik srednjega spola

proces, pri katerem kdo postane kot stvar, manj človeški, razosebljen

1.1

proces, pri katerem kaj postane razosebljeno

ETIMOLOGIJA: ↑postvariti

KRVINA, Domen, Sprotni slovar slovenskega jezika 2014?2017, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

povódenj -dnji ž (ọ̑)
1. razlitje, razširjenje velike količine vode po kaki površini: nastopila, prišla je povodenj; suše in povodnji jim uničujejo pridelke; katastrofalna, velika povodenj; pomladanske povodnji
// voda ob takem razlitju, razširjenju: povodenj je odnesla, odtrgala most; povodenj se širi, uplahne; kakor povodenj so preplavili vasi / samo dimniki so se videli iz povodnji; pren., ekspr. počutil se je kot kapljica v brezimni človeški povodnji
2. ekspr., z rodilnikom velika količina, množina: povodenj besed, vprašanj; povodenj pisem, spominov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

požívljati -am nedov. (í)
1. povzročati, da postane kdo bolj živahen, dejaven: kava poživlja; prezebli potniki so se poživljali s čajem / njena pisma ga poživljajo / zaupanje v prihodnost je poživljalo človeški pogum
2. delati kaj bolj pestro, zanimivo: slike poživljajo stene; zelenje prostor poživlja / te barve jo poživljajo
3. povzročati, da kaj poteka v večjem obsegu, intenzivneje: poživljati prosvetno delo na vasi

poživljajóč

-a -e:

dobiti poživljajočo injekcijo

poživljajoča mokrota

prisl.: kava deluje poživljajoče

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

práópica -e ž (ȃ-ọ̑)
knjiž. prvi, najstarejši prednik (človeku podobne) opice: človeški prednik se skoraj ni razlikoval od praopice; lastnosti praopic

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

prečlovéški -a -o prid. (ẹ́)
preveč človeški: biti prečloveški s kom / gledati na probleme s prečloveškimi očmi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

predréti -drèm tudi -dêrem dov., stil. prederó; predríte tudi prederíte; predŕl (ẹ́ ȅ, é)
1. navadno s koničastim predmetom narediti luknjo
a) skozi kaj: s svinčnikom predreti papir; okroglo predreti tkanino; gleda, kot bi ga hotel z očmi predreti / predreti zamašeno cev odmašiti; pren., knjiž. bridkosti meč je predrl srce
b) skozi ovoj, steno česa: predreti bulo; predreti gnojni mehur; žulj se mu je predrl / predreti kolo; pren., ekspr. predreti mejo znanega; hotel je predreti krog danih možnosti
2. priti skozi kaj ovirajočega: lava je predrla zemeljsko skorjo; kal je predrla zemljo; mladi so kot hudournik, ki predre vsako oviro / sonce ni moglo predreti goste megle; blisk je predrl oblake / ekspr. bila je tema, da je pogled ni predrl / ogenj je predrl skozi špranjo
// ekspr. priti iz česa, razširiti se: njegov sloves ni mogel predreti krajevnega okvira; pren. skozi temo človeški um ne more predreti
3. nav. ekspr. z bojem priti skozi nasprotnikove položaje v njegovo zaledje: naše sile so predrle nemške obrambne čete; predreti levo krilo fronte / ženske so predrle kordon
4. knjiž., s prislovnim določilom prodreti: v diru je predrl do poveljnikovega šotora / do tu so predrli predniki današnjih Slovencev
● ekspr. nasprotja so predrla preveč v globino so postala zelo velika
♦ petr. pojaviti se na zemeljski površini

predŕt

-a -o

deležnik od predreti:

predrta zračnica

fronta je bila predrta na več mestih

nar.

presnet,

preklet:

predrte trske, kako nerade gorijo

/ predrta reč! se je hudoval

●

nar. ne dam mu niti predrte pare popolnoma nič denarja; prisl.: predrto previden in navihan človek; predrto res je to

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

pridévnik pridévnika samostalnik moškega spola [pridéu̯nik]

iz jezikoslovja pregibna besedna vrsta, ki je v stavku levi prilastek, povedkovo določilo ali povedkov prilastek, se ravna po spolu, sklonu in številu samostalnika, na katerega se nanaša, ter označuje lastnost, mero, vrsto ali svojino

1.1.

iz jezikoslovja

STALNE ZVEZE: kakovostni pridevnik, lastnostni pridevnik, svojilni pridevnik, vrstni pridevnik
ETIMOLOGIJA: po zgledu lat. (nomen) adiectīvum ‛pridevnik’ (iz adicere ‛pridevati, dajati zraven’, iz lat. ad ‛pri, k’+ iacere ‛vreči’) iz pridevati ‛dajati zraven, dodajati’ iz ↑devati; pridevnik se v stavku navadno nahaja ob samostalniku - več ...

prísten -tna -o prid., prístnejši (í ī)
1. ki ima bistvene lastnosti, značilnosti glede na izvor, sestavine: pristna slivovka; pristna svila; pristna domača vina / pristna domača beseda / ekspr. pristen učenjak
// nav. ekspr. ki ima bistvene lastnosti, značilnosti glede na starše, kraj rojstva ali bivanja: ostal je pristen Gorenjec; pristen hribovec; pristna Slovenka
2. ki izvira od avtorja: pristen rokopis, spis; pristno besedilo
// ki ni ponarejen: pristni dokumenti, viri; listina je pristna / pristni biseri
3. ki izraža, kaže resnično razpoloženje: pristna žalost; pristno sočutje, veselje / po licih so ji tekle pristne solze / pristni odnosi

prístno

prisl.:

pristno občutiti

pristno človeški odnosi

ima pristno slovanski značaj

sam.: v njem je bilo nekaj pristnega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

prístno nač. prisl. -ej(š)e (í; í) ~ občutiti; ~ človeški

Slovenski pravopis, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

privzéti -vzámem dov., privzêmi privzemíte; privzél; nam. privzét in privzèt (ẹ́ á) knjiž.
1. sprejeti, prevzeti: priseljenci so privzeli jezik in navade domačinov; privzeti evropsko kulturo; privzeti mnenje koga / privzela je možev priimek; pesnik si je privzel nov psevdonim začel je nastopati pod novim psevdonimom
2. dodatno, zraven vzeti, sprejeti: privzel je še dva pomočnika
● knjiž. v pravljici žival privzame človeško podobo se pojavi v človeški podobi; knjiž. tudi njega je privzel k temu delu pritegnil

privzét

-a -o:

privzete navade

privzeto ime

ki je prednastavljen, ponujen kot prva izbira:

privzeti spletni brskalnik

privzeta nastavitev

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

projicírati -am nedov. in dov. (ȋ)
1. geom. s projicirnimi žarki skozi točke tvorbe presekati projekcijsko ploskev: projicirati kvadrat, piramido, premico; projicirati na krivo, ravno ploskev
2. z optično pripravo prenašati sliko na (projekcijsko) platno, steno: projicirati diapozitive, fotografije / projicirati celovečerni film
3. psih. podzavestno prenašati kaj iz lastne duševnosti na druge osebe, na predmete: projicirati neuresničene ambicije v sina; projicirati svoje želje v igro, sliko / nanjo projicira lastnosti, ki jih sam nima
4. publ. prenašati, prikazovati: projicirati na oder zapleten človeški lik / pisatelj je projiciral zgodovinski dogodek v živalski svet / projicirati svoja doživetja na papir zapisati

projicíran

-a -o:

projicirana piramida

slika, projicirana na steno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

prótipostávljanje -a s (ọ̑-á)
knjiž. postavljanje česa proti čemu drugemu: protipostavljanje objektivne stvarnosti človeški subjektiviteti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

razbŕzdati -am dov. (r̄)
1. sneti, odstraniti brzdo: razbrzdati konja
2. knjiž. sprostiti: igra jih je razbrzdala / razbrzdati domišljijo
● knjiž. v teh razmerah se je človeški egoizem zelo razbrzdal povečal, razmahnil

razbŕzdan

-a -o:

razbrzdan konj

razbrzdani otroci

razbrzdane misli

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

razúzdati -am dov. (ȗ)
sneti, odstraniti uzdo: razuzdati konja; pren., knjiž. razmere so razuzdale človeški egoizem

razúzdan

-a -o:

razuzdan konj;

prim. razuzdan

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

refleksologíja refleksologíje samostalnik ženskega spola [refleksologíja]

metoda dopolnilnega zdravljenja, ki temelji na masaži določenih točk na stopalih, dlaneh za spodbujanje delovanja posameznih organov, delov telesa; SINONIMI: refleksoterapija

