Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

1. 1. zveza, povezava med posameznimi pojmi, predstavami, tako da ena izzove drugo: prizor mu je vzbudil asociacijo na doživljaj v mladosti; spomniti se na kaj po asociaciji; emocionalna, idejna, miselna asociacija; asociacija predstav; bogastvo asociacij; dogodek je sprožil v njem vrsto asociacij / pesnik nadomešča metaforično logiko z metaforično asociacijo
2. 2. knjiž. združenje, skupnost: podjetje je proizvodna asociacija; izključiti dve članici iz asociacije držav; to društvo je asociacija avtomobilistov in motoristov
   // združevanje v skupnost: možnost asociacije svobodnih osebnosti
   ♦ biol. biocenoza, združba; kem. združevanje enostavnejših enakih molekul v večje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

1. 1. stanje bogatega človeka: iz nekdanjega bogastva je padel v najhujšo revščino / živeti v bogastvu v izobilju
2. 2. velike materialne dobrine: vse svoje bogastvo je zapustil sinu; neizmerno bogastvo; nepošteno pridobljeno bogastvo / koncentracija bogastva / zdravje je največje bogastvo; pren. duhovno, kulturno bogastvo; bogastvo duha, srca
   // nav. mn., s prilastkom kar obstaja na zemlji v velikih količinah in se da izkoriščati: naravna, rudna bogastva
3. 3. knjiž., z rodilnikom velika in raznovrstna množina: bogastvo barv, misli

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

demoralizirajóč -a -e: demoralizirajoči vplivi; prisl.: kritika dostikrat demoralizirajoče vpliva

demoralizíran -a -o: demoralizirani delavci; demoralizirani ostanki armade

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

1. 1. razumsko-spoznavna stran človeka: njegov duh je ostal jasen; oblikovati duha človeka; stremljenje duha k lepoti; zadovoljiti potrebe duha; sposobnost duha; knjiž. moj duh bedi nad njim / dela človeškega duha najvišje, izvirno ustvarjalne sposobnosti; velikani duha / enoličnost ubija duha miselno dejavnost; bogastvo človekovega duha mišljenja, čustvovanja; lepa je in polna duha bistroumnosti, domiselnosti
   // s prilastkom miselne, značajske značilnosti: je bistrega, upornega duha; manjka mu kritičnega duha
   // s prilastkom nadarjenost, sposobnost: narava mu ni dala umetniškega duha; ima preroškega duha; je brez trgovskega duha
2. 2. s prilastkom človek, zlasti glede na njegove miselne in značajske značilnosti: slovi kot izrazit analitičen duh; takšno stališče zastopajo naši najnaprednejši duhovi; nemiren, velik duh / spada med največje duhove dvajsetega stoletja mislece, razumnike; klasična filozofija je dolgo obvladovala evropske duhove
   // mn., publ. ljudje, zlasti glede na določene nazore, ideje: glede tega se duhovi razhajajo; novica je razburila duhove / ločitev duhov razcepitev v nazorsko različne skupine
3. 3. splošne miselne, nazorske značilnosti: duh časa se spreminja; nasprotovati duhu časopisa; spoznati duha modernega človeka / napreden duh knjige; patriarhalni duh meščanstva / biti vzgojen v svobodoljubnem duhu miselnosti, nazorih; biti Slovenec po rodu in duhu / vsi so istega duha; vznes. bil mu je brat po duhu in po srcu
   // resnična, prava vsebina: pačiti načela in duha gibanja; takšni zaključki so tuji duhu razprave; to ustreza le črki, ne pa duhu zakona / postopati v duhu predpisov smislu
4. 4. navadno s prilastkom splošno psihično razpoloženje: zanimalo ga je, kakšen duh vlada med delavstvom, v deželi; tekmovalni duh je zajel šolo / knjiž., z oslabljenim pomenom: med množicami se je širil duh nezadovoljstva nezadovoljstvo; vanj je stopil duh zavisti / odnosi med državama se razvijajo v prijateljskem duhu vzdušju, atmosferi; publ. posvetovanje je potekalo v duhu medsebojnega razumevanja / vnašati v poslovanje dobičkarski duh stremljenje, težnje
5. 5. v različnih mitologijah in religijah bitje netvarne narave: verjeti v duhove; dobri in zli duhovi; gozdni, vodni duhovi; odšel je tiho kakor duh / v krščanstvu: Bog je duh; hudobni duh hudič; nebeški duhovi angeli
6. 6. v različnih religijah nematerialno, neumrljivo bistvo človeka; duša: duh je zapustil telo / prikazal se mu je duh rajnega; ekspr. ali si ti ali je tvoj duh
7. 7. v idealističnih filozofijah nematerialno počelo vsega, kar je: duh in materija; bitnost duha
   ● knjiž. njegov duh ni klonil ostal je pogumen; duh se mu je omračil duševno je zbolel; bibl. duh je sicer voljan, ali meso je slabo človek si prizadeva za dobro, toda njegove slabe lastnosti ga pri tem ovirajo; dvigniti duha vojakom jih opogumiti; biti v duhu pri kom z mislimi, ne dejansko; samo sedel je pri njih, z duhom pa je bil odsoten mislil je na druge stvari; brati kaj s pravim duhom namenom, razumevanjem; ekspr. on je njegov zli duh kvarno vpliva nanj; star. bolan na duhu slaboumen, omejen; iron. ubog na duhu nedomiseln, naiven; knjiž. braniti resnico z orožjem duha s prepričljivim, bistrim dokazovanjem; ura duhov po ljudskem verovanju čas od polnoči do ene, v katerem se vračajo duhovi rajnih; ekspr. zakladi duha kar je ustvaril človeški razum
   ♦ filoz. absolutni duh po Heglu zadnja, dokončna stopnja razvoja duha iz njega samega; svetovni duh po Heglu počelo in urejevalec zgodovine; rel. sv. Duh tretja božja oseba

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

1. 1. nanašajoč se na duh duhá:
   1. a) duhovni in telesni razvoj človeka; čutili so njegovo duhovno moč; duhovno življenje / duhovni in čutni princip pri omenjenem pesniku; njuna ljubezen je bila le duhovna / izrazito duhovna usmerjenost generacije / duhovna kultura
   2. b) duhovni tokovi polpretekle dobe; duhovni vodja mlade generacije; duhovna kriza na prelomu stoletja / duhovni napredek človeštva; pri njem se je zbrala vsa duhovna elita; duhovno bogastvo naroda / duhovne dobrine, vrednote / duhovne vede
      ● ekspr. duhovni oče vstaje idejni utemeljitelj, pobudnik
   3. c) duhovna bitja
2. 2. verski, religiozen: duhovna rast vernikov; duhovno življenje faranov / pesmi duhovne in posvetne vsebine / nuditi bolniku duhovno tolažbo
   ♦ rel. duhovne vaje sistematično večdnevno premišljevanje in udeleževanje verskih obredov za obnovo verskega življenja
3. 3. star. duhovniški: duhovni in posvetni pisatelji dvajsetega stoletja; duhovni stan / duhovni gospod duhovnik

duhóvno prisl.: taka literatura človeka duhovno ne angažira; pred nastopom se je hotel še duhovno pripraviti; duhovno se zbližati; sam.: ne kaže zanimanja za duhovno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

dušévno prisl.: biti duševno bolan; duševno nerazvit, neuravnovešen; duševno odsotno gledati; duševno prizadeti, zaostali otroci; telesno in duševno zrel

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

1. 1. um. likovno izražanje z upodabljanjem stvarnega, konkretnega sveta, zlasti živih bitij: meja med figuracijo in abstrakcijo ni več ostro začrtana
2. 2. muz. melodični okrasek: bogastvo figuracij v melodijah baročnih skladateljev

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

florístično prisl.: to področje je floristično zelo pomembno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

1. 1. upirati, usmerjati pogled kam: stala je in gledala; gledal je proti planinam; gledati na vse strani; gledati skozi okno; težko gledam v tako močno svetlobo; molčal je in gledal v tla; obrnila se je in gledala za njim; gledati navzgor, okoli, stran; pog. gleda kakor bik, tele v nova vrata zelo neumno ali začudeno; gleda kakor miš iz moke zaradi zaspanosti ima priprte oči; pog. gleda ko zaboden vol zelo neumno ali začudeno
   // križem gledati škiliti
   // kot kletvica mandi te gleda
   // imeti odprte oči: glej, nikar ne miži; gleda, pa nič ne vidi; brez sončnih očal ne morem gledati / poglej, ali otrok gleda ali spi je buden
   // mladiči že gledajo
   // preh. z gledanjem dojemati, zaznavati vsebino česa: gledati film, televizijo; pojdimo gledat, kaj se dogaja; gledati kipe in slike ogledovati; gledati se v ogledalu ogledovati se
2. 2. s prislovom s pogledom izražati kaj: bistro, grdo, lepo, milo, prijazno, srdito, srepo gledati; zamišljeno, žalostno gleda predse; zaljubljeno se gledata / zakaj jo tako čudno gledaš
3. 3. biti obrnjen, usmerjen kam: soba gleda proti soncu; okno gleda na ulico / vanj je gledala cev velike pištole
4. 4. izstopati, biti potisnjen iz svoje okolice: samo glava mu je gledala iz kožuha; krilo ji je gledalo izpod plašča / palec gleda iz čevlja; steklenica mu gleda iz žepa moli, štrli; pren. strah mu je gledal iz oči
5. 5. s prislovnim določilom imeti določen odnos do česa: gledati z določenega stališča; sedaj je čisto drugače gledal na svet; kako gledaš na svoje delo; kritično gledati na sodobno življenje; na vse je gledal zelo osebno
6. 6. ekspr., v zvezi z na prisojati čemu pomembnost: pri ženitvi ni gledal na bogastvo; če je šlo za sina, ni gledal na stroške; gleda bolj na zabavo kot na korist / samo na svoj dobiček gledajo; gledati na vsako malenkost
7. 7. delati, ukrepati, da se zgodi zaželeno: gleda le na to, da bi kaj zaslužil; sama naj gleda, da ne bo imela težav; gledal bom, da se bo vse dobro končalo / jaz ti ne bom več pomagal. Sam glej / glej, da prideš; glejte, da ne pozabite
8. 8. pog., s predlogom kazati zanimanje za osebo drugega spola: je že začela gledati po fantih; njen mož gleda za drugimi; samo za ženskami je gledal
   ● vznes. gledal bom lepše dni doživel bom čas, ko bom srečnejši; ekspr. takega početja ne bom več gledala prenašala, trpela; v njem so gledali velikega pesnika prepričani so bili, da je velik pesnik; gleda ga izpod čela grdo, jezno; ekspr. gleda na vsak dinar je zelo varčen; je skop; ekspr. nikoli ni gledal ne na levo ne na desno delal je po svoje, ni upošteval mnenja, nasvetov drugih; ekspr. zelo gleda na obleko posveča veliko pozornost in skrb oblačenju; pazi na obleko, jo varuje; pog. glej ta čas na otroke pazi nanje; ekspr. gledati komu na prste nezaupljivo nadzorovati koga pri kakem delu, opravku; ekspr. ti le nase glej skrbi zase; ne govori o napakah drugih ljudi, saj sam nisi brez njih; pog., ekspr. v mesto sem prišel samo na uro gledat nisem opravil, kar sem se bil namenil; ekspr. povsod mu je gledala skozi prste bila je prizanesljiva do njegovih napak; ekspr. gledati smrti v obraz biti v smrtni nevarnosti; sedaj gledam na to z drugimi očmi imam do tega drugačen odnos; ekspr. le kam je gledal, ko se je oženil z njo kako da ni videl njenih napak; ekspr. črno gledati biti jezen; biti pesimistično razpoložen; črno gleda na razvoj dogodkov pričakuje neugoden razvoj dogodkov; ekspr. debelo gledati zelo začudeno; ekspr. pisano jo je gledal jezno, srepo; ekspr. sosedje me postrani gledajo ne marajo me; ekspr. nikar tako zabodeno ne glej zelo neumno ali začudeno; zmeraj na vse zviška gleda čuti se več vrednega, je domišljav; ekspr. veselje ga je bilo gledati vzbujal je občudovanje zaradi lepote, zdravega videza, spretnosti pri delu; ekspr. pojdi, ne morem te več gledati nočem, da si v moji bližini; ekspr. gledala sta se iz oči v oči stala sta si nasproti; pog. rada se gledata zaljubljena sta drug v drugega; tadva se gledata kakor pes in mačka sovražita se; podarjenemu konju se ne gleda na zobe pri podarjeni stvari se ne smejo iskati napake

gledáje star.: sedel je, ves čas gledaje proti vratom; mahala je, otožno gledaje za njim

gledajóč -a -e: govoril je, gledajoč zdaj enega zdaj drugega; napeto gledajoče občinstvo; sam.: število gledajočih je bilo razmeroma veliko

glédan -a -o: slika prikazuje bacile, gledane skozi mikroskop; življenje, gledano z očmi otroka; to vprašanje je gledano samo ekonomsko obravnavano; glédano v brezosebno-prislovni rabi za izražanje izhodišča gledanja, opazovanja:hiša je na levi strani ulice, gledano od postaje; gledano v smeri vožnje; pren., publ. strogo gledano, je bil ta ukrep nepotreben; akcija je, gledano v celoti, povsem uspela

