á m neskl., tudi sklonljivo, zlasti v izgovoru, á ája (ā) prva črka slovenske abecede: beseda se konča na a;
mali a;
veliki A;
nečitljivi aji / kot nadomestilo za ime osebe A je dal B polovico zneska / A bomba atomska bomba // samoglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: dolgi a
● če si rekel a, reci tudi b nadaljuj; povej vse; od a do ž od začetka do konca, vse
♦ lit. rima aabb zaporedna rima; mat. 2a + 3bá neskl. pril. prvi po vrsti: odstavek A; razdalja od točke A do B; v prvem členu pod točko a / 1. a razred / hotel A kategorije
♦ lingv. a-osnova ajevska osnova; med. krvna skupina A; vitamin A in A vitamin; muz. ton a ton na šesti stopnji C-durove lestvice; A-dur durov tonovski način s tremi višaji; a-mol izhodiščni molov tonovski način; šah. polje a 1 prvo polje v prvi navpični vrsti z leve strani
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
ábotnost -i ž (á) raba peša lastnost abotnega človeka; nespametnost, neumnost: pokopala ga je lastna abotnost / do abotnosti naiven fant / govoriti abotnosti; izbij ji abotnosti iz glave
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
absúrd -a m (ȗ) kar je v nasprotju z logiko, nesmisel: to je pravi absurd;
privesti do absurda;
voditi v absurd;
očiten absurd / drama absurda; psihoza absurda in groze
♦ filoz. absurd po Camusu dejstvo, da je vse, kar je, brez smisla in končnega cilja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
absúrdnost -i ž (ȗ) lastnost, značilnost absurdnega: zavedal se je absurdnosti svojega početja;
prikazati absurdnost vojne // redko absurd: privesti stvar do absurdnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
adrenalínski -a -o prid. (ȋ) ki se nanaša na stanje povečane vznemirjenosti, psihofizične aktivnosti, ki ga povzroča povečano izločanje hormona adrenalina: adrenalinska vožnja; adrenalinsko sankališče; Smuk je adrenalinska disciplina, kjer se tekmovalci spustijo do limita, in zato terja tudi dobro mero zbranosti E ↑adrenalínadrenalínski párk -ega -a m (ȋ, ȃ)
urejen prostor za adrenalinske športne aktivnosti: urediti adrenalinski park; adrenalinski park za deskarje; Adrenalinski parki so postali pomemben del sodobne turistične ponudbe
adrenalínski špórt -ega -a m (ȋ, ọ̑)
šport, za katerega je značilno stanje povečane vznemirjenosti, psihofizične aktivnosti, ki ga povzroča povečano izločanje hormona adrenalina: Je ljubiteljica višine in adrenalinskih športov, saj je nekoč skakala s padalom, pa tudi letenje z zmajem ji ni tuje
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
adútinja -e ž, člov. (ȗ) ženska, zlasti športnica, ki je zaradi svojih sposobnosti odločilna za uspeh skupine; adutka: domača adutinja; glavna adutinja; Dekleta so boje pripeljala do polfinala, kjer se bijeta dvoboja dveh domačih adutinj proti dvema izzivalkama E (↑)adút
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
afinitéta -e ž (ẹ̑) - 1. podobnost, sorodnost: med njima je fizična podobnost in duhovna afiniteta; prevajalčeva notranja afiniteta z avtorjem
// nagnjenje, naklonjenost: čutiti afiniteto do abstraktnega slikarstva - 2. kem. sila, ki veže atome v molekule: majhna afiniteta / lahke kovine imajo veliko afiniteto do kisika se z njim rade spajajo; afiniteta papirja za tiskarsko barvo
♦ geom. lastnost afino povezanih tvorb
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
agresíja -e ž (ȋ) vdor vojaških sil ene države v drugo, napad: izvršiti agresijo;
malo je manjkalo, da ni prišlo do agresije;
odgovoriti na agresijo;
fašistična agresija;
biti žrtev agresije / gospodarska agresija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
aikido -a cit. [ajkído] m (ȋ) šport, pri katerem nasprotnika uporabljata različne tehnike samoobrambe, navadno tudi s palico, orožjem: vaditi aikido; mojster aikida; Tekmovanja v aikidu so redka E ← agl. aikido ← jap. aikidō, prvotno 'pot harmonije duha', iz ai 'harmonija' + ki 'duh, življenjska energija' + dō 'pot, način'
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
ákcija2 -e ž (á) ekon. vrednostni papir, ki izkazuje pravico do deleža pri glavnici in dobičku delniške družbe; delnica: kupovati akcije;
lastnik akcij / akcije padajo, so poskočile; kako stojijo akcije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
ákt -a m (ȃ) - 1. zunanji izraz odločitve ali volje, dejanje: izvesti napadalni akt; nezakonit, zgodovinski akt; ustanovitveni akt; akt agresije; to je le akt pietete do pokojnika; akt proti državi / ustava je pravni akt; državni, upravni akt / splošni akti o delovni organizaciji predpisi, določbe
// spolni akt spolno občevanje - 2. uradna listina, zapis: podpisati akt; brskati po zaprašenih aktih; sodni akti / reševati akte
- 3. umetniška upodobitev golega telesa: risati akt; moški, ženski akt
- 4. raba peša vsebinsko in oblikovno zaokrožena enota odrskega dela; dejanje: drama v petih aktih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
aktíven -vna -o prid., aktívnejši (ȋ) - 1. ki kaj dela; dejaven, delujoč: biti aktiven član skupnosti; družbeno aktiven človek / aktivna koeksistenca med narodi; morska voda je zelo aktivna / aktivno znanje tujega jezika znanje, ki omogoča ustno in pismeno izražanje v njem
// delaven, prizadeven: odbor je bil premalo aktiven; biti aktiven na več področjih; še vedno je aktiven kot organizator in predavatelj; učenci so pri pouku aktivni sodelujejo, so razgibani - 2. ki je v rednem delovnem razmerju: ali je še vedno aktiven ali je že v pokoju? / aktivni oficir / biti v aktivni službi Jugoslovanske ljudske armade
♦ ekon. aktivni denar denar, ki ne leži v blagajnah, ampak je v prometu; aktivna bilanca bilanca s presežkom; geogr. aktivni ognjenik ognjenik, ki še bruha; jur. aktivna volilna pravica pravica glasovanja; kem. aktivno oglje oglje, ki močno adsorbira; šport. aktivni oddih oddih, med katerim se človek za razvedrilo ukvarja s kako dejavnostjo; teh. žična zveza od priključka do aktivnih delov aparata
aktívno prisl.: aktivno obvladati nemščino; aktivno podpirati osvobodilno gibanje; aktivno sodelovati v organizaciji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
aktivírati -am dov. in nedov. (ȋ) - 1. spraviti v dejavnost, napraviti aktivno: padalec je aktiviral še rezervno padalo; aktivirati raketo / aktivirati denarna sredstva
♦ kem. aktivirati snov spraviti jo v stanje, v katerem je sposobna kemično reagirati; voj. s strelom aktivirati mino pripraviti jo do eksplozije
// spraviti v živahnejšo dejavnost, razgibati: aktivirati mladino, množice / ti dogodki so aktivirali njegovo voljo - 2. sprejeti v redno delovno razmerje: aktivirati oficirja; dal se je spet aktivirati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
ákvafítnes -a m (ȃ-ȋ) telesne vaje v vodi za razvijanje, ohranjanje telesnih sposobnosti in zmogljivosti: Pri pol ure akvafitnesa porabimo do 400 kalorij E ← nem. Aquafitness iz lat. aqua 'voda' + ↑fítnes
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
akvatínta -e ž (ȋ) um. grafična tehnika, pri kateri jedkanje kovinske plošče omogoča odtenke od svetlega do temnega: jedkanica je kombinirana z akvatinto;
barvna akvatinta // odtis v tej tehniki: razstavila je v glavnem akvatinte; zbirka akvatint
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
algorítem -tma m (í) mat. navodilo, ki določa vrsto in zaporedje operacij v računskem postopku: določiti algoritem;
algoritem za deljenje večmestnih števil / Evklidov algoritem postopek, po katerem se pride do največjega skupnega delitelja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
ali prisl. - 1. uvaja vprašanje: ali prideš? ali ga ne poznaš? ali si bolna? ali je bilo lepo na izletu? vse lepo, vendar ali ni prepozno? / to je tvoj mož, ali ne? no, ali bo kaj? / Ali taka je ta reč? Nabili da me bodo? (I. Cankar) torej
- 2. ekspr., v retoričnem vprašanju poudarja nasprotno trditev: stotak, ali je to kak denar! ali se jih kaj bojimo, kaj? prav nič; ali naj čakam do sodnega dne! ali sem te že kdaj nalagal? še nikoli
// ekspr. izraža ukaz: ali te ni sram! presneti otrok, ali (ne) boš jedel!
// izraža nevoljo, presenečenje: ravno sem hotel na sprehod, ali ti ne pride obisk!
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
altokúmulus -a m, mn. altokúmuli tudi altokúmulusi (ȗ) meteor. oblak v obliki manjših kopic v višini od 2 do 7 km, ovčice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
altostrátus -a m, mn. altostráti tudi altostrátusi (ȃ) meteor. polprozoren ali neprozoren slojast oblak v višini od 2 do 7 km
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
ambivalénten -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na ambivalenco: do drugih oseb ima ambivalenten odnos;
ambivalentni značaj dubrovniške književnosti;
ambivalentna osebnost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
ámen medm. (ā) rel. izraža potrditev, željo: reši nas hudega, amen / kaplan je odzdravil: na veke amen; pren., ekspr. ne pustim, pa amen; sam.: šele pri amenu se je zbudil
● pog. z njim je amen izgubljen je, umrl bo; ekspr. izblebetal je vse do amena, do amena vse popolnoma vse; to je gotovo kot amen v očenašu popolnoma, čisto
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
analítičen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na analizo: analitični postopek / analitični oris književnega dela; analitična kritika; analitično reševanje problemov / sklepali so po analitičnih podatkih; analitična ocena delovnih mest / vodja analitičnega odseka; analitična služba podjetja
♦ kem. analitična kemija kemija, ki se ukvarja z ugotavljanjem elementov ali atomskih skupin v spojinah ali zmeseh; lit. analitična drama drama, ki stopnjema razkriva posledice dejanja, izvršenega že nekoč prej; mat. analitična geometrija geometrija, ki temelji na koordinatnih sistemih; teh. analitična tehtnica tehtnica, ki omogoča tehtanje do 0,0001 g natančno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
anamnéza -e ž (ẹ̑) med. podatki o bolnikovem zdravstvenem stanju pred boleznijo: anamneza mu je pomagala do pravilne diagnoze;
bolnikova, družinska anamneza
♦ filoz. anamneza po Platonu spominjanje duše na življenje, kakršno je imela pred vstopom v človekovo telo; jur. kriminalna, socialna anamneza podatki o obtoženčevi kriminalni, socialni preteklosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
anarhíja -e ž (ȋ) stanje brez reda, brez organiziranosti, neurejenost: v bataljonu je vladala popolna anarhija;
v poeziji je prišlo do anarhije;
tako poslovanje vodi v anarhijo / ekspr. kakšna anarhija je v tej hiši nered, zmeda // nenačrtno delo ali poslovanje: anarhija v proizvodnji
♦ polit. stanje v državi brez prave oblasti; brezvladje, brezpravnost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
angažíranost -i ž (ȋ) zelo aktiven, dejaven odnos do česa, zavzetost: v drami je avtor pokazal svojo angažiranost v teh vprašanjih;
aktivna, družbena, osebna angažiranost;
angažiranost za politične probleme / ta film zahteva veliko emocionalne gledalčeve angažiranosti vključitve, vživetosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
angélika -e ž (ẹ̄) bot. do dva metra visoka gozdna ali vrtna zdravilna rastlina, Angelica: gozdna angelika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
animácijaSSKJ -e ž (á) organizirane športne in prostočasne dejavnosti za dopustnike, turiste, letoviščarje, zlasti v turističnih objektih: Na ladji je poskrbljeno za družabne animacije od jutra do večera E ← nem. Animation ← lat. animātiō 'poživitev'
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
animóznost -i ž (ọ̑) knjiž. nenaklonjenost, sovražnost: moje stališče do njega je brez vsake animoznosti;
animoznost med igralcema
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
anomalíja -e ž (ȋ) odstopanje, odstop od pravil; nepravilnost, izjemnost: ta pojav je očitna anomalija;
odpraviti anomalije;
tako je prišlo do težkih anomalij;
anomalija v šolstvu / več otrok se je rodilo z raznimi anomalijami; duševna anomalija
♦ fiz. anomalija vode lastnost vode, da ima pri štirih stopinjah največjo gostoto
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
anoréktičarka -e ž, člov. (ẹ́) ženska, ki ima anoreksijo; anoreksičarka: Bila je tipična anorektičarka, obsedeno je jahala nepretrgoma deset ur, ko tega ni več zmogla, pa je telovadila do onemoglosti E ↑anoréktik
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
ántiamerikanízem -zma m (ȃ-ī) nenaklonjenost, odpor do politike Združenih držav Amerike; protiamerikanizem: ideološki antiamerikanizem; politika antiamerikanizma; ZDA je vzel v bran in predstavil argumente proti antiamerikanizmu E (↑)anti... + (↑)amerikanízem
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
ántidepresívni -a -o prid. (ȃ-ȋ) ki deluje proti depresiji; protidepresivni: antidepresivni učinek; antidepresivna terapija; antidepresivno sredstvo; Večina antidepresivnih zdravil začne učinkovati šele po dveh do treh tednih E (↑)anti... + (↑)depresíven
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
ántikatolicízem -zma m (ȃ-ī) nazor, ideologija, ki je proti katolicizmu: Prešernoslovec, ki je postavil pod vprašaj pesnikov antikatolicizem, se v zadnjem obdobju v svojih razmišljanjih vse bolj navezuje na tematiko krščanstva in razmerij do religije E (↑)anti... + (↑)katolicízem
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
ántiklerikálec -lca m, člov. (ȃ-ȃ) pristaš antiklerikalizma: Vedno znova je jezil tudi cerkvene vrhove, ker je bil do zadnjega diha odločen antiklerikalec E (↑)anti... + (↑)klerikálec
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
ántiliteráren -rna -o prid. (ȃ-ȃ) publ. ki opozarja na samostojnost ali večji pomen gledališke ustvarjalnosti v odnosu do napisanega dramskega teksta: gledališka dejavnost niha med ustaljenim in avantgardističnim antiliterarnim gledališčem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
antipatíja -e ž (ȋ) nenaklonjenost, odpor do kake osebe ali stvari: čutiti, imeti, kazati antipatijo do koga;
ta lik je orisan z očitno antipatijo / zatajil je svoja osebna nagnjenja in antipatije; zdaj ne gre za simpatije ali antipatije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
antipóden -dna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na antipode: antipodne osebnosti / priti do antipodnih zaključkov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
ántisociálen -lna -o prid. (ȃ-ȃ) ki je proti socialnemu redu, družbi: izrazit antisocialen človek / antisocialni nagoni so ga pripeljali do konflikta z družbo; antisocialne težnje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
antoním -a m (ȋ) lingv. beseda z nasprotnim pomenom v odnosu do druge besede: antonim od bel je črn
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
antropozofíja -e ž (ȋ) filoz. nauk, po katerem je človek sam sposoben priti do spoznanja nevidnega sveta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
apatíja -e ž (ȋ) stanje apatičnega človeka; brezčutnost, topost: pasti v apatijo;
prebudil se je iz globoke, popolne apatije;
apatija do življenja / politična apatija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
apezéjevec -vca m (ẹ̑) pog., do 1941 član Akademskega pevskega zbora: zadnji koncert apezejevcev v decembru 1941 // po drugi svetovni vojni član Akademskega pevskega zbora Tone Tomšič: apezejevci so peli partizanske in narodne pesmi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
apnêja -e ž (ȇ) med. začasna prekinitev dihanja, zlasti med spanjem: Pogosto so vzrok nespečnosti apneje v spanju, to pomeni prenehanje dihanja za vsaj deset sekund, ponavadi pa trajajo 30 do 40 sekund ali celo dlje E ← nlat. apnoea ← gr. ápnoia 'brezvetrje, odsotnost dihanja'
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
apríl -a m (ȋ) četrti mesec v letu: tekmovanje bo od petega do desetega aprila;
v aprilu mu poteče rok;
bilo je meseca aprila // v zvezi s prvi dan, ko so v navadi šale in potegavščine: danes je prvi april, pazi, da te ne bo kdo potegnil / kot vzklik ali smo te, haha, prvi april! / poslati koga po aprila za šalo ga poslati kam z nalogo, naročilom, ki ga ne bo mogel opraviti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
aprióren -rna -o prid. (ọ̑) knjiž. dan neodvisno od izkustva: enostranski in aprioren odnos do problema;
apriorne in izkustvene metode;
njihova trditev je apriorna
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
apriorístičen -čna -o prid. (í) ki ne upošteva izkustva: apriorističen odnos do stvarnosti;
aprioristični predsodki;
zavzemati aprioristično stališčeapriorístično prisl.: sodil je aprioristično
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
aristokrát -a m (ȃ) v razredni družbi pripadnik aristokracije, plemič: fevdalni aristokrat;
aristokrati in meščani // pripadnik skupine ljudi, ki ima moč, veljavo zaradi položaja ali premoženja: denarni aristokrat; nosi se kot aristokrat / ekspr. je aristokrat od glave do pet; pren. duhovni aristokrat
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
artileríst -a m (ȋ) vojak artilerijske enote, topničar: artilerist je do zadnje granate ostal pri topu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
artíst -a m (ȋ) - 1. kdor nastopa v varieteju, kabaretu, cirkusu: bil je artist in akrobat; nastop potujoče skupine artistov; življenje cirkuških artistov
- 2. ekspr. kdor do največje popolnosti obvlada kaj: ni bil samo telovadec, ampak artist; artist, kakršen je Prešeren, do konca izbrusi obliko pesmi; ni resnična ustvarjalna osebnost, marveč samo artist
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