ETIMOLOGIJA: prevzeto iz angl. reflexology, iz ↑refleks + gr. ..logía iz lógos ‛beseda, govor’

rìt Frazemi s sestavino rìt:
bíti kómu za rítjo, bíti kot rìt in srájca, bíti tího kot rìt, bíti v ríti, bŕcniti kóga v rìt, dáti [jíh] kómu po ríti, dáti kómu bŕco [v rìt], dáti kómu [êno] po ríti, dobíti bŕco [v rìt], dobíti jíh po ríti, dobíti žúlje na ríti, hodíti okóli ríti v váržet, hodíti okóli ríti v žêp, iméti mévlje v ríti, iméti sršéne v ríti, íti [hudíču] v rìt, íti okóli ríti v žêp, izprašíti kómu rìt, kúzla skáče v rìt kómu, lahkó me kúšnete na rìt, lésti kómu v rìt, lézenje v rìt, naložíti [jíh] kómu po ríti, okóli ríti v váržet, okóli ríti v žêp, píši me v rìt, píšmevrìt, po ríti bi biló tréba kóga, pójdi [hudíču, vrágu] v rìt, práskati se po ríti, príti okóli ríti v žêp, sprána rìt, státi kómu za rítjo, súniti kóga v rìt, svetíti se kot púmpeževa rìt, temà kàkor v ríti, vsè k ríti prinêsti kómu

KEBER, Janez, Slovar slovenskih frazemov, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

ród1 -ú tudi -a m, daj., mest. ed. rôdu tudi ródu; mn. rodôvi (ọ̑)
1. skupnost ljudi, potomcev istega prednika: nadaljevati rod; tam živi zdaj drug rod; to je zdrav rod; začetnik rodu / z njim je rod izumrl on je bil zadnji član rodu
2. navadno s prilastkom stopnja sorodstva: potomci do petega rodu / rod po materini strani
// ljudje določene stopnje sorodstva: posledice so se pokazale že pri drugem rodu
3. značilnost glede na prednike
a) s sorodstvenega stališča: biti ponosen na svoj rod / pri vzreji živali je pomemben tudi rod
b) s socialnega stališča: pri ženitvi se ni oziral na dekletovo bogastvo in rod; materin kmečki rod / biti plemiškega rodu; biti po rodu kmet
c) s prilastkom z narodnostnega, krajevnega stališča: njegov dolenjski rod; biti ponosen na svoj slovenski rod / biti francoskega rodu / po rodu je Celjan, Slovenka, s Štajerskega
4. navadno s prilastkom ljudje približno iste starosti, ki živijo v istem času in imajo podobne interese ali nazore: mladi rod bo nadomestil prejšnjega; igralec starejšega rodu; mlajši rod pesnikov / novi gledališki, literarni rod / ti otroci so že četrti rod izseljencev; trije rodovi zdravnikov v rodbini
// ljudje istega časa: sedanji rod teh stvari ne pozna; rod, ki je doživel vojno
// čas, doba približno tridesetih let: razmere so se spremenile šele čez dva rodova / pog. to je bilo za en rod nazaj v prejšnjem rodu
5. vznes. narod: ljubiti svoj rod; bojevati se za dom in rod
6. nav. ekspr., s prilastkom ljudje: mlajši rod rad pleše; tam prebiva srečen rod
// z oslabljenim pomenom izraža celoto bitij, kot jo določa prilastek: človeški rod; ves gadji rod pika; ptičji rod se vrača z juga
7. voj. del armade glede na svojo oboroženost, opremo, dejavnost: v spopadih so sodelovali vsi rodovi; v kateri rod bo novinec dodeljen / rod vojske
8. biol. sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva, nižja od družine: imenik rastlinskih rodov na slovenskem ozemlju; znaki rodu
● ekspr. rod za rodom hodi tja že dolgo hodijo ljudje tja; zastar. ti žarki so istega rodu kot oni iste vrste; star. trta že odganja in če ne bo toče, bo nekaj roda pridelka; star. še žival brani svoj rod mladiča, mladiče; ekspr. kip že dolge rodove stoji v veži zelo dolgo; iz roda v rod ekspr. kmet je bil iz roda v rod navezan na zemljo vedno; ljudske pesmi so se širile iz roda v rod starejši so te pesmi naučili mlajše; ekspr. obrt je prehajala v hiši od rodu do rodu od staršev so jo prevzemali otroci; ta bolezen je pri njih v rodu se pri potomcih pogosto pojavlja; star. biti (si) v rodu v sorodu; star. štajerski rod je rad vesel Štajerci; star. ženskega rodu ni maral žensk
♦ agr. rezati mladiko na rod tako, da se doseže zaželena rodnost; biol. nespolni nespolno se plodeča generacija pri rastlinah in živalih s prerodom, spolni rod spolno se plodeča generacija pri rastlinah in živalih s prerodom; meteor. rod oblakov oblaki podobne oblike na isti višini; rel. otroci Abrahamovega rodu Judje; zgod. rod skupnost ljudi v rodovno-plemenski družbi, ki so v krvnem sorodstvu; prim. rodom

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

ród -ú tudi ród -a m, prva oblika v daj., mest. ed. rôdu tudi ródu; -ôva -ôv; -ôvi -ôv (ọ̑ ȗ; ọ̑) človeški ~; gledališki ~; rastlinski ~; četrti ~ izseljencev; ~ vojske; biti plemiškega ~u; po ~u biti kmet, Slovenec; kmet. rezati mladiko na ~; knj. pog. To je bilo za en ~ nazaj v prejšnjem rodu; poud.: nadaljevati tradicijo iz ~a v ~ |iz generacije v generacijo|; Mlajši ~ rad pleše |mlajši ljudje|; vznes. ljubiti svoj ~ narod; star. biti (si) v ~u v sorodu

Slovenski pravopis, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

rọ̑d, rọ̑da (rodȃ), rodȗ, m. 1) die Geburt, die Abstammung; po rodu, der Geburt nach; kraljevega, visokega rodu biti; rodu sem iz Ribnice (gebürtig), Svet. (Rok.); — 2) die Verwandtschaft; r. po krvi (po očetu), die Blutsverwandtschaft, Cig., Jan., Cig. (T.); r. po mleku (po materi), Cig., Jan.; r. po preslici, die Cognaten, Cig. (T.); mrzli r., die entfernte, weite Verwandtschaft, Cig.; — v rodu smo si, wir sind verwandt; biti komu v ravnem, postranskem rodu, in gerader Linie, in der Seitenlinie mit jemandem verwandt sein, DZ.; biti komu rod, mit jemandem verwandt sein, Cig., Navr. (Let.); on je moj rod, er ist mein Verwandter, ogr.-C.; mrzel r. sva si, wir sind weit verwandt, C.; rod ima prednost pred drugimi, die Verwandten gehen andern voran, vzhŠt.; — 3) das Geschlecht; človeški r.; — 4) die Generation, das Menschenalter; dva roda, Jsvkr.; — 5) der Volksstamm: rod je iz mnogo sokrvnih rodbin, Jes.; — 6) die Gattung (genus), Cig., Jan., Cig. (T.), Erj. (Z.).

PLETERŠNIK, Maks, Slovensko-nemški slovar, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

rudimènt -ênta m (ȅ é)
1. knjiž. ostanek: stebrišče je le še rudiment nekdanje stavbe / rudimenti stare miselnosti
// zametek, zasnova: te zgodbe so rudimenti romana
2. biol. zakrneli organ: oko pri človeški ribici je primer rudimenta / rudimenti okončin pri kačah

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

séč1 -a m (ẹ̑)
tekočina, ki jo izločajo ledvice: izločati seč; smrdeti, zaudarjati po seču; kalen, krvav, svetlorumen seč; preiskava seča / človeški, konjski seč

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

skálp -a m (ȃ)
koža z lasmi na človeški glavi: kirurg je odrezal košček skalpa in ga presadil / Indijanec je premaganemu sovražniku vzel skalp
// ta koža, odstranjena z glave sovražnika, kot trofeja: ob sedlu so Indijancu viseli skalpi / indijanski skalp

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

skálp -a m

koža z lasmi na človeški glavi, odstranjena z glave sovražnika, kot trofeja

SINONIMI:

knj.izroč. oglavek

GLEJ ŠE SINONIM: lasišče

SNOJ, Jerica, AHLIN, Martin, LAZAR, Branka, PRAZNIK, Zvonka, Sinonimni slovar slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024

skálp Frazemi s sestavino skálp:
snéti skálp kómu, vzéti skálp kómu

KEBER, Janez, Slovar slovenskih frazemov, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

skȃlp -a m

SNOJ, Marko, Slovenski etimološki slovar³, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

Sklanjanje in začetnica: »metoda kajzen« ali »kaizen«

Popravljam besedilo s področja managementa na temo metode Kaizen. Ker gre za dokaj neznano zadevo in o njej v slovenščini ne najdem kaj dosti, imam težave pri dveh stvareh. Prva, ali naj pustim veliko začetnico, druga, kako bi besedo sklanjala.