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

1. 1. v nekaterih deželah veliko utrjeno poslopje, graščakovo bivališče: grad je začel razpadati; okoli gradu je lep vrt; mogočen, utrjen grad; obzidje gradu / ekspr. njegova hiša je pravi grad bogata, razkošna stavba
   // ljubljanski grad / v ljudskih pesmih, v pravljicah: stoji tam beli grad; stekleni, začarani grad; pren., pesn. takrat so se podrli njihovi sanjski gradovi
2. 2. zastar. mesto: Turki so prisegli porušiti stolni grad
   ● ekspr. obljubljal ji je zlate gradove srečo, bogastvo; ekspr. gradove si zida v oblake dela neizvedljive načrte, sanjari o nemogočem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

1. 1. beseda, več besed, ki se uporabljajo za razlikovanje, določevanje
   1. a) posameznega človeka: določiti, izbrati otroku ime; s tresočo se roko je napisal ime; lepo, smešno ime; predstavil se je s tem imenom; seznam imen / ni hotel povedati imena; ni se mogel spomniti njenega imena; knjiž. ne vem mu imena / moje ime je Jože imenujem se Jože; kako ti je ime; ime ima po očetu; ne poznam nikogar, ki bi imel to ime / dati komu ime; dobil je novo ime / ekspr. prijelo se ga je ime Jirs začeli so ga imenovati; rekli so mu
      // v prijavi je moral navesti svoje ime ime in priimek; knjiž. vse bančne vloge se glasijo na njegovo ime; podpisal se je s celim imenom z imenom in priimkom
      // poklical ga je po imenu, z imenom / živi pod drugim imenom; izmišljeno ime psevdonim; potoval je pod lažnim, tujim imenom; partizansko ime ki ga je dobil, imel v partizanih
      // živalim je dajal človeška imena / povedati priimek in ime
   2. b) posameznega iz iste vrste: pes je še brez imena; poznal je vsa rastlinska imena; navedel je ime rojstnega kraja; ime podjetja; ime ulice / knjiž. tej rudnini ne vem imena; šola, ulica je dobila ime po njem; tudi reka ima to ime / star. vas, Vrh po imenu vas, ki se imenuje Vrh
      // žival sliši samo na določeno ime / domače ime ime domačije, ki ga uporablja bližnja okolica; hišno ime ime hiše, domačije, ki ga uporablja bližnja okolica
   3. c) izdelkov: številke in imena obrazcev / avtomobile so dali v prodajo pod različnimi imeni / spremeniti ime programa naslov
      // zaščiteno ime proizvoda
2. 2. ekspr. ugled, priznanje: ima bogastvo in ime; pridobil, ustvaril si je ime; zaslužil si je takšno ime / bil je literat brez imena; trgovina z imenom znana kot zelo dobra
3. 3. ekspr., z oslabljenim pomenom, s prilastkom oseba, kot jo določa prilastek: pozabljena so bila vsa literarna imena tega obdobja; vodilno ime sodobne glasbe / to je že priznano ime / posestvo je prepisal na sinovo ime posestvo je prepustil sinu
   // njegovo ime je spoštovanja vredno je spoštovanja vreden; to ime je danes že pozabljeno / tvoje ime sem že bral o tebi, tvojem delu sem že bral
4. 4. v prislovni rabi, v zvezi v imenu izraža posrednost glagolskega dejanja: pozdravite ga tudi v mojem imenu; to lahko zahtevate samo v svojem imenu; v imenu kolektiva je izročil darilo / govoriti v imenu ljudstva / vse to je delal v imenu pravice
5. 5. v zvezi dobro ime med ljudmi znano, ustaljeno pozitivno mnenje o kom: jemal mu je ugled in dobro ime; kljub vsemu si je znal ohraniti dobro ime; spravil ga je ob dobro ime
   ● ekspr. dal mu je samo toliko, da je bilo (za) ime zelo malo; ekspr. kdo je to rekel? Ime ni važno nočem povedati, kdo je to rekel, ker je važnejše govoriti o sporni stvari, zadevi; ekspr. od gradu je ostalo samo še ime grad je popolnoma porušen, uničen; ekspr. njegovo ime je zaslovelo daleč naokoli postal je slaven; knjiž., ekspr. grozota, ki ji ni imena izraža zelo visoko stopnjo; po imenu ekspr. nadzornik je samo še po imenu njegova dejavnost se ne čuti več; poznam ga samo po imenu nisem ga še videl, nisem se še srečal z njim; ekspr. še po imenu mu ni podoben sploh mu ni podoben; star. za božje ime, ubogaj izraža veliko prošnjo, rotenje; ekspr. imenovati stvari s pravim imenom opisovati stvari, dejstva tako, kot so v resnici, brez olepšavanja; knjiž. pridobiti si literarno ime postati znan kot dober pisatelj, pesnik; ekspr. šla sta skozi gozd, ki ne zasluži tega imena skozi zelo slab gozd
   ♦ lingv. lastno ime; ledinsko ime ime njive, travnika, gozda; ljubkovalno ime; občno ime ime vrste, skupine predmetov; osebno ime lastno ime človeka; snovno ime