artróza -e ž (ọ̑) med. degenerativna bolezen sklepov, pri kateri pride do obrabe hrustanca in posledičnih sprememb na kosti, tudi sklepni ovojnici: imeti artrozo; sekundarna artroza kot posledica poškodbe ali bolezni; artroza kolena; Najpogostejši vzrok za bolečino in omejeno gibljivost kolka je artroza E ← nlat. arthrosis iz gr. árthron 'sklep'
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
asimilácija -e ž (á) vključevanje v določeno okolje s prevzemanjem njegovih značilnosti, lastnosti: problem narodnostne asimilacije;
asimilacija naseljencev v Ameriki;
odpornost manjšine proti asimilaciji / asimilacija zamejskih Slovencev raznarodovanje // zbliževanje, izenačevanje: zaradi tesnih medsebojnih zvez je prišlo do gospodarske, duhovne in politične asimilacije; močna kulturna asimilacija med doslej tujima svetovoma / končal je svojo politično asimilacijo prilagajanje
♦ biol. sprejemanje in spreminjanje hrane v organizmu lastne sestavine; usvajanje, prilikovanje; lingv. prilagoditev ene vrste glasov drugi, prilikovanje; ped. spajanje novih spoznanj s starimi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
asimilacíjski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na asimilacijo: asimilacijski pritisk;
asimilacijska politika;
asimilacijsko stališče do prebivalcev druge etnične pripadnosti / asimilacijska sposobnost listov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
áskar in askár -a tudi -ja m (ȃ; ȃ) za Evropejce, zlasti v kolonijah vojak redne vojske iz vrst domačinov: patruljirali so vojaki vseh barv, od belcev do črnih askarov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
áspra -e ž (ȃ) num. droben turški srebrn novec, kovan od 13. do 17. stoletja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
astronómski -a -o prid. (ọ̑) - 1. nanašajoč se na astronome ali astronomijo, zvezdosloven: astronomski observatorij; astronomska opazovanja / astronomska navigacija veda o določanju položaja ladje, letala z opazovanjem nebesnih teles
♦ astr. astronomska enota povprečna razdalja Zemlje od Sonca; astronomska jesen doba od jesenskega enakonočja do zimskega sončnega obrata; astronomska širina kotna razdalja nebesnega telesa od ekliptike; fiz. astronomski daljnogled - 2. ekspr., navadno v zvezi s cena, številka zelo visok, pretiran: v tej restavraciji so astronomske cene; stroški so dosegli že astronomske številke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
áta -a tudi -e m (á) v družinskem okolju moški v odnosu do svojega otroka: ali je ata doma? pokliči ata h kosilu / kot nagovor ata, počakaj / stari ata stari oče, ded
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
atavístičen -čna -o prid. (í) nanašajoč se na atavizem: atavističen pojav, znak / atavistična dispozicija / atavistična strast do zemlje podedovana
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
atomizácija -e ž (á) teh. razpršitev na najmanjše dele: atomizacija tekočega goriva;
pren. reševati problem družbene atomizacije;
literatura je prišla do razkroja, do atomizacije osebnosti;
atomizacija denarnih sredstev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
áu in àu [au̯] medm. (ȃ; ȁ) izraža telesno bolečino: au, do krvi si me zbodel / še au nisem slišal iz njenih ust
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
avêrzija in averzíja -e ž (é; ȋ) knjiž. občutek zoprnosti, mržnje, nenaklonjenosti; odpor: čutiti, imeti averzijo do nekaterih ljudi ali stvari;
individualna averzija;
averzija proti moderni glasbi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
aviónika -e [avijonika] ž (ọ́) letalska elektronika: Mikroprocesorske tehnologije so pripeljale do velikega zmanjšanja prostornine in mase avionike E ← agl. avionics iz (↑)avi(átika) + (↑)(elektr)ónika
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
ávstromarksíst -a m (ȃ-ȋ) pristaš avstromarksizma: stališče avstromarksistov do narodnega vprašanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
ávtodestruktíven -vna -o prid. (ȃ-ȋ) razdiralen, uničevalen, razkrojevalen do samega sebe; samodestruktiven: Občutek nemoči, obupa se lahko še nadalje specificira v obliki avtodestruktivne želje, ki je najprej samo pasivna samomorilna misel E ← agl. autodestructive iz (↑)avto…2 + (↑)destruktíven
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
ávtokrítičen -čna -o prid. (ȃ-í) kritičen do samega sebe; samokritičen: kljub mladosti je bila zelo avtokritična / avtokritičen čut
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
ávtopoétika -e ž (ȃ-ẹ́) kar izraža umetnikov nazor, odnos do lastne umetnosti: Antologija predstavi vrsto avtopoetik in tradicij skozi več literarnih obdobij vse do sodobnosti E ← agl. autopoetics iz (↑)avto…2 + (↑)poétika
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
ávtosterílni -a -o prid. (ȃ-ȋ) bot. ki se oplodi samo z navzkrižnim opraševanjem med različnimi sortami: Večina sort je avtosterilnih, zato mora biti v nasadu več sort, ki cvetijo sočasno, da pride do navzkrižnega opraševanja E ← nlat. autosterilis iz (↑)avto…2 + (↑)sterílen
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
azíl -a m (ȋ) zaščita, zatočišče, ki ga da tuja država političnemu emigrantu: dati azil;
prosil je za azil pri veleposlaništvu;
kršiti, priznati pravico do azila // zavod za nepreskrbljene, stare ali mladoletne, zavetišče: mladinski azil; azil za stare ljudi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
babilónski -a -o prid. (ọ̑) - 1. nanašajoč se na Babilonce ali Babilon: babilonska kultura; babilonska klinopisna pisava
● babilonski stolp po bibliji stolp, ki naj bi segal do neba; babilonska sužnost sedemdesetletno izgnanstvo Izraelcev v Babilonu
// star., kot luteranska psovka za katoličane nesramen, razuzdan: vlačuga babilonska; prase babilonsko - 2. ekspr., v zvezi z zmešnjava, zmeda zelo velik: vladala je prava babilonska zmešnjava
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
bahájec -jca m, člov. (ȃ) pripadnik bahaizma: Več kot dve tretjini svetovnega prebivalstva, od kristjanov, muslimanov, budistov do hinduistov, bahajcev in drugih, pri verskih obredih uporablja moleke, priprave iz kroglic, nanizanih na vrvico E ← nem. Bahai ← nperz. bahá'í iz arab. bahá 'slava, veličina'
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
bajók -a m (ọ̑) num. papeški novec, kovan od 15. do 19. stoletja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
bájt -a in byte -ta cit. [bájt] m (ȃ) rač. najpogostejša mera za količino pomnilnika, navadno osem bitov, simbol B: Hitrost dostopa do pomnilnika merimo s številom bajtov, ki jih lahko v eno sekundi prebere ali zapiše mikroprocesor v glavni pomnilnik E ← agl. byte iz bite 'grižljaj'
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
bájtni -a -o prid. (ȃ) rač. ki je v zvezi z bajtom: Navidezni stroj stoji za vsakim bajtnim ukazom in lahko programom po potrebi prepreči dostop do nekaterih sistemskih virov E ↑bájt
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
balerínka -e ž (ȋ) nav. mn. ženski čevelj, podoben baletnim copatom: obuti balerinke; Na policah trgovin je najti raznovrstne balerinke, od zelo ženstvenih in elegantnih do športnih E po zgledu nem. Ballerina(schuh) iz (↑)balerína + Schuh 'čevelj'
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
balíla -e ž (ȋ) v fašistični Italiji organizacija za otroke od osmega do štirinajstega leta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
balín -a m (ȋ) najmanjša krogla pri balinanju: zadeti balin
● ostrigli so ga na balin do golega // redko balinanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
balínec -nca m (ȋ) najmanjša krogla pri balinanju; balin: približati balincu
● bil je ostrižen na balinec do golega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
balíranje -a s (ȋ) zvijanje, stiskanje in pripravljanje za shranjevanje, transport: baliranje sena; Poleti se delovnik zaradi priprave krme in baliranja raztegne tudi do ene zjutraj E ↑balírati
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
banálnost -i ž (ȃ) pusta vsakdanjost, obrabljenost, plehkost: kritik očita pesniku banalnost in trivialnost;
dolgočasna banalnost pogovora;
do banalnosti vsakdanja zgodba;
vzvišen nad banalnostjo življenja / prevajalec je zabrisal marsikatero banalnost izvirnika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
bankírkaSSKJ -e ž, člov. (í) ženska, ki se poklicno ukvarja z bančništvom: Zdajšnja ministrica za šolstvo, umetnost in kulturo je bila do zdaj bankirka in profesorica na ekonomski fakulteti Univerze na Dunaju E ↑bankír
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
barába -e ž (ȃ) slabš. ničvreden človek, malopridnež: to je čisto navadna baraba;
ta baraba mi še do danes ni vrnil dolga;
ali še vedno hodi s tisto barabo? // redko postopač, potepuh: barabe se nobene reči bolj ne bojijo kakor dela
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
barík1 -a m (ȋ) 1. (nov) hrastov sod za zorenje vina, ki daje vinu specifičen okus: Znanje uporabe barika je v Sloveniji še vedno v povojih 2. vino, ki (do)zori v (novih) hrastovih sodih: Posebnost dosežejo tako, da osnovno sorto iz kovinskega soda zmešajo z 20 % do 40 % barika – dobijo sveža, a vseeno močna in strukturirana vina E ← frc. barrique 'dvestolitrski sod' < lat. barrica 'sod'barík2 -- v prid. rabi
Na dražbi so prodali vseh dvanajst ponujenih barik sodov
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
báselski -a -o [bazl-] prid. (á) nanašajoč se na Basel: baselske znamenitosti
♦ rel. baselski koncil koncil v Baslu od 1431 do 1448
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
báza1 -e ž (ā) - 1. osnova, podlaga: krepitev družbenoekonomske baze; materialna baza družbe / izkoristiti domačo surovinsko bazo; energetska baza težke industrije; publ.: postaviti organizacijo na množično bazo; socialistična akumulacija je možna samo na bazi delovne storilnosti
// bistvena sestavina: lak na acetonski bazi - 2. kraj, kjer se zbirajo in oskrbujejo vojaške sile za operacije, oporišče: čete se vračajo v svoje baze; letalska, pomorska, vojaška baza / partizanska baza; baza 20 med narodnoosvobodilnim bojem sedež centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije in izvršnega odbora Osvobodilne fronte v Kočevskem Rogu
// alpinistična odprava si je uredila bazo; baza za raketne izstrelke
♦ agr. krmna baza vsa razpoložljiva krma; anat. baza spodnji, širši del kakega organa; geogr. erozijska baza nivo, do katerega more reka poglabljati strugo; grad. asfaltna baza; lingv. artikulacijska baza od ustroja govorilnih organov, dihalne tehnike in tempa govora odvisne osnovne značilnosti v izgovoru glasov; um. baza stebra podstavek, podnožje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
bázaSSKJ -e ž (ā) báza podátkov -e -- ž (ā, ȃ)
urejena zbirka medsebojno povezanih podatkov, ki je shranjena na nosilcu podatkov: centralna baza podatkov; računalniška baza podatkov; dostop do baze podatkov; Najpomembnejša novost je baza podatkov o šolajoči se mladini, ki delodajalcem omogoča pravočasen izbor štipendistov in njihovo usmerjanje v dodatno izobraževanje, še preden pridejo v podjetje
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
becírk -a m (ȋ) pog., zlasti v sproščenem ožjem krogu mestna četrt, okoliš: Štajerska ni le mariborski becirk, ampak se razteza od Trojan do Prekmurja, od Koroške do Save E ← nem. Bezirk iz bezirken 'zaokrožiti' iz (↑)církus
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
bégati -am nedov. (ẹ̑) - 1. nemirno hoditi sem in tja: žival bega po kletki; begati po gozdu, po sobi; begati sem ter tja / sence begajo po stenah / njegov pogled bega naokrog; begati z očmi; pren. misli begajo od spomina do spomina
- 2. knjiž. biti v zmoti, v nejasnosti: človek pogosto bega in blodi
- 3. preh. spravljati v zmedenost, v zmoto: to ljudi moti in bega; čudne sanje ga begajo; dekle mu bega misli; ne begaj ga z vražami
begajóč -a -e: begajoč pogled
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
bél -a -o stil. -ó [beu̯] prid. (ẹ́) - 1. ki je take barve kot sneg ali mleko, ant. črn: bel cvet; beli čevlji; bel konj, labod; bel papir; prt je bel; bela barva; obleči belo srajco; bela vrtnica; bleščeče, snežno bel; modrikasto, umazano bel; bel kot mleko, sneg, zid; črno-bel vzorec; belo-modro-rdeča zastava slovenska zastava
// pesn.: bela cesta; bela Ljubljana; bela smrt; belo mesto; v ljudski pesmi, v pravljicah stoji tam beli grad / izobesili so belo zastavo kot znamenje vdaje; publ. naše bele ladje potniške ladje - 2. ki je svetle barve: po nebu plava bel oblaček; bel obraz, vrat; ima belo polt; biti belih lic; mrtvaško, prsteno bel; črno-beli film film, ki kaže sliko samo v vseh odtenkih sive barve, od črne do bele; črno-bela tehnika / pesn.: beli mesec; skozi okno lije bela mesečina; bele zvezde; belo jutro / beli gospodarji so jih izkoriščali ljudje bele rase; bel(i) kruh kruh iz bele moke; bela kava kava z dodatkom mleka; bela moka pšenična moka, ki vsebuje majhno količino otrobov; belo vino vino rumenkaste, zelenkaste barve
// ki ima plodove ali gomolje svetle barve: bel krompir; bela murva / bela detelja
// v zvezi z lasje, brada svetlo siv: častitljivi beli lasje
// ekspr., z oslabljenim pomenom, v zvezi z dan, zora poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: zgodilo se je sredi belega dne; plesali so do belega dne, do bele zore vso noč, do jutra; ob, pri belem dnevu se je sprehajal z njo podnevi; ne skrivaj, javno; to je jasno kot beli dan - 3. redko nepopisan, neizpolnjen: na mizi pred njim je bil bel list / bele lise na zemljevidu neraziskano ozemlje, področje
- 4. nanašajoč se na protirevolucionarje, desničarje: vas je bila med vojno bela / bela garda protirevolucionarna organizacija med narodnoosvobodilnim bojem v Sloveniji; protirevolucionarna organizacija med državljansko vojno po oktobrski revoluciji
● star. bel denar srebrn denar; publ. beli kontinent Antarktika; star. beli menihi cistercijani; publ. beli premog vodna moč, ki se da izkoriščati za pogon elektrarn; publ. beli rudarji delavci na naftnih poljih; Bela hiša sedež predsednika Združenih držav Amerike v Washingtonu; knjiž. bela Istra kraški del Istre; knjiž. knjiga je zagledala beli dan je izšla; publ. bela kuga čezmerno omejevanje rojstev; knjiž. to so bile njene bele noči noči brez spanja; knjiž. bela odeja pokriva zemljo sneg; knjiž. predajati se beli opojnosti veselju, športu v zimski naravi; publ. plazovi v gorah grozijo z belo smrtjo s smrtjo v snegu; star. obleči belo suknjo nastopiti vojaško službo; ekspr. tak delavec je v podjetju bela vrana redkost, izjema; pesn. bela žena smrt; publ. mojstri bele žogice namiznega tenisa; publ. trgovina z belim blagom z dekleti; ekspr. če pravim jaz, da je belo, trdi on, da je črno najini mnenji si popolnoma nasprotujeta; ni ne belo ne črno je neizrazito, nejasno; zelen božič, bela velika noč če o božiču ni snega, je o veliki noči
♦ agr. bela žita pšenica, rž, ječmen, oves; antr. bela rasa; biol. bela krvnička ali belo krvno telesce brezbarvna krvna celica, ki se giblje s panožicami; bot. beli gaber, javor, trn; bela omela grmičasta rastlina z belimi jagodami, ki raste na vejah listnatega drevja, Viscum album; gastr. bela klobasa klobasa z nadevom iz riža ali kaše, mesa in drobovine; bela riba morska riba boljše vrste; belo meso kokošje, telečje meso; geogr. Bela krajina; bele noči kratke, svetle noči v visokih zemljepisnih širinah; grad. beli cement cement, ki je skoraj brez železovih primesi; kem. beli fosfor; bela galica cinkov sulfat; lit. črno-bela tehnika prikazovanje oseb ali dogodkov, pri katerem so nekateri samo pozitivni, drugi pa samo negativni; med. beli tok bel ali rumenkast izcedek iz nožnice; metal. beli žar temperatura, pri kateri zažarijo trdna ali plinasta telesa belo; bela kovina zlitina bakra, cinka in svinca; min. beli svinčenec rudnina svinčev karbonat; obrt. bela vezenina vezenina, narejena z belo nitjo na belo tkanino; polit. bela knjiga zbirka mednarodnih diplomatskih dokumentov, ki jih kaka država objavi o državi, s katero je v sporu; rel. bela barva v bogoslužju simbol čistosti, veselja, luči; bela nedelja prva nedelja po veliki noči; šah. bela figura; bela polja; trg. bela posoda posoda iz porcelana; vet. bela črta trak kit, na katerem so priraščene trebušne mišice; ozka belkasta proga ob nosilnem robu kopita; zool. beli medved; bela uš
bélo prisl.: belo cvesti; belo se oblačiti; belo bleščeči biseri; belo oprana obleka; belo pogrnjena miza / piše se narazen ali skupaj: belo lisast ali belolisast; belo pikčast; belo rožnat; belo siv; belo zelen
● belo me je pogledal jezno; starka je belo strmela vanje tako da se je videla beločnica; ekspr. na grobu je bilo vse belo krizantem zelo veliko belih krizantem
béli -a -o sam.: beli ima potezo kdor igra pri šahu z belimi figurami; kurir je padel v zasedo belih belogardistov, domobrancev; star. ta bela s koso smrt; ekspr. ni črhnil, rekel, zinil ne bele ne črne molčal je; ni povedal svojega mnenja; obrača oči, da se mu vidi belo samo beločnica; na belo mleta pšenica na fino obdelanem mlinskem kamnu; v belo oblečen; ekspr. dobil boš črno na belem napisano izjavo, potrdilo; ekspr. dokazati črno na belem pismeno; neizpodbitno, popolnoma; gore so že v belem pokrite s snegom; pogledati z belim z beločnico; jezno; vipavsko belo belo vino; pog. liter belega in sodo belega vina; v daljavi je bilo videti nekaj belega; nevesta v belem v beli obleki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
béliSSKJ -a -o prid. (ẹ́) béla hálja -e -e ž, člov. (ẹ́, á) nav. mn.