Jezikovna svetovalnica, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

solza [sóu̯za] samostalnik ženskega spola

solza

Slovar Pohlinovega jezika, spletna izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

spol -a m spol: ta shenski ſpol im. ed. ima danas velik vrshoh ſe veſseliti ǀ Veſselil ſe je tudi ta shenski im. ed. spol ǀ Pharaon je bil sapovedal vſe Iudauske otroke Kar je bilu moshkiga spola rod. ed. v'vodo vrezhi, inu vtopiti ǀ MARIA Diviza v' imeni shenskiga ſpola rod. ed. ǀ tulikajn gnad shenskimu ſpolu daj. ed. ſi ti iskasal ǀ Philoſophi bres urshoha tulikajn ſashpotuieio ta shenski ſpol tož. ed. človeski spol človeški rod, človeštvo: ta zhloveski ſpol im. ed. od tiga gmain potupa je bil ohrajnen ǀ ſe je imel ohranit ta zhloveski ſpol im. ed. pred shtrajfingo Boshjo ǀ Veſselil ſe je ta zhloveski spol im. ed. ǀ poshlushajte kaj David govorj v'imeni zhloveskiga Spola rod. ed. ǀ Chrishan biti sa isvelizheine tiga zhloveskiga ſpola rod. ed. ǀ je bil oblubil zhloveskimu ſpolu daj. ed. enu dobru, ſrezhnu, myrnu, inu veſselu novu lejtu poslati ǀ vus zhloveski ſpol tož. ed. v' velike reve, inu terpleine ſo perpravili ǀ vus volni zhloveski Spol tož. ed. s'kusi nijh pregreho, inu nepokorshino v'pogublejne ſo bilij perpravili ǀ bom ſpomnil na oblubo tiga myru, katiri ſim ſturil s' zhloveskem ſpolam or. ed. Zveza človeski spol je kalk po it. il genere umano iz genere ‛vrsta, rod, spol’ < lat. genus in umano ‛človeški’ < lat. hūmānus.

SNOJ, Marko, Slovar jezika Janeza Svetokriškega, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

spolovílo -a s (í)
človeški, živalski organ za razmnoževanje: bolezni spolovil / moška, ženska spolovila; notranje, zunanje spolovilo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

spolovílo -a s

človeški, živalski organ za razmnoževanje

SINONIMI:

anat. genitalije, star. sram1, star. sramota1

SNOJ, Jerica, AHLIN, Martin, LAZAR, Branka, PRAZNIK, Zvonka, Sinonimni slovar slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024

srcé -á tudi sèrce tudi sr̀dce -a s
1. srce, človeški organ: Cor Srczé KMS 1780, A7b; Szrczé Sziv KM 1790, 92(a); Pa csi bi szrczé klepetalo KAJ 1870, kaz. br. 7
2. ta organ kot središče čustvovanja, zavesti: ar me ſzercze tebe scsé SM 1747, 91; Veſzéli ſze takájse Szrczé KŠ 1754, 250; Ár ſze je potücsilo ſzrczé lüſztva etoga KŠ 1771, 43; Ni ſzrczé cslovecse preſtimalo V-ſzvojem premislávanyi SŠ 1796, 5; Tak da sze ji szrdce sztrôszi KAJ 1870, 17; nevolákov, szrczé nyihovo je gvüsno TA 1848, 9; Tou ti ſelej zchiſztoga ſzerczá TF 1715, 9; Proszim tebé zponiznoga Szercza da mené obari ABC 1725, A5b; Szrcza mega britkoſzti Poſzlüihni SM 1747, 70; Zvolnoga ſzerczá [more dobro delo biti] KŠ 1754, 80; Lübeznoſzt nigdár zſzrczá vö ne ſzpádne KŠ 1771, 516; kak i mi ſzrczá odpüſztimo onim KMK 1780, 29; popejvanye, ſtero ſzprávoga ſzrczá zhája BKM 1789, 7b; Ti ſzi ſzrdcza mirovnoſzt BRM 1823, 10; ni edna dühovna potrêbcsina szrdcza pobo'znoga nezadovoljena neosztáne KAJ 1848, IV; Memu ſzerczu Dai ſze naiti SM 1747, 91; Vadlüványe má ſzrdczi môcs podeliti KAJ 1848, III; Vsakomi dobromi serci je domovina lübléna BJ 1886, 44; ar reics vörujoucſe ſzerczé potribüje TF 1715, 45; Noter ga vſzercze me vczipim SM 1747, 78; Kriſztuſevo vrejdnoſzt v-ſzrczé ſzklene KŠ 1754, 78; Sztvouri znouvics ſzrczé moje KŠ 1754, 254; Oſzlejpo je nyih ocsi i obtrdo je nyihovo ſzrczé KŠ 1771, 309; Darüj mi oh Boug potrto ſzrczé KM 1783, 6; Pride vu ſzrczé vduhi BKM 1789, 19; lagoje ſzrczé ká'se KM 1790, 18; Grêh Steri mi ſzrdcze ſztrási BRM 1823, 9; Kaksa groza bi nam vmárjala szrdcze KAJ 1848, 7; Razveszelis szrczé moje TA 1848, 4; tô bi moje szrcé obveszelilo AI 1875, kaz. br. 7; Daj nám tak povolno sercé BJ 1886, 8; vnyegovom ſzerczi ſzveti Duh zdisse SM 1747, 82; Gda tá zorjánszka zvejzda Zide vſzrczi KŠ 1754, 253; ka 'znyih razmis, vſzrczi zdr'zi KŠ 1771, A8a; Ka vu ſzrczi vörje, ono naj i zvüſztami vadlüje KMK 1780, 4; Ki ſze vſzrczi 'zaloszni, Veſzéli bodite BKM 1789, 10; ino k-nyej ſzvojo lübézen vu ſzrczi ſzvojem je gori nadigno SIZ 1807, 4; ki ſzte v-szrdczi obolni BRM 1823, 5; trôst dá vszêm vu szrdczi oranyenim KAJ 1848, 6; Ercsé vu szrczi szvojem TA 1848, 8; I zbüdi mi v-szrdci csütênye vüpazni KAJ 1870, 5; Zvolnim ſzerczom bom noſzo SM 1747, 71; Zmojim ſzrczom tebi dájem hválo KŠ 1754, 259; zvühami ne csüjejo, i zſzrczom ne razmijo KŠ 1771, 43; Tak právda duhovna, ſtero ſztákſim dühovnim ſzrczom trbej lübiti KŠ 1771, 438; Tak vſze nase nevoule Zvolnim ſzrczom trpmo BKM 1789, 10; I ráj vsze pretrpi Z-mirovnim szrdczom KAJ 1848, 4; zgovárjajte szi z vasim szrczom na poszteli vasoj TA 1848, 4; veli z-britkim szrczom deklicska KAJ 1870, 9; ti, Goſzpodne, vſzej ſzercz znánecz KŠ 1771, 343; Gda hocses ſzrcz ſzkrovnoſzti nazveiſztiti BKM 1789, 2; vzemi tak za nics té Szrdcz nasi zahválnoszt KAJ 1848, 6; poſzlal na zvrácsanye ta poterta ſzerczá SM 1747, 11; vö je püſzto Boug Dühá vu ſzercza vaſſa KŠ 1754, 154; I mér Bo'zi obarje ſzrczá vaſa KŠ 1771, 599; ravnaj k-tebi ſzrczá tvojih ſzlugov KM 1783, 11; I ſzrczá nám vſzejm poſzvéti BKM 1789, 2; Dr'zte ſze toga Krála, Szrdcza vasa 'zelê BRM 1823, 6; ki szi szrczá zgrüntávajoucsi Bôg TA 1848, 6; i zorjánſzka zveizda gori zide vu vasſih ſzerczai SM 1747, 25; Csi britko nénávednoſzt máte vu ſzrczáj vaſſi KŠ 1754, 39; ino vu nyihovi ſzerczáj lübézen pobüditi SIZ 1807, 8; Dicste ga z-ſzrdczami BRM 1823, 7; pren. Dête pilô materne szrczá toplo krv AI 1875, kaz. br. 8; tak bode Szin cslovecsi vſzrczi zemlé tri dni KŠ 1771, 40
3. v prislovni rabi izraža visoko stopnjo čustvene prizadetosti: Naj te z-czejloga ſzrczá lubimo KM 1783, 10; Dicso bom Goszpodna z csêloga szrdczá TA 1848, 7