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

1. 1. izraža, da je kaj osebkova svojina, lastnina: imeti avtomobil, hišo; imel je tri konje; imeti veliko knjig; malo, veliko ima; ekspr. nič nima
2. 2. izraža, da je pri osebku kaj, s čimer razpolaga: te knjige nimam več; urednik ima dosti gradiva za objavo; oni imajo boljše igrišče kot mi; imam pero in svinčnik, s čim naj se podpišem; ima pripravo za varjenje; imate čist zrak in dobro hrano / nimate vzrokov za jezo; imeti dokaze za kaj / imeti abonma, žiro račun / ženske imajo enake pravice kot moški
   // izraža, da je pri osebku kaj za prodajo: v trgovini imajo že prve češnje; pralnega praška imamo dovolj
   // izraža obstajanje osebe, ki je z osebkom v določenem odnosu: imeti brata, otroka, prijatelja / imeti ljubico / direktorja že imajo / imeti tekmeca
3. 3. izraža, da je pri osebku kaj, navadno krajši čas in s kakim namenom: imamo goste; danes imam prijatelja na obisku; pog. jutri bomo imeli pri nas zidarje bomo zidali
   // imam veselo novico, pismo, lepe pozdrave, sporočilo zate
4. 4. izraža, da je pri osebku kaj kot njegova sestavina, del: katere sestavne dele ima celica; človeško telo ima glavo, trup in ude / zakon nima take določbe; voda ima precej kalcija / teden ima sedem dni; kilometer ima tisoč metrov; knjiga ima tristo strani
5. 5. z oslabljenim pomenom izraža
   1. a) lastnost, značilnost osebka, kot jo izraža določilo: ima brado in brke; ta roža ima lepe cvete; imeti močen glas / ima dosti izkušenj, smisel za humor, dober spomin; imeti veliko moč v rokah / dokument ima velik pomen; jeklo ima veliko trdnost
   2. b) stanje osebka, kot ga izraža določilo: bolnik ima visoko temperaturo; imeti skrbi / nima časti, ponosa / ima srečo v zasebnem življenju, ugled, veljavo / kot vljudnostna fraza pri seznanjanju s kom imam čast govoriti? / imeti pomembne funkcije, visoko izobrazbo, ugleden družbeni položaj; imeti diplomatske odnose z drugimi državami; imeti urejene življenjske razmere / stanovanje ima dobro razporeditev prostorov / imeti dobiček, izgubo pri kupčiji; imeti prednost pri nakupu / imeti rojstni dan; imeti nesrečo / imeti obrt biti obrtnik
   3. c) stanje osebka glede na koga: imeti podporo naprednega sveta; ekspr. imam njegove simpatije
   4. č) odnos osebka do dejanja, kot ga izraža določilo: imel je priložnost pobegniti / ima dolžnost to storiti mora; imel je moč, da je to prebolel mogel je; ima pravico do lastne izbire sme sam izbirati
   5. d) s prislovnim določilom velikost, mero: ta ladja ima več tisoč ton nosilnosti; ima osemdeset let je star; krava ima tristo kilogramov tehta
      // izraža, da je pri osebku kaj kot oblačilo, oprava: ima copate (na nogah), klobuk (na glavi), siv plašč; otroci imajo slabe čevlje; na zabavi je imela novo obleko; ob boku ima sabljo / pog. ima očala nosi; vlomilec je imel orožje je bil oborožen
      // izraža, da se osebku kaj redno daje: imeti nizke, visoke dohodke; imeti podporo, pokojnino; imeti štiri tisoč dinarjev plače; kakšno štipendijo imaš
6. 6. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža lastnost, značilnost, stanje stvari, ki obstaja pri osebku: lase ima dolge in skodrane; avto ima pokvarjen; stroj imam v popravilu; orodje ima v redu; elipt.: domačo nalogo že ima jo je že napisal; pog. vlomilca že imajo je že prijet, ujet
   // ima sina zdravnika
   // izraža osebkov odnos, razmerje do stvari, kot ga izraža določilo: imeti koga na hrani, stanovanju; imeti kaj v lasti, najemu; imeti deželo pod oblastjo
7. 7. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom, v zvezi z za izraža omejitev lastnosti, značilnosti na stališče osebka: imeti koga za bogatega, za poštenjaka; to trditev imam za resnično; imajo se za nekaj posebnega / imeti kaj za svoje / to imam za pomembno / publ. imeti za potrebno obsoditi kaj
8. 8. z oslabljenim pomenom, v zvezi z za izraža
   1. a) z glagolskim samostalnikom da je kaj predmet dejavnosti, kot jo določa samostalnik: konja ima za jahanje; to vrv imam za obešanje perila; pog. kaj se imate za učiti kaj imate za učenje
      // ribe imamo za večerjo / peso imamo za krave za krmljenje krav
   2. b) namembnost, kot jo določa samostalnik: klop ima tudi za ležišče; telečje meso imamo za zrezke
      // izraža, da je osebek s kom v takem odnosu, kot ga določa samostalnik: ima jo za ljubico; koga imaš za moža, za profesorja / žarg., šol. koga imate za slovenščino kdo vas poučuje slovenščino
9. 9. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: imeti izpit, konferenco, pouk, predavanje, sejo; kosilo bomo imeli v hotelu ob dvanajstih; pog.: imeti govor; zmeraj ima kako pripombo kaj pripomni, ugovarja
   // to je imelo hude posledice; plavalec ima letos velike uspehe; publ.: dogodek je imel slab izid se je slabo končal; ima pomembno vlogo pri odločanju zelo vpliva na odločitev
10. 10. z oslabljenim pomenom, z nedoločnikom izraža obstajanje česa pri osebku, kar omogoča dejanje, kot ga določa nedoločnik: nima česa, kaj jesti; ima se kam umakniti; nima kdaj to napraviti; ima kje spati; ekspr. ta pa ima s čim plačati ima veliko denarja
    // imate kaj za popravilo; imate kaj za žejo imate kaj, s čimer bi se mogel odžejati; pog. imeti kaj za nabrusiti
11. 11. nav. ekspr., s prislovnim določilom izraža navzočnost v prostoru in času
    1. a) določenega stanja: že tri dni imamo dež; letos imamo lepo jesen; imamo mir, svobodo; tam imajo zdaj noč; v Jugoslaviji imamo socializem / na svetu imamo dobro in zlo je, obstaja
    2. b) stvari: takrat še ni bilo znano, da imamo v vodi toliko živih bitij; za to bolezen še nimamo zdravila / publ. na desni strani imamo hrib, na levi pa reko
       // izraža, da je stvar, ki je z osebkom v kaki zvezi, na določenem mestu: knjige ima na mizi; v naročju je imela otroka; država ima industrijo na severu / pog. starše ima pri sebi stanujejo, živijo pri njem
       // konj ima belo liso na čelu
12. 12. pog. gojiti, rediti: pri sosedu imajo čebele, kokoši, prašiče; v Savinjski dolini imajo hmelj
13. 13. v zvezi imeti rad ljubiti: rad ima sosedovo hčer / rad ima mater, očeta / ona ima rada glasbo, rože / vedeli so, da ima rad vino / rastline imajo rade sončno lego
14. 14. dov. postati mati, oče: imela bosta otroka; ne more imeti potomcev / pog. prejšnji mesec je imela otroka rodila; mačka je imela pet mladičev skotila, povrgla
15. 15. evfem. imeti spolni odnos, spolne odnose: jo je že imel / ona ima druge moške
16. 16. pog. morati: njemu se imamo zahvaliti za pomoč / star. zdaj se imaš učiti / star. vlak ima vsak čas odpeljati bo odpeljal
    // moči: imaš (za) posoditi tisoč dinarjev / nimam ti česa očitati
17. 17. nav. 3. os., pog., ekspr., s tožilnikom mikati, želeti si: ti čevlji me pa res imajo / ima me, da bi jo vprašal
18. 18. pog., v medmetni rabi izraža nezadovoljstvo, razočaranje: zdaj pa imamo, ko smo tako odlašali
    // zadovoljstvo, privoščljivost: dolgo je nagajal, zdaj pa ima
    ● ekspr. nekateri ljudje imajo so premožni, bogati; ekspr. o tem nimam besed od osuplosti nad tem ne morem nič reči; za brata nima lepe besede ni prijazen, dober z njim; pog., ekspr. ta človek nima dna ni mu nikoli dovolj jedi in pijače; ekspr. govoril je nekaj, kar ni imelo ne glave ne repa kar je govoril, je bilo brez logične povezave; ekspr. nima pojma o tem skoraj nič ne ve o tem; ekspr. ta človek nima srca je brezsrčen, neusmiljen; ekspr. besedo ima XY zdaj bo govoril, je na vrsti; imate besedo možnost, pravico do govorjenja; pog. ta dovtip ima že brado je star; pog. imaš kako cigareto ali mi daš cigareto; vsaka stvar ima svoj čas se pojavi ob določenem času; igralec je imel včeraj (dober) dan dobro je igral; ekspr. ta pa ima glas glasno govori; lepo poje; ekspr. ima (dobro) glavo se lahko uči, trdo glavo se težko uči; ekspr. ima ime in bogastvo je ugleden, priznan in bogat; pog., ekspr. zdaj ste tiho, potem boste imeli pa jezike boste kritizirali, opravljali; pog., ekspr. (jo) že imam sem se že domislil; ekspr. tu nimaš več kaj (iskati) pojdi; nisi zaželen; pog., ekspr. ima hranilno knjižico denarne prihranke vlaga v hranilnico; ekspr. ta ima pa debelo kožo neprizadeto prenaša žalitve, namigovanja; je žaljivo nevljuden; ekspr. pri vseh ljudeh ima kredit mu zaupajo, verjamejo; ekspr. načrt ima nekaj v sebi je dober, primeren; pog. ima (dober) nos bistro, pravilno predvideva; ekspr. le kje imaš oči ali nič ne vidiš, čutiš, da tako delaš, ravnaš; ekspr. imeti oči za kaj sposobnost za opazovanje, proučevanje; ekspr. imej pamet izraža opozorilo, opomin, ohrabritev; pog. pod seboj ima pet ljudi so mu podrejeni; evfem. imeti dolge prste krasti; ekspr. srce ima le zanjo ljubi samo njo; ekspr. imeti sušo v žepu biti brez denarja; evfem. bolnik ima vetrove v črevesju mu nastajajo plini; ekspr. to ima dolgo zgodovino se je dolgo razvijalo, pripravljalo; ekspr. imeti zveze biti poznan z ljudmi, ki lahko pri čem pomagajo; pog. kaj imate proti meni zaradi česa mi nasprotujete, zakaj me ne marate; star. delal se je, kakor da ga nima za mar se ne meni zanj; ekspr. niti za sol nimajo zelo so revni; ekspr. povej, kar imaš na duši kar (že dolgo) želiš povedati; pog., ekspr. na hrbtu jih imam že šestdeset star sem že šestdeset let; ekspr. ima že dušo na jeziku je tako slab, da bo kmalu umrl; ekspr. ima srce na jeziku hitro zaupa svoja čustva; ekspr. neprestano ga ima na očeh ga opazuje, nadzoruje; pog., ekspr. imeti koga na vajetih v vsem mu ukazovati; pog., ekspr. na vratu ima tri otroke skrbeti mora za tri otroke; star. otroka ima pri prsih doji ga; očeta imajo v velikih časteh, v časti zelo ga cenijo, spoštujejo; ekspr. imeti kaj v malem prstu dobro znati, poznati kaj; pog., ekspr. tega človeka imam v želodcu zaradi kakega svojega dejanja mi je zoprn, mi vzbuja odpor; ekspr. imata nekaj med seboj prepirata se; se imata rada; ekspr. imeti roko nad kom biti mu zaščitnik, varovati ga; žarg., med. bolnika imajo pod kisikom umetno mu dovajajo kisik; ekspr. imeti veliko pod palcem biti zelo bogat; ekspr. imeti kaj vedno pred očmi upoštevati pri svojem delovanju; ekspr. nič nimam z njim sem brez stikov z njim; pog. ima nekaj za bregom nekaj skriva, taji; pog. za seboj ima ves kolektiv ves kolektiv se strinja z njim in ga podpira pri delovanju; pog., ekspr. imeti jih za ušesi biti navihan, poreden, zvit; žarg. ta tovarišica ima pionirčke čez na skrbi; ekspr. imata me dosti, zadosti naveličala sta se me, odveč sem jima; nižje pog. letos ima drevje veliko gori je drevje dobro, zelo obrodilo; ekspr. povsod ima oči vse vidi, opazi; pog. imeti prav trditi, zastopati pravo mnenje; pog. imajo že precej kilometrov v nogah veliko so prehodili; pog., šalj. en kolešček v glavi ima premalo, preveč je nekoliko čudaški; danes imamo prosto nismo na delu, v šoli; ekspr. kaj imaš ti zraven izraža opozorilo, očitek; preg. kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima spore izkoristijo navadno tisti, ki v njih niso udeleženi; preg. palica ima dva konca sovražno dejanje lahko škoduje tudi tistemu, ki tako dejanje stori; preg. kdor nima v glavi, ima v petah pozabljiv človek se mora večkrat vrniti; kdor nič nima, tudi nič dati ne more; čim več ima, več hoče imeti
    ♦ lov. pes ima dober apel je poslušen; šol. imeti nadzorstvo skrbeti za red in vedenje učencev, zlasti v odmorih

iméti se pog., s prislovnim določilom  izraža, da je osebek v stanju, kot ga nakazuje določilo: dobro, slabo se ima; ima se kot še nikoli / ekspr. ta se pa ima zelo dobro živi
// kot vljudnostna fraza kako se (kaj) imaš, imate; kot pozdrav dobro se imej, imejte

imáje star.: nadzorniki so, ne imaje pravega dela, postajali po mestu

imajóč -a -e star.: imajoč v rokah album, je sedel pod svetilko; ženske, imajoče več ljubimcev

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

1. 1. celota instrumentov za določeno delo, opravilo: klinika je nabavila nov kirurški instrumentarij; laboratorijski instrumentarij; instrumentarij za operacije oči / šola je še brez potrebnega instrumentarija učnih pripomočkov; pren., knjiž. pisatelj je v romanu uporabil vse bogastvo svojega realističnega instrumentarija
2. 2. publ., navadno s prilastkom kar se rabi ali je namenjeno za opravljanje določene dejavnosti, za dosego določenega cilja; sredstva, pripomočki: gospodarski, politični instrumentarij / novi instrumentarij je prizadel več podjetij novi predpisi, ukrepi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

1. 1. s potegom, sunkom odstraniti: izmakniti podstavek, zagozdo / izmakniti klado izpod kolesa spodmakniti
   // z dajalnikom s potegom spraviti iz prijema: izmaknil mu je nož iz roke; izmaknila mu je roko, ki jo je držal
2. 2. s spremembo položaja, mesta doseči, da ne pride do prijema, dotika: prestrašil se je in izmaknil glavo; izmaknila je roko, da je ne bi prijel
3. 3. naskrivaj vzeti: brat mu je izmaknil igračo, ko se je obrnil; otrok izmakne škarje z mize in se začne igrati; pren., ekspr. hoče vam izmakniti vaše mesto
   // evfem. ukrasti: izmakniti avtomobil, denar; uro je izmaknil iz izložbenega okna
4. 4. ekspr., navadno v zvezi z jo naskrivaj, neopazno oditi: v ugodnem trenutku jo je izmaknil iz taborišča; pazi, da jo fanta ne bi kam izmaknila
5. 5. zastar. izpahniti (si): izmaknil mu je roko v rami; pri padcu si je izmaknil nogo
   ● pog. ne izmakne oči z njega neprestano, nepremično ga gleda; pog. bilo mu je nerodno, da je izmaknil pogled pogledal vstran

izmakníti se in izmákniti se tudi zmakníti se in zmákniti se 
1. 1. s spremembo položaja, mesta doseči, da osebek ni deležen česa neprijetnega: izmakniti se udarcu; če se ne bi izmaknil, bi ga zadela krogla
   // napraviti, da osebek ni deležen česa neprijetnega sploh: izmakniti se izgonu, nevarnosti; izmakniti se nadzorstvu
   // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da ne pride do dejanja, kot ga določa samostalnik: izmakniti se odgovoru, priznanju
2. 2. nav. ekspr. napraviti, da ne pride do srečanja, stika s kom: vstal je zgodaj, da bi se izmaknil gospodinji; zavil je po drugi ulici in se izmaknil policiji / izmakniti se zasedi
3. 3. ekspr., z dajalnikom ne imeti več: vse bogastvo se mu je izmaknilo; stranki se je izmaknila vsa politična moč
   ● ekspr. zdaj se mi ne izmakneš več ujel te bom in kaznoval; brezoseb., star. kar samo se mu je izmaknilo z jezika nehote je rekel, povedal

izmáknjen tudi zmáknjen -a -o: izmaknjena deska; vrniti izmaknjene stvari; izmaknjena kolesa

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

izmalíčen in zmalíčen -a -o: izmaličen obraz; izmaličena duševnost; izmaličeno poročilo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

1. 1. povzročati prehajanje v stanje čutnega in duševnega ugodja: vonj cvetlic jo mami; njena bližina ga je mamila; že misel na to me je mamila; vino jih je že nekoliko mamilo / ekspr. sleherni sen nas le kratko mami
2. 2. knjiž. privlačevati, vabiti: mamil ga je nedosežen cilj; razstavljene dobrote so jih mamile; ne mami ga zlato / razkošje in bogastvo ga je mamilo s kmetov v mesto

mamèč -éča -e: mameči poljubi; šepetal je mameče besede; mameča utrujenost; mameče klicanje vil in siren

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

1. 1. nanašajoč se na mišljenje ali misel:
   1. a) računanje je miselni akt; to zahteva miseln napor; človekove miselne in čustvene sposobnosti / ekspr. čudil se je njegovi miselni ostrini / biti ustvarjalen na miselnem, teoretičnem področju / otrok je v miselnem razvoju zaostal umskem
   2. b) miselno obvladovanje sveta / to je podpiranje miselne lenobe; biti sposoben velike miselne zbranosti; tedaj se mu je razkrilo miselno ozadje problema
   3. c) ekspr. miselna globina knjige; miselno in čustveno bogastvo; izluščiti miselno jedro / poiskati miselne zveze / ni se mogel vključiti v njegov miselni krog / možni so različni miselni sistemi; ekspr. raziskati njegovo miselno pot od tolstojanstva do marksizma / ekspr. on je pravi miselni velikan
   4. č) miselna slika je vse bolj bledela
   5. d) sodobni miselni razvoj je šel v drugo smer; napredni miselni tokovi / miselno ozračje na šoli
   6. e) v tem filmu prevladuje miselni ton; to je miselna glasba
2. 2. nanašajoč se na pravilno, logično mišljenje: miselna utemeljenost trditve / delati miselne napake / miselni problemi; miselna igra / ekspr. miselna telovadba; miselno delo ga utruja umsko
3. 3. v zvezi miselni svet skupek misli, pojmov, sodb o življenju, svetu, morali; miselnost: hotel je pobliže spoznati njihov miselni svet / miselni svet srednjega veka / njegov miselni svet je ozek
   ♦ lingv. miselni prislov prislov, ki izraža razmerje govorečega do povedanega; lit. miselni prestop pojav, da se stavek ne zaključi hkrati z verzom, ampak sega v naslednji verz; enjambement; miselna lirika; rel. miselna in ustna molitev

míselno prisl.: miselno aktivizirati učence; miselno se zbrati; čustveno in miselno zrel človek