oseba v beli delovni halji, navadno zdravnik: Nekateri farmacevtski izdelki se na slovenskem trgu oglašujejo v navezi z belimi haljami
béla karavána -e -e ž (ẹ́, ȃ)
skupina smučarjev in njihovih spremljevalcev, ki se udeležujejo zimskih smučarskih tekmovanj v različnih krajih: Moška bela karavana se je ustavila na Vitrancu, kjer upajo, da bo slovensko občinstvo pomagalo našim fantom do težko pričakovanih vidnejših rezultatov
béla knjíga -e -e ž (ẹ́, í)
zbirka pravil, navodil, reform, zahtev za urejanje in upravljanje: bela knjiga zdravstvene reforme; bela knjiga o vzgoji in izobraževanju; Bela knjiga bo lahko dragocen vir smernic za slovensko zakonodajo
béla smŕtSSKJ -e -i ž (ẹ́, ȓ) ekspr.
snov bele barve, ki škoduje zdravju, zlasti mamilo: trgovci z belo smrtjo; Sol je treba uživati zmerno; nekateri ji z drugimi besedami pravijo tudi bela smrt
béla stávka -e -e ž (ẹ́, ȃ)
stavka, pri kateri se ovira utečeni potek dela z neizvajanjem delovnih nalog, obveznosti v celoti ali z njihovim pretirano natančnim izvajanjem: bela stavka sodnikov; Sindikat carinikov je v četrtek zjutraj preklical napovedano belo stavko, ki bi morala trajati do prihodnjega petka
béli církus -ega -a m (ẹ́, ȋ)
smučarska tekmovanja: Povratka v beli cirkus se je nadvse veselila
béli ovrátnik -ega -a m, člov. (ẹ́, ȃ) ekspr.
pripadnik visokega družbenega sloja, zlasti predstavnik politike, gospodarstva: korupcija belih ovratnikov; kriminal belih ovratnikov; Službe, v katerih se zaposlujejo beli ovratniki, same po sebi velikokrat niso zagotovilo za dobro življenje
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
bencínec -nca m, živ. (ȋ) pog. avtomobil na bencinski pogon; bencinar: Nekateri dizli se lahko brez zadrege primerjajo z najmočnejšimi bencinci, povrhu pa so velikokrat prožnejši, skromnejši pri porabi in prijaznejši do okolja E (↑)bencín
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
bencínskiSSKJ -a -o prid. (ȋ) ki se nanaša na avtomobilizem in motociklizem: bencinski spektakel; bencinski šport; bencinska legenda; Nemški bencinski zvezdnik je skušal rešiti položaj tako, da je zmagovalni pokal in častno mesto na najvišji stopnici prepustil moštvenemu kolegu E (↑)bencínbencínski sêrvis -ega -a m (ȋ, ȇ)
stavba ob cesti z napravami za oskrbo vozil z gorivom in objekti za potrebe potnikov: gradnja bencinskega servisa; mreža bencinskih servisov; Ob nenehnem višanju trošarin bodo vozniki na bencinskih servisih vse pogosteje soočeni z novimi cenami bencina
bencínski tólar -ega -ja m (ȋ, ọ̑) v letih od 1994 do 2007
denar, namenjen za gradnjo avtocest v Sloveniji, sprva določen kot delež od vsakega litra prodanega bencina ali dizelskega goriva: zakon o bencinskem tolarju; Ni prav, da se denar od bencinskega tolarja porablja za druge potrebe v proračunu
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
beráčiti -im nedov. (á ȃ) - 1. prositi, pobirati miloščino: delat pojdi, namesto da beračiš; beračiti od hiše do hiše; na stara leta je beračil
- 2. ekspr. ponižno prositi, prosjačiti: ne bom beračil za službo / beračiti za ljubezen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
beséda -e ž, rod. mn. stil. besedí (ẹ̑) - 1. jezikovna enota iz glasov za označevanje pojmov: kaj pomeni ta beseda? delati, ustvarjati nove besede; izgovoriti, naglasiti besedo; iskati v slovarju neznane besede; izpisati število z besedami; nenavadna, stara beseda; izgovorjena, zapisana beseda; domače, tuje besede; narečne besede; dolga beseda; beseda z več pomeni; v današnjem, najožjem, pravem, prenesenem, slabem pomenu (te) besede; v najglobljem, v širšem smislu besede / prevajati od besede do besede
// s to enoto označeni pojem: vsaka njegova druga beseda je žaljivka; ne pride mu na misel primerna beseda; iskal je besed, da bi jo potolažil; v jezi ne izbira besed; nenadoma mu je zmanjkalo besed; govori z izbranimi besedami; grde, nespodobne besede; ljubkovalna beseda; žal beseda; ekspr. ploha, poplava besed; Prijatelj! to je beseda vseh besed (O. Župančič) / skrb govori iz vsake njene besede; ujel je le nekaj besed o tem / ed., ekspr.: da ne črhneš, ne zineš niti besede! niti besede ni spregovoril; niti z besedo, z eno samo besedo ni omenil, kaj se je zgodilo - 2. ed. in mn. misel, izražena z besedami: beseda ga je razžalila, spekla, zbodla; besede letijo, merijo nanjo; besede so ji segle, šle do srca; te besede so veljale njej; rad slišim take besede; zameril mu je to besedo; hude, iskrene, nepremišljene, odkrite, ostre, pametne, prazne, prijateljske, tehtne, tolažilne, trde besede; ekspr., navadno v povedni rabi: to je beseda! to je moška, prava, poštena beseda! / nav., mn.: tvoje besede so se izpolnile; njegovih besed ne jemlje resno; pritrjevati, zaupati njegovim besedam; prekliči svoje besede! sovraštvo zveni iz njegovih besed; malo bolj pazi na svoje besede! ob očetovih besedah mu je odleglo; po govornikovih besedah sklepati, soditi; vztrajam pri svojih besedah; pesnikove besede o ljubezni; ekspr. to so bile njegove zadnje besede pred smrtjo
// kot nasprotje dejanja: preiti od besed do dejanj, k dejanjem; ostalo je samo pri besedah; pomoč je treba izkazovati z dejanjem, ne le z besedami; ekspr.: to so same besede! besede, besede, besede! - 3. nav. ed., ekspr. zagotovilo, obljuba: ne more narediti drugače, ker ga veže beseda; dati komu besedo; držati, prelomiti, spolniti besedo; posojati, verjeti na besedo / dati častno besedo zagotovilo, obljubo, da je rečeno res, da bo obljubljeno storjeno; biti zvest dani besedi
// ed., star. dogovor: biti, ostati v besedi s kom; fant in dekle sta si v besedi sta dogovorjena za poroko - 4. izražanje misli z govorjenjem: beseda mu gre, teče gladko; beseda se mu zatika; obtičati sredi besede; skočiti, vpasti komu v besedo / v besedi je vsakomur kos; z besedo je ne boš ugnal / po besedah spoznati koga po načinu govorjenja; po izgovarjavi; vznes. bojevati se za kaj z besedo in s peresom; svoboda besede
// knjiž. sposobnost za to izražanje: beseda loči človeka od živali / dar besede govorjenja, govora - 5. ed. in mn. govorni ali pismeni nastop v javnosti: sklepna, zaključna beseda govornika; spremno besedo h knjigi je napisal urednik zbirke; uvodne besede je imel predsednik društva
// nav. ed. možnost, pravica do govorjenja, zlasti v javnosti: tovariš ima besedo; dati, prepustiti, vzeti komu besedo; zahtevati besedo; prositi za besedo / oglasiti se, pozvati, priglasiti se k besedi / pusti ga do besede - 6. ed., knjiž. izmenjava mnenj, misli; pogovor, govor: na sestanku je bila beseda o osebnih dohodkih; beseda je nanesla na partizane; beseda se je razvnela, stekla; beseda teče o gospodarskih problemih; o tem ni bilo besede; napeljati, zasukati besedo na kaj; čez nekaj časa je poprijel, povzel besedo gost; vmešati se v besedo / o tem bo beseda v drugem poglavju
- 7. ed., nav. vznes. sistem izraznih sredstev za govorno in pisno sporazumevanje; jezik: ljudstvu povedati v njegovi besedi; domača, materina beseda; naša beseda; slovenska beseda / govorjena, pisana beseda; ekspr. mojster besede pisatelj ali pesnik, ki piše v lepem jeziku
// uporaba tega sistema na določenem področju človekovega udejstvovanja; zvrst jezika, stil: odrska beseda; strokovna, tehniška, umetniška beseda / Cankarjeva beseda - 8. besedilo, tekst: v kamen vklesane besede; kantata na Gregorčičeve besede / navajati Župančičeve besede
- 9. nav. ed. vloga pri odločanju: biti brez besede v hiši; zdaj so prišle ljudske množice do besede; ali si imel tudi ti kaj besede pri tem? / dokončno, odločilno besedo imeti; vselej hoče imeti glavno, prvo besedo; pren. na ledenem snegu je prišel tudi cepin do besede
// mnenje, sodba: njegova beseda veliko velja, zaleže; o tem sem ti povedal svojo besedo; veliko da na njegovo besedo / založiti, zastaviti besedo za kaj
● beseda je dala besedo razvil se je pogovor; ekspr. zob za zob, to je naša beseda geslo, parola; te besede so mu šle težko iz ust, z jezika nerad, težko je to povedal; beseda mu je ostala v grlu, na jeziku ni povedal tega, kar je mislil; bibl. beseda je padla na kamen nauk, nasvet ni imel zaželenega uspeha; bibl. beseda je meso postala kar je bilo govorjeno, se je uresničilo; star. marca trava ne raste, če bi jo iz zemlje vlekel, pravi stara beseda pregovor, izrek; ekspr. besede mu kar vro z jezika, iz ust veliko in z lahkoto govori; ta človek je kratkih, redkih besed zelo malo govori; evfem. pazi, kako se boš vedla, da ne bo kakih besed opravljanja, obrekovanja; ekspr. saj ni vredno besed ni vredno govoriti; za brata nima lepe besede ni prijazen, dober z njim; pog., ekspr. niti besede ni dal od sebe, ni spravil iz sebe prav ničesar ni rekel; ekspr. niti besede mi ni rekel, naj ne grem prav nič mi ni branil; ekspr. o tem sem brez besed, nimam, ne najdem besed od osuplosti nad tem ne morem nič reči; ekspr. ne izgubljajva več besed o tem ne govoriva več o tem; ekspr. ne obračaj, ne zavijaj besed! razumi, obravnavaj misli tako, kot so izrečene; ekspr. niti besede mu ni privoščil prav nič ni govoril z njim; nikoli mu ne zmanjka besed kar naprej (lahko) govori; molčal je, čeprav je imel besedo že na jeziku je hotel že spregovoriti; položiti komu besedo na jezik, v usta pomagati komu, da bi povedal, kar je treba, kar se pričakuje; ekspr. učenci kar požirajo učiteljeve besede z velikim zanimanjem poslušajo, kar pripoveduje; ekspr. požreti, snesti besedo ne narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; težko je spravil te besede iz ust težko, nerad je to povedal; ekspr. strah mu je vzel, zaprl besedo od strahu ni mogel govoriti; besedo mi je vzel z jezika, iz ust rekel je prav to, kar sem hotel reči jaz; pog. vzeti besedo nazaj preklicati obljubo, sklep, izjavo; ekspr. še besedo, dve o tem še nekaj malega bi rad povedal o tem; ekspr. izginil je brez besede ne da bi komu povedal, da gre; ekspr. sedeli so brez besede molče; pripraviti koga do besede povzročiti, da govori; evfem. glej, da ne pride do kakih besed do prepira, spora; ekspr. zapomnil si je vse do besede, vsako besedo prav vse; uboga na (prvo) besedo takoj; ekspr. držati, prijeti koga za besedo zahtevati, da obljubo izpolni; ekspr. lovi se za besedo išče primernih izrazov; obnoviti, povedati kaj po svojih besedah, s svojimi besedami po svoje, na svoj način; ekspr. rad opleta z besedami veliko, a vsebinsko prazno govori; ekspr. na dan z besedo! povej, kaj misliš; elipt., knjiž. z drugimi besedami isto na drugačen način povedano; ekspr. z eno besedo (povedano) na kratko; vznes. poslušati božjo besedo evangelij, pridigo; reci zanj dobro besedo priporoči ga, zavzemi se zanj; z dobro, z lepo besedo pri njem nič ne opraviš s prijazno izraženo željo, zahtevo; ekspr. nobena beseda je ne gane vse prepričevanje je brez uspeha; nobena njegova beseda ji ni ušla prav ničesar ni preslišala; ekspr. nobene besede! niti besede več! nočem, ne dovolim, da bi še govorili o tem; ekspr. nikomur niti besede! ne povej nikomur nič o tem; ekspr. same besede so ga samo govori, naredi pa malo ali nič; ekspr. tu je vsaka beseda zastonj se ne da nič doseči, spremeniti; vsako besedo so morali vleči iz njega ker je bil molčeč, so ga morali vsako stvar posebej vprašati; zadnja beseda mode najnovejši modni domislek; zadnja beseda znanosti najnovejše dognanje; ekspr. to je moja zadnja beseda sklep, ki ga ne bom preklical; ekspr. biti mož beseda narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; ekspr. konec, mir besedi! nočem, ne dovolim, da bi še govorili o stvari; ekspr. škoda besed ni vredno govoriti; ekspr. ima polna usta besed veliko govori; se (rad) hvali; ekspr. beseda ni konj reči, prositi, vprašati še ni nič hudega; preg. besede mičejo, zgledi vlečejo; preg. lepa beseda lepo mesto najde
♦ lingv. dvozložna beseda; pogovorne, žargonske besede; pregibna beseda; samostalniška beseda; zložena beseda; koren besede; deljenje besed prenos dela besede na koncu vrste v naslednjo; tvorba besed; lit. nevezana beseda proza; vezana beseda poezija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
besédica -e ž (ẹ̑) nav. ekspr. manjšalnica od beseda: kratka, neznatna besedica / rad uporablja ljubkovalne besedice; napisal je nekaj besedic o tem / ed. niti besedice ni črhnil, ni zinil, ni spregovoril; niti z besedico, z eno samo besedico ni omenil tega; z najmanjšo besedico ni namignil na to / rada sliši take besedice; mile, prijazne besedice
● pog., ekspr. niti besedice ni dal od sebe, ni spravil iz sebe prav ničesar ni rekel; niti besedice mu ni privoščil prav nič ni govoril z njim; ekspr. niti besedice ti ne verjamem prav ničesar; ekspr. odšel je brez besedice ne da bi komu kaj povedal; ekspr. ponovil je vse do besedice prav vse; ekspr. niti besedice več! nočem, ne dovolim, da bi še govorili o tem; ekspr. nikomur niti besedice! ne povej nikomur nič o tem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
besedíčenje -a s (ī) glagolnik od besedičiti: ni mi do besedičenja;
nepotrebno besedičenje;
to je prazno besedičenje užaljenih puhloglavcev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
bêsen in bésen -sna -o prid., bêsnejši in bésnejši (é ē; ẹ́ ẹ̄) - 1. jezen do skrajnosti: upravičeno je bila besna; besen na soseda / besen bik / besno rjovenje živine; pes je lajal kot besen; otepal je okoli sebe kot besen
- 2. ekspr. ki ima veliko hitrost, silovitost: zapodil je konja v besen galop; besni udarci; besno divjanje viharja / besno sovraštvo
bêsno in bésno prisl.: besno streljati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
besnílo -a s (í) stanje, ki ga povzroči skrajna živčna razdraženost: krivica ga je spravila v pravo besnilo;
divje, pijano besnilo / napad besnila / zmagoslavje je naraslo do besnila
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
bétaSSKJ -- v prid. rabi (ẹ̑) 1. razvojen, nedokončan, nedovršen: beta faza in faza beta; beta testiranje in testiranje beta; Beta različica naj bi bila na voljo že do letošnjega decembra 2. med. ki se nanaša na označevanje položaja atoma ali atomske skupine v molekuli: Najpogosteje zlorabljani so v našem športu beta blokatorji, ki znižujejo krvni tlak in s tem pomirjajo – glej tudi béta... E ← gr. bẽta 'druga črka grškega alfabeta'
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
bétva -e tudi bétev -tve ž (ẹ̑) - 1. raba peša zelo majhna količina; malenkost, trohica: izpijmo še to betvo; betva moke / premisliti do zadnje betve podrobnosti
- 2. bot. enojno brezlistno zelnato steblo, ki nosi cvet, cvete: kratka betva vijolice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
bétvica -e ž (ẹ̑) manjšalnica od betva:- a) betvica hrane / ekspr. zapravil je vse do zadnje betvice; niti za betvico ni boljši
- b) betvica šmarnice
♦ anat. dlačna, lasna betvica del dlake, lasu, ki moli iz kože
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
bi členek, zanikano nê bi in bi ne (é) z opisnim deležnikom dela pogojni naklon sedanjega časa, v zvezi z bil in opisnim deležnikom pogojni naklon preteklega časa; raba pogojnega naklona preteklega časa peša - 1. za izražanje možnosti, negotovosti: to bi bilo krivično; išče žensko, ki bi mu gospodinjila; dvomim, da bi bila tako bolna; stopil je na prag, da bi pogledal po trgu; vede se, kakor da bi me ne poznal; če bi malo pomislil, bi drugače govoril; ko bi se bil fant hotel učiti, bi bil šolo igraje izdelal; elipt.: kaj bi rad? sam ne ve, kaj bi
- 2. za (obzirno) izražanje želje, trditve: želeti bi bilo, da škodo poravnate; njegov predlog bi bilo dobro upoštevati; (ali) bi bili tako prijazni in mi knjigo posodili? gledališče naj bi tudi vzgajalo; ekspr.: o da bi imel vsaj malo miru! da bi ga strela! prav mu je, pa naj bi bil pazil
// v zvezi z naj za izražanje domneve: po časopisnih poročilih naj bi bil zakon tik pred sprejetjem
// navadno v zvezi z misliti, reči za izražanje omejitve na samo osebni odnos do česa: rekel bi, da to ni res - 3. z oslabljenim pomenom, v zvezi ne da bi za izražanje načina, kako poteka dejanje nadrednega stavka: planeš v sobo, ne da bi pozdravil; odšel je, ne da bi se bil poslovil
● pog. kaj bi tisto stvar nima pomena; ekspr. o tem ni da bi govoril ni potrebno, ni vredno govoriti; to je praznoglavec. Ne bi rekel zdi se mi, da ni; pog. če se je vrnil? Ne da bi jaz vedel mogoče, ne vem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
bibliofilíja -e ž (ȋ) ljubezen do (zbiranja) knjig: ni mogla razumeti njegove bibliofilije / bibliografija in bibliofilija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
bibliofílstvo -a s (ȋ) ljubezen do (zbiranja) knjig: bibliofilstvo je njegova edina strast
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
bibliomaníja -e ž (ȋ) strastno zbiranje knjig: njegova ljubezen do knjig je mejila že na bibliomanijo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
biciklíst -a m (ȋ) - 1. kdor se vozi s kolesom; kolesar: polna cesta biciklistov in pešcev / po drugi etapi so biciklisti počivali
- 2. pog., slabš. kdor je ponižen pred nadrejenimi in priganjaški do podrejenih: »Biciklist« pravijo na terenu tovarišu, ki »upogne hrbet navzgor, navzdol pa pritiska« (B. Kidrič)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
biciklízem -zma m (ī) - 1. vožnja s kolesom v prometu ali športu; kolesarstvo: motociklizem in biciklizem
- 2. pog., slabš. ponižnost do nadrejenih in priganjaštvo do podrejenih: satira na biciklizem in suženjsko pokornost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
bíčati -am nedov. (ī ȋ) - 1. tepsti z bičem: bičati do krvi
// knjiž. močno, ostro zadevati kaj: dež biča okna; piš biča obraz; vihar biča valove; toča ga biča po obrazu; pren. življenje ga biča - 2. ostro grajati: bičati napake, razmere; bičati s satiro
- 3. knjiž., redko zelo vznemirjati: kričanje mu biča živce
bičajóč -a -e: bičajoča ploha; bičajoče zbadljivke
bíčan -a -o: bičan od krivice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
bìk bíka m (ȉ í) - 1. odrasel samec goveda: rediti bika; gnati kravo k biku; plemenski bik; pobesnel bik; rjove ko bik; močen ko bik; pog. gleda ko zaboden bik, kakor bik v nova vrata zelo neumno ali začudeno; to ga draži kot rdeča ruta bika zelo
● pog. kamor je šel bik, naj gre še štrik če sem izgubil, zapravil veliko, lahko še to malenkost; zgrabiti bika za roge odločno se lotiti težkega, zahtevnega dela; ekspr. ne bodi se z bikom! ne nasprotuj človeku, ki ima večjo veljavo, moč kot ti; ne prepiraj se s trmastim človekom; rojen je v znamenju bika v času od 21. aprila do 21. maja - 2. ekspr. zelo močen in orjaški moški: ta bik vzdigne, kolikor hočeš; kako je močen in plečat, pravi bik
// slabš. neumen, omejen, zabit človek: bik neumni! dopovej tem bikom, če moreš!