NOVAK, Vilko, Slovar stare knjižne prekmurščine, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

sredíšče -a s (í)
1. točka, ki je enako oddaljena od točk na obodu, robu zlasti pri okroglih predmetih: označiti središče plošče; središče cevi, kolesa, luknje / zemeljsko središče
// kraj, predel, ki je enako oddaljen od obrobij: zemljepisno središče Slovenije; v središču naselja je trg
2. del mesta z glavnimi poslovnimi, upravnimi in kulturnimi stavbami: preseliti se v središče (mesta); publ. stanuje v strogem središču (mesta) / oblikovanje mestnega središča / publ.: udeležil se je srečanj v raznih evropskih središčih; državno središče glavno mesto
3. s prilastkom kraj, prostor, kjer je osredotočena določena dejavnost: gospodarsko, industrijsko, upravno središče; kulturno, športno središče; nakupovalno središče veliko omejeno območje z različnimi trgovinami, poslovalnicami, restavracijami / delavsko središče; odpreti novo izobraževalno središče
4. s prilastkom kraj, kjer se kaj pojavi v veliki meri in od koder se širi: središče potresa / središče germanizacije; to območje je bilo središče vstaje / nastanek prvih naselitvenih središč
5. navadno s prilastkom najvažnejši, najpomembnejši del: bil je središče te vesele družbe / postati središče dogajanja / biti v središču pozornosti
// kar je za kaj najvažnejše, najpomembnejše: središče dramskega dogajanja; središče pogovora; otrok je središče družine / središče vprašanja
6. knjiž., s prilastkom bistvo, jedro: prodreti do človekovega središča / Prešernov svet je v svojem središču globoko človeški
♦ anat. motorično središče celice v osrednjem živčevju, ki prevajajo vzburjenje k mišicam; geom. projekcijsko središče točka, skozi katero gredo vse projicirne premice; središče elipse presečišče njene velike in male osi; središče kroga točka, ki je enako oddaljena od vseh točk krožnice; središče krogle točka, ki je enako oddaljena od vseh točk na površju krogle; središče simetrije točka, glede na katero so si točke tvorbe ali točke dveh tvorb simetrične; meteor. središče nizkega zračnega pritiska se je premaknilo nad Skandinavijo območje najnižjega pritiska v območju nizkega zračnega pritiska; min. središče simetrije točka, skozi katero gredo vsi elementi simetrije; šah. (ožje) središče vsako od štirih polj v sredini šahovnice

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

stòlp Frazemi s sestavino stòlp:
babilónski stòlp, bíti v slonokoščénem stôlpu, sestopíti iz slonokoščénega stôlpa, slonokoščéni stòlp, umakníti se v slonokoščéni stòlp [čésa], umík v slonokoščéni stòlp [čésa], zapírati se v slonokoščéni stòlp [čésa], zapréti se v slonokoščéni stòlp [čésa], zapŕt v slonokoščéni stòlp [čésa], zapŕtost v slonokoščéni stôlp, zapustíti slonokoščéni stôlp, živéti v slonokoščénem stôlpu [čésa], življênje v slonokoščénem stôlpu

KEBER, Janez, Slovar slovenskih frazemov, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

straníščnica -e ž (ȋ)
knjiž. človeški iztrebki, ki se zbirajo v greznici: gnojiti travnike s straniščnico

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

straníščnica -e ž

človeški iztrebki, ki se zbirajo v greznici

SINONIMI:

straniščnik

SNOJ, Jerica, AHLIN, Martin, LAZAR, Branka, PRAZNIK, Zvonka, Sinonimni slovar slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024

straníščnik -a m (ȋ)
knjiž. človeški iztrebki, ki se zbirajo v greznici: gnojiti s straniščnikom

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

stvòr stvôra m (ȍ ó)
1. slabš., navadno s prilastkom bitje, ki zaradi svojih lastnosti vzbuja strah, odpor: po cesti se mu je bližal čuden stvor; ta stvor je komaj podoben človeku / beden, pokvarjen stvor / to ni človek, to je stvor
2. slabš. stvaritev, delo, ki zaradi svojih značilnosti vzbuja odpor: njegove slike so nemogoči stvori; to pisanje je stvor brez pravega namena / stvor človeške domišljije
3. zastar. (ustvarjeno) bitje: zasmilil se mu je droben stvor, ki je ostal brez matere; stvori in predmeti / človeški stvor

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

stvóriti -im dov. (ọ̄)
zastar. ustvariti: pesnika je zanimalo vse, kar je stvoril človeški duh / stvoriti v domišljiji / stvoriti nove besede
● zastar. nikoli mu ni stvoril nič hudega storil; zastar. to se je stvorilo v njegovi glavi nastalo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

svét1 -á m (ẹ̑)
1. celota nebesnih teles, sistemov teles in prostor, v katerem so: teorije o tem, kdaj in kako je nastal svet; star kot svet zelo / v različnih religijah stvarjenje sveta
// nav. mn., navadno s prilastkom nebesno telo, sistem teh teles: daljni svetovi; v vesolju obstajajo različni svetovi
2. zemlja z vsem, kar obstaja na njej: odkrivati, spoznavati svet; to mesto je bilo takrat središče sveta / sedmo čudo sveta / pot okoli sveta
// s prilastkom zemlja glede na dele, ki jo sestavljajo: znani in neznani svet; svet okoli Sredozemskega morja; politična delitev sveta; narisati zemljevid sveta / publ. novi svet Amerika / zaloge premoga na svetu; to je edini primerek na svetu
3. celota vsega, kar biva, obstaja na zemlji: statično pojmovanje sveta; odnos do sveta / znanstveni pogled na svet / duhovni, predmetni, stvarni svet / naravni in nadnaravni svet
4. zemlja kot življenjski prostor ljudi: prizadevati si za mir na svetu; počutil se je kot državljan sveta / prva socialistična država na svetu; glavna industrijska sila na svetu / publ. v tem delu sveta je nastalo nevarno žarišče vojne
// tuje, daljne dežele, države: iti v svet; hoditi, potovati po svetu; biti znan doma in po svetu; dogajanje, razmere v svetu; država je začela navezovati stike s svetom; konference so se udeležili predstavniki z vsega sveta iz veliko različnih držav / ekspr.: široki svet; to je naše okno v svet / publ. tretji svet države z nizkim narodnim dohodkom
5. del zemeljske površine glede na oblikovanost, poraslost, urejenost: onkraj prelaza se svet spremeni; izkrčiti svet; gorat, hribovit, raven, strm svet; kamnit, neobdelan, odročen, težko prehoden svet; močviren, suh svet / alpski, gorski, kraški svet; nižinski svet
// del zemeljske površine sploh: svet med rekama je bil že zgodaj poseljen; ta košček sveta mu je najbolj ljub
// tak del glede na lastništvo: pasli so na vaškem svetu / dobro bi bilo, če bi bilo okrog hiše malo več sveta; imajo veliko sveta zemlje, zemljišča
6. s prilastkom del zemeljske površine z določenimi značilnostmi skupaj z vsem, kar je na njem, v njem: raziskovati jamski, podvodni svet
7. s prilastkom celota bitij, stvari, pojavov v naravi, kot jo izraža prilastek: človeški svet; organski in neorganski svet; proučevati rastlinski svet rastline; ribji, živalski svet; svet ptičev
// celota pojavov, predmetov, ki obdajajo človeka: svet barv, zvokov / najbolje se počuti v svetu glasbe
// celota pojavov, predmetov sploh: svet idej, vrednot / bogati svet arheoloških odkritij
8. s prilastkom celota pojavov duševnega življenja človeka: (človekov) čustveni, notranji svet; intimni, izkustveni, nagonski svet; podzavestni, psihični svet; abstraktni svet domišljije
// nav. ekspr. celota pojavov, stvari, ki določajo duševno življenje osebka: moj svet je drugačen od njenega; v njem odkriva popolnoma drug, tuj svet / vsak človek je svet zase / njen svet so knjige; to je njegov pravi svet
9. s prilastkom skupnost ljudi, ljudje na zemlji glede na družbeno ureditev, kulturne in socialnozgodovinske značilnosti: antični svet; kapitalistični, socialistični svet; moderni, sodobni svet / ekspr. tu se stikata dva svetova: vzhodni in zahodni / ekspr.: graditelji novega sveta; stari svet se je zrušil stara družbena ureditev
10. s prilastkom celota pojavov, stvari in odnosov med njimi na kakem področju človekovega udejstvovanja: v trgovskem svetu se je hitro znašel; svet kulture, politike; novosti v svetu znanosti in tehnike
11. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom skupina ljudi, ki jih družijo enaki, podobni interesi, enak spol, enaka starost, družbena pripadnost: mestni, salonski svet; mladi svet je bil navdušen mladi ljudje, mladina; moški, ženski svet moški, ženske / temu je prisluhnil ves kulturni svet; v strokovnem svetu je že znan med strokovnjaki / črnopolti svet v pristanišču črnci; pisatelj rad opisuje kmečki svet kmete, kmečko življenje / slovanski svet Slovani
12. celota družbenih, ekonomskih, političnih odnosov na zemlji: spreminjati svet; bojevati se za boljši, lepši, pravičnejši svet / danes živimo v drugačnem svetu v drugačnih razmerah, okoliščinah
13. nav. ekspr. ljudje, njihovo ravnanje in možnosti, ki jih ima kdo za delovanje, življenje: svet ga je razočaral; sveta ne razume več / privlačnost, vabljivost sveta
// življenje v družbi, javno življenje: odpovedati se svetu; vrniti se v svet; pretrgati stike s svetom / zadovoljen je s seboj in s svetom
// življenje, bivanje na zemlji sploh: na svet ga veže samo še volja; take so zakonitosti sveta
14. ekspr. skupnost ljudi, ljudje, javnost: predstaviti kaj svetu; to naj ostane skrito svetu; pred svetom je ona tvoja žena / povabil jo je v mesto, da bi prišla malo med svet v javnost, v družbo
// ljudje sploh: svet je hudoben, krut; ne veš še, kaj je svet kakšni so (lahko) ljudje / pog. na ulicah se je trlo sveta ljudi / cel, ves svet cel, ves svet že to ve; obgodrnjati cel, ves svet; pozna ves svet zelo veliko ljudi; čuti se zapuščenega od vsega sveta; hud, jezen je na ves svet; pred vsem svetom se je osramotil; z vsem svetom je sprt
● ekspr. zaradi tega se svet ne bo podrl se ne bo zgodilo nič hudega; ekspr. svet se mu je sesul doživel je pretres zaradi nepričakovanega dogodka, ki je bistveno vplival na njegovo nadaljnje življenje; tako se dogaja, odkar svet stoji od nekdaj; ekspr. misliš, da se bo ves svet sukal okoli tebe da bodo vsi skrbeli zate, stregli tebi; ekspr. sveta ne boš spremenil sprijazni se z ljudmi, dejstvi, kot so; ekspr. ves svet ima odprt pred seboj lahko gre kamorkoli; ekspr. radi bi svet na glavo postavili spremenili trdna, ustaljena načela, spoznanja; ekspr. biti odrezan od sveta imeti onemogočen dostop do drugih območij, krajev, ne moči vzdrževati zvez z njimi; star. poslovil se je od sveta umrl je; ekspr. v tem mestu sem pogledal, prijokal na svet sem se rodil; pog. mnogim otrokom je pomagala na svet je bila, je sodelovala pri njihovem rojstvu; ekspr. požvižgam se na ves svet izraža veliko omalovaževanje; ekspr. saj nisem šele danes na svet prišel, da ti bom verjel nisem tako neizkušen, naiven; ekspr. pet otrok je spravila na svet rodila; po svetu hoditi z odprtimi očmi dobro opažati, spoznavati stvari, pojave okrog sebe; živeti med svetom v krščanskem okolju ne v samostanu; ekspr. tega ne dam za cel svet sploh ne, pod nobenim pogojem; evfem. spraviti koga na drugi, oni svet povzročiti njegovo smrt, umoriti ga; oni svet v različnih religijah kraj, prostor bivanja v posmrtnem življenju; onstranstvo; onostranstvo; ta svet zemeljska stvarnost kot kraj človekovega bivanja do smrti; tostranstvo; ekspr. politika mu je tuj svet na politiko se ne razume; konec sveta ekspr. na konec sveta bi šel za njo zelo jo ima rad; ekspr. razšli so se na vse štiri konce sveta na vse strani; ekspr. našel ga bom, pa če na koncu sveta gotovo ga bom našel; ekspr. ta kraj je na koncu sveta zelo daleč; star. luč sveta je zagledal v kmečki hiši rodil se je; je kmečkega rodu; ekspr. jutri bodo oči sveta obrnjene v Pariz ljudje po svetu bodo poslušali novice, poročila od tam; ekspr. on je najboljši človek na svetu zelo je dober; ekspr. hudo je, če nimaš na svetu kam nikamor iti, zateči se; ekspr. hiše ne proda za nič, za vse na svetu nikakor ne; red vlada svet; nehvaležnost je plačilo sveta; preg. denar je sveta vladar za denar se vse dobi; preg. naj človek pol sveta obteče, najboljši kruh doma se peče doma je najbolje
♦ filoz. čutni svet ki ga posredujejo čutila