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

1. 1. delati kaj številnejše: s spretno igro je hitro množil frnikole; izostanki pri delu so se množili; sovražniki se množijo, prijatelji se pa umikajo; počitniške hišice so se ob reki hitro množile
   // delati kaj večje: množiti bogastvo, premoženje; delo se mu je množilo / z vprašanji o bolečinah so bolnici množili trpljenje večali, povečevali
2. 2. mat. delati računsko operacijo, pri kateri se množenec tolikokrat poveča, kolikor znaša množitelj: zna že množiti in deliti; množiti s pet
   ● redko svoje pesmi je množil na pisalni stroj razmnoževal

množíti se 
1. 1. dobivati čedalje večje število primerkov, članov: njegova knjižnica se hitro množi; to ljudstvo se množi
2. 2. razmnoževati se: rastline se množijo na različne načine
   ♦ biol. nespolno se množiti

množèč -éča -e: množeči se neuspehi; hitro množeče se bogastvo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

motívično prisl.: motivično so njegovi spisi v zvezi z Dolenjsko

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

nagrábljen -a -o: nagrabljeno seno je namočil dež; nagrabljen denar

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

1. 1. napolniti kaj z zrakom, da postane po obsegu večje: napihniti balon, ležalno blazino; napihniti z usti
2. 2. dati čemu navzgor, navzven ukrivljeno obliko: veter ji je napihnil krilo; napihniti lica; zračnice so se na soncu napihnile / voda je napihnila truplo / pločevina konzerve se je napihnila izbočila
   // pivo ga je napihnilo / sveža detelja je kravo napihnila napela
3. 3. ekspr. dati čemu večji pomen, obseg, kot ga ima v resnici: napihniti incident, problem; novico so pograbili in jo precej napihnili / ko je opisoval dogodek, ga je zelo napihnil
4. 4. ekspr. povzročiti, da postane kdo domišljav, prevzeten: bogastvo jih je napihnilo; pohvala ga je napihnila
   ● ekspr. umetno napihniti cene zvišati

napíhniti se ekspr.  
1. 1. postati domišljav, prevzeten: zaradi imenitnega življenja ob njem se je precej napihnila
2. 2. postati jezen, užaljen: zakaj si se napihnil, saj nisem nič hudega rekel; ob njegovih besedah se je zelo napihnila

napíhnjen -a -o 
1. 1. deležnik od napihniti: napihnjen balon; od pijače napihnjen obraz; rastlina z napihnjenimi stroki
2. 2. ekspr. domišljav, prevzeten: zaradi doseženega uspeha je ves napihnjen; napihnjen kot puran
3. 3. ekspr. vznesen, a vsebinsko prazen: rad je uporabljal napihnjene besede

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

1. 1. napolnjevati kaj z zrakom, da postane po obsegu večje: napihovati balon, blazino; napihovati z usti
2. 2. dajati čemu navzgor, navzven ukrivljeno obliko: veter je napihoval zastave, zavese; napihovati lica / truplo se je v vodi napihovalo / sveža krma kravo napihuje napenja
3. 3. ekspr. dajati čemu večji pomen, obseg, kot ga ima v resnici: napihovati napake, zasluge / stvar so tako napihovali, da se je spremenila v pravo senzacijo
4. 4. ekspr. povzročati, da postane kdo domišljav, prevzeten: bogastvo ga je napihovalo; uspeh ga je čedalje bolj napihoval

napihováti se ekspr.  
1. 1. postajati domišljav, prevzeten: zadnje čase se zelo napihuje
   // bahati se, postavljati se: pred njo se je rad napihoval; celo napihuje se s tem dejanjem
2. 2. biti jezen, užaljen: zakaj se napihuješ, saj nisem nič hudega mislil s tem
   ● spet se napihuje kot žaba je zelo domišljav, prevzeten; ekspr. če se še tako napihuje, tega dela ne bo dokončal do roka se trudi, si prizadeva
   ♦ agr. sir se napihuje površina sira se izboči zaradi plinov, ki jih povzročajo tehnološko neustrezni mikroorganizmi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

1. 1. s širokim pomenskim obsegom z delom omogočiti nastanek česa: narediti avtomobilsko cesto, nov stroj; narediti čevlje, obleko; narediti načrt; narediti nalogo napisati; narediti potico speči; pog. narediti kosilo skuhati, pripraviti; narediti kaj z brušenjem, dolbenjem; narediti si hišo zgraditi, sezidati
   // narediti šotor postaviti
   // iz smetane naredijo maslo, iz mleka pa sir pridobijo
   // narediti stopnicam ograjo
   // z določeno aktivnostjo, dejanjem doseči nastanek česa: narediti globoke brazde; narediti črto potegniti; narediti dekletu kodre / narediti ogenj zanetiti; narediti red; star. narediti luč prižgati
   // deroča voda je naredila globoke jame; krogla je naredila vdolbino v zid; narediti vrtince / rože so že naredile popke pognale
   // toča je naredila dosti škode
   // dati čemu kako lastnost, značilnost: narediti deželo neodvisno; narediti rezilo ostro; narediti gradivo za bralce zanimivo / bogastvo je naredilo moža ošabnega; ta misel me je naredila sentimentalnega; življenje me je naredilo takega / narediti komu skrbi, veselje, žalost
   // pog., v zvezi z za izbrati, nameniti za kaj: naredil ga je za dediča / naredili so ga za direktorja izvolili
2. 2. z aktivnostjo doseči uresničitev kakega
   1. a) opravila, dela: narediti izpit, agrarno reformo; pospravila je, pripravila kosilo in naredila še marsikaj drugega; naredil je vse, kar so mu naložili, zato je lahko prost; ne more vsega sama narediti; narediti kaj dobro, uspešno, temeljito; narediti brez ugovarjanja, z veseljem
   2. b) dejanja: zamudil je, to je naredil že večkrat; narediti kaj javno, nalašč, naskrivaj; ne zameri mu, saj je naredil iz nepremišljenosti, v jezi / narobe si naredil, da jih nisi povabil / le kaj bi naredil, da voda ne bi več tekla v klet ukrenil; zanima me, kaj bi ti naredil v taki situaciji / v življenju je naredil dosti dobrega; v njegovi odsotnosti so naredili marsikaj nepremišljenega
      // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: narediti gib, korak, kretnjo; narediti izlet v hribe; narediti malo potrebo; narediti požirek / narediti dolg ne plačati denarnih obveznosti
3. 3. dokončati, končati: kip je delal celo poletje, vendar ga še ni naredil; stvar sem že začel, upam, da jo bom naredil; plačali boste, ko bom naredil
4. 4. navadno z dajalnikom povzročiti komu zlasti kaj neprijetnega: kaj ti je naredila, da se jeziš nanjo; fant mu je gotovo nekaj naredil; pazi, da si kaj ne narediš / mati se je bala, da se mu ne bi kaj naredilo zgodilo, pripetilo
   // navadno s prislovom z dejanjem pokazati do česa določen odnos: grdo si naredil s knjigami
   ● nar. nevesta ni spila vina iz strahu, da ji mati ne bi naredila je ne začarala; ekspr. narediti kariero uspeti; ekspr. narediti konec molku, smehu povzročiti, da preneha molk, smeh; ekspr. narediti križ čez kaj odpovedati se čemu; obupati nad čim; pog., ekspr. kje bi že bil, če seštejem vse metre, ki sem jih danes naredil če pomislim, kako dolgo pot, razdaljo sem prehodil; ekspr. narediti dolg obraz z mimiko na obrazu izraziti razočaranje, žalost; pog. iz fanta je naredil dobrega pevca vzgojil; ekspr. narediti piko na i z majhnim, a pomembnim dejanjem zadevo končati; pog. narediti iz muhe slona močno pretirati; pog. ta zna iz nič narediti je zelo spreten, sposoben, domiseln; pog. že spet je naredil v hlače opravil veliko, malo potrebo v hlače; pog., ekspr. prav, pa narediva na pol plačajva vsak polovico (zneska); obleka naredi človeka kdor se lepo, izbrano oblači, dobi večji ugled, naredi boljši vtis; sveti Matija led razbija, če ga ni, ga pa naredi okoli 24. februarja se vreme navadno spremeni; preg. ena lastovka ne naredi pomladi iz enega primera se ne morejo delati splošni sklepi
   ♦ gastr. narediti marinado; kozm. narediti masko; rel. narediti križ; voj. narediti kamuflažo

naredíti se 
1. 1. nastati, pojaviti se: bula se mu je naredila na vratu; led se je naredil na ribniku / naredil se je dan zdanilo se je; naredila se je noč, tema / lepo vreme se je naredilo
   // nav. ekspr. postati zelo dober, lep, močen: fant se je naredil; le poglej, kako se je v tem letu naredila
2. 2. pokazati določeno stanje ali lastnost, ki v resnici ne obstaja: narediti se bolnega, redko bolan; narediti se gluhega, nevidnega, veselega; naredil se je, kakor da spi; naredil se je, kot da misli oditi
   ● črno se mi je naredilo pred očmi zaradi slabosti, bolezni se mi je zazdelo, da vidim pred očmi črne lise, ploskve; ekspr. fant se je naredil po očetu postal je tak kot oče; pog. iz vina se je naredil kis vino se je skisalo; pog. vesel sem, da se je tako naredilo končalo, zgodilo; ekspr. le kaj se bo iz tega naredilo nastalo, se razvilo

narejèn -êna -o 
1. 1. deležnik od narediti: grad je bil narejen v srednjem veku; narejen iz kamna, lesa; na roke narejen; narejen po predlogi; narejen v romanskem slogu; malomarno, natančno, umetno narejen
2. 2. ki kaže določeno stanje ali lastnost, ki v resnici ne obstaja: narejen nasmeh; narejena dobrodušnost; odgovoril je z narejeno strogostjo / narejeno vedenje; prisl.: narejeno se nasmehniti; narejeno mirno govoriti; sam.: v njegovem vedenju ni nič narejenega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

naslájati star.  razveseljevati: ptičje petje mu je naslajalo uho

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

1. 1. ki se ne da ponoviti: taki poskusi so neponovljivi; spomini na neponovljivo preteklost
2. 2. ekspr. ki zelo izstopa po pomembnosti, vrednosti: opis narave v romanu je neponovljiv; neponovljivo umetniško delo
3. 3. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: doživel je neponovljivo srečo; neprecenljivo in neponovljivo bogastvo / izrekel je neponovljivo kletev zelo nespodobno

nèponovljívo prisl.: neponovljivo miniti; neponovljivo lep; sam.: doživel je nekaj neponovljivega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

1. 1. lahko vnetljiva snov za netenje ognja: pripraviti netivo / nacepil je trsk za netivo
2. 2. knjiž. kar razvnema, vzpodbuja: bogastvo je netivo zla; človekovi domišljiji je treba vedno dodajati netiva

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

1. 1. zelo majhen, neznaten: ta razdalja je v primeri z vesoljskimi nična / tuje težave so se mu zdele v primeri z lastnimi nične / spreti se zaradi nične malenkosti / med ljudmi se je počutil ničnega
2. 2. ekspr. malovreden, ničvreden: svet se mu je zazdel prazen in ničen; bogastvo, slava, kako nično je to / te vrednote so postale nične / zapravljati čas z ničnimi pogovori
3. 3. neprepričljiv, neutemeljen: nična opravičila / napoved se je izkazala za nično zgrešeno, zmotno
4. 4. ki je brez učinka, koristi: vsa prizadevanja so bila nična / nične sanje, želje
   ● knjiž., ekspr. kaj pa skrbi ljudi usoda kakega ničnega uradnika nepomembnega, brezpomembnega
   ♦ jur. nična odločba, pogodba odločba, pogodba, ki ne izpolnjuje nujnih pogojev za svoj nastanek in zato ne more imeti pravnih učinkov, posledic