♦ astr. Bik drugo ozvezdje živalskega kroga; zool. moškatni bik govedu podobna žival z dolgo dlako, ki živi v tundri, Ovibos moschatus
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
bíncelj -clja m (í) del noge pri konju ali govedu tik nad kopitom, parkljem; bicelj: konji so se do bincljev ugrezali v blato
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
bíogenétika -e [bijogenetika] ž (ȋ-ẹ́) genetika, ki se ukvarja s tehnologijo za preurejanje in spreminjanje genov: Biogenetika je prišla do stopnje, kjer se zdi mogoče, da bo v nekaj letih mogoče uporabiti celice zarodkov pri zdravljenju nekaterih do zdaj neozdravljivih bolezni E ← agl. biogenetics, nem. Biogenetik iz ↑bío… + (↑)genétika
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
bíokmetoválec -lca in bío kmetoválec -- -lca [bijokmetovaləc bijokmetovau̯ca] m, člov. (ȋ-ȃ) kdor se ukvarja z biokmetovanjem: Narava ni do biokmetovalcev nič bolj prizanesljiva kot do konvencionalnih E ↑bío… + (↑)kmetoválec
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
bíoplín -a [bijoplin] m (ȋ-ȋ) plin, ki nastane pri razgradnji organskih snovi in se lahko uporablja kot vir energije: proizvodnja bioplina; elektrarna na bioplin; Bioplin, ki bo nastajal pri vrenju živalskih iztrebkov, bo zagotavljal do dva megavata električne energije, elektrarna pa bo skrbela tudi za ogrevanje vode in zalagala okoliške kmete s kakovostnim gnojilom E ↑bío… + (↑)plín
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
bíoprideláva -e in bío prideláva -- -e [bijopridelava] ž (ȋ-ȃ) pridelava samo z uporabo naravnih, organskih snovi; biološka pridelava: Neki ekonomist mi je pred časom dejal, da bi, če bi male kmetije preusmerili v biopridelavo, lahko odprli od 150 do 180 tisoč delovnih mest E ↑bío… + ↑prideláva
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
bíseksuálec -lca m, člov. (ȋ-ȃ) kdor čuti spolno nagnjenje do oseb moškega in ženskega spola: Mnogi biseksualci pravijo: »Radi imamo človeka, ne njegov spol.« E univerbizirano iz bíseksuálen člôvek, môški
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
bíseksuálka -e ž, člov. (ȋ-ȃ) ženska, ki čuti spolno nagnjenje do oseb moškega in ženskega spola: Po namigovanju nekaterih medijev naj bi bila biseksualka, saj so jo večkrat ujeli, kako se je poljubljala z ženskami E ↑bíseksuálec
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
bíseksuálnost -i ž (ȋ-ȃ) spolna nagnjenost do oseb moškega in ženskega spola: Biseksualnost je spolna usmerjenost, pri kateri lahko enako intenzivno ljubiš moškega ali žensko E (↑)bíseksuálen
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
bíti bíjem nedov., 3. mn. stil. bijó; bìl (í ȋ) - 1. močno, ostro zadevati se ob kaj: dež bije ob okna; plešoče noge bijejo ob tla; debele kaplje so mu bile v lice; veter jim bije v obraz; toča bije po strehi / preh., pesn. kolesa bijejo enakomerno pesem; pren. luč bije v oči; trušč nam bije v ušesa
// udarjati z nogo, z roko ob kaj: biti s pestjo po mizi; konji bijejo s kopiti ob tla / konj bije in grize brca; togotno biti okoli sebe - 2. dajati komu udarce: bije in udriha; biti do krvi; biti po glavi; bije ga kot živino; biti se po čelu
// knjiž., z notranjim predmetom udeleževati se oboroženega boja: biti odločilno bitko; biti boj s sovražnikom; bitke se bijejo; pren. biti hude duševne boje - 3. navadno v zvezi z ura z zvočnim znakom naznanjati čas: ima stensko uro, ki bije; preh. njihova ura bije tudi četrti; ura kaže tri in bije dve; pol bije; nar. ura je bila osmo osem; brezoseb. deset je bilo; pravkar bije pet
- 4. navadno v zvezi s srce s širjenjem in krčenjem ritmično poganjati kri po žilah: srce mu še bije; srce bije divje, hitro; srce bije kot kladivo / žila komaj še bije / knjiž. kri živahno bije po žilah
- 5. v zvezi biti plat zvona z udarjanjem na zvon naznanjati nevarnost, nesrečo: ko je videl, da gori, je stekel v zvonik in začel biti plat zvona; brezoseb. plat zvona je bilo; pren. problem ni tako hud, da bi bilo treba biti plat zvona
// star. z udarjanjem povzročati, da glasbilo oddaja glasove; igrati, tolči: biti na cimbale; biti v boben - 6. knjiž., redko širiti se, prihajati od kod: iz zidu bije hlad; pren. iz njegovih besed bije sovraštvo
● kap bije na prag od konca strehe padajo kaplje na prag; knjiž. na koga bije sum kdo je osumljen; vznes. zdaj bije naša ura zdaj je nastopil ugoden čas za nas, za naše delo; zdaj smo mi na vrsti, da kaj storimo; ekspr. zadnja ura mu bije umira; skrajni čas je, da to stori; ekspr. njegovemu tiranstvu bije zadnja ura bliža se konec njegovega tiranstva; vznes. zdaj bije ura ločitve zdaj se moramo ločiti; iron. saj vemo, koliko je ura bila kakšen je položaj; star. tuja vrata ga bodo bila po petah ne bo imel svojega doma; ekspr. kaj ga pa biješ kaj počenjaš neumnosti; biti (si) takt s palico dajati (si) takt; raba peša otroci bijejo žogo igrajo nogomet; rumena barva hiše bije v oči neprijetno učinkuje; njegovo vedenje bije v oči je zelo opazno; star. srce mu za drugo bije ljubi drugo
♦ etn. kozo biti otroška igra, pri kateri igralci mečejo v stoječ predmet kamne, da bi ga prevrnili; rihtarja biti družabna igra, pri kateri eden od igralcev ugiba, kdo ga je udaril po zadnjici
bíti se - 1. udeleževati se oboroženega spopada, boja: biti se za svobodo; biti se do zadnje kaplje krvi, do zadnjega; biti se na življenje in smrt; pren. novo se bije s starim
// knjiž. dvobojevati se: zaradi žalitve se je bil z njim; star. biti se na sablje - 2. zelo si prizadevati za kaj: bili so se za delavske pravice
- 3. biti v nasprotju s čim: tako ravnanje bi se bilo z njegovimi nazori / barve se bijejo med seboj
bijóč -a -e: stopala je, bijoč s palico ob tla; bijoča ura; burno bijoče srce; v oči bijoča neumnost
bít -a -o nar.: hiša iz bite ilovice zbite, steptane; deca je večkrat »bita ko sita« (I. Potrč) tepena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
bítnost -i ž (ī) knjiž. bistvo, vsebina, narava: na dnu svoje bitnosti je asocialen / dotipati se do bitnosti vsega // eksistenca, obstoj, obstajanje: bitnost sveta; nagon po obrambi lastne bitnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
bláten -tna -o prid. (ā ȃ) pokrit z blatom: blatna cesta;
ležali so na blatnih tleh / blatne ravninske vasi
♦ med. blatna kopel kopel iz (zdravilnega) blata // umazan od blata: obut je bil v blatne čevlje; do gležnjev blatne noge; ekspr. ves sem blaten / blatna reka kalna, motnablátno prisl.: blatno sivo nebo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
bláto -a s (á) - 1. razmočena zemlja: blata je do gležnjev; gaziti blato; noge se jim vdirajo v mehko blato; oškropiti z blatom; cestno blato; mastno blato; krtača za blato / ti sediš doma, jaz sem pa dve uri mešal blato po hribih hodil po blatu
// ekspr. moralna propalost, pokvarjenost: utoniti, valjati se v blatu - 2. neprebavljeni delci hrane, ki jih organizem izloča skozi črevo: bolnikovo blato ima nenavadno barvo; bolnik težko iztreblja blato; pregledati blato; gosto, redko blato / iti na blato iztrebiti se
- 3. tudi mn., nar. močvirje: izsuševanje Kobariškega blata; V daljavi nekje proti Škocjanu so se svetila blata kot razlito srebro (I. Pregelj)
● ekspr. z združenimi močmi se bomo izvlekli iz blata rešili iz težkega položaja; ekspr. brskati po tujem blatu stikati za tujimi slabostmi; ekspr. nasprotniki me obmetavajo z blatom sramotijo, obrekujejo
♦ elektr. anodno blato ki se pri elektrolizi nabira pod anodo; med. zdravilno blato za zdravilne blatne kopeli
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
bláznost -i ž (á) duševna bolezen: neozdravljiva blaznost;
napad blaznosti / verska, zasledovalna blaznost // ekspr. kar je podobno duševni bolezni: saj to je blaznost, kar počneš
● do blaznosti razdražen zelo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
blízu prisl., blížje in blíže (í) - 1. izraža majhno razdaljo, ant. daleč:
- a) pri mirovanju: ljudje so blizu; hiše stojijo zelo blizu skupaj; tu blizu ni nikogar; od blizu pogledati; redko mož iz vasi blizu / biti resnici najbližje; ne poznam ga (od) bližje natančneje
- b) pri premikanju: priti blizu; stopiti bližje k oknu; najbližje ima do Kranja / prihaja bližje in bližje; čedalje, malo, še bližje
● prišli so od blizu in daleč od vsepovsod; sprl se je z nami, pa ga ni več blizu ne prihaja k nam; ne dá nikomur blizu je nedostopen; nihče mu ne more blizu je na takem položaju, da mu nihče ne more škodovati s svojo kritiko
- 2. izraža majhno časovno oddaljenost: poldne, pomlad je blizu; čas odločitve je blizu / predramil se je blizu pred polnočjo
- 3. s čustvenim dajalnikom izraža prijazno razmerje, duhovno sorodnost: te države so nam zelo blizu in prijateljske; mati mu je bolj blizu kot oče; umetnini sta si notranje blizu / publ. to poroča tisk, ki je blizu vladi
- 4. izraža precejšnje približevanje določeni polni meri; skoraj: hodila sta skupaj blizu dve leti; mesto ima blizu sto tisoč prebivalcev; tehta blizu dve kili / rod je blizu na tem, da izumre; redko govoril je blizu takole nekako; prim. bližji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
blízu predl., primernik blížje in blíže (í) z rodilnikom - 1. za izražanje majhne razdalje: delati blizu doma; vas blizu Metlike; stopiti bližje vrat / krogi blizu vlade / kako blizu sreče sem bil!