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

šọ̑la 1., f. = otok v človeški in konjski čeljusti, Erj. (Torb.); die Zahnfleischgeschwulst, Cig., M., C., Polj.; — pl. šole, neka konjska čeljustna bolezen, der Frosch, Cig.; — prim. skula.

PLETERŠNIK, Maks, Slovensko-nemški slovar, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

Število samostalnika »srce« v zvezi s pridevniškim svojilnim zaimkom »naš«

Zanima me, ali mora biti samostalnik srce v naslednjih primerih v ednini ali v množini. Učenci radi beremo knjige, da bo učenost sveta osvojila naša srca. (Gigafida) Pesem se je dotaknila naših src/našega srca.

Jezikovna svetovalnica, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

teolóški teolóška teolóško pridevnik [teolóški]

ki je v zvezi s teologi ali teologijo

ETIMOLOGIJA: ↑teologija

eSSKJ: Slovar slovenskega knjižnega jezika 2016–2017, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

totipoténtna mátična célica -e -e -e ž

Farmacevtski terminološki slovar, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

Trpnik glagola »imeti«

Zanima me, ali ima glagol imeti svoj trpnik. Prav tako me zanima, katere pogosteje uporabljene slovenske besede nimajo svojega trpnika.

Jezikovna svetovalnica, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

trúp -a m (ȗ)
1. osrednji, največji del človeškega ali živalskega telesa, s katerim se vežejo glava in okončine: upogibati, sukati trup; žival z dolgim, okroglim trupom; glava, trup in okončine / človeški, živalski trup
2. s prilastkom osrednji, največji del nekaterih vozil, posod: tovor v ladijskem trupu; trup letala, rakete / trup vaze / trup kitare, violine
♦ glasb. resonančni trup; um. trup stebra srednji del stebra med bazo in kapitelom

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

učlovéčiti -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) knjiž.
1. narediti, povzročiti, da kdo dobi lastnosti, značilnosti, bistvene za človeka kot družbeno, biološko bitje: pokončna hoja je pomagala učlovečiti človekovega prednika; učlovečiti se z delom / biološko, sociološko se učlovečiti
2. narediti kaj človeško, dobro, plemenito; počlovečiti: kultura učloveči človeka
3. prikazati kako lastnost, kak pojav v veliki meri v določenem človeku: pisatelj je v glavnem junaku učlovečil etično načelo

učlovéčiti se

pojaviti se v človeški podobi:

verjel je, da se dekličin duh v pomladnih nočeh učloveči

♦

rel. Kristus se je učlovečil

učlovéčen

-a -o:

v glavni osebi romana je učlovečena narodna ideja

stal je pred njim kot učlovečeno zdravje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

Uporabniško usmerjeno oblikovanje
Pri načrtovanju in oblikovanju interaktivnih sistemov je v angleški literaturi uveljavljen termin user-centered design . Označuje procese, v katerih so dejavnosti osredotočene na potrebe uporabnika in ne npr. na obstoječo tehnologijo. V slovenskih besedilih še ni poenotenega ustreznika za ta angleški termin, uporabljajo se različna poimenovanja, npr. uporabniško usmerjeno načrtovanje , uporabniško-usmerjeno načrtovanje , uporabniško orientirano oblikovanje , k uporabniku usmerjeno načrtovanje , na uporabnika osredotočeno načrtovanje , oblikovanje osredotočeno na uporabnika , načrtovanje osrediščeno na uporabnika . Kateri od predlogov je po vašem mnenju najprimernejši?

Terminološka svetovalnica, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

úra -e ž

Terminološki slovar uporabne umetnosti – pohištvo, ure, orožje, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

ustváriti -im dov. (á ā)
1. s svojo dejavnostjo narediti, da kaj nastane: ustvariti robota / v različnih religijah človeka, svet je ustvaril bog / ustvariti velik industrijski kompleks / ustvariti dohodek; ustvariti si veliko premoženje / ustvariti novo filozofijo / ustvariti modo; take zakone so si sami ustvarili / ustvariti državo; hoteli so ustvariti novo družbo / ta igralska skupina je ustvarila gledališče / ustvarila mu je topel dom; ustvariti si družino; ustvariti si trden položaj / ustvariti možnosti za delo; ustvariti osnovo za različne gospodarske dejavnosti / zanima ga vse, kar je ustvaril človeški duh; ekspr. vse to je ustvaril človekov razum / organizem je ustvaril dovolj protistrupov
// narediti, povzročiti, da kaj nastane sploh: ustvariti prijateljske stike; ustvariti medsebojne vezi / s tem je ustvaril napačno predstavo o sebi; ustvariti videz srečne družine; ustvariti vtis, da je vse v redu / uspeh je v njem ustvaril pretirano samozavest
2. s svojo dejavnostjo na umetniškem področju narediti, da kaj nastane: ustvariti kip, opero; pesnitev je ustvaril po ljudskih motivih; ustvariti roman v modernem slogu; ljudstvo je ustvarilo veliko bajk in legend
// uresničiti določene sposobnosti, prizadevanja, zlasti v gledališki umetnosti: igralka je ustvarila trden odrski lik; v tej drami je ustvaril eno svojih najboljših vlog
3. narediti, povzročiti, da se začne kako stanje: glasba je ustvarila veselo razpoloženje; ustvariti red in mir / publ. ustvariti ozračje napetosti
● ekspr. ustvariti iz nič z zelo majhnimi sredstvi; ekspr. pred njo je stopil tak, kot ga je bog ustvaril nag, gol; preg. bog je sam sebi najprej brado ustvaril vsak poskrbi najprej zase

ustváriti si

na osnovi določenih dejstev priti do česa:

ustvariti si svoj pogled na svet

/ ustvariti si pravo, približno, splošno predstavo o razmerah; ustvariti si o kom svojo sodbo