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

1. 1. zelo majhen, neznaten: ničev delček milimetra; za tedanje razmere ničeva vsota / prodati po ničevi ceni zelo nizki
   // v primeri z njihovimi težavami so moje ničeve / spreti se iz ničevega vzroka / med takimi strokovnjaki se počutim ničevega
2. 2. malovreden, ničvreden: bogastvo, slava, vse to je ničevo / taki cilji so se mu zazdeli ničevi / zanj je razen užitkov vse ničevo
   ● ekspr. ti bankovci so zdaj samo še ničev papir brez vrednosti, brez kupne moči; ekspr. njegovi verzi so ničevi brez estetske, vsebinske vrednosti
3. 3. neprepričljiv, neutemeljen: ničev dokaz, pomislek; izgovor je bil ničev, vendar je prišel prav
4. 4. ki je brez učinka, koristi: napor, trud je bil ničev / ničeve sanje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

1. 1. odstranjevati z odprtega dela predmet, nameščen nanj: odkrival je lonce in gledal, kaj se kuha; odkrivati vodnjak / odkrivati pokrov
   // odstranjevati s česa, kar je položeno nanj zlasti zaradi varstva, zaščite: odkrivati gredo; odkrivati tla
   // s strehe odstranjevati kritino: začeti odkrivati streho
2. 2. z odstranitvijo česa delati kaj vidno: z roko je zakrival in odkrival črke / luščil je omet in počasi odkrival fresko
3. 3. z raziskovanjem, preučevanjem delati znano kaj neznanega: odkrivati nove elemente, zvezde; pri izkopavanju so odkrivali okostja izumrlih živali / odkrivati nove metode
   // delati znano kaj prikritega, skrivnega: pravočasno odkrivati bolezni; odkrivati mlade talente
   // delati znano sploh: odkrivati preteklost dežele / odkrivati svojim rojakom bogastvo ruske književnosti
4. 4. delati, da kaj izve kdo drug: ne odkriva rad svojih misli, načrtov
5. 5. ugotavljati, da kje kaj je: v mestu je odkrival eno znamenitost za drugo; z mikroskopom odkrivati bakterije v hrani

odkrívati se 
1. 1. dajati pokrivalo z glave: zaradi vročine so se dekleta odkrivala / odkrivati se znancem jih z odstranitvijo klobuka z glave pozdravljati
2. 2. ekspr. postajati viden, kazati se: na drugi strani hriba so se nam odkrivale prijazne vasi; pred našimi očmi so se začeli odkrivati vrhovi gor
   ● ekspr. prej so sleparja hoteli ubiti, zdaj se mu pa odkrivajo izkazujejo mu čast, spoštovanje

odkrivajóč -a -e: odkrivajoč prave vzroke, se je čudil

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

osámljati se knjiž.  izgubljati stike, povezavo z drugimi: po ženini smrti se osamlja; družabno se osamljati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

1. 1. zemlja pod zemeljsko površino: raziskovati tudi podzemlje; prilagoditi se življenju v podzemlju / globoko podzemlje
   // prostor pod zemeljsko površino: bogastvo, lepote podzemlja; ljubezen do podzemlja ga je spodbujala k raziskovanju; vhod v podzemlje / kraško podzemlje
   ● ekspr. delo v črnem podzemlju so mehanizirali v rudnikih
   ♦ geogr. kraško podzemlje kraški pojavi pod zemeljsko površino
2. 2. ekspr. organizirana nezakonita, kazniva dejavnost: vključil se je v podzemlje / soditi podzemlju / ameriško, pariško podzemlje / gangstersko podzemlje
3. 3. v grški mitologiji kraj pod zemljo, kjer prebivajo mrtvi: opisovati podzemlje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

1. 1. opravljati delo, del dela namesto drugega: fant rad pomaga; nikomur noče pomagati; pomagati materi, sosedom; otroci mu že pomagajo; pomagati kuhati, pospravljati; pomagati na polju, pri košnji, v kuhinji; lepo je, če pomagate drug drugemu; vedno si pomagajo; ekspr. s tem človekom si ne moreš dosti pomagati je slab, nesposoben delavec
   // pri učenju mu morajo pomagati; pomagaj mi rešiti ta problem / izkušnje so mu pomagale pri delu / kot vljudnostna fraza ali ti lahko pomagam
2. 2. delati, da kdo lažje kam ali odkod pride: pomagal ji je stopiti iz avtomobila; pomagali so jim pobegniti iz ječe / elipt. moram mu pomagati domov
3. 3. delati, prizadevati si, da kdo pride iz neugodnega položaja: pomagati človeku v stiski; pomagal mu je iz dolgov; pomagati z denarjem, dobrim nasvetom; temu človeku je treba, ni mogoče pomagati; naj si pomaga, kakor si more / elipt. pomagal ji je iz družbe nadležnega spremljevalca / vsi izgovori mu niso pomagali / kot vzklik pomagajte, pomagajte; star., kot vljudnostna fraza pri kihanju bog pomagaj
4. 4. delati, povzročati, da se komu izboljša
   1. a) zdravstveno stanje: zdravnik mu lahko pomaga; bolni kravi so pomagali z zelišči / dieta je pomagala proti mozoljavosti; domača zdravila mu niso pomagala
   2. b) družbeni, socialni položaj: pomagali so mu do oblasti, službe; znal si je pomagati do vodilnega mesta; pog. pomagati si navzgor na višji službeni ali družbeni položaj
5. 5. v medmetni rabi, navadno v zvezi bog pomagaj izraža
   1. a) nejevoljo, nestrpnost: nazaj si prišel tak, da bog pomagaj
   2. b) strah, vznemirjenost: če bodo oni zmagali, potem bog pomagaj
   3. c) podkrepitev trditve: govoril bom resnico, tako mi bog pomagaj
      ● igralci so pomagali delu do uspeha zaradi dobre igre igralcev je delo uspelo; ekspr. pri njem ne pomagata ne palica ne jok ne huda kazen ne žalost, prizadetost drugih; ekspr. pojdi sam, da ti ne bom jaz pomagal čez prag te s silo spravil stran, ven; ekspr. kopeli so mu pomagale na noge ga ozdravile, okrepile; pog. mnogim otrokom je pomagala na svet je bila, je sodelovala pri njihovem rojstvu; evfem. pomagati komu v jamo biti kriv, sokriv njegove smrti; ekspr. tu ne pomaga več nobena maža izraža položaj, stanje, ki se ne da spremeniti, izboljšati; kaj pomaga vse bogastvo, če ni zdravja zdravje je za človeka najpomembnejše; nič ne pomaga, vstati bo treba izraža položaj, stanje, ki se ne da spremeniti; ekspr. nemščino je govoril, da bog pomagaj zelo slabo; ekspr. nabralo se je cunj, da bog pomagaj zelo veliko; preg. komur ni svetovati, temu ni pomagati ne da se pomagati človeku, ki noče poslušati nasvetov; preg. (dobra) mera in vaga v nebesa pomaga pri tehtanju, merjenju blaga je potrebna pravičnost

pomagajóč -a -e: pomagajoč si z rokami, je srečno prišel skozi grmovje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

1. 1. narediti kaj številnejše: ker učenec snovi ni obvladal, je inštruktor pomnožil število ur; družina se je pomnožila, zato so morali hišo povečati
   // narediti kaj večje: pomnožiti bogastvo, premoženje; izdatki za hrano so se pomnožili povečali
2. 2. mat. narediti računsko operacijo, pri kateri se množenec tolikokrat poveča, kolikor znaša množitelj: pomnožiti dve števili; pomnožiti s pet

pomnožèn -êna -o: vojska, pomnožena s prostovoljci, je pripravljala napad; pomnoženo premoženje; pomnoženo število

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

1. 1. delati, da lahko kdo kaj
   1. a) dobi: natakarji ponujajo jedi okoli mize; za uslugo mu je ponujal nagrado / ponujati komu svoje prijateljstvo / ker je deževalo, so mu ponujali dežnik / ekspr. ponujali so ji več ženinov, pa ji nobeden ni bil všeč
   2. b) kupi, najame: branjevke ponujajo zelenjavo / oglas ponuja hrano in prenočišče v hotelu / ponujati blago po različnih cenah prodajati
2. 2. ustvarjati kaj kot rezultat svoje sposobnosti, dejavnosti; dajati: češnja na vrtu vsako leto ponuja veliko sadežev / življenje nam ponuja mnogo lepega / predpisi ponujajo samo eno rešitev
   // povzročati, da kdo kaj dobi, ima: ta dogodek nam ponuja priložnost, da nadomestimo zamujeno; zdelo se mu je, da se mu tam ponuja bogastvo / z oslabljenim pomenom: hrib je ponujal lep razgled na mesto; z vrha gore se je ponujal pogled na jezero
3. 3. knjiž. imeti, vsebovati: njegova knjižnica ponuja dovolj gradiva za različne referate, razprave
   ● za atentatorjevo glavo ponujajo nagrado kdor bo omogočil, da bo atentator aretiran, bo dobil nagrado; ponujali so mu potico, pa je ni jedel ga silili, naj jo jé; ekspr. ponujal ji je zakon izražal željo, naj se poroči z njim

ponújati se 
1. 1. izražati pripravljenost za kako dejanje: dve leti se je hodil ponujat v službo; ponujal se je, da jih odpelje v mesto / ponujal se je za pomoč; kar naprej se ji ponuja za spremstvo
2. 2. ekspr. siliti se, truditi se jesti, piti: dolgo se je ponujala z juho; ves večer se je ponujal s kokto / pa pusti, kaj se ponujaš
   ● ekspr. dež, sneg se ponuja začenja zelo rahlo deževati, snežiti; ekspr. dobra jed se sama ponuja je ni potrebno priporočati; ekspr. ponujale so se ji črne misli jo vznemirjale, jo mučile; ekspr. pred beznicami so se ponujale prostitutke so bile pripravljene imeti spolne odnose za plačilo; ekspr. ponujajo se nova in nova vprašanja se pojavljajo, nastopajo

ponújan -a -o: ponujanih jedi se ni niti dotaknil; zavrnil je ponujano pomoč; sprejel je ponujano službo; kvaliteta ponujanega blaga je slaba

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

1. 1. nanašajoč se na pravljica 1: pravljični motivi; pravljična fantastika / škratje, zmaji in druga pravljična bitja / pravljični svet / pravljična igra
2. 2. ekspr. zelo lep, čudovit: doživeti pravljično noč v gozdu
3. 3. ekspr. zelo velik: s tem teleskopom se vidi na pravljično razdaljo / plačati pravljično ceno zelo visoko, pretirano; pravljično bogastvo
   ● iskati pravljični zaklad zaklad, o katerem pripoveduje pravljica, izročilo; ekspr. ta zamisel je pravljična neuresničljiva

právljično prisl.: pravljično bogat, lep; sam.: pravljično me v zgodbi nekoliko moti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