- 2. za izražanje majhne časovne oddaljenosti: blizu jutra, smrti; žena je blizu poroda; načrt je blizu uresničenja / brez snega je bilo do blizu božiča; blizu osmih je; mož je že blizu tridesetih
- 3. redko za izražanje precejšnjega približevanja določeni polni meri: tehta že blizu centa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
blížnji -ega m (ȋ) vsak človek v razmerju do drugih ljudi: vsak človek je moj bližnji;
ljubezen do bližnjega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
blížnji -a -e prid. (ȋ) - 1. krajevno malo oddaljen, ant. daljen: bližnji in daljni kraji; to je naš bližnji sosed; izlet v bližnjo okolico; doma je iz bližnje vasi / Bližnji vzhod
♦ film. bližnji posnetek posnetek, ki pokaže igralce od glave do pasu - 2. časovno malo oddaljen: bližnji dogodki so ga vznemirili; bližnja prihodnost; kmetje se pripravljajo za bližnjo trgatev
- 3. kakorkoli soroden, povezan s kom: srečal je bližnjega znanca; bližnji in daljni sorodniki; sam.: ped. od bližnjega k daljnemu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
blížnjica -e ž (ȋ) stranska krajša pot: skozi gozd drži bližnjica do velike ceste;
iti v vas po bližnjici;
strma bližnjica;
ve za bližnjico čez hrib
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
blížnjik -a m (ȋ) star. vsak človek v razmerju do drugih ljudi; bližnji m: koristiti svojemu bližnjiku;
ljubezen do bližnjika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
blôganje -a in blóganje -a s (ȏ; ọ̑) pisanje bloga: Poročilo o dostopu do informacij po svetu navaja, da je rastoče število aretacij blogerjev dokaz naraščajoče politične pomembnosti bloganja E ↑blôgati
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
bodílj -a m (ȋ) nar. pljučnica: Do kože sem moker. Bodilj dobim (I. Pregelj)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
bogoslóvje -a s (ọ̑) - 1. veda o bogu in o stvareh v odnosu do njega: študirati bogoslovje; profesor bogoslovja; stolica za bogoslovje
- 2. zavod za slušatelje bogoslovja: ustanoviti bogoslovje / iti, stopiti v bogoslovje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
bohoríčica -e ž (ī) črkopis pri Slovencih do srede 19. stoletja: pisati, tiskati v bohoričici;
bohoričica in metelčica;
boj proti bohoričici
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
bojevánje -a s (ȃ) glagolnik od bojevati se: izuriti se v bojevanju;
taktika bojevanja / star. bojevanje je trajalo do mraka oborožen spopad; boj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
boléstnost -i ž (ẹ̄) knjiž. lastnost, značilnost bolestnega: bolestnost misli
● knjiž. do bolestnosti občutljiv človek zelo, pretirano
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
bóljši -a -e prid. (ọ̑) - 1. primernik od dober: drugi osnutek je boljši kot prvi; skrbeti za boljšo kakovost; zdaj ima boljše pogoje; on je dosti, mnogo, precej boljši kot mi / zamudili so najboljši čas za setev najbolj ugoden
// letos je v šoli boljši kot lani ima boljši uspeh - 2. ki je višje, bolj kakovostne vrste: ves boljši les izvažajo; knjiga je tiskana na boljšem papirju / gojimo same boljše vrste
// namenjen za posebne, bolj svečane prilike: kupiti boljše čevlje; pripraviti boljše kosilo - 3. ekspr. družbeno, družabno višje stoječ: soba za boljše goste; zahajal je v boljše kroge; dekle iz boljše družine
● ekspr. biti v najboljših letih od 30. do 50. leta; šalj. to je moja boljša polovica žena; tega pri najboljši volji ne morem narediti kljub veliki pripravljenosti; sporočite jim naše najboljše želje želje za osebno srečo ob kakem dogodku, prazniku; preg. premislek je boljši kot dan hoda vsaka stvar naj se pred začetkom temeljito premisli; preg. boljši je vrabec v roki kakor golob na strehi koristneje je imeti malo, a zares, kakor pa veliko pričakovati, a ne dobiti; preg. srednja pot najboljša pot najbolj priporočljiva je zmernost, umerjenost v vsem; preg. boljša je prva zamera kot druga najbolje je medsebojne odnose kljub morebitni zameri urediti čimprej
bólje in bóljše prisl.: bolje bi bilo za vas, če bi takoj odpotovali; zdaj že bolje dela; on zna bolje gospodariti kot oče; začel se je bolje oblačiti; to morate bolje razložiti
● zdaj mu je že bolje se počuti bolj zdravega; preg. bolje drži ga, kot lovi ga bolje se je zadovoljiti s slabšo, a gotovo možnostjo
bóljši -a -e sam.: natočil jim je najboljšega najboljšega vina; povejte nam kaj boljšega / kot voščilo za rojstni dan, god želim vam vse najboljše; prim. dober
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
bólnost -i [u̯n] ž (ọ́) knjiž., redko lastnost bolnega: bolnost rasti
● ekspr. sanjariti do bolnosti zelo, pretirano
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
bóm bóš prihodnji čas od biti sem (ọ̑; četrti pomen ọ́) s povedkovim določilom - 1. izraža domnevo, verjetnost: jaz bom kako leto starejši od njega; do vznožja bo še uro hoda; to bo slika kakega starega mojstra; to bo najbrž res; vzroki neuspeha bodo kje drugje
- 2. ekspr. izraža ukaz: ali boš tiho! nič nam ne boste ukazovali / menda ne boš sam kuhal, če so ženske pri hiši
- 3. v zvezi z naj izraža željo: čevlji naj bodo trpežni
// nav. elipt. izraža ne popolnoma prostovoljno privolitev: ali sme v kino? No, pa naj bo - 4. v vezniški rabi, v dopustnih odvisnih stavkih, v zvezi z naj za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči: naj bo še tako zvit, mene ne bo prevaral / naj (si) bo pozimi ali poleti, nikoli ni nosil klobuka; prim. biti sem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
borélija -e ž (ẹ́) 1. biol. spiralasta bakterija iz rodu Borrelia: V različnih raziskavah so ugotovili, da je v Sloveniji z borelijami okuženih od 11 do 82 odstotkov klopov 2. bolezen, ki se prenaša s piki klopa, okuženega z bakterijo borelijo; borelioza, lymska bolezen, lymska borelioza: zboleti za borelijo; Zdravljenje borelije v akutni fazi dokaj uspešno izvaja uradna medicina, in sicer z bolnišničnim zdravljenjem z antibiotiki E ← nlat. Borrelia po francoskem bakteriologu Amédéeju Borrelu (1867–1936)
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
boríti se -ím se nedov. (ī í) - 1. udeleževati se oboroženega spopada, boja: boriti se s sovražnikom; junaško se je boril; bataljon se je boril do zadnjega moža; boriti se na nož, na življenje in smrt; boril se je kakor lev; pren. boriti se zoper obup; boriti se sam s seboj; boriti se s težavami; več ur se je boril z valovi
- 2. zelo si prizadevati za kaj: tekmovalec se bori za prvo mesto; boriti se za kruh, za obstoj, za pravice; bori se, da bi obdržal svoj položaj
// v zvezi s s, z s težavo upirati se čemu: boriti se s solzami, s spancem - 3. ekspr. težko hoditi skozi kaj ovirajočega: boriti se skozi zamete
● šalj. že štiri dni se krepko bori s cvičkom ga pije; boriti se s smrtjo biti v agoniji, umirati; v Parizu se je hudo boril s francoščino jo je težko in slabo govoril; knjiž. boriti se z mlini na veter spopadati se z namišljeno nevarnostjo; publ. boriti se z ramo ob rami skupaj, složno
borèč se -éča -e: boreč se za enakopravnost; boreče se države
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
bosopétiti -im nedov. (ẹ́ ẹ̑) ekspr. hoditi bos: še v nedeljo je bosopetila / vsak dan je moral celo uro bosopetiti do šole
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
botrovánec -nca m, člov. (á) otrok v odnosu do botra, človeka, ki mu gmotno pomaga, zlasti pri šolanju: V zahvalo botrovanec neznancu le tuintam napiše pismo, ki ga naslovi na mariborsko škofijsko Karitas, od koder potuje na pravi naslov E (↑)botrováti
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
bráda -e stil. -é ž, rod. mn. brád (á) - 1. spodnji del obraza: podpirati si brado; zapet do brade; z brado pridržati šal; gola, koščena, okrogla brada; jamica na bradi
- 2. dlakava rast na obrazu: brada mu raste, sega do pasa; briti, gladiti, nositi brado; pustiti rasti brado; častitljiva, črna, dolga, močna, gosta, trda, kratko pristrižena, siva brada; gospod s kozjo brado / Matjaževa brada brada pravljičnega kralja Matjaža
// kot vzklik pri prerokovi bradi - 3. kar je podobno bradi: z vej visijo brade lišaja / brada pri govedu, konju mahedrava koža pod vratom; brada pri divjem petelinu šop peres na grlu
// žarg. gamsova brada gamsov čop
● pog. ta dovtip ima že brado je star; ima dve bradi brado s podbradkom; star. dajati na brado na upanje; smehljati se v brado sam pri sebi; zastar. viseti za brado biti odvisen; pog. problem z brado star; preg. bog je sam sebi najprej brado ustvaril vsak poskrbi najprej zase
♦ agr. brada na koruznem storžu lasje, laski; bot. travniška kozja brada travniška rastlina z bledo rumenim koškom in ozkimi listi, Tragopogon pratensis; čeb. brada deščica pred žrelom panja; friz. cesarska brada dvodelna; francoska brada z dolgimi, v spodnjem delu v tri pramene razdeljenimi kocinami; mornarska brada navzgor počesana; les. brada zatrgani del pri štoru, pri tramu; metal. brada odvečni material pri odlitkih, ki ostane na stikih kalupov, modelov; teh. brada del ključa, ki prijemlje v ključavnico; vrtn. judovska brada lončna rastlina z okroglimi listi in visečimi živicami, Saxifraga sarmentosa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
bráhiterapíja -e ž (ȃ-ȋ) med. radioterapija, pri kateri se majhni viri sevanja vstavijo v tumor ali zelo blizu njega: Z večletnimi analizami smo prišli do ugotovitve, da so rezultati brahiterapije zelo dobri oziroma enako dobri kakor operacije E ← agl. brachytherapy, frc. brachythérapie iz gr. brakhýs 'kratek, bližnji' + (↑)terapíja
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
branílec -lca [u̯c in lc] m (ȋ) - 1. kdor odvrača napad: branilci so se morali vdati; napadalci so premagali branilce
// kdor varuje, ščiti: branilci domovine / branilec morale, resnice
● publ. branilec naslova prvaka kdor tekmuje za pravico do naslova prvaka, pridobljenega na prejšnjem tekmovanju - 2. odvetnik, ki brani, zagovarja obtoženca: branilec je navajal olajševalne okoliščine
- 3. šport. obrambni igralec pri nekaterih igrah z žogo: branilec je prestregel žogo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
braníti in brániti -im nedov. (ī á) - 1. odvračati napad: braniti most, prehod čez reko; ko je branil tovariša, je bil še sam ranjen; ekspr. braniti do zadnje kaplje krvi, na življenje in smrt; braniti z orožjem; hrabro, srdito braniti; ni napadal, ampak se je samo branil; posadka se ni mogla več braniti / telo se brani pred mikrobi
// varovati, ščititi: armada brani naše meje / votlina jih je branila pred dežjem in soncem / braniti čast, pravico - 2. z dajalnikom preprečevati, ne dovoljevati: nihče ji ne more braniti, da ne bi tega storila / težke misli mi branijo spati; to je edina stvar, ki mi brani oditi / elipt.: žena mu brani pijačo; branili so ji (iti) na ples; starši so mu jo branili odsvetovali, da bi se poročil z njo
- 3. odvzemati, zmanjševati krivdo, zagovarjati: brani ga dober odvetnik; vsi so jo obsojali, samo ona jo je branila; obtoženec se brani s prostosti
// dokazovati pravilnost ideje, mnenja: trdovratno je branil svoje stališče; braniti kaj z dokazi
● ekspr. kar šel bom. Kdo ti brani? pojdi, če hočeš; publ. barve svoje države je uspešno branil na tekmovanju je kot reprezentant svoje države dosegel športne uspehe; publ. braniti naslov tekmovati za pravico do naslova, pridobljenega na prejšnjem tekmovanju
♦ šah. braniti figuro zavarovati; šol. braniti disertacijo pred komisijo zagovarjati disertacijo; šport. braniti vrata igrati v vratih, v golu
braníti se in brániti se odklanjati, ne marati: otrok se brani zdravila / braniti se časti / hvalili so ga, on pa se je branil, češ da ni napravil nič posebnega; vzemi, kaj se braniš kakor kmečka nevesta v zadregi; zelo
// upirati se, zoperstavljati se: sklonil se je k nji in jo poljubil. Ni se branila; star. težko se je branil silnim prošnjam
● domače potice se nikoli ne branim imam jo rad; brani se izročiti ključe noče jih izročiti; ekspr. na vse kriplje, z vsemi štirimi se je branil iti zelo; dražili so jo, da ima fanta, a se je branila, da ne govorila, zatrjevala
branèč -éča -e: padel je, braneč domovino
bránjen -a -o: letala so napadla najmanj branjeno pristanišče; žarg., šport. dobro branjena žoga
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
bràt bráta m, im. mn. brátje stil. bráti (ȁ á) - 1. moški v odnosu do drugih otrok svojih staršev: to je moj brat; sta brat in sestra; ima brata; pravi brat; rodni, star. rojeni brat; starejši brat; brat moje žene; podobna sta si kakor brat bratu / popol(i) brat; knjiž. solunska brata Ciril in Metod
// vznes. pripadnik istega ali sorodnega naroda: izdajati brate; južni bratje; bratje Čehi; Slovani smo bratje po krvi / vsi ljudje smo bratje - 2. vznes. kdor je komu soroden po mišljenju ali usodi: bil mu je brat po duhu in po srcu; brata v nesreči / kot nagovor Le malo vam jedila, bratje, hranim (F. Prešeren) / šalj. to so njegovi vinski bratje / brat po mleku človek, ki ga je dojila ista ženska
- 3. član samostanskega reda, ki ni duhovnik: samostanski brat; brat vratar
// nekdaj naslov za člana istega telovadnega društva: brat načelnik
● ekspr. vsi so vedeli, da je vinski brat da rad pije, poseda po gostilnah; ekspr. hiša je med brati vredna milijon cena hiše je nizka; ekspr. kakor brata sva si velika prijatelja
♦ etn. deseti brat po ljudskem verovanju deseti sin, ki mora z doma po svetu; rel. češki bratje husitska verska sekta, razširjena zlasti na Češkem in Moravskem; manjši bratje frančiškani; usmiljeni bratje samostanski red, ki se posveča strežbi bolnikov
bráte ekspr.: dobro srečo, brate; ne boš, brate!
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
brátski -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na brate: simpatije do bratskih narodov;
bratska skupnost narodov Jugoslavije / bratski pozdrav; gojiti bratska čustvabrátsko prisl.: bratsko si deliti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
brátstvo -a s (ȃ) razmerje kot med brati: bratstvo vseh ljudi / bratstvo in enotnost jugoslovanskih narodov; svoboda, enakost, bratstvo geslo francoske revolucije // cesta bratstva in enotnosti od Ljubljane do Djevdjelije; odlikovan z redom bratstva in enotnosti
♦ zgod. enota krvno sorodnih rodov v rodovno-plemenski družbi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
brazgotínjenje -a s (ȋ) med. proces nastanka brazgotine: Da bi bil proces brazgotinjenja čim ugodnejši in krajši, je treba brazgotino vsakodnevno deset do dvajset minut masirati E (↑)brazgotíniti se
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
brég -a m, mn. bregóvi stil. brégi; mest. mn. stil. bregéh (ẹ̑) - 1. pas zemlje ob vodi: voda izpodjeda, odnaša breg; reka je prestopila bregove; priveslati do brega; odriniti od brega; plavati proti bregu; reka stopi, udari čez bregove; valovi butajo, pljuskajo ob breg; nizek, peščen, skalnat breg; breg jezera, reke / desni breg reke gledano v smeri toka
// morski breg / stopiti na breg na kopno, na suho; pren. Ti se ne boš mogla nikoli odtrgati od svojega sveta in je zato bolje, da pretrgaš vse zveze z menoj, ki stojim odločno na nasprotnem bregu (M. Mihelič) - 2. nagnjen svet, strmina: hiše so pomaknjene v breg; stekel je po bregu v dolino; hud, položen, strm breg / pesn. breg in dol; v breg hoditi, voziti navkreber; postavil si je hišo na bregu na hribu; hiša v bregu na pobočju
● nar. izpod brega gledati jezno, grdo; pog. ima nekaj za bregom nekaj skriva, taji; nekaj skrivaj pripravlja, namerava storiti; preg. tiha voda bregove dere na zunaj tih, miren človek je zmožen storiti kaj nepričakovanega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
brenčáti -ím nedov., brénči in brênči; brénčal in brênčal (á í) - 1. oglašati se z enakomerno tresočim se glasom: čebela, muha brenči / preh. gredoč si je brenčal pesem mrmraje pel
// dajati živalskemu brenčanju podoben glas: kolovrat brenči; zvonec na vratih je ostro brenčal; brezoseb. v glavi mu je kar brenčalo od teh dogodkov; pren. še vedno mu brenčijo v ušesih njene besede - 2. brenčeč letati: čebele brenčijo od cveta do cveta; komar mi brenči okoli ušes; pren. take misli so mu brenčale po glavi
- 3. pog. kazati ljubezensko vznemirjenost, biti zaljubljen: štirinajst let ji je, pa že brenči; na stara leta je začel brenčati / za Janezom brenči
brenčèč -éča -e: brenčeč glas; brenčeča vrtavka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
brêsti brêdem nedov., brêdel in brédel brêdla, stil. brèl brêla (é) - 1. hoditi po vodi, po čem ovirajočem: stopil je v reko in začel bresti; bresti vodo do kolen; bresti sneg; bresti čez reko; bresti skozi grmovje, po blatu
● ekspr. bresti v dolgove zelo se zadolževati; ekspr. bredli so po krvi umorili so mnogo ljudi - 2. redko premikati prste, roke v čem gostem; broditi: bresti z roko po laseh
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
brez predl., z rodilnikom - 1. za izražanje odsotnosti, manjkanja koga ali česa: biti brez dela; umrl je brez oporoke; brez potrebe se razburjaš; izginiti brez sledu; otrok je brez staršev; posestvo brez dolga; meso brez kosti; letalo brez pilota; človek brez vesti / sam brez kake priče, brez vsake priče; nar. brez nobenega vzroka brez kakršnegakoli vzroka; evfem. pot ni brez nevarnosti je nevarna; evfem. trudi se, ne brez uspeha z uspehom; publ. naskakovali so brez ozira na žrtve neglede na žrtve; elipt.: mož ima denar, o, ni brez; pog. čaj brez sam čaj
● ekspr. zdaj je brez dvoma prepozno prav gotovo; prišli so vsi brez izjeme prav vsi; pog. plačal je brez nadaljnjega ni se obotavljal plačati; ekspr. brez števila ljudi zelo mnogo; pog. ta denar ti brez vsega posodim rad; ne da bi se obotavljal; ekspr. o tem se povsod šušlja, čisto brez nič ne bo nekaj je najbrž res; preg. brez dela ni jela
♦ ptt vzorec brez vrednosti - 2. z glagolskim samostalnikom za izražanje dejstva, da se dejanje ni zgodilo: iti v kino brez dovoljenja; ubogati brez odlašanja; oditi brez pozdrava; prebiti noč brez spanja / neprav. vstopiš, brez da bi potrkal ne da bi potrkal
- 3. za izražanje pogoja, ki preprečuje nastop dejanja: brez knjig mu je dolgčas; brez njega bi ne mogla živeti
- 4. za izvzemanje: tudi brez tebe nas bo dovolj; imeli so deset jedi brez sadja in slaščic; polk je imel velike izgube, čez sto brez ranjencev in bolnikov ne vštevši ranjence in bolnike
- 5. star., zlasti s števnikom za izražanje dejstva, da manjka del do polnosti: mož jih ima že devetdeset brez dveh
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
brezbrížen -žna -o prid., brezbrížnejši (ī) - 1. ki je brez zanimanja, ravnodušen: postal je otopel in brezbrižen; delal se je brezbrižnega; brezbrižen do vsega dogajanja; brezbrižen za okolico / vedno je kazal brezbrižen obraz
- 2. redko brezskrben: brezbrižen postopač
brezbrížno prisl.: brezbrižno in hladno gleda umetnino; brezbrižno pohajkovati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
brezbrížnost -i ž (ī) - 1. nezanimanje, ravnodušnost: kazal je brezbrižnost do vsega; zapadel je v popolno brezbrižnost; govoril je z narejeno brezbrižnostjo; brezbrižnost do perečih problemov; brezbrižnost za kulturo
- 2. redko brezskrbnost: s svojo brezbrižnostjo jo je za trenutek raztresel; lahkotna brezbrižnost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
brezčútnost -i ž (ū) lastnost brezčutnega človeka: neusmiljena brezčutnost ljudi / polastila se ga je brezčutnost; brezčutnost do sreče ali nesreče / histerična brezčutnost kože
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
brezdímen -mna -o prid. (ī ȋ) ki je brez dima: brezdimni plamen;
majhni brezdimni ognji
♦ agr. brezdimna sušilnica sušilnica, v kateri dim ne pride do sadja; kem. brezdimni smodnik smodnik, ki ob eksploziji, vžigu ne daje dima