ustvárjen

-a -o

deležnik od ustvariti:

razdeliti ustvarjene dohodke

novo ustvarjena družina

ustvarjene so možnosti za normalno delovanje društva

ustvarjeno bitje

pokvariti s težavo ustvarjeno dobro razpoloženje

ki ima veliko mero lastnosti, značilnosti, potrebnih, ustreznih za to, kar izraža določilo:

ni bil ustvarjen za težko delo

bil je kot ustvarjen za igralca

konj je kot ustvarjen za jahanje

/ fant je kot ustvarjen zanjo; sam.: zanikanje ustvarjenega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

ustvárjati -am nedov. (á)
1. s svojo dejavnostjo delati, da kaj nastane: ustvarjati robote / ustvarjati velike poljedelske komplekse / ustvarjati dohodek / ustvarjati moderni jezik; ustvarjati nove teorije / ustvarjati zakone / ustvarjati sodobno državo / starši mu pomagajo ustvarjati dom; začela sta si ustvarjati družino / ustvarjati možnosti za srečanje državnikov; ustvarjati temelje za hitrejši razvoj / človeški duh nenehno ustvarja / organizem je začel ustvarjati protistrupe
● publ. podjetje ustvarja izgubo dela z izgubo
// delati, povzročati, da kaj nastaja sploh: ustvarjati prijateljske stike; ustvarjati trdne medsebojne vezi / ustvarjati napačne predstave; ustvarjati videz česa / uspehi so v delavcih ustvarjali samozavest
2. s svojo dejavnostjo na umetniškem področju delati, da kaj nastane: ustvarjati kipe, slike; avtor je roman ustvarjal deset let; ustvarjati iz domače snovi, po domačih motivih; ustvarjati v realističnem slogu / tu je živel in ustvarjal naš veliki pesnik
// uresničevati določene sposobnosti, prizadevanja, zlasti v gledališki umetnosti: ustvarjati celovite odrske like
3. odločilno vplivati na kako gibanje ali delovanje: ustvarjati pomembne dogodke / politiko so ustvarjali generali; ti možje so ustvarjali zgodovino
4. delati, povzročati, da se začne kako stanje: ustvarjati nemir, veselo razpoloženje / tikanje ustvarja domačnost; publ. ustvarjati ozračje napetosti

ustvárjati si

na osnovi določenih dejstev prihajati do česa:

ustvarjati si svojo predstavo, sliko o dogodkih

/ ustvarjati si pojme o svetu

ustvarjajóč

-a -e:

ustvarjajoč duh

ustvarjajoča domišljija

prisl.: ustvarjajoče posegati v življenje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

utŕgati -am stil. utŕžem dov. (ŕ ȓ)
1. s sunkovitim potegom spraviti z drevesa, rastline: utrgati jabolko; utrgati list z veje / utrgal si je najlepši cvet
// s sunkovitim potegom ločiti od tal: utrgati jurčka; utrgati rožo
2. s sunkovitim potegom narediti, da kaj ni več celo, skupaj: utrgati nit, vrv; jermen se je utrgal / lestenec se je utrgal; pes se je utrgal z verige
3. zmanjšati izplačilo za določen znesek; odtegniti: utrgali so mu od plače; utrgati večji znesek
4. ekspr. vzeti, odvzeti: utrgali so mu del zemljišča / šola mu utrga veliko časa; lahko si utrga čas za to; utrgati si spanec
● ekspr. utrgati si od ust prihraniti kaj od življenjsko pomembnih, potrebnih dobrin

utŕgati se

nenadoma ločiti se od celote, podlage:

plaz se je utrgal

s strehe se je utrgal sneg

/ pobočje se je utrgalo

ekspr.

nenadoma oditi, oddaljiti se:

iz gruče se je utrgalo dekletce

od čete se je utrgalo nekaj jezdecev

/ pozno se je utrgal od vesele druščine odšel

/ v temi se je utrgala senca pojavila

/ iz grma se je utrgal zajec je stekel

ekspr.

nenadoma postati viden, slišen:

na nebu se je utrgal blisk

od nekod se je utrgal človeški glas

v dvorani se utrga ploskanje

●

pog. tako se ga je napil, da se mu je utrgal film zelo; ekspr. sredi stavka se mu je utrgal glas nenadoma ni mogel več govoriti; ekspr. iz nje se je utrgal pretresljiv jok, krik pretresljivo je zajokala, zakričala; ekspr. nad mestom se je utrgal oblak na mesto (in okolico) zelo, močno dežuje

utŕgan

-a -o:

denar, utrgan od plače

utrgana roža

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

vȁmp vámpa m

SNOJ, Marko, Slovenski etimološki slovar³, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

Večpomenka, enakoizraznica

Če je beseda večpomenka, je predstavljena v enem slovarskem sestavku, njeni pomeni pa so označeni z arabskimi številkami. Če pa je beseda enakoizraznica oz. enakozvočnica je njen pomen predstavljen v ločenih slovarskih sestavkih. Zanima me, če je beseda krilo, večpomenka ali enakoizraznica ali pa kar oboje.

Jezikovna svetovalnica, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

vékomaj prisl. (ẹ̄)
1. izraža, da obstaja kako dejanje, stanje brez začetka in brez konca: materija obstaja vekomaj / v krščanstvu Bog je vekomaj
2. izraža, da kako dejanje, stanje nima konca: nihče ne živi vekomaj / tako bo do vekomaj; to bo ostalo na vekomaj neznano / v krščanstvu: kdor veruje, vekomaj ne bo umrl; biti na vekomaj, za vekomaj pogubljen
3. ekspr., v zvezi z od izraža trajanje kakega dejstva, ki nima začetka: človek je živel od vekomaj / zemlja, od vekomaj do vekomaj naša mati
// izraža trajanje kakega dejanja, dogodka, kolikor daleč sega človeški spomin: tega se človeštvo vekomaj boji / tako ravna oblast od vekomaj
4. izraža, da kako dejanje, dogajanje traja časovno neomejeno brez prekinitve: narava se vekomaj spreminja; v pravljicah tam je vekomaj pomlad
5. ekspr. izraža trajanje kakega dejanja, stanja do konca življenja, obstajanja koga: vekomaj sta si ostala zvesta; dogodka se bom spominjal vekomaj / biti dolžnik komu na vekomaj, za vekomaj
// v zvezi z na, za izraža, da se kako stanje v času po uresničitvi določenega dejanja ne ponovi: država je to ozemlje izgubila za vekomaj; za vekomaj se posloviti od šole / zbogom za vekomaj / sonce svobode nam ne ugasne na vekomaj; sam.: naj se ta trenutek raztegne v vekomaj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

vír-asamostalnik moškega spola

izhodišče pojavljanja, nastajanja
- vir česa
- , vir v/na čem, kje, kdaj
- , vir iz česa, od kod, od kdaj
- , vir blizu koga/česa
- , vir s čim
vsebina, snov za rabo
- vir česa
- , vir pri čem, kje
- , vir o čem
- , vir s čim

PREDLOŽNE PODIZTOČNICE:

vir za

Slovar neglagolske vezljivosti, spletna izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

vírus -a m (ȋ)
1. nav. mn., biol. zelo majhen organizem, ki se razmnožuje le v živih celicah in povzroča nalezljive bolezni: virusi se razmnožujejo; okužiti se z virusi; prenašalec virusov / bakterijski virusi bakteriofagi; človeški, rastlinski virusi; virus gripe, stekline; pren., ekspr. okužiti se z virusom ošabnosti, razvrata
2. rač. računalniški program, ki se je sposoben razmnoževati in širiti z enega računalnika na drugega, pogosto z namenom povzročati škodo: v računalniku se je pojavil virus; iskati, odpraviti virus / računalniški virus

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

vivárij vivárija samostalnik moškega spola [vivári]

zaprt prostor z vodo, rastlinjem in zemljo za gojenje, bivanje zlasti plazilcev, dvoživk, žuželk

ekspresivno življenjsko okolje

ETIMOLOGIJA: prevzeto prek nem. Vivarium iz lat. vīvārium ‛zverinjak, ribnik, ograda za živali’, iz vīvus ‛živ’ - več ...

