domíšljati -am nedov. (í) 1. knjiž. prihajati v razmišljanju o čem do jasnosti, zaključkov: domišljal je svoj odnos do umetnosti 2. opozarjati na kaj, spominjati: ne maram, da me kdo domišlja na plačilo domíšljati se
s premišljanjem obnavljati v spominu; spominjati se: le polagoma se je domišljala vseh dogodkov; ta obraz sem že videl, se je domišljal
domíšljati si
1. imeti pretirano dobro mnenje o sebi: tale fant si preveč domišlja zaradi svojih uspehov; zastar. domišlja si na svojo bistroumnost / domišlja si, da vse ve
2. imeti kako namišljeno stvar za resnično: samo domišlja si, da je bolan; bolnik si domišlja, da je Napoleon
// misliti si, predstavljati si: najbrž ni vse tako, kakor si on domišlja; nikoli si nisem domišljal, da je ta kraj tako lep
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dvórôgeljnik in dvórógeljnik -a [dvorogəljnik] m (ọ̑-ȏ; ọ̑-ọ̑) nekdaj dvorogljato pokrivalo uradnikov ali vojaških oseb, zlasti višjih: uradniki v uniformah in dvorogeljnikih;
Napoleon s svojim dvorogeljnikom / karabinjerski dvorogeljniki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
kólikor vez. (ọ̑) 1. v primerjalnih odvisnih stavkih za izražanje sorazmernosti s količino ali mero, nakazano v nadrednem stavku: les, kolikor ga je treba, dobiš v zadrugi;
plačaj toliko, kolikor je vredno;
delam, kolikor morem;
elipt. dohodkov je toliko, kolikor izdatkov / s primernikom kolikor več ima, toliko bolj skopari / s presežnikom kolikor najbolj mogoče izkorišča razmere
● preg. kolikor glav, toliko misli // ekspr., z oslabljenim pomenom za izražanje visoke mere, stopnje: ves je malopriden, kolikor ga je; pridi k nam, kolikor se da hitro; elipt. naredi kolikor mogoče hitro / v prislovni rabi, piše se tudi brez vejice naj stane kolikor hoče / kolikor daleč sega pogled, je sama ravnina / očitali so mu nezmožnost, lenobo in kolikor je še takih napak // nav. ekspr. za izražanje previdnega sklepanja, trditve: kolikor ga poznam, bo rad pomagal; v tem kraju še nisem bil, kolikor se spominjam; kolikor vem, za vse velja enaka pravica 2. ekspr., v dopustnih odvisnih stavkih, navadno okrepljen za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči: kolikor si prizadeva, ne more se privaditi;
ni se mu posrečilo, kolikor se je tudi trudil če se je še toliko3. publ., v pogojnih odvisnih stavkih če: vlak prevozi progo v dveh urah, kolikor nima zamude / v kolikor ne poravnate računa pravočasno, vam zaračunamo zamudne obresti kólikor tóliko prisl.
izraža nedoločeno, ne preveliko mero ali stopnjo: živela sta (še) kolikor toliko dobro; tudi ti si kolikor toliko kriv; Napoleon je dal našemu jeziku kolikor toliko pravic
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
napóleon -a m (ọ̑) knjiž. napoleondor: plačati šest napoleonov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
osvojíti -ím dov., osvójil (ī í) 1. z bojem spraviti tuje ozemlje pod svojo oblast: osvojiti sosednje dežele;
Napoleon si je hotel osvojiti Evropo / osvojiti trdnjavo zavzeti / v naskoku, z naskokom osvojiti; pren. ti ljudje bodo z znanjem osvojili svet
♦ šah. osvojiti nasprotnikovega kmeta 2. ekspr. priti v težko dostopen kraj, zlasti prvi: osvojiti južni tečaj, vrh / pragozda niso mogli osvojiti 3. ekspr. pridobiti si naklonjenost, ljubezen koga: z ljubeznivim sprejemom nas je predsednik popolnoma osvojil;
pevka je osvojila poslušalce;
s takim ravnanjem je osvojil naša srca / osvojiti dekle; osvojil si je njeno srce // vzbuditi pozitiven odnos do česa: novo gibanje ga je popolnoma osvojilo 4. publ. dobiti, doseči: osvojiti nagrado, pokal / osvojiti prvo mesto; osvojiti naslov državnega prvaka 5. publ. naučiti se, priučiti se: osvojiti nove besede;
pes osvoji vajo;
osvojiti si novo snov / naša industrija je že osvojila izdelavo teh strojev 6. publ. sprejeti: kongres je osvojil poročilo o delu;
osvojiti predlog;
osvojiti si načelo narodne samoodločbe
● zastar. osvojili so ga spomini na tista leta prevzeli; publ. drama je osvojila vse evropske odre je bila uprizorjena v vseh evropskih gledališčih; ekspr. po enourni hoji smo osvojili Šmarno goro prišli na vrh; ekspr. na zabavi si ga je kar osvojila dosegla, da je bil samo v njeni družbi; publ. osvojiti (si) evropsko tržišče začeti prodajati svoje izdelke na evropskem tržišču; publ. osvojil si je veliko znanje pridobilosvojèn -êna -o:
osvojeni pokali; osvojen je nov vrh tega pogorja; njegova zamisel je bila osvojena; osvojeno mesto
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
pridévek -vka m (ẹ̑) 1. izraz, ki se dodaja k imenu kake osebe, zlasti kot sorodstvena, socialna oznaka: ni ga več ogovarjal s pridevkom oče / za imenom je opuščal plemiški pridevek naslov// knjiž. izraz, ki se daje osebi po kaki značilnosti; vzdevek: zaradi ošabnega vedenja so mu dali pridevek novomeški Napoleon; zbadljivi pridevek se ga je hitro prijel 2. lit. atributivna beseda ali besedna zveza, ki natančneje določa samostalnik; epiteton: v pesmi uporablja dosti pridevkov / okrasni ali ukrasni pridevek ustaljen prilastek, ki ima določujočo in figurativno funkcijo3. kar se da (k) čemu zraven, povrhu; dodatek: sveža krma ne potrebuje pridevkov;
kuhati fižol s pridevki
● nar. spal je v pridevku poleg skednja na seniku
♦ arheol. grobni pridevek grobni pridatek; jezikosl. stalni pridevek beseda ali besedna zveza, ki se stalno pristavlja k imenu kake osebe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.