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
brezdomovínstvo -a s (ȋ) stanje človeka brez domovine: životari v večnem brezdomovinstvu / brezdomovinstvo umetnika / pisatelju so očitali brezdomovinstvo brezbrižnost do domovine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
brezoblíčnost -i ž (ī) knjiž. lastnost, značilnost brezobličnega: brezobličnost gmote / spačen do brezobličnosti; pred očmi se mu megli, vse prehaja v brezobličnost / brezobličnost novih pojmov ga draži / brezobličnost množice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
brezobzírnost -i ž (ī) lastnost brezobzirnega človeka: njegova cinična brezobzirnost;
biti odkrit do brezobzirnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
brezskrupulóznost -i ž (ọ̑) knjiž. brezobzirnost, brezvestnost: prišel je do svojega položaja z ambicioznostjo in celo brezskrupuloznostjo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
breztáktnost -i ž (ȃ) lastnost breztaktnega človeka: s tem je samo dokazal svojo breztaktnost / breztaktnost do kolegov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
brezúmje -a s (ȗ) knjiž. brezumno stanje: blaznost in brezumje / nepreračunljivo, slepo brezumje / vsa stvar je nerodno, veliko brezumje brezumno ravnanje, početje
● ekspr. sestradan, predan do brezumja popolnoma, čisto
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
brezúmnost -i ž (ū) knjiž. lastnost brezumnega človeka: očital ji je brezumnost / uganjali so mladostne brezumnosti // redko brezumno stanje: vse, kar je storil, je storil v brezumnosti
● ekspr. vesel do brezumnosti zelo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
brezúpnost -i ž (ū) lastnost, značilnost brezupnega: brezupnost bolezni, razmer / knjiž. pogrezniti se v brezupnost brezup
● ekspr. vse je do brezupnosti zavoženo popolnoma, čisto
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
brezvéjnat -a -o prid. (ẹ̑) redko ki je brez vej: bukev z brezvejnatim deblom do polovice višine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
brežína -e ž (í) - 1. pas zemlje ob vodi; breg: priveslala je do brežine; morje bije ob brežine; peščena brežina
- 2. vzpetina nad ravnino: pognal se je po brežini; kmetija leži v brežini; prisojna, skalnata, strma brežina
// grad. strma poševna stran pri nasipu, useku: utrjevati, zavarovati brežine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
brodíti bródim nedov. (ī ọ́) - 1. hoditi po čem ovirajočem: do kolen broditi po blatu; broditi skozi resje
● ekspr. menda kar brodi po denarju ga ima v preobilju; ekspr. globoko je brodil po krvi umoril je mnogo ljudi - 2. hoditi brez cilja, brez orientacije; bloditi: broditi po svetu; broditi po travnikih in gozdovih; pren. samo dekleta mu brodijo po glavi; misel na beg mu neprestano brodi po glavi
- 3. premikati prste, roke v čem gostem: brodila mu je po laseh; otrok brodi z rokami po snegu / race brodijo s kljunom po vodi; broditi z žlico po juhi
- 4. zastar. pluti: dolga leta je brodil po morju
brodèč -éča -e: s prsti brodeč po beli bradi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
brózgati -am nedov. (ọ̑) - 1. hoditi po čem mokrem in udirajočem se: dolgo uro je brozgal po globokem močvirju; do kolen brozgati v snežnici
- 2. riti, mešati z rokami, z nogami: otroci, race brozgajo po mlakuži
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
brusíti1 in brúsiti -im nedov. (ī ú) - 1. delati rezilo ostro: brusiti dleto, koso, nož, orodje; na suho brusiti / mačka brusi kremplje; miška si brusi zobe
- 2. z brusom obdelovati predmete: brusiti kamen, steklo; brusiti tlak; fino, grobo brusiti; ročno, strojno brusiti / brusiti z abrazivom / zobozdravnik brusi zob
- 3. drgniti ob kaj: purani brusijo s perutnicami po tleh / golob si brusi kljun ob kamen
- 4. knjiž. dajati čemu bolj izdelano podobo: debata brusi mnenja; brusiti okus občinstva
● ekspr. ljudje si že brusijo jezike veliko govorijo o tem, opravljajo; ekspr. brusiti noge, pete hitro hoditi, teči; zastar. brusiti pero vaditi se v pisateljevanju, pisati
♦ etn. škarjice brusiti otroška igra, pri kateri se igralci lovijo od drevesa do drevesa; lov. divji petelin brusi poje zaključni del svojega speva; papir. brusiti les z brusilnikom pridobivati iz lesa lesovino
brúšen -a -o: brušen diamant; brušeni kozarci; brušeno ogledalo; mojstrsko brušena proza
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
brutálnost -i ž (ȃ) surovost, grobost, nasilnost: brutalnost se mu bere že na obrazu;
vse to izvira iz njegove brutalnosti;
odslovil jo je z vso brutalnostjo // surovo dejanje ali ravnanje: dovoljuje si vse mogoče brutalnosti; prepiri so se stopnjevali do skrajnih brutalnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
bugárštica -e ž (ȃ) lit. hrvaškosrbska ljudska epska pesem, katere verz ima od štirinajst do osemnajst zlogov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
buhtéti -ím nedov. (ẹ́ í) - 1. goreti z močnim plamenom: ogenj buhti; pren. v pesnitvi buhti sovraštvo do okupatorja
- 2. redko oddajati vročino in vonj: iz peči vzeti hlebci buhtijo
buhtèč -éča -e: buhteča bakla
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
búndestág -a m (ȗ-ȃ) spodnji dom nemškega parlamenta: nemški bundestag; poslanci bundestaga; predsednik bundestaga; Nemški kancler, ki bo od prvega zasedanja bundestaga do imenovanja novega predsednika vlade le še vršilec dolžnosti, se o svoji prihodnosti še ni izrekel E ← nem. Bundestag iz Bund 'zveza' + Tag v pomenu 'srečanje, zbor'
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
búrja -e ž (ú) - 1. močen severovzhodni veter: burja brije, piha, vleče, se zaganja; burja piska, žvižga; burja prepiha do kosti, razpiha oblake; mrzla, ostra burja; planil je v sobo kot burja / okno je obrnjeno proti burji / kraška burja; pren. burja življenja
- 2. ekspr. razburjenje, vznemirjenje: kaj mu je, da je s tako burjo odšel; izjava je povzročila dosti burje
- 3. ekspr. vihrav človek: ne bodi burja; burja burjasta
- 4. nar. alpska grmičasta rastlina z rdečimi cveti; dlakavi sleč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
búrka -e ž (ȗ) 1. širok trak, kos blaga, s katerim si muslimanke pokrivajo obraz: Iz vozila so izstopile tri ženske, pokrite z burko, ruto z odprtino v višini oči 2. vrhnje oblačilo muslimank v obliki ogrinjala, ki pokriva telo od glave do peta: Talibanski režim je ženskam zapovedoval, da se odenejo v burke, tradicionalna oblačila, ki povsem zakrijejo telo in obraz E ← agl. burqa, nem. Burka ← arab. burḳuʿ
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
cánkar -ja m, živ. (á) pog., v letih od 1991 do 2007 bankovec za deset tisoč slovenskih tolarjev: ponarejeni cankarji; Med kupci je bilo tudi znatno število takih, ki so s cankarjem poskušali kupiti škatlico cigaret, nazaj pa so dobili kar lep kupček evrov E po pisatelju Ivanu Cankarju (1876–1918), upodobljenem na bankovcu
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
caraván in karaván -a [ka-] m (ȃ) - 1. osebni avtomobil, katerega karoserija se razlikuje od navadne po do konca zadnjega dela podaljšani strehi: v caravanu je za zadnjimi sedeži še veliko praznega prostora / opel caravan
- 2. tur. stanovanjska prikolica: udoben caravan z mizico in posteljama; neskl. pril.: karoserija v caravan izvedbi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
CD -ja in -- [cẹdé -êja] m (ẹ̑ ȇ) krat. 1. optična digitalna plošča za shranjevanje podatkov; CD-plošča (1), CD-rom, cede (1), cedejka (1), cederom, kompaktni disk, kompaktna plošča, zgoščenka (1): Pred nekaj meseci je izšel CD s koncertnimi posnetki 2. podatki, navadno glasba, posneti na taki plošči; CD-plošča (2), cede (2), cedejka (2), zgoščenka (2): Ko sem si prvič zavrtel CD v avtu, nisem mogel verjeti, da sta en človek in ena električna kitara lahko tako močna E ← agl. CD, kratica za c(ompact) d(isk), dobesedno 'zgoščen disk' kot opozicija do 12-palčnega laserskega diska, agl. laser disk
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
cél -a -o tudi -ó [ceu̯] prid. (ẹ̑ ẹ́) - 1. ki ni razdeljen na kose, dele: na policah so ležali celi in razrezani hlebci; skleda celega krompirja; vlaganje celih kumaric
// ki še ni načet: kolač je še cel, ga še niso pokusili; sod je še cel; naše zaloge so cele
// ki ni poškodovan: pri bombardiranju ni ostala niti ena hiša cela; cela in obtolčena posoda / cela žoga nepreluknjana, nepredrta; srajca je še cela ni še nič raztrgana
// stopiti v cel sneg nepregažen, neprehojen; pog. iz tepeža je prišel cel brez ran, poškodb - 2. ki predstavlja glede na določeno količino ali obseg polno mero: ta mesec ni dobil cele plače; otrokom ne dajo cele porcije hrane; popil je celo skodelico mleka / plačati je moral celo karto / ura bije cele ure in četrti / cel grunt nekdaj posestvo, ki obsega približno 15—20 ha
// ki zajema določeno stvar v njenem polnem obsegu: prebral je celo knjigo; poslikal je celo steno; celo popoldne je ležal; s celim telesom se je nagnil skozi okno / novica se je razširila po celi deželi; celo življenje je pridno delal; pog. babnica je celo vožnjo klepetala med vso vožnjo; po cele noči je kvartal in popival / ekspr.: cel svet že to ve vsi ljudje; cela vas se mu smeje vsi vaščani - 3. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: dobil je cel kup pisem; na semenj so gnali cele črede živine; za celo glavo je višji od tebe; celo uro, večnost te že čakam; cela vrsta problemov je ostala nerešena; tako sem lačen, da bi pojedel celega vola
// omejuje pomen samostalnika, na katerega se veže: saj si že cel mož; postal je cel umetnik; kmalu bo cela gospodična; pripravili so nam celo gostijo; pog. iz te malenkosti je nastala cela afera
// poudarja majhno količino: cele tri dinarje je vredno; prijavilo se je celih pet ljudi; na razpolago imam celi dve minuti
● ekspr. biti cel človek moralno neoporečen, dosleden človek; to delo zahteva celega človeka vse človekove fizične in umske sposobnosti; pog., ekspr. tam je cel hudič godijo se neprijetne, težke reči; ekspr. sin je cel oče zelo mu je podoben; ekspr. tega ne dam za cel svet sploh ne, pod nobenim pogojem; ekspr. propadli so na celi črti popolnoma, v celoti; pog., ekspr. odnesti celo glavo, celo kožo nepoškodovan priti iz tepeža, boja; ekspr. naredi tako, da bo volk sit in koza cela da bo prav za obe strani
♦ bot. celi list list, pri katerem listna ploskev ni razdeljena; mat. celo število število, ki nima delov enote; muz. celi ton interval velike sekunde; šport. osvojiti celo točko; tisk. knjiga je vezana v celo platno, celo usnje ima platnen, usnjen ovitek
céli -a -o sam.: zastar. dobil ga je do celega na svojo stran popolnoma, docela; gaziti na celo, v celo, po celem po nepregaženem, neprehojenem snegu; ekspr. to si je na celem, s celega izmislila popolnoma, čisto; star. konj se je na celem ustavil iznenada, nepričakovano; star. v celem je stvar dobra (gledano) v celoti; na njem ni ostalo nič celega; obleka iz celega v enem delu
♦ mat. ena cela, pet stotink 1,05
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
centrístični -a -o prid. (í) polit. ki je v zvezi s centristi ali centrizmom: centristične stranke; Na pobudo koalicijskega partnerja je prišlo do izglasovanja nezaupnice centristični vladi E ↑centríst
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
cepèr -éra in -êra m (ȅ ẹ́, é) star. trohica, betvica: od njega ne boš dobil niti cepera;
pokradli so mi vse do zadnjega cepera
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
cepíti in cépiti -im nedov. (ī ẹ́) - 1. po dolgem razsekovati, klati: cepiti drva / lasje, nohti se cepijo / cesta se cepi na dvoje
- 2. ločevati v dele, skupine: spori so začeli cepiti stranko; naše moči se cepijo
♦ fiz. nevtroni cepijo izotop urana - 3. nedov. in dov. vstavljati cepič, požlahtnjevati s cepljenjem: cepiti divjake, vrtnico; cepiti merlot na ameriško trto / cepiti v precep, za lub; pren. cepiti evropsko umetnost na domačo tradicijo
- 4. nedov. in dov. vnašati v telo cepivo: cepiti otroka; cepiti prašiče proti rdečici; zaščitno cepiti / pog. koze cepiti proti kozam
● ekspr. cepiti dlako razčlenjevati problem do nepomembnih malenkosti
cépljen -a -o: cepljena rastlina, trta; cepljeno usnje; biti cepljen proti davici
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
cerkvén -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na cerkev: cerkveni stolp, zvon;
cerkvena vrata / cerkveni ključar; cerkveni pevci / cerkveni dostojanstveniki; cerkvena hierarhija; cerkvene zapovedi; cerkveno pravo, sodišče / cerkveni pogreb; cerkvena pesem, umetnost; reven kot cerkvena miš zelo
♦ lingv. cerkvena slovanščina obredni slovanski jezik od 12. stoletja dalje; rel. cerkveni očetje krščanski pisatelji iz prvih sedmih stoletij; cerkveni zbor zborovanje škofov in teologov, na katerem rešujejo vprašanja doktrinarnih in disciplinskih zadev cerkve; cerkvena politika politika cerkve; načela, po katerih ureja država odnose do cerkve; cerkveno leto leto, ki se začne z adventomcerkvéno prisl.: cerkveno se poročiti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
césta -e ž, mn. stil. cesté (ẹ́) - 1. širša, načrtno speljana pot, zlasti za promet z vozili: ceste se križajo, vzpenjajo; kam drži, pelje ta cesta; prečkati cesto; zapeljati s ceste; priti na cesto; stati na cesti; vas leži ob cesti; iti, voziti se po cesti; dolga, ravna, široka cesta; blatna, poledenela cesta; asfaltirana, makadamska cesta; cesta Ljubljana-Zagreb / pesn. bela cesta / dela pri cesti pri gradnji ali vzdrževanju ceste
// avtomobilska cesta namenjena za motorni promet; dovozna, enosmerna, glavna, gozdna, hitra, javna, obvozna, slepa cesta; cesta prvega reda ki povezuje države, republike ali gospodarsko in turistično pomembna središča
// pesn. Morja široka cesta peljala me je v mesta (F. Prešeren) - 2. redko, s prilastkom razdalja, ki jo je treba preiti do namembnega kraja; pot: cesta do tja je še dolga; izbral si je najkrajšo cesto; pren. njegova življenjska cesta je bila kratka
- 3. redko možnost za premikanje iz enega kraja v drugega; pot: tu ni več nobene ceste / tu ni ceste ni dovoljen prehod; pren. ljudje so postavili medse pregrade, zapravili vest in zapravili ceste (M. Klopčič)
- 4. redko način, sredstvo za dosego česa; pot: do učenosti ne drži gladka cesta
● slabš. otroka je vzgajala cesta prepuščen je bil slabim vplivom pouličnega življenja; ekspr. kar dobro je meril cesto pijan se je opotekal po njej; miličnik odpira in zapira cesto dovoljuje in prepoveduje prehod; ekspr. čudna poroka, kar s ceste jo je pobral ni dosti vedel o njej, o njeni družini in življenju; ekspr. pognati, postaviti, vreči koga na cesto dati koga iz službe ali iz stanovanja; ekspr. biti na cesti biti brez službe ali brez stanovanja; na cesti je bil že mrak zunaj je bilo že temno; ekspr. zmeraj je na cesti vedno hodi okrog, nikoli ga ni doma; ekspr. misliš, da denar na cesti pobiram! da ga na lahek način zaslužim; zastar. železna cesta železnica, vlak
♦ astr. Rimska cesta medlo se svetlikajoči pas na nebu, ki ga sestavljajo številne, zelo oddaljene zvezde; avt. hitra cesta za vozila z večjo hitrostjo; odprta cesta na kateri ni omejitve hitrosti; prednostna cesta na kateri imajo vozila prednost pred vozili z drugih cest; urb. dvopasovna cesta; vpadna cesta ali cesta vpadnica ki povezuje središče mesta z zunanjimi četrtmi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
céstniSSKJ -a -o prid. (ẹ̑) céstni obróč -ega -a m (ẹ̑, ọ̑)
cesta, pot, speljana v obliki obroča okrog naseljenega kraja: ljubljanski cestni obroč; notranji cestni obroč; Treba bo dokončati cestni obroč okoli mesta in glavne ceste spremeniti v šestpasovnice
céstna ovíra -e -e ž (ẹ̑, ȋ)
podolgovata nizka izboklina, ki poteka prečno čez cestišče, namenjena omejitvi, zmanjševanju hitrosti vožnje; grbina, ležeči policaj: Da ne bi prišlo do kake hujše prometne nesreče, predlagam, da bi se na tej cesti zgradilo cestne ovire (grbine), ki bi preprečile veliko hitrost
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
chardonnay -ja cit. [šardoné -êja] in šardoné -êja m (ẹ̑ ȇ) 1. trta z majhnimi do srednje velikimi, zbitimi, koničastimi grozdi cilindrične oblike, po izvoru iz Francije: Suho peneče se vino je narejeno iz chardonnayja, modrega pinota in rebule | Letos so pustili 40 arov vinograda z nasadom šardoneja v bližini cerkve na Kapeli 2. zlatorumeno kakovostno vino iz grozdja te trte s cvetno ali sadno aromo: Chardonnay se je štiri mesece staral v barikih in diši po zrelem sadju in nežni vanilji | K pečenemu odojku se prilegajo barikiran šardone, malvazija in sivi pinot E ← frc. chardonnay po krajevnem imenu Chardonnay
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
cijáziti -im nedov. (á ȃ) ekspr. - 1. težko nositi: na hrbtu je imel vrečo, v kateri je cijazil krompir; naložil si ga je na ramo in ga cijazil po stopnicah
// nositi, prenašati: kamor gre, cijazi s seboj tranzistor - 2. počasi se premikati: tovorni vlak cijazi po polževo / ves dan smo se cijazili do morja počasi vozili
cijáziti se slabš. klatiti se, vlačiti se: cijazi se s pijanci
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
cikcákast -a -o prid. (ā) večkrat ostro ukrivljen, lomljen: cikcakast blisk;
pot se spušča v naglih cikcakastih zavojih;
cikcakasta črta / obleka je bila obšita s cikcakastim trakom; pren. cikcakasta pot do uspehacikcákasto prisl.: cikcakasto bežati; kolona je hodila cikcakasto
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
cíklus -a in cíkel -kla m (ȋ; í) - 1. vsebinsko povezana, zaključena skupina umetniških ali znanstvenih stvaritev: izvajali bodo ciklus skladb za klavir; posvetil ji je ciklus pesmi; prirediti ciklus predavanj o sodobnem slikarstvu; sonetni ciklus; ciklus slik iz slovenske zgodovine
- 2. zaključeno obdobje dogajanj, ki se redno ponavlja: ves industrijski ciklus od razcveta do propada / gospodarski ciklus ki obsega gospodarski razvoj in nazadovanje; razvojni ciklus amebe
♦ astr. sončni ciklus doba osemindvajsetih let, po kateri se ponovijo isti dnevi tedna na isti datum v mesecu; med. menstruacijski ciklus vsak mesec ponavljajoče se spremembe maternične sluznice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
cílj -a m (ȋ ī) - 1. kraj ali predmet, do katerega se hoče priti: hoditi, tavati brez cilja; priti na cilj; končno sva na cilju; cilj potovanja je Dubrovnik
♦ šport. prvi priteči skozi cilj natanko označeni konec tekmovalne proge
// predmet, v katerega se strelja, tarča: strel zgreši cilj / streljanje v cilj; pren. v debati je streljal mimo cilja - 2. kar se hoče doseči s prizadevanjem: imeti svoj cilj; strateški, vzgojni cilj; njegovi visoki cilji; cilj življenja; postavil si je za cilj, da zmaga; ne izbira sredstev za dosego cilja / neprav., v prislovni rabi kopati jarke v cilju izsuševanja terena zaradi izsuševanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
cíljani -a -o prid. (í) ki ima točno določen cilj, namen; ciljni (1), tarčni (1): ciljani ukrepi; ciljano oglaševanje; Čezmerna in ne dovolj ciljana uporaba antibiotikov vodi do povečane odpornosti bakterij E (↑)cíljati
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
cimènt -ênta m (ȅ é) gost. označba določene mere na posodi: naliti vino do cimenta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
cimentírati -am dov. in nedov. (ȋ) uradno označiti mero na posodi: cimentirati steklenico // uradno potrditi te mere: od časa do časa cimentirajo posodecimentíran -a -o: cimentiran kozarec, sod
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
cíncati -am nedov. (ȋ) - 1. pog. omahovati, pomišljati se: nekateri so dolgo cincali, preden so se odločili; ekspr. kaj toliko cincaš, naredi!