1. 1. v katerem, na katerem ni ničesar: prazen kozarec, zaboj; prazen prostor, stol; prazna miza, posoda / prazen list nepopisan; prazen tovornjak ki ni naložen
2. 2. nav. ekspr. v katerem določenih stvari ni ali so v majhnem številu, v majhni količini: živino so prodali, hlev je prazen; avtobus je odpeljal skoraj prazen; igrali so pred napol prazno dvorano; ta gostilna je največkrat prazna brez gostov
   // prazen svet neobdelan; jablana je letos prazna nima sadov; prazno klasje
   // s širokim pomenskim obsegom ki je brez česa zanj značilnega: prazna blagajna, kašča; prazna struga; prazna puška ki je brez nabojev; ceste so skoraj prazne / hotel je prazen nezaseden; oddam prazno sobo neopremljeno; stene so prazne brez okrasa, slik
   // ki ima določene lastnosti, značilnosti v majhni meri: prazen glas; prazen okus neizrazit
   // izrazno prazen jezik; vsebinsko prazni verzi
3. 3. nav. ekspr. ki ne predstavlja prave, resnične vrednosti: bogastvo, slava, vse to je prazno / duhovno prazno življenje
   // ki se mu ne pripisuje vrednost, pomen: prazen uspeh / prazna uglajenost nepristna, navidezna
   // ki se mu ne pripisuje vsebinska, izrazna vrednost: prazne besede, fraze; vsebinsko prazna izjava; prazno govorjenje / prazen stil; prazna arhitektura
4. 4. ki je brez učinka, koristi: prazen trud; prazna prizadevanja / prazna razprava
5. 5. ki ne izhaja iz objektivnih dejstev: prazni načrti; prazni pomisleki; prazne želje; prazno upanje / ekspr. prazen izgovor neprepričljiv, neutemeljen
6. 6. nav. ekspr. ki ni sposoben (močno) čutiti, doživljati: prazen človek
   // ki ničesar ne izraža: prazen obraz, pogled
7. 7. brezokusen, neokusen: vino je trpko in prazno / sadje praznega okusa
   ● ekspr. njegove obljube so prazen dim obljub ne bo izpolnil; ekspr. vedno se prepira za prazen nič brez vzroka; pog. piti na prazen želodec ne da bi prej jedel; ekspr. imeti prazen žep biti brez denarja; ekspr. urednikovi predali so bili prazni ni imel gradiva za objavo; pog. ne morem priti prazen na obisk ne da bi prinesel kako darilo; ekspr. imeti prazno glavo zelo malo ali nič vedeti; ekspr. sedeti pri prazni mizi ki ni pripravljena za serviranje hrane; ki ni obložena s hrano; ekspr. ostal je praznih rok ni dobil pričakovanega; njegova pričakovanja se niso uresničila; prišla je praznih rok k hiši v zakon ni prinesla denarja, premoženja; ekspr. mlatiti, otepati prazno slamo vsebinsko prazno govoriti; knjiž. prazna vera praznoverje; ekspr. prazna vreča ne stoji pokonci brez zadostne hrane človek ni sposoben za delo, se ne počuti dobro; ekspr. nevesta ne bo prazna bo imela precej dote; preg. prazen sod ima močen glas kdor malo ve, veliko govori; preg. kdor sam sebe povišuje, prazno glavo oznanjuje hvaljenje samega sebe in pretirano dobro mnenje o sebi izražata, kažeta omejenost
   ♦ elektr. akumulator je prazen ne more več oddajati električne energije; fiz. prazen prostor del prostora, v katerem ni snovi; mat. prazna množica množica, ki nima nobenega elementa; strojn. prazni tek stroja vrtenje stroja, pri katerem ta ne opravlja nobenega dela

prázno prisl.: te stavbe delujejo prazno in dolgočasno; prazno razpravljati, se smejati

prázni -a -o sam.: tam je še nekaj praznega; ekspr. ta je pa prazna to ni res, to je izmišljeno; ekspr. prazne govoriti izmišljene, neresnične stvari; star. oženiti se na prazno poročiti se z revno nevesto; v prazno ekspr. gledati v prazno nepremično predse, brez določenega namena; ekspr. govoriti v prazno prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati; publ. predlogi so izzveneli v prazno niso imeli zaželenega uspeha; slabš. v prazno mahati govoreč, razpravljajoč o čem ne zadeti bistva; narediti korak v prazno ne da bi z nogo dosegel tla; seči z roko v prazno ne da bi kaj otipal, dosegel; ustreliti, udariti v prazno ne da bi zadel

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

1. 1. priti čez kaj: preiti potok; čete so prešle travnik in se ustavile na robu gozda / čez most, po mostu so prešli na drugo stran reke / vojaki so v največji tišini prešli cesto prečkali
   // s težavo smo prešli ostri rob grebena / ekspr. prešel je že pol sveta, pa še ni videl tako lepega kraja / hladna fronta je ponoči prešla naše kraje / publ. hkrati z gledališčem je prešel v novo stavbo tudi lutkovni oder / strup je prešel v živce in mišice
   // priti mimo česa: prešla sta planšarske koče in se začela vzpenjati v hrib; bali so se, da preidejo dogovorjeno zborno mesto / stopil je hitreje, da bi jo prešel prehitel; pren., ekspr. preiti strogo, trdo preizkušnjo
2. 2. s predlogom spremeniti, menjati
   1. a) okolje: vsi potniki so prešli iz prvega v zadnji vagon / cela četa je prešla k partizanom
   2. b) način dela, delovanja: preiti na gverilsko taktiko vojskovanja; podjetje je prešlo na nov način računanja stroškov / iz teorije preiti v prakso / od vina je prešel na žganje začel je piti žganje
      // od pisanja komedij je prešel na pisanje dram / takoj so prešli na dnevni red (sestanka)
   3. c) način obstajanja: pri delu mišic je prešel sladkor v mlečno kislino / tu preide hrib v ravnino; cesta nenadoma preide v stepo / bela barva je prešla v sive odtenke / preiti od besed k dejanjem / ekspr. smeh velikokrat preide v jok
   4. č) nav. ekspr. lastništvo, pripadnost: po očetovi smrti bo imetje prešlo na sina; hiša je prešla v last občine / mesto je po nekajurnem boju prešlo v roke napadalcev so ga zavzeli napadalci
      // precej materinih lastnosti je prešlo na hčer
      // nav. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža začetek dejanja, kot ga določa samostalnik: prešli so v napad, v obrambo; zabava je prešla v bučno razgrajanje / učiteljica je prešla od razlage k spraševanju / konj je prešel v lahen dir / dan je prešel v noč znočilo se je
3. 3. publ. pojaviti se nad določeno stopnjo, mero; preseči: poročilo je prešlo okvire bežnega poročanja / trpljenje je prešlo meje človeške vzdržljivosti / njena kriza je že prešla svoj vrh
4. 4. knjiž. miniti, končati se: čas, primeren za sajenje, je že davno prešel; ko so mu rano previli, mu je prešla vsa bolečina; nevarnost je kmalu prešla / prešla so leta, preden sta se znova srečala / nevihta je prešla brez hujših posledic / za vselej jih je prešla volja do razgrajanja / kam je prešlo njegovo bogastvo izginilo
5. 5. knjiž., ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik; obiti: njen obraz je prešel nasmeh / v hipu ga je prešla jeza, slabost; spoznanje jo je prešlo kot blisk
   ● ekspr. kljub mrazu rože niso prešle niso zmrznile; ekspr. tako so se ustrašili, da jim je beseda prešla da niso mogli govoriti; pog. novi znanci so kmalu prešli na ti so se začeli tikati; ekspr. strah mu je prešel v kosti vedno se je bal; meso in kri ekspr. ta ideja mu je prešla v meso in kri popolnoma jo je sprejel; ekspr. tako ravnanje mu je prešlo v meso in kri tako ravnanje je postalo njegova navada; preiti v navado navaditi se; stavek je že prešel v pregovor postal; publ. domačini so prešli v vodstvo že v prvem polčasu so dosegli prednost v igri; knjiž. njegovo ime je prešlo v zgodovino postal je znan zaradi svojih dejanj; preiti molče preko česa ne reagirati na kaj, zlasti z besedami; knjiž. kmalu ji je prešlo ji je odleglo, stanje se ji je izboljšalo

prêšel -šla -o star.: prešli dnevi, dogodki; spomin na prešlo srečo; prešlo sadje
● star. to stvar so ugotovili že v prešlem stoletju minulem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

1. 1. z grabljenjem priti: prigrabili so do konca travnika
   // z ozkega pasu okrog česa pograbiti k čemu: prigrabiti zgrabek / seno so že obrnili, malo bodo še prigrabili
2. 2. ekspr. s pohlepnim prisvajanjem priti do določene količine česa: prigrabiti bogastvo, denar; prigrabil si je veliko zemlje

prigrábljen -a -o: prigrabljeno premoženje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

razdájati se s požrtvovalnim, nesebičnim delom porabljati svoje sposobnosti za druge: mati se razdaja družini; vse življenje se je samo razdajala / pesnik se razdaja
● knjiž. v ljubezni sta se razdajala se drug drugemu predajala

razdajajóč -a -e: razdajajoča se ženska

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

razdáti se s požrtvovalnim, nesebičnim delom porabiti svoje sposobnosti za druge: razdati se družini, za otroke; v svojem kratkem življenju se je razdal / ekspr. razdati se za plemenite cilje
● knjiž. dekle se mu je popolnoma razdalo predalo; ekspr. kar zasluži, razda za hrano porabi

razdán -a -o: razdan denar; bogastvo je bilo hitro razdano

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

1. 1. z grabljenjem
   1. a) spravljati narazen: razgrabljati prst
   2. b) odstranjevati, izravnavati: razgrabljati krtine
2. 2. ekspr. pohlepno si prisvajati dobrine: tujci so razgrabljali naše bogastvo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

1. 1. drugega za drugim kazati: prodajalka razkazuje kupcem obleke; razkazovati pohištvo, stroje
   // kazati po delih: razkazovati kmetijo, mesto
2. 2. nav. ekspr. delati, da postane kaj vidno, opazno: nosi oprijete obleke, da razkazuje svojo lepo postavo
3. 3. z določenimi dejanji delati, da kdo lahko kaj vidi, spozna: javno razkazovati bogastvo / razkazovati svojo oblast, vplivnost
4. 4. delati vidno, opazno
   1. a) razpoloženje, stanje: razkazovati svoja čustva, ljubezen; povsod je razkazovala svojo potrtost
   2. b) lastnost, značilnost: človek rad razkazuje svojo moč in pogum / ekspr. razkazovala je svoje čare

razkazováti se s kazanjem svoje spretnosti, dovršenosti vzbujati pozornost, občudovanje: otroci se radi razkazujejo; razkazovati se pred obiskovalci; bahavo se razkazovati / razkazovala se je v novi obleki

razkazujóč -a -e: razkazujoč ji mesto, jo je peljal v gledališče

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

1. 1. skupnost ljudi, potomcev istega prednika: nadaljevati rod; tam živi zdaj drug rod; to je zdrav rod; začetnik rodu / z njim je rod izumrl on je bil zadnji član rodu
2. 2. navadno s prilastkom stopnja sorodstva: potomci do petega rodu / rod po materini strani
   // ljudje določene stopnje sorodstva: posledice so se pokazale že pri drugem rodu
3. 3. značilnost glede na prednike
   1. a) s sorodstvenega stališča: biti ponosen na svoj rod / pri vzreji živali je pomemben tudi rod
   2. b) s socialnega stališča: pri ženitvi se ni oziral na dekletovo bogastvo in rod; materin kmečki rod / biti plemiškega rodu; biti po rodu kmet
   3. c) s prilastkom z narodnostnega, krajevnega stališča: njegov dolenjski rod; biti ponosen na svoj slovenski rod / biti francoskega rodu / po rodu je Celjan, Slovenka, s Štajerskega
4. 4. navadno s prilastkom ljudje približno iste starosti, ki živijo v istem času in imajo podobne interese ali nazore: mladi rod bo nadomestil prejšnjega; igralec starejšega rodu; mlajši rod pesnikov / novi gledališki, literarni rod / ti otroci so že četrti rod izseljencev; trije rodovi zdravnikov v rodbini
   // ljudje istega časa: sedanji rod teh stvari ne pozna; rod, ki je doživel vojno
   // čas, doba približno tridesetih let: razmere so se spremenile šele čez dva rodova / pog. to je bilo za en rod nazaj v prejšnjem rodu
5. 5. vznes. narod: ljubiti svoj rod; bojevati se za dom in rod
6. 6. nav. ekspr., s prilastkom ljudje: mlajši rod rad pleše; tam prebiva srečen rod
   // z oslabljenim pomenom izraža celoto bitij, kot jo določa prilastek: človeški rod; ves gadji rod pika; ptičji rod se vrača z juga
7. 7. voj. del armade glede na svojo oboroženost, opremo, dejavnost: v spopadih so sodelovali vsi rodovi; v kateri rod bo novinec dodeljen / rod vojske
8. 8. biol. sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva, nižja od družine: imenik rastlinskih rodov na slovenskem ozemlju; znaki rodu
   ● ekspr. rod za rodom hodi tja že dolgo hodijo ljudje tja; zastar. ti žarki so istega rodu kot oni iste vrste; star. trta že odganja in če ne bo toče, bo nekaj roda pridelka; star. še žival brani svoj rod mladiča, mladiče; ekspr. kip že dolge rodove stoji v veži zelo dolgo; iz roda v rod ekspr. kmet je bil iz roda v rod navezan na zemljo vedno; ljudske pesmi so se širile iz roda v rod starejši so te pesmi naučili mlajše; ekspr. obrt je prehajala v hiši od rodu do rodu od staršev so jo prevzemali otroci; ta bolezen je pri njih v rodu se pri potomcih pogosto pojavlja; star. biti (si) v rodu v sorodu; star. štajerski rod je rad vesel Štajerci; star. ženskega rodu ni maral žensk
   ♦ agr. rezati mladiko na rod tako, da se doseže zaželena rodnost; biol. nespolni nespolno se plodeča generacija pri rastlinah in živalih s prerodom, spolni rod spolno se plodeča generacija pri rastlinah in živalih s prerodom; meteor. rod oblakov oblaki podobne oblike na isti višini; rel. otroci Abrahamovega rodu Judje; zgod. rod skupnost ljudi v rodovno-plemenski družbi, ki so v krvnem sorodstvu; prim. rodom

