múzika -e ž (ú) - 1. umetnost, katere izrazno sredstvo je zvok; glasba: gojiti, študirati muziko; za muziko je zelo dovzetna / igrajo samo jazzovsko muziko; lahka, resna, zabavna muzika; operna, plesna muzika
// glasbeno delo: komponira slabo muziko; poznavanje naše muzike v tujini - 2. igranje (na glasbila): po proslavi bo muzika in ples; muzika utihne; iz vasi je slišati glasno, hrupno muziko
// izvajanje glasbenih del: rad posluša moderno muziko / muzika za ples; pren., pesn. muzika dežja, stroja - 3. pog. skupina ljudi, ki igra na glasbila; godba: muzika je zaigrala koračnico; najeti muziko / kot vojak je bil pri muziki
- 4. knjiž., ekspr. blagoglasnost, melodičnost: muzika jezika, stavka; pren. muzika slike
● pog., ekspr. to je pa druga muzika stvar je drugačna, kakor je kazalo; ekspr. dosti imam te muzike naveličan sem tega ravnanja, stanja, odveč mi je; slabš. narediti komu mačjo muziko dražiti, jeziti koga s škripajočim, cvilečim igranjem; pog., ekspr. ko jim bo zmanjkalo denarja, bo konec muzike ne bodo več delali, počeli tega; preg. za malo denarja malo muzike za majhno plačilo se malo dobi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 5. 2024.