- 2. slabš. počasi hoditi ali voziti se: dobro uro bova cincala do vrha; že od jutra se cincamo z vlakom
// redko klecajoče hoditi: pes cinca po treh nogah - 3. redko majati se sem in tja: sključen voznikov hrbet cinca na vozu / konj cinca z glavo / preh. božala in cincala je otroka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
cinízem -zma m (ī) ciničen odnos do česa: govoriti z rahlim cinizmom;
s svojim cinizmom podira naše delo;
brezobziren cinizem;
to je višek cinizma
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
cistêrna -e ž (ȇ) - 1. velika valjasta posoda za shranjevanje tekočin: cisterna pušča; prevažati v cisternah; vlak s cisternami bencina; cisterna za vino, mleko
// vozilo z vgrajeno tako posodo: cisterna vozi vodo od hiše do hiše; avtomobilska, železniška cisterna; ladja cisterna; tovornjak cisterna - 2. velik vodni zbiralnik, vodnjak: cisterna s kapnico; cisterna s kapaciteto sto tisoč litrov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
citrónček -čka m (ọ̑) dnevni metulj, katerega samec ima citronasto rumena krila: od cveta do cveta frfotajo citrončki;
dekletce je vreščaje lovilo citrončka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
curling -a cit. [kə̀rling-] in kêrling -a m (ə̏; ȇ) ekipni šport, podoben balinanju, kjer igralci po ledu potiskajo poseben kamen in ga skušajo približati ciljni točki: Največja posebnost curlinga je tako imenovano pometanje, saj igralci dobesedno pometajo pred drsečim kamnom in s tem dosežejo boljše drsenje in daljšo pot | Na zimskih olimpijskih igrah mladih se bo približno tisoč nastopajočih, starih od 14 do 18 let, merilo v sedmih športih, in sicer v smučanju, hokeju, biatlonu, bobu, sankanju, kerlingu in umetnostnem drsanju E ← agl. curling iz curl 'gubati, kodrati, valoviti'
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
cvetétiSSKJ -ím nedov. (ẹ́ í) v 3. os, zlasti v zvezi z morje, jezero biti, postajati rdeče, zeleno, rjavo obarvan zaradi pojava namnožitve planktonskih alg v morski ali sladki vodi, kar je posledica čezmernega organskega onesnaževanja: Morje cveti in cveti, kopanje pa je možno le ob zgodnjih jutranjih urah, morda tja nekje do dvanajste E (↑)cvét
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
čádor -ja m (ȃ) vrhnje oblačilo muslimank v obliki ogrinjala, ki pokriva telo od glave do pet: nositi čador; Afganistanski čador je temno modre barve, je v enem kosu in žensko prekriva od glave do pet E ← agl. chador ← perz. čāder iz (↑)šôtor
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
čákaj -te medm. (ā) - 1. izraža zahtevo po premisleku, pojasnitvi: čakaj, kaj sem že hotel reči? čakaj, ne bo tako, kakor praviš; čakajte, povejte vse, kar veste o tem
- 2. izraža grožnjo: le čakaj, bova že poračunala; no, čakaj, mrcina; vam že pridem do konca, le čakajte; čakaj, čakaj, tudi tebe bo izučilo; prim. čakati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
čarôvnikSSKJ -a m, živ. (ȏ) rač. del programa, ki uporabniku pomaga izvesti določeno zapleteno opravilo: Za prvo namestitev naprave lahko uporabimo tudi čarovnika, ki nas v osmih korakih pripelje do funkcionalne namestitve sistema E (↑)čár
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
čàs čása m (ȁ á) - 1. neomejeno trajanje: prostor in čas; čas teče; ekspr. čas beži, se vleče; meriti čas; enota časa / v teku časa / s časom se bo marsikaj spremenilo sčasom
- 2. navadno s prilastkom omejeno trajanje kot del neomejenega trajanja: zdaj ni časa za take stvari; za kratek čas je skočil k sosedu; gradnja je odložena za nedoločen čas; ves čas je stal; že dalj, dolgo časa ni bilo dežja; že nekaj časa ga čakam; čez nekaj, nekoliko časa sem ga zopet srečal; pog. vsake toliko časa je treba stroj očistiti od časa do časa; imeli smo toliko časa, da smo si ogledali najnujnejše; narediti kaj v doglednem, rekordnem času; delo je opravil v istem času kot drugi; veliko časa je porabil za učenje; med tem časom, ko ga ni bilo doma, se je marsikaj spremenilo / star. ta čas tajnik zdaj, sedaj
// čez čas je spet spregovoril čez nekaj časa; določen čas ga ne bo nekaj časa; pog.: en čas bom čakal, dolgo pa ne nekaj, malo časa; čez en čas se je spet oglasil čez nekaj časa
// pred časom so bili še vsi njegovega mnenja do nedavnega, ni dolgo od tega
// od časa do časa je drget prešinil zemljo v manjših časovnih presledkih; ves čas, odkar je prišla, samo klepeta kar naprej, neprestano
// za čas nam je izginil izpred oči za kratek čas, za trenutek; umakniti se za časa začasa
// točka v neomejenem trajanju: objavili so datum, čas in kraj prireditve, odhoda / napovedovalec v radiu je povedal točen čas koliko je ura
// od tistega časa ni več govoril - 3. omejeno trajanje
- a) s katerim človek razpolaga: pridem, če bo čas; nima časa za razvedrilo; s pridom izrablja svoj čas; nočem vam krasti dragocenega časa; ekspr. po gostilnah trati, ubija, zapravlja čas; zmeraj najde čas za branje; pog. utrgala, vzela si je čas za vzgojo otrok; takrat ni bilo časa za pogajanje dovolj časa
// ker ni v službi, ima dosti časa prostega časa; izgubljen, zapravljen čas nekoristno porabljen
// prosti čas s katerim človek po opravljenem poklicnem delu lahko sam razpolaga - b) s prilastkom ki je dogovorjeno ali določeno za kaj: čas za povračilo dolga je pretekel; opravil je vse v prej določenem času; za prijavo je že skrajni čas; zadnji čas je, da to storiš; dali so mu čas za premislek; ni še čas za kosilo / obratovalni čas / vrnil se je o pravem času, ob času pravočasno
// trgali so pred časom, zato je grozdje kislo predčasno; zaradi nezadostne hrane umre dosti ljudi pred časom prekmalu, prezgodaj
// delovni čas uradno določeno trajanje (dnevne ali tedenske) zaposlitve; deljen, izmeničen delovni čas; osemurni delovni čas - c) s prilastkom ki je ugodno, primerno za kaj: bo že prišel čas, ko bova obračunala; spregovoril je ob nepravem času, v ugodnem času; do koče smo prišli ravno pravi čas, potem se je ulila ploha; to ni primeren čas za obiske, učenje; takrat ni bil čas za pogajanje pravi čas
// naš čas še ni prišel; njegov čas je minil / ekspr. čas je že, da poveste svoje pripombe potrebno, nujno je; čas je pozabiti stare razprtije - č) s prilastkom v teku dneva, leta: vsak dan odhaja ob istem času; čas košnje, čas največjega dela; v času glavne sezone; v času od zgodnje jeseni do začetka zime; poletni, zimski čas; predpustni čas; zdravnik mora k bolniku ob vsakem času kadarkoli
// vsak čas se lahko vrne kmalu, vsak hip
// pomlad je najlepši letni čas / z oslabljenim pomenom: v večernem času se je zrak prijetno ohladil zvečer; v času počitnic med počitnicami, o počitnicah - d) s prilastkom v življenju, bivanju: čas mladosti, staranja; v času zorenja
- 4. tudi mn., navadno s prilastkom omejeno trajanje z razmerami, okoliščinami, stvarnostjo vred: ta čas mi bo ostal za vedno v spominu; to je bil za narod usoden, odločilen čas; poznata se iz partizanskih časov; razvoj gospodarstva v povojnem času; v prejšnjih, davnih, starih časih; bil je eden največjih umetnikov vseh časov; v času okupacije, turških vpadov / to je nenavadno za naš čas sedanjost; tu je vse tako kot prejšnje čase nekdaj, v preteklosti
// za časa Rimljanov / v zadnjem času, zadnje čase si se zelo spremenil; prve čase je imela še nekaj upanja sprva; svoj čas svojčas, svoje čase je bil velik gospod nekoč, prej
// razmere, okoliščine, stvarnost v omejenem trajanju: danes niso časi za tako brezskrbno življenje; ni se mogel prilagoditi novemu času; za tiste čase so bile njegove ideje napredne; v teh časih tak človek ne more najti razumevanja; današnji, dobri, stari časi; težki, žalostni časi; pesn. grenki časi; ekspr. obetajo se mu zlati časi / gledališče je ogledalo časa; delo je napisano v duhu časa; odnesel ga je tok časa / ekspr. to so bili časi! dobri, imenitni
● odločite se, še je čas ni še prepozno; prišel bom, če mi bo čas dopuščal če bom imel čas; ker so dela prepozno začeli, jih bo lovil čas bodo morali hiteti; stavbo je že načel čas, ekspr. zob časa zaradi starosti začenja razpadati; pri delu ga je čas prehitel dela ni utegnil dokončati; ekspr. s tem ne bom izgubljal časa se ne bom ukvarjal; s petjem si krajša čas se zabava, odganja občutek praznote; ekspr. bogu čas krasti lenariti; s klepetanjem si preganja čas se kratkočasi, se zabava; presti čas z igro prstov kratkočasiti se, zabavati se; vidita se na redke, ekspr. svete čase malokdaj, poredkoma; ekspr. na, za (vse) večne čase se mu je zameril za zmeraj; publ. pridobiti na času storiti kaj prej kot v določenem času; imeti časovno prednost pred kom; iti, hoditi s časom prilagajati se razmeram; biti napreden; ekspr. že lep čas nismo videli dobrega filma precej dolgo; dolg čas dolg čas mu je dolgčas; ekspr. dolg čas prodajati dolgočasiti se; iz dolgega časa si žvižga iz dolgočasja; od dolgega časa je ves bolan od dolgočasja; kratek čas delati komu kratek čas kratkočasiti, zabavati ga; slikanje mu je le za kratek čas za razvedrilo, v zabavo; ekspr. ima pisan, zlat, židan čas veliko prostega časa; star. bliža se ji njen čas porod; redko svoj čas je preživel mirno svoje življenje; star. bolnik ima svoje čase obdobja, ko ga bolezen napade; vsako delo potrebuje svoj čas se ne da opraviti v prekratkem roku; njegovo delo v svojem času ni našlo razumevanja ob nastanku; bilo je ob tistem času, ko se mu je rodil otrok tedaj; toliko časa je delal, pa nima svojega kotička dolgo, daljši čas; ekspr. dober, lep del časa je zapravil v gostilni večino časa; kolo časa se ne more obrniti nazaj preteklost se ne vrne; knjiž., ekspr. bil je pravi otrok svojega časa človek s tipičnimi značilnostmi časa, razmer, v katerih je živel, ustvarjal; ekspr. je na tesnem s časom ima zelo malo časa (za kaj); ekspr. za božji čas! izraža nejevoljo, nestrpnost; čas celi rane; čas prinese svoje po daljšem trajanju se stvari omilijo; pustimo času čas pustimo, da se stvari normalno razvijajo; vse ob svojem času; vsaka reč le nekaj časa traja vse se spremeni, nič ni večno; njegov odstop je samo še vprašanje časa moral bo odstopiti, samo ne ve se še, kdaj; preg. čas je zlato
♦ astr. sončni čas po Soncu merjeno trajanje; krajevni ali lokalni čas po krajevnem poldnevniku merjeno trajanje; fiz. nihajni čas čas, ki ga porabi nihajoče telo za pot od ene skrajne lege do druge in nazaj; fot. čas osvetlitve trajanje osvetlitve filma pri fotografiranju; aparat z več časi z napravami za uravnavanje trajanja osvetlitve; geogr. greenwiški čas; jur. čakalni čas; čas zastaranja; kem. razpolovni čas čas, v katerem razpade polovica atomov radioaktivne snovi; lingv. čas gramatična kategorija za izražanje sedanjosti, preteklosti in prihodnosti glagolskega dejanja; sedanji, pretekli, prihodnji čas; prislovno določilo časa; tvorba časov; šol. učni čas trajanje pouka; šport. dosegel je dober, rekorden čas rezultat pri hitrostnem športu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
časóven -vna -o prid. (ọ̄) nanašajoč se na čas: oddajanje signalov v enakomernih časovnih presledkih;
časovna (merska) enota;
krajevna in časovna oddaljenost;
med dogodkoma je precejšnja časovna razlika;
daljše časovno obdobje / nekaj so jih obsodili na smrt, ostale pa na časovne kazni do petnajst let zapora / tekmovalec ni izkoristil velike časovne prednosti / časovna opredelitev najdbe / kljub časovni stiski je organizacija prireditve uspela / tej risarski konstrukciji manjka predvsem časovna dimenzija / tekst ni vezan na ozek nacionalen in časoven okvir; nerazumljivost umetnine zaradi časovne vezanosti
♦ ekon. časovna mezda mezda, ki se obračunava po trajanju dela; elektr. časovni števec priprava za merjenje časa odjemanja električne energije; časovno stikalo avtomatska priprava, ki vključi stroj ob določenem času; fot. časovna osvetlitev osvetlitev, ki je daljša od ene sekunde; lingv. časovni rodilnik rodilnik v funkciji prislovnega določila časačasóvno prisl.: časovno omejen pojav; časovno pogojena satira
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
časôvnica -e ž (ȏ) 1. grafični prikaz vnaprej časovno opredeljenega, določenega poteka česa: pregledna časovnica; časovnica za izvedbo reform; Marsikdo bi si želel kakšno informacijo o nastopajočih, ne nazadnje se to spodobi že zaradi spoštovanja do glasbenikov, in program s časovnico 2. vnaprej časovno opredeljen, določen potek česa: Če bi se takrat pogovori zavlekli v naslednje leto, bi lahko prišlo do dodatnih zapletov, tako pa je bila časovnica idealna 3. delovno polje v računalniškem programu za obdelavo videa, kjer so v časovnem zaporedju razvrščeni slikovni in zvočni posnetki; timeline (1): Ko imamo v oknu časovnice zbrane vse videoposnetke, jih je treba razdeliti na posamezne kadre 4. podstran nekaterih spletnih aplikacij, kjer so v časovnem zaporedju prikazana obvestila, na katera je uporabnik naročen; timeline (2): Uporabnikom, ki se nam zdijo zanimivi, sledimo, to pa pomeni, da se na naši domači časovnici poleg lastnih pojavljajo tudi objave teh uporabnikov E (↑)časóven
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
část -í ž (ȃ) - 1. občutek velike etične, moralne vrednosti; dostojanstvo, ponos: ima še nekaj časti v sebi; s tem je zapravil svojo čast; ali sem ti rekel kaj čez čast? veliko da na svojo čast; pod častjo mu je, da bi prosil / kot vljudnostna fraza čast mi je sporočiti vam; kot vljudnostna fraza pri seznanjanju: »Moje ime XY.« »Čast mi je!«; s kom imam čast govoriti?