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

1. 1. nekdaj po dolgem preklana palica, na katero se z zarezami označuje količina česa, navadno pri menjavi blaga, posojilu: z nožičem je zarezoval na rovaš merice mleka; črtice in križci na rovašu / volitev župana z rovašem
2. 2. ekspr., v zvezi na rovaš na račun: smejali so se na njen rovaš; uganjati norčije na rovaš sosedov / bogastvo si je pridobil na rovaš revežev / pomota na rovaš naglice
   ● star. pri njem ima še nekaj na rovašu nekaj mu je dolžen; star. nekaj imata na rovašu zaradi otrok sta sprta

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

selíti se spreminjati stalno ali začasno bivališče: zaradi zaposlitve so se večkrat selili / seliti se na deželo, v mesto; seliti se iz kraja v kraj / seli se v novo hišo / ptice se že selijo na jug; te živali se selijo začasno spreminjajo bivališča zaradi prezimovanja, parjenja
// spreminjati svoje stalno mesto: vrtec se je selil v novo stavbo / ekspr. bogastvo se je selilo v roke lastnikov naftnih vrelcev je prehajalo
● publ. kolone avtomobilov se selijo proti morju turisti množično potujejo; ekspr. selil se je iz službe v službo pogosto je menjaval službe; ekspr. trikrat seliti se je enkrat pogoreti ob selitvah se pohištvo zelo poškoduje, uniči

selèč -éča -e: seleč se iz enega stanovanja v drugo; seleči se vaščani; seleče se ptice

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

1. 1. stanje siromašnega človeka: očitala mu je siromaštvo; bogastvo in siromaštvo / živeti v siromaštvu / pohištvo kaže siromaštvo / siromaštvo vaščanov siromašnost
   // ekspr. duhovno, jezikovno siromaštvo
2. 2. knjiž., ekspr. siromašni ljudje: siromaštvo je prihajalo k njemu po pomoč

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

1. 1. biti v stanju telesnega in duševnega počitka s popolnim ali delnim zmanjšanjem zavesti: ne ropotaj, oče spi; otroci že spijo; pes spi; ekspr. v hiši že vse spi; vsi so spali, le on je bedel; otrok ji je spal v naročju; spal je vso noč, do jutra; obrnil se je in spal naprej; brezskrbno, dobro, mirno, trdno spati; ekspr. sladko spati; skrbi mu ne dajo spati; ne morem spati; spali so obuti; spi kot jazbec, klada, polh trdno; spi kot otrok mirno, brezskrbno; spi kot top, kot ubit zelo trdno; spijo kot Matjaževa vojska dolgo, trdno
   // ekspr. mesto je že spalo / kot vljudnostna fraza: (ste) dobro spali; kako si spala / kot voščilo dobro spite / knjiž., z notranjim predmetom spati mirno spanje; brezoseb.: rekel je, da se na senu dobro spi; takrat se je spalo na skednju; ekspr. kako bi se še spalo rad(i) bi še spal(i)
   // biti navadno v ležečem položaju zaradi takega počitka: vsak dan spi do osmih; rad spi pri odprtem oknu / dati otroke spat; hoditi pozno spat; iti, odpraviti se spat; elipt. otroci, spat
   // s prislovnim določilom imeti kje ležišče, prostor za tak počitek: fant spi na postelji; spati na prostem, na tleh; vsi otroci spijo v eni sobi; od danes ne boš več spala tukaj / spali boste pri nas prenočevali; dali so me spat v najlepšo sobo / kokoši spijo blizu zajcev; živina v planinah spi zunaj
2. 2. ekspr. biti nedejaven, nedelaven: trdil je, da mladina v klubu spi; ti dve prireditvi kažeta, da vendarle ne spimo / med poukom je večinoma spal ni sodeloval
   // društvo spi
3. 3. ekspr. biti v stanju neaktivnosti; počivati: pozimi rastline spijo; zemlja še spi / jezero spi je mirno; valovi so še spali jezero, morje je bilo mirno
4. 4. knjiž., s prislovnim določilom biti navzoč, a nedejaven: v gorivu spi toplotna energija / spolnost v otroku še spi / ali tvoja vest spi
   // biti kje sploh: rudno bogastvo spi pod zemljo / v srcu spita bolečina in ljubezen; to upanje je že dolgo spalo v njem
5. 5. ekspr., s prislovnim določilom biti pokopan: na tem pokopališču spijo njegovi starši; rad bi spal v domači zemlji
6. 6. evfem., v zvezi s pri, z spolno občevati: spati pri dekletu, z dekletom
   ● ekspr. takrat so ljudske množice še spale niso še poznale, niso se še zavedale svojih pravic; ekspr. ali je kaj priden? Priden je, kadar spi ni priden; knjiž., ekspr. spati na lovorikah po uspehu, zmagi popustiti v prizadevanju; star. odkar se zavedam, nisem spal pod svojo streho nisem imel doma; ekspr. glede tega lahko mirno spiš si lahko brez skrbi; ekspr. saj stoje spiš videti si zelo zaspan; ekspr. hoditi s kokošmi, kurami spat zelo zgodaj; ekspr. sonce gre spat zahaja; ekspr. spati smrtno, večno spanje biti mrtev; ekspr. spati spanje pravičnega mirno, trdno spati; kakor si si postlal, tako boš spal tvoje (dobro, slabo) življenje bo posledica tvojih prejšnjih odločitev; preg. nesreča nikoli ne spi nesreča nikoli ne počiva

spáti se knjiž., s smiselnim osebkom v dajalniku  biti zaspan: trudna sem in spi se mi / čeprav je bilo pozno, se nobenemu od njiju še ni spalo ni dalo spati

spé: knjiž. slonel je na stolu napol spe
● ekspr. o tem sem sanjal bede in spe zmeraj

spèč -éča -e: otrok, mirno speč pod drevesom; speči potniki; buditi speče sile v ljudstvu
♦ agr. speče oko oko, ki odžene v naslednjem vegetacijskem obdobju; cepljenje na speče oko; bot. speči popek nadomestni popek, preden se odpre; polit. speči agent agent, ki namenoma šele po dolgem bivanju v kaki državi začne delovati za drugo državo; sam.: buditi speče; poslušati mirno dihanje spečega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

1. 1. tekoč prihajati skupaj: vode s pobočja se stekajo v dolini / tu se stekata Sava in Drava / deževnica se steka v cisterno
2. 2. biti speljan iz različnih smeri tako, da je kje skupaj: na tem področju se steka več prometnih poti; črte vzorca se lepo stekajo / vse ceste se stekajo na trg vodijo
   ● ekspr. vse niti se stekajo v njegovih rokah o vsem odloča on
3. 3. nav. ekspr. prihajati kam iz različnih smeri, navadno v večjem številu: na trg se stekajo množice / radovedneži so se stekali od vseh strani
4. 4. navadno v zvezi z denar zbirati se kje v večji količini iz različnih virov: denar se steka v sklade; sredstva za obnovo se že stekajo / bogastvo se je stekalo v mesta

stékati knjiž., redko  odtekati: voda steka po nagnjeni površini

stekajóč se -a -e: v rezervoar stekajoče se padavine; prim. iztekati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

1. 1. z aktivnostjo doseči uresničitev kakega dejanja: zaloputnil je vrata, to je že večkrat storil; tega si ne upa storiti; storiti kaj iz kljubovanja, ljubezni, neznanja; storiti proti svoji volji; storiti v jezi; javno, nalašč, naskrivaj, nehote storiti kaj / storiti kaj dobrega, hudega; storiti napako, prekršek / samo pritožuje se, stori pa ničesar / prav je storil, da je prišel
   ♦ jur. storiti kaznivo dejanje
   // z aktivnostjo doseči uresničitev kakega opravila, dela; narediti: vsega tega ne more sama storiti; dobro, natančno, slabo storiti / storil sem samo svojo dolžnost
   // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik; narediti: storiti korak naprej / storiti sklep skleniti
   // storiti komu uslugo
2. 2. navadno z dajalnikom povzročiti komu zlasti kaj neprijetnega; narediti: kaj ti je storil, da si jezen; otrok ji je nekaj storil
3. 3. star. dati čemu, komu kako lastnost, značilnost; narediti: ta pogovor me je storil žalostnega; bogastvo ga je storilo prevzetnega / storiti komu skrbi, veselje, žalost
4. 4. nar. roditi, skotiti: krava je storila
5. 5. nar. obroditi: pšenica letos ni storila; trta je lepo storila
   ● storiti konec ekspr. taka rana lahko stori konec človeškemu življenju povzroči smrt; star. od vsega hudega je storil konec umrl; star. storiti hud konec umreti nasilne smrti; ekspr. storil je potrebne korake ukrenil vse potrebno; ekspr. storiti križ čez kaj odpovedati se čemu; obupati nad čim; evfem. storiti ženski silo posiliti jo; star. storiti nesrečno smrt nesrečno umreti; preg. kar danes lahko storiš, ne odlašaj na jutri

storíti se 
1. 1. star. nastati, pojaviti se: storila se je gosta megla / storil se je dan zdanilo se je; storila se je noč, tema
2. 2. zastar. zgoditi se, pripetiti se: kaj se je storilo pri vas, da jokate
   ● črna tema se mu je storila pred očmi zaradi slabosti, razburjenja se mu je zdelo, da nič ne vidi; ekspr. milo se mu je storilo (pri srcu) postal je otožen, ganjen

storjèn -êna -o: to je bilo storjeno po njegovi volji; v času storjenega dejanja je bil pijan; povrniti storjeno škodo; pravkar storjeno jagnje
● ekspr. v kmetijstvu je storjen velik korak naprej kmetijstvo se je izboljšalo, dvignilo; ekspr. sklenili so, da odidejo. Rečeno — storjeno brez odlašanja so sklep tudi uresničili; sam.: storjenega ni mogoče popraviti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

1. 1. goveji mladič: odstaviti, povreči tele; rediti, zaklati tele; prodaja telet; pog. gleda kakor tele v nova vrata zelo neumno ali začudeno; nizko neumen je kot tele zelo
   // ekspr. pojedel bi pol teleta zelo veliko
2. 2. nizko nespameten, neumen človek, zlasti zaradi mladosti, neizkušenosti: kakšno tele sem bil, da sem prišel / kot psovka kaj delaš, tele neumno
   ● ekspr. častiti zlato tele bogastvo, denar; ekspr. vsako tele ima svoje veselje izraža dopuščanje sicer nespametnega, neprimernega govorjenja, ravnanja koga
   ♦ lov. tele jelenji mladič do prvega leta starosti; vet. krava je po teletu se je pred kratkim otelila

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

1. 1. s silo, z zvijačo vzeti komu prostost, navadno zaradi odkupnine, maščevanja, protesta: ugrabil ga je zakrinkan moški; ugrabiti otroka, žensko; ugrabili so ga na cesti / ugrabiti (potniško) letalo z grožnjo prisiliti pilota, da spremeni smer letenja, mesto pristanka, zlasti iz političnih vzrokov
   // zastar. vzeti komu prostost; prijeti: biriči so že ugrabili morilca
2. 2. s silo, z zvijačo vzeti kaj: jastreb je ugrabil piščanca; lisica je ugrabila kokoš
   // ekspr. vzeti kaj sploh: znanje je bogastvo, ki ti ga nihče ne more ugrabiti / to mu je ugrabilo notranji mir / vprašanje mu je ugrabilo veliko noči povzročilo, da ni spal
3. 3. zastar. zgrabiti, ujeti: gospodinja je ugrabila raco in ji pristrigla perut
   ● ekspr. nenadoma ga je ugrabila smrt je umrl

ugrábljen -a -o: diplomat je bil ugrabljen; ugrabljena ovca; ugrabljeno letalo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