vôda Frazemi s sestavino vôda:
báti se kóga/čésa kot hudíč žégnane vôde, báti se kóga/čésa kot vrág žégnane vôde, izogibati se kóga/čésa kot hudíč žégnane vode, kàj ne píje vôde, kalíti vôdo [kómu], kot ôgenj in vôda, kot puščáva vôde, kot ríba v vôdi, krí ni vôda, napeljáti vôdo na svój mlín, ne kròp ne vôda, nosíti vôdo v Sávo, ob krúhu in vôdi, obrníti vôdo na svój mlín, pásti v vôdo, peljáti kóga žéjnega čez vôdo, píti víno kot vôdo, plávati kot ríba [v vôdi], počútiti se kot ríba v vôdi, postíti se ob krúhu in vôdi, potrebováti kàj kot Sahára vôdo, potrebováti kàj kot puščáva vôdo, potrebováti kóga/kàj kot krùh in vôdo, precéj vôde bo šè pretêklo, precéj vôde je [žé] pretêklo, prepeljáti kóga žéjnega čez vódo, ráca na vôdi, raztápljati se kot sládkor v vôdi, [sàj] ne gorí vôda, skalíti vôdo [kómu], skočíti v vôdo, speljáti vôdo na svój mlín, speljeváti vôdo na svój mlín, [tám] za devêtimi gorámi [in vodámi], tíha vôda, topíti se kot sládkor v vôdi, trésti se kot šíba [na vôdi], utopíti kóga v žlíci vôde, [vèndar] ne gorí vôda, vihár v kozárcu vôde, vôda na mlín kóga, vôda têče kómu v gŕlo, v rešêtu vôdo nosíti, z rešêtom vôdo nosíti, z rešêtom vôdo zajémati, zaíti v nevárne vôde, zdràv kot ríba [v vôdi], znájti se kot ríba v vôdi, znájti se v nevárnih vôdah, živéti ob krúhu in vôdi, življênje ob krúhu in vôdi

KEBER, Janez, Slovar slovenskih frazemov, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

Vodnikov vršac

Predlog

Vodnikovega vršaca samostalniška zveza moškega spola

PRAVOPISNA OZNAKA: zemljepisno ime

gora v Julijskih Alpah

v prenesenem pomenu stena Vodnikovega vršaca

IZGOVOR: [vódnikou̯ vәršác], rodilnik [vódnikovega vәršáca]

PRIMERJAJ: Vodnikov

ePravopis: Slovenski pravopis 2014?2017: Slovar, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

vôlk -a [vou̯k] m, mn. volkôvi, im. mn. stil. volcjé (ȏ)
1. psu podobna zver z rumenkasto ali rjavkasto sivim kožuhom: volk je napadel, raztrgal jagnje; ekspr. volk kolje, mesari; volk tuli, zavija; krdelo volkov; lov na volka; bojevati se kot volk krvoločno, divje; jesti kot volk hlastno; z velikim tekom; krvoločen, požrešen kot volk; lačen kot volk / volk samotar / sivi volk
// volčji samec: volk in volkulja
2. slabš. krvoločen, neusmiljen človek: oni so volkovi, ne ljudje / vdor hitlerjevskih volkov vojakov / človeški volkovi
3. slabš., navadno s prilastkom pohlepen, brezobziren človek: imeli so jih za grabežljive volkove / borzni, poslovni volkovi; nenasitni kapitalistični volkovi
4. ekspr., navadno v povedni rabi, v zvezi z na izraža, da kdo čuti, ima strastno željo po čem: prijatelj je volk na gobe, meso / biti volk na denar
5. igr., v zvezi volk in ovce igra z navadno dvajsetimi kamenčki, fižoli, ki jih je treba spraviti v nasprotni del igralnega polja, ki ga varujeta drugobarvna kamenčka, fižola: igrati (se) volka in ovce
// vsak od dveh drugobarvnih kamenčkov, fižolov te igre: volk požre, preskoči ovco
6. vnetje kože zaradi drgnjenja in znojenja, nečistoče, zlasti na dotikajočih se kožnih gubah: od hoje, jahanja dobiti volka
7. zaradi stika z ocetno kislino nastala zelena prevleka na bakru, kem. bazični bakrov acetat: na bakru se je naredil volk; bakreni deli so zeleni od volka / bakreni, zeleni volk
8. glasb. žarg. nečist, hreščeč zven godal: preprečiti volka z igranjem istega tona na sosednji struni / kvintni volk; volk na violini
● ekspr. narediti tako, da bo volk sit in koza cela da bo prav za obe strani; nar. na kosi se naredi volk črna prevleka iz strjenih sokov trav; ekspr. dati volku ovce pasti dati komu kaj, kar želi uničiti, česar se želi polastiti; nar. on je volka srečal je hripav; nar. hišni volk hišna goba; ekspr. kapitan je star morski volk preizkušen, neustrašen pomorščak; ekspr. to je volk v ovčji koži slab človek, ki se dela, kaže dobrega, plemenitega; mi o volku, volk iz gozda vzklik ob nepričakovanem prihodu koga, o katerem se pravkar govori; preg. kdor se z volkovi druži, mora z njimi tuliti kdor je v družbi z moralno negativnimi osebami, mora tem prilagoditi svoje izjave, ravnanje; preg. volk dlako menja, a narave nikdar človek ne more zatajiti svojega bistva; preg. človek človeku volk v človekovi naravi je, da je pogosto nasilen, neuvideven do drugega človeka
♦ bot. volk trava s ščetinastimi listi in vijoličastimi klaski, Nardus stricta; zeleni volk užitna lističasta goba z modro zeleno lepljivo sluzjo na klobuku; zelenkasta strniščnica; etn. volk grabljam, glavniku podobna priprava za česanje slame za škopo; poditi volka v Kanalski dolini, na praznik svetih treh kraljev zvoniti s pastirskimi zvonci in tuliti, da se vasi naslednje leto ne približa nobena zver; mont. volk nekdaj kepa železa, pridobljena s taljenjem; tekst. volk stroj, ki ima boben z zelo grobimi zobmi, klini; zool. sinji morski volk sinji morski pes; polarni volk; prerijski volk kojot

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

vsèobjemajóč tudi vsèobjemajòč -óča -e prid. (ȅ-ọ̄ ȅ-ọ́; ȅ-ȍ ȅ-ọ́) knjiž.
1. ki zajema, zaobjema vse: vseobjemajoči razvoj gospodarstva; vseobjemajoča reforma / ne znajo ceniti njegove vseobjemajoče dobrote; vseobjemajoča materina ljubezen
2. ki ima vse rad: bil je človeški, vseobjemajoč in vserazumevajoč; vseobjemajoča mati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

zájec Frazemi s sestavino zájec:
bežáti kot zájec, bíti tóliko za kàj, kólikor zájec za bóben, kot poskúsni zájec, množíti se kot zajci, plodíti se kot zájci, pobégniti kot zájec, podáti se kómu kot zájcu bóben, poskúsni zájec, potégniti kóga/kàj kot zájca iz klobúka, razmnoževáti se kot zájci, razuméti se na kàj kot zájec na bóben, spáti kot zájec, spoznáti se na kàj kot zájec na bóben, ucvréti jo kot zájec, ustrelíti kóga kàkor zájca, ustrelíti kóga kot zájca, v tém gŕmu tičí zájec, zbežáti kot zájec

KEBER, Janez, Slovar slovenskih frazemov, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