1. 1. prejemati hrano, tekočino v telo skozi usta: bolnik naj uživa lahko hrano in čim več tekočine; uživati krompir, zelenjavo; to se uživa tudi surovo / uživati mamila; uživati tablete, zdravila
2. 2. uporabljati kaj za zadovoljevanje svojih potreb: uživati bogastvo, premoženje / ekspr. uživati sadove svojega dela
3. 3. jur. služnostno uporabljati tujo stvar in jo gospodarsko izkoriščati: uživati gozd, hišo, zemljišče
4. 4. kot upravičenec dobivati, prejemati kaj: uživati visoke dohodke; uživati pokojnino, štipendijo
   // kot upravičenec imeti kaj, zlasti ugodnega, zaželenega: uživati avtonomijo; uživati olajšave, prednosti; uživati enake pravice kot drugi
   ♦ jur. uživati imuniteto imeti jo priznano
5. 5. biti deležen česa, zlasti ugodnega, zaželenega: uživati gostoljubnost, hvaležnost, podporo, zaupanje koga / ekspr. vesel sem, da spet uživam vašo družbo da sem spet v vaši družbi
   // uživati dobro ime; uživati sloves dobrega gospodarja
6. 6. živeti tako, da se doživlja telesno, duševno ugodje: mi sedimo samo doma, sosedovi pa znajo uživati; užival je, dokler je bil mlad / uživati mladost, življenje
7. 7. doživljati, čutiti telesno, duševno ugodje: uživati nad lastnimi domislicami; uživati ob kajenju, v kajenju; uživati pri mučenju; zelo uživa v vodi / čutno, estetsko, spolno uživati
   // ob zaznavanju, sprejemanju česa doživljati, čutiti telesno, duševno ugodje: uživati lepoto, naravo; umolknili so in uživali čudovit razgled / uživati umetnino
   // biti deležen stanja, kot ga izraža določilo: uživati mir, srečo, udobje / uživati oddih, počitnice
   ● on že uživa plačilo v nebesih v krščanskem okolju je že umrl kot dober, pošten človek; še zmeraj uživa prostost, svobodo je prost, svoboden; živi na prostosti, svobodi

uživáje: molčali so, uživaje dobro kosilo

uživajóč -a -e: veselo peti, uživajoč v jasnem jutru; uživajoč pogled

užívan -a -o: v teh krajih je vino prepogosto uživano

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

1. 1. prizadevati si, skrbeti, da se odvrne nevarnost od česa: pes varuje dom; mora ostati doma in varovati hišo / otoček zapira in varuje vhod v pristanišče / votlina jih je varovala pred dežjem, zastar. dežja; varovati gozd pred požarom / varovati soplezalca pri plezanju
   // delati, da kdo ni deležen česa neprijetnega, nezaželenega: fant je duševno prizadet in ga morajo varovati; varovati se bolezni, prepiha / varovati koga pred nesrečo, udarci / dlake varujejo žival pred mrazom / premaz varuje kovino pred rjo; okno je varovala železna mreža
   // imeti v oskrbi, varstvu: pastir varuje čredo / varovati otroke
2. 2. prizadevati si, da se kaj ohrani: mati je to posodo skrbno varovala / varovati premoženje / varovati red, samostojnost / varovati čast in poštenje hčere; varovati svoj ugled / varovati lepoto in čistost jezika; varovati skrivnost / z roko je varovala plamen sveče
3. 3. v medmetni rabi izraža grožnjo, svarilo: fant, varuj se; varujte se ga
   ● zastar. varuj, da ga ne zadeneš glej, pazi; star. dve veliki skrinji sta varovali materino bogastvo v njih je bilo shranjeno; nar. varovati mrliča bedeti pri njem; zastar. delo ga je varovalo pri življenju ohranjalo; star. denarnico je skrbno varovala pazila nanjo; bog varuj povedati komu bogvaruj
   ♦ alp. varovati z uravnavanjem napetosti vrvi, na katero je navezan soplezalec, in z zadrževanjem vrvi pri njegovem morebitnem padcu preprečevati, da bi se soplezalec pri plezanju ponesrečil; jur. varovati pravico ščititi pravico; šah. varovati kralja

varováti se, in várovati se paziti se, izogibati se: varovati se slabe družbe; varuj se ga / varuj se prehitre sodbe

varováje: varovaje svoje koristi, je pomagal tudi drugim

varujóč -a -e: hoditi ves dan, varujoč si obraz pred žgočim soncem; varujoča plast

varován in várovan -a -o: varovane skrivnosti; slabo varovane črede
● varovan parkirni prostor parkirni prostor s paznikom; varovana pot po snežiščih zavarovana pot

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

1. 1. vzbuditi pri kom močno željo, poželenje po čem: zamamilo ga je bogastvo; zamamil jih je še topel kruh
2. 2. povzročiti stanje čutnega in duševnega ugodja, v katerem se zmanjša zavedanje sebe, resničnosti; omamiti: ta ženska ga je čisto zamamila; zamamil jih je s svojim nastopom / njene besede so mu zamamile glavo
   // prevzeti, navdušiti: govor jih je zamamil s svojo odkritosrčnostjo
   ● knjiž. otrok se je skušal zamamiti z igranjem zamotiti

zamámljen -a -o: zamamljen pogled; biti zamamljen od lepote

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

1. 1. vzbujati pri kom močno željo, poželenje po čem: zamamljalo jih je bogastvo
2. 2. povzročati stanje čutnega in duševnega ugodja, v katerem se zmanjša zavedanje sebe, resničnosti; omamljati: vino in ples sta jih zamamljala; zamamljati z lepimi besedami
   ● knjiž. opera je stoletja zamamljala poslušalce prevzemala, navduševala

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

1. 1. s prevoznim sredstvom spraviti kam: povabil ga je v avtomobil in ga zapeljal do postaje, v mesto; potnike je pustil pred postajo, prtljago pa je zapeljal na peron; zapeljati ranjenca v bolnišnico; zapeljati žito v mlin; zapeljati z avtomobilom, motorjem / avtobus nas je zapeljal do središča mesta / zapeljati koga čez reko prepeljati
   // dvakrat ga je zapeljal okrog blokov peljal
   // vozeč spraviti kam: zapeljati avtomobil v garažo; zapeljati kolo, voz pod streho
2. 2. vozeč (vozilo) priti: zapeljal je pred hišo in potrobil; prehitro zapeljati v križišče, ovinek / ekspr. zapeljati v škarje v položaj pri prehitevanju, ko se vse bolj približuje nasproti vozeče vozilo
   // premikajoč se priti: avtobus je že zapeljal na postajo; vlak je zapeljal v predor
3. 3. vozeč (vozilo) premakniti se v določeno smer, iti kam: zapeljati s parkirišča na cesto; zapeljati naprej, nazaj
4. 4. vozeč (vozilo) navadno nenameravano, nehote spremeniti smer premikanja: pri srečanju je voznik zapeljal s ceste; zapeljati preveč v desno / smučar je zapeljal vstran in ustavil
5. 5. kot spremljevalec, vodnik narediti, da kdo kam gre; popeljati: vsak dan jo zapelje na sprehod; večkrat jo zapelje v kino
6. 6. narediti, povzročiti, da kdo naredi kaj prvotno nenameravanega, navadno neprimernega: slaba druščina ga je zapeljala; zapeljati koga h kraji, v zločin; zapeljati koga s slabim zgledom; zapeljati koga, da kaj ukrade / bogastvo ga je zapeljalo, da je začel lahkomiselno živeti; brezoseb. včasih ga je zapeljalo, da se je napil / ne da se zapeljati
   // ekspr. narediti, povzročiti, da ima kdo zmotno mnenje o čem: njen videz ga je zapeljal, da jo je imel že za zdravo
   // ekspr., navadno v zvezi z v narediti, povzročiti, da kdo pride v kako stanje: zapeljati koga v skušnjavo, zmoto / zapeljal ga je na napačno misel povzročil, da je napačno mislil
7. 7. pridobiti si ljubezensko naklonjenost koga: zapeljati koga s svojo lepoto / njene oči so ga zapeljale
   // navadno z laskanjem, obljubami doseči, da kdo privoli v spolni odnos: zapeljal jo je, potem pa zapustil; zapeljati komu dekle
   ● ekspr. s tem so hoteli upornike zapeljati prevarati, ukaniti; ekspr. zapeljati koga na kriva pota povzročiti, da kdo začne ravnati, delati nepravilno, moralno oporečno; ekspr. predaleč bi nas zapeljalo, če bi hoteli govoriti o vsem tem preveč časa, prostora bi porabili
   ♦ rel. zapeljati koga v greh

zapeljáti se s prevoznim sredstvom iti: zapeljati se z avtobusom, vlakom na morje
● ekspr. padel je in se zapeljal po bregu navzdol zdrsnil; ekspr. krokar se je zapeljal nad ovcami poletel z razprostrtimi, skoraj mirujočimi krili

zapelján -a -o: zapeljan človek; otrok je bil zapeljan; biti zapeljan v krajo; zapeljano dekle

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

1. 1. prizadevati si, da kdo naredi kaj prvotno nenameravanega, navadno neprimernega: zapeljevati koga v krajo, zločin / obtoževali so ga, da s svojimi nauki zapeljuje ljudi
   // ekspr., v zvezi z v delati, povzročati, da kdo pride v kako stanje: okoliščine so ga zapeljevale v skušnjavo, da bi dogajanje spreminjal / bogastvo ga je zapeljevalo v lahkomiselnost
   // ekspr., v zvezi z v delati, povzročati, da kdo kaj naredi sploh: s svojimi šalami je zapeljeval ljudi v smeh / tišina ga je zapeljevala v samogovor
2. 2. prizadevati si pridobiti ljubezensko naklonjenost koga: zapeljevati koga s svojo lepoto; zapeljevati koga brez uspeha
   // prizadevati si navadno z laskanjem, obljubami doseči, da kdo privoli v spolni odnos: zapeljevati neizkušeno dekle; zapeljevati komu ženo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

1. 1. dobiti kratkotrajen neprijeten občutek vzdraženosti, rahlega skelenja v zobeh ob zaužitju kake jedi, zlasti zelo kisle, trpke: ko je ugriznil v jabolko, ga je zaskominalo; ob pogledu na kisle kumarice ga kar zaskomina
   // dobiti temu podoben telesni občutek zaradi odpora, strahu: ob dotiku z mrzlo pločevino ga je zaskominalo
2. 2. ekspr. začutiti željo po čem: zaskominalo ga je po plesu; zaskominalo ga je, da bi kaj več izvedel o njih / zaskominalo ga je po pijači; zaskominalo se mu je po družbi prijateljev / v osebni rabi bogastvo ga je zaskominalo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

1. 1. s svojo svetlobo povzročiti, da kdo (skoraj) ne vidi: zaslepil ga je močen odsev zrcala; žarometi so ga zaslepili
2. 2. ekspr. povzročiti, da kdo ne more razsodno misliti, presojati: jeza ga je zaslepila; zaslepila sta ga uspeh in bogastvo / s svojim videzom ga je čisto zaslepila
3. 3. ekspr. z govorjenjem, ravnanjem povzročiti, da ima kdo o kaki stvari mnenje, ki ne ustreza resnici: govornik jih je zaslepil s svojo retoriko / zaslepila jih je navidezna radikalnost strankinega programa; niso se pustili zaslepiti lažnim obljubam

zaslepljèn -êna -o: zaslepljen od močne svetlobe; zaslepljeno ljudstvo; prisl.: zaslepljeno vdan človek

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

zavidajóč -a -e: gledali so ga, zavidajoč mu spretnost

zavídan -a -o: od mnogih zavidana sreča

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.

1. 1. imeti strnjeno razprostrto: drevesa zgrinjajo krošnje; lipa zgrinja veje nad kamnito mizo
2. 2. spravljati skupaj, na kup: zgrinjati zemljo, sušeče se zrnje / ekspr. zgrinjati bogastvo kopičiti
   // zgrinjati na kup
3. 3. star. zlagati: mati zgrinja sinovo obleko
   ● star. groza me zgrinja, ko to poslušam obhaja

zgrínjati se s prislovnim določilom  
1. 1. pojavljati se kje strnjeno v veliki količini: čez ladjo so se zgrinjali visoki valovi; nad dolino se zgrinjajo oblaki / ekspr. okrog nas se je zgrinjala tema je bila, je nastajala
   // ekspr.: nad družino se zgrinjajo skrbi in težave; pred njim se zgrinja vse več problemov
2. 2. prihajati skupaj v velikem številu: že od jutra se zgrinjajo množice od vseh strani; okoli ponesrečenca se zgrinjajo radovedneži; ljudje se zgrinjajo na trg, v gledališče