zákon2 -óna tudi -a m (á ọ́; á)
1. splošno veljaven pravni predpis z najvišjo pravno močjo, podrejen ustavi: tako določa, predpisuje zakon; zakon velja; izglasovati, podpisati, razglasiti zakon; izvajati, kršiti zakon; to je po zakonu prepovedano; predvideti v zakonu, z zakonom; z zakonom zajamčene pravice; strog, ekspr. ohlapen zakon; členi zakona; osnutek, predlog zakona / publ. pasti pod zakon morati podrediti svoje delovanje zakonu; dedovati po zakonu; ekspr. najti, poiskati luknjo v zakonu; pog. skregati se z zakoni; knjiž. držati se črke zakona; ekspr.: varuh zakona sodnik, policist; zastopnik zakona pravobranilec, tožilec / cerkveni zakoni; dohodninski, zaščitni zakon; zakon o kazenskem postopku; zakon o varstvu okolja / pravni zakon
// ed. celota takih in iz njih izvirajočih pravnih predpisov: sodišča sodijo po zakonu; enakost ljudi pred zakonom / nekdaj v imenu zakona: aretirani ste
// splošno veljavno pravno pravilo, ki določa pravice in dolžnosti članov skupnosti: proučevati zakone primitivnih družb; nenapisani zakoni plemenske skupnosti / tega ne zapovedujejo ne božji ne človeški zakoni
2. navadno s prilastkom pravilo ravnanja, vedenja, kot ga določa to, kar izraža prilastek: tako zahtevajo zakoni gostoljubja, ekspr. srca; prilagoditi se zakonom okolja / ravnati po zakonu divjine; ekspr. zakon džungle ki temelji na grobem nasilju; zakon močnejšega
3. navadno v povedni rabi kar po volji, odločitvi koga določa njegovo ravnanje, mišljenje: njegova beseda, zapoved je zame zakon; za zdravnika je najvišji zakon zdravje bolnika
// kar s splošno in neizogibno veljavo določa kak proces: zakon narave je tak, da iz malega raste veliko; smrt je zakon življenja
4. stalna, nujna zveza med določenimi stvarmi, pojavi v naravi ali kaki dejavnosti: odkrivati zakone; biološki, fizikalni zakoni; zakoni narave, življenja / upoštevati ekonomske, tržne zakone; psihološki, statistični zakon; ekspr. to je železen zakon in ga moramo upoštevati
// ugotovitev o taki zvezi, do katere se pride z izkušnjami pri opazovanju pojavov ali z merjenji pri poskusih: formulirati, ovreči, preveriti zakon / zakoni gibanja planetov; zakon o ohranjanju energije / fizikalni zakon
5. pravilo, načelo, ki je pogoj pravilnosti, vrednosti kake lastnosti, dejavnosti: literarni teoretik je postavil več zakonov; zakoni lepote; zakoni logike, mišljenja / zakon enotnosti, jasnosti
● ekspr. zakon je zakon izraža odločnost koga držati se zakona; ekspr. biti sam sebi zakon vesti se neodvisno, ne upoštevajoč splošno veljavne predpise, pravila; ekspr. vzeti zakon v lastne roke ravnati samovoljno, zlasti kaznovati koga v skladu z lastnimi predstavami o pravici; star. novi, stari zakon Nova, Stara zaveza
♦ biol. biogenetski zakon po katerem je razvoj osebka kratka ponovitev razvoja vrste; Mendlovi zakoni o dedovanju pri spolnem razmnoževanju; zakon dednosti; ekon. zakon ponudbe in povpraševanja pravilo, kako se cena oblikuje pod vplivom ponudbe in povpraševanja; zakon vrednosti po katerem se vrednost blaga določa po količini družbeno potrebnega dela za njegovo reprodukcijo; fiz. Arhimedov zakon po katerem je hidrostatični vzgon enak teži izpodrinjene tekočine; gravitacijski zakon po katerem je privlačna sila med telesoma sorazmerna s produktom njunih mas in obratno sorazmerna s kvadratom razdalje; prvi Newtonov zakon zakon o vztrajnosti; tretji Newtonov zakon zakon vzajemnega učinka; zakon vzajemnega učinka po katerem deluje drugo telo na prvo z enako veliko silo v nasprotni smeri, kot deluje prvo telo na drugo; zakon o vztrajnosti po katerem telo miruje ali se giblje premo enakomerno, če nanj ne deluje nobena sila; pravn. postaviti koga izven zakona odtegniti mu varstvo zakona; razglasiti, da ga bo zadela kazen, takoj ko bo prijet; ustavni zakon ki ureja družbena razmerja ustavnega pomena; mat. zakon komutativnosti po katerem vsota ali zmnožek nista odvisna od vrstnega reda seštevancev ali množiteljev; zakon velikih števil verjetnostni zakon, po katerem je pri velikem številu meritev istega pojava aritmetična sredina rezultatov dobra ocena prave vrednosti; psih. zakon asimilacije po katerem bitja v podobnem položaju podobno reagirajo; zakon frekvence po katerem se reakcije utrjujejo s ponavljanjem; zakon kontrasta po katerem kaka duševna vsebina prikliče sebi nasprotno vsebino; um. zakon perspektive

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

zaplòd -óda m (ȍ ọ́)
knjiž. zaploditev: zaplod številnih potomcev
● zastar. ohraniti človeški zaplod človeštvo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

zarájati1 -am nedov. (á)
delati, povzročati, da se rojevajo, začenjajo obstajati novi zlasti človeški osebki: zarajati številne potomce
● knjiž. neodpornost zaraja bolezni povzroča

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

zárod -óda tudi -a m (á ọ́; á)
1. živalski potomci, mladiči: samec in samica skrbita za svoj zarod; volčji zarod; zdrav zarod; zarod sinic; zarod iz prvega gnezda
♦ biol. jajca, ličinke, mladiči zlasti tistih živali, ki odlagajo jajca; deli rastlin za vegetativno razmnoževanje
2. star. rod1: mlajši zarod že pozablja stare običaje / bil je prvi iz zaroda, ki se je naselil v teh krajih / človeški zarod človeštvo
● star. na trti je veliko zaroda nastavkov grozdov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

zaródek -dka m (ọ̑)
1. biol. iz oplojene jajčne celice nastajajoč organizem: razvoj zarodka / človeški zarodek
2. začetna oblika kakega organa v razvoju organizma, biol. zasnova: zarodek cveta, semena
3. knjiž. prva stopnja, oblika tega, kar začenja nastajati, se ustvarjati; zametek: ustanova je zarodek sedanje knjižnice; naselja ob prometnih križiščih so bila zarodki bodočih mest / razvoj obrti je šele v zarodku
// prvi pojav tega, kar se začenja razvijati ali ima možnost za razvoj: iskati zarodke pesnikovega pesimizma; zarodki bolezni; skromni zarodki gledališča

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

zaródek -dka m (ọ̑) človeški ~; nestrok. ~ cveta |strok. zasnova|; neobč. prvi ~i naselja začetki

Slovenski pravopis, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

zarodíti -ím dov., zaródil (ī í)
1. začeti dajati sadeže, plodove: češnja zarodi v petem ali šestem letu; ta vrsta hruške kmalu zarodi / trta je letos slabo zarodila obrodila
2. narediti, povzročiti, da se rodi, začne obstajati nov zlasti človeški osebek: zaroditi številne potomce / knjiž. ni ji bilo dano, da bi sama zarodila rodila; pren., ekspr. nova miselnost je v ljudeh zarodila drugačno gledanje na svet; ostre besede so zarodile odpor

zarodíti se

knjiž.

nastati, pojaviti se:

v društvu sta se zarodili dve stranki

/ zarodilo se je lepo, sveže jutro

zarojèn

-êna -o:

med ljudmi zarojeno sovraštvo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

Zaskrbljujoča različica
Prosimo vas za pomoč pri iskanju slovenskega poimenovanja za angleški termin variant of concern , ki se v zadnjem času pojavlja v zvezi z virusom SARS CoV-2, in sicer označuje njegovo različico, ki ima še vedno zelo podobne lastnosti kot izvorna oblika virusa glede razmnoževanja, okuženja in reaktivnosti s protitelesi. Polna oblika poimenovanja je variant of concern 202012/01 . Se vam zdi različica s tveganjem pravilno poimenovanje? Razmišljamo še o rešitvah, ki omenjajo zaskrbljenost, torej zaskrbljujoča različica , skrb vzbujajoča različica . Kaj bi predlagali vi?

Terminološka svetovalnica, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

zložênost -i ž (é)
lastnost, značilnost zloženega: zloženost opeke, perila / zloženost stavka
● knjiž. razmišljati o človeški zloženosti zapletenosti, kompliciranosti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

znoj [znọ̑j] samostalnik moškega spola

znoj zaradi strahu, želje, ne zaradi vročine

Slovar Pohlinovega jezika, spletna izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

zvér -í ž, daj., mest. ed. zvéri (ẹ̑)
1. navadno velika štirinožna divja žival z močnim zobovjem, ki za hrano lovi in ubija druge živali: zveri so ga napadle, raztrgale; zver rjove, tuli; krotiti zveri; krvoločna zver; pobili so ga kot divjo zver; počuti se kot preganjana zver; slabši je od zveri; pren., ekspr. v vsakem človeku tiči zver
// ed., star. zverjad: zver se skriva po jazbinah / ima srečo, k njemu zver kar tišči divje živali, divjad
// ekspr. velika divja žival sploh: zveri si izbirajo kralja / kozlovska zver
2. ekspr., s prilastkom (človeku) nevarna stvar: mesto pustoši ognjena zver / z oslabljenim pomenom: paziti se pred zverjo lakomnosti pred lakomnostjo; zver vojne vojna
3. slabš. surov, okruten človek: to zver bi bilo treba zapreti / nacistične zveri / kot psovka kaj ga tepeš, zver
● ekspr. človek je čudna zver čudno bitje; ekspr. on je zver v človeški podobi zelo surov, zloben

Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

zvér -í ž -i -- -i -jó; -í -í -éma -í -éh -éma; -í -í -ém -í -éh -mí (ẹ̑) ~ rjove, tuli; huda, krvoločna ~; poud.: Mesto uničuje ognjena ~ |požar|; biti ~ v človeški podobi |zelo surov, zloben|; člov., slabš. Poročila se je s pravo ~jo |s surovim, okrutnim človekom|

Slovenski pravopis, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

žávba Frazemi s sestavino žávba:
z vsèmi žávbami namázan

KEBER, Janez, Slovar slovenskih frazemov, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

žebljíca Frazemi s sestavino žebljíca:
zadéti žebljíco na glavíco

KEBER, Janez, Slovar slovenskih frazemov, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

živalsko-človeški

Predlog

živalsko-človeška živalsko-človeško pridevnik

živalski in človeški

IZGOVOR: [živálsko-človéški]

ePravopis: Slovenski pravopis 2014?2017: Slovar, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.

žívi Frazemi s sestavino žívi:
boríti se na žíve in mŕtve, boríti se za žíve in mŕtve, do žívega gré kómu kàj, dréti se za žíve in mŕtve, kričáti na žíve in mŕtve, na žíve in mŕtve, ne bíti vèč med žívimi, ne môči [príti] čému do žívega, ne môči príti kómu do žívega, pretêpsti na žíve in mŕtve, príti kómu do žívega, vpíti, kàkor bi kdó kóga [žívega] dŕl, za žíve in mŕtve

KEBER, Janez, Slovar slovenskih frazemov, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.