// ugled, veljava, dober glas: braniti čast domovine; krade jim čast in poštenje; omadeževala je čast družine; tega ne dovoljuje moja narodna čast / otroci mu ne delajo časti; izreden uspeh razreda je vsej šoli v čast / razžaljenje, žalitev časti - 2. priznanje velike vrednosti ali veljave; spoštovanje, slava: dajati delu čast; izkažite nam to čast, da pridete; piti dobrodošlico na čast gostu; to je storil vam na čast; prirediti večerjo gostu v čast; njeno prijateljstvo si šteje v čast; v čast si štejem, da ste prišli; to je pošten in vse časti vreden človek; ni bil željen časti; hišo je doletela čast visokega obiska / zapeti bogu na čast; zastar. čast bodi bogu, da smo končali hvala bogu
// ekspr.: vsa čast jim, pogumno so se borili; čast komur čast!
// nav. mn. dejanje v znamenje spoštovanja: sprejeli so ga z vsemi častmi; pokopali so ga z vojaškimi častmi / izkazali so mu zadnjo čast pri pogrebu - 3. služba ali naslov, ki vzbuja poseben ugled in spoštovanje: odrekel se je predsedniški časti; povzpel se je do visokih časti; akademska čast
● ekspr. na mojo čast res je tako; ekspr. laž je pri njih zelo v časteh radi lažejo; očeta imajo v velikih časteh, v časti zelo ga cenijo, spoštujejo
♦ rel. dosegel je čast oltarja bil je proglašen za svetnika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
částnik -a m (ȃ) član poveljniškega vojaškega osebja; oficir: artilerijski, generalštabni častnik;
aktivni častnik / višji gasilski častnik; častnik (ljudske) milice
♦ navt. častnik trgovske mornarice absolvent srednje ali višje pomorske šole; voj. častnik čin od podporočnika do polkovnika ali nosilec takega čina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
čáša -e ž (á) - 1. knjiž. boljši kozarec kelihaste oblike: kristalna, srebrna čaša
// vsebina čaše: izpiti čašo do dna / pesn. čaša ljubezni - 2. raba peša kozarec sploh: čaše žvenkečejo; napolniti čašo; čaša vina
● vznes. dvigniti čašo nazdraviti; ekspr. zvrniti čašo izpiti brez oddiha
♦ bot. (cvetna) čaša zunanji listi dvojnega cvetnega odevala
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
čávs in čàvs medm. (ȃ; ȁ) izraža hiter prijem z zobmi, s kljunom: lisica se priplazi do zajčka — in čavs po njem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
če vez. - 1. v pogojnih odvisnih stavkih za izražanje pogoja, s katerim se uresniči dejanje nadrednega stavka
- a) s povednim naklonom: nič se ti ne bo zgodilo, če boš pameten; če si lačen, ti dam kruha; če je hotel živeti, je moral delati
- b) s pogojnim naklonom: če bi to korenino presekali, bi se drevo posušilo; če bi globoko kopali, bi prišli do vode / če bi ne imela gub, bi bila videti mlada; nikoli se ne bi bila omožila, če bi ji bili starši branili
// nav. ekspr., z oslabljenim pomenom za izražanje - a) skromnega mnenja, vljudnega pridržka: zakaj tako, če smem vprašati; zmotil sem se, če naj bom odkrit; plačam, če ni drugače / užaljen je, če se ne motim; če kaj vem, bo kmalu svatba
- b) ugibanja, domneve: le kje je nož? Če ni v kuhinji? lepe jagode, če le niso predrage? / v litru če je bilo četrt vina, več ne; komaj če sta spregovorila deset besed
- c) želje ali omiljenega ukaza: oh, če bi nam že dali mir! oče so rekli, če bi rajši prišli jutri / kaj, če bi malo stopili v hišo
- č) stopnjevanja z dodatno trditvijo: stvar je nepotrebna, če ni celo nevarna; to vsoto lahko podvoji, če ne celo potroji / elipt.: če kje, pri njem se dobi; kdo, če ne on? čemu mi bodo smučke, če ne, da se bom smučal; prekliči, če ne ... / v vzkliku: če bi vi vedeli! pa če ti rečem, da ga ni doma! če ti nisi prismojen! prav gotovo si
● ekspr. to je moj sorodnik ali, če hočete, moj nečak natančneje povedano; pog., ekspr. če si ti (kakšen) gospodar, sem jaz papež! sploh nisi gospodar
- 2. v časovnih odvisnih stavkih, s povednim naklonom za izražanje dejstva, da se dejanje nadrednega stavka ponovi, kadarkoli se izpolni pogoj: jezna sem, če kdo joka; dobro mu je delo, če ga je kdo hvalil
- 3. nav. ekspr., v dopustnih odvisnih stavkih, navadno okrepljen za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči: če se na glavo postaviš, ti ne dam; če je še tako pameten, vsega ne zna; če bi tudi hotel, ne sme; ne grem, pa če me na kolenih prosite / njegove misli, če so še tako dobre, odklanjajo
// navadno z nikalnico za izvzemanje: tam upa najti, če ne sreče, pa vsaj mir; jabolko je vsaj lepo, če že ni okusno - 4. v vzročnih odvisnih stavkih, navadno okrepljen za izražanje dejstva, da je vsebina odvisnega stavka vzrok dogajanju v nadrednem: moral sem priti, če sem obljubil; kako bi me slišal, če pa dremlješ / ekspr.: čisto tako je bilo, če že hočete vedeti; pij, če ti rečem!
- 5. v primerjalnih odvisnih stavkih za izražanje primerjave ali sorazmernosti dejanja v nadrednem in odvisnem stavku: s tem ga bolj žališ, kot če bi ga udaril; če je bolj jezen, bolj pije; prej če začnemo, prej bo opravljeno
- 6. v pripovednih odvisnih stavkih za izražanje, da je trditev v nadrednem stavku resnična, kolikor je resnična trditev v odvisnem: sramota je, če jo pretepa; nimam rad, če se prepiraš; učitelj ni kriv, če otrok nič ne zna / ekspr. gotovo se vrne, še bog če bo smel
- 7. v odvisnih vprašalnih stavkih za uvajanje vprašanja: vprašal sem ga, če je res
// za izražanje domneve, negotovosti: ne vem, če ga poznaš; vseeno mi je, če ostane ali odide; sam.: nehaj že s svojim večnim če!
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
čebélica -e [čeb in čəb] ž (ẹ̑) - 1. nav. ekspr. manjšalnica od čebela: čebelice letajo od cveta do cveta
// šol. odtis žiga s čebelico kot znamenje priznanja najmlajšim učencem: dobil je že dve čebelici - 2. nav. mn. najmlajša članica taborniške organizacije: na taborjenje je odšlo lepo število medvedkov in čebelic
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
čéka -e ž (ẹ̑) zgod., kratica izredna komisija za boj proti kontrarevoluciji in špekulaciji v Sovjetski Rusiji od leta 1917 do 1922: ustanoviti čeko / čeka ga je aretirala čekisti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
čenčaríja -e ž (ȋ) nav. mn. neresnična vest, izmišljotina; čenča: to so bile same čenčarije;
ni mi do babjih čenčarij / izgubljati čas s praznimi čenčarijami čenčanjem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
čépica -e ž (ẹ̄) pokrivalo brez krajevcev, navadno mehko: nositi, sneti čepico;
nočna čepica;
operacijska, slaščičarska, športna, vojaška čepica;
norčevska čepica s kraguljčki;
čepica s ščitkom / baskovska čepica
♦ bot. koreninska čepica varovalno tkivo iz rahlo povezanih celic, ki obdaja vršičke korenin; med. Hipokratova čepica obveza za glavo, pri kateri je glava povita od čela do konca lasišča
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
četŕt -i ž (ȓ) - 1. del na štiri enake dele razdeljene merske enote, navadno časovne: slišala je biti ure in vse četrti; zastar. do doma ima kake tri četrti ure tri četrt ure
// predavanje se bo začelo danes brez akademske četrti tradicionalne četrturne zakasnitve
// noga raztelešenega četveronožca s sosednjimi deli: kupil je celo zadnjo četrt vola - 2. del mesta s posebnimi značilnostmi: stanuje v delavski četrti mesta; industrijska, stanovanjska četrt / mestna četrt
// prva leta po 1945 najmanjša upravna enota v mestu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
četŕt prisl. (ȓ) - 1. izraža del na štiri enake dele razdeljene
- a) merske enote: naročil je četrt litra vina, spil ga je le četrtino; kupiti tri četrt metra blaga; elipt., pog. četrt kruha, prosim
- b) časovne enote: čaka že kake tri četrt ure; avtobus odpelje vsake četrt ure; pri napovedovanju časa se ura izpušča: osem in četrt 815; četrt (manjka) do petih 445; četrt čez deset(o) 1015; četrt čez šest, četrt na sedem 615; tri četrt na sedem 645
- 2. izraža del na štiri enake dele razdeljene celote: dogradili so tri četrt hiše; minilo je četrt stoletja; dobre tri četrt prebivalstva se je odselilo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
četŕti -a -o štev. (ŕ) ki v zapovrstju ustreza številu štiri: četrti dan v tednu;
bil je četrti na cilju;
četrtega (4.) julija;
Karel IV.;
četrta vrsta v parterju;
četrto nadstropje;
v četrtem stoletju / četrti del jabolka četrtina
● četrti stan v 19. stoletju delavstvo, proletariat; star. četrta šola četrti razred nekdanje gimnazije
♦ fiz. četrta dimenzija po Einsteinovi teoriji relativnosti čas; rel. četrta božja zapoved; voj. četrta sovražna ofenziva od 20. I. do 5. V. 1943 v Bosni in Hercegovini; prisl.: že v četrto sem ga srečal četrtič; sam.: žarg., avt. voziti s četrto, v četrti v četrti prestavi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
četrtína -e ž (í) del na štiri enake dele razdeljene celote: prebral je prvo četrtino knjige;
do četrtine napolnjena skodelica;
dela za četrtino plače;
četrtina jabolka
♦ mat. pet četrtin je ena cela in ena četrtina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
četrtínjak -a m (ȋ) sod, ki drži od 500 do 600 l
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
četrtnják -a m (á) nekdaj - 1. prostorninska mera, navadno za žito, od 30 do 70 l: dva četrtnjaka pšenice
- 2. četrtzemljak
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
četvérka -e ž (ẹ̑) biblio. velikost grafičnega dela z višino od 25 do 35 cm; kvart: knjiga je izšla v četverki [4⁰] / četverka v dragoceni vezavi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
čévelj -vlja m (ẹ̑) - 1. nav. mn. obuvalo s trdnejšimi podplati, segajoče največ čez gleženj: čevlji žulijo; čevlji škripljejo; nositi, obuti, sezuti, zavezati čevlje; čistiti, potempljati čevlje; desni čevelj ga tišči; pošvedrani, razhojeni, težki čevlji; čevlji na zaponko, z visoko peto, z gumijastimi podplati / krema za čevlje; trgovina s čevlji / boksasti, lakasti čevlji; delovni, ortopedski, otroški, smučarski čevlji / nizki čevlji ki ne segajo do gležnja; visoki čevlji ki segajo do gležnja ali malo čez
● ekspr. vem, kje ga čevelj žuli poznam njegove težave ali napake; ekspr. ne bo mu treba čevljev trgati po hribih živeti v hribih; ekspr. nisem vreden, da mu čevelj zavežem on je veliko boljši, več vreden od mene; ekspr. ne, vode pa ne bom pil, voda še za v čevlje ni dobra voda mi kot pijača ne prija; preg. brez muje se še čevelj ne obuje brez truda, prizadevanja ni pričakovati uspeha
// nar. škorenj: nosi čevlje z mehkimi golenicami - 2. teh. kar se natakne, pritrdi na konec predmetov: da so pilote lažje zabili, so jih na konicah okovali s čevlji
- 3. angleška ali ameriška dolžinska mera, približno 30 cm: zid je dolg deset jardov in dva čevlja
// nekdaj dolžinska mera, 31,6 cm: Pet čevljev merim, palcev pet (F. Prešeren)
♦ elektr. polov čevelj posebno oblikovan zaključni del magnetnega pola; med. mavčni čevelj mavčna obveza za nogo; zgod. španski čevelj srednjeveška mučilna priprava za stiskanje noge
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
čez predl., s tožilnikom, v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka čéz- (ẹ̑) - 1. za izražanje gibanja ali smeri na drugo stran
- a) nad čim: skočiti čez jarek; oblaki se pode čez gore; sklonil se je čezenj; potaknil je sadike in čeznje nametal zemljo; pren. pomagati začetniku čez prve težave
- b) povprek po čem: steči čez cesto; odpraviti se čez morje; iti čez most; dal je levo nogo čez desno; iti z roko čez oči / reka se vali čez jez; pomesti čez prag / obesiti puško čez ramo; potegniti krilo čez koleno
- c) po površini: smeh se razlije čez obraz
- č) skozi kaj: voz pelje čez vas; potovati v Zagreb čez Novo mesto; pog.: dihati čez nos; gledati čez okno skozi
// čez pol preklati; čez sredo prerezati - d) okoli česa: tanka čez pas; koliko meri čez prsi?
// za izražanje stanja: nositi srajco čez hlače; veja visi čez potok; most čez reko / stanuje tam čez cesto
- 2. za izražanje časa
- a) po katerem se kaj godi: čez nekaj časa ga boš spet videl; vrnem se čez deset minut / ura je dve čez polnoč
- b) v katerem se kaj godi: sova se čez dan skriva; prihaja samo ob nedeljah, čez teden ga ni / jabolk bo dovolj za čez vso zimo
- 3. za izražanje presežene mere: meri čez dva metra; nekaj čez sto dinarjev; delo čez uro / čez mero vesel; voda mu sega čez pas; ne piši čez rob; čez vse drag
// star. za izražanje nadrejenosti: imeti oblast čez deželo; postavljen čez vse druge - 4. za izražanje nejevolje, nasprotovanja: pritoževati se čez draginjo; zabavljati čez vino / ali si mu rekel kaj čez čast; pog. vsi so čezme proti meni
● ekspr. drug čez drugega vpijejo vsevprek; eden bolj kot drug; pog. fant je očetu čez glavo zrasel se ga ne boji več, se ne zmeni za njegove opomine; ekspr. ima dela čez glavo zelo veliko; pog. dobiti jih čez hrbet biti tepen; ekspr. napraviti križ čez kaj odpovedati se čemu; obupati nad čim; pog. dati otroka čez koleno natepsti; pog., ekspr. biti čez les čudaški, neumen; star. čez leto in dan približno čez eno leto; pog. čez mejo jo je popihal odšel je ilegalno v tujino; pog. imeti koga čez noč prenočiti; ekspr. čez noč je zaslovel naenkrat, nepričakovano; publ. drama je šla čez oder je bila uprizorjena; čez ramo gledati z nazaj obrnjeno glavo; žarg., šol. izprašati čez vso snov iz vse snovi, vso snov; vino se toči čez ulico za pitje zunaj lokala; pog., ekspr. čez to vino ga ni ni boljšega vina; star. čez zobe vleči opravljati, obrekovati; zastar. usmilite se čezme usmilite se me; preg. čez sedem let vse prav pride vsaka stvar se da kdaj s pridom uporabiti; preg. ti očeta do praga, sin tebe čez prag slabo ravnanje s starši se zelo maščuje
♦ šport. tek čez drn in strn
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
čéz prisl. (ẹ̑) - 1. izraža
- a) gibanje od enega kraja do drugega, na drugo stran: čez priti; tam je most, čez vozi vlak; stoji pred zidom in gleda čez / oblaki se valijo od planin sem čez
- b) stanje na drugi strani, onkraj: smo že čez; tam čez leži vas
- 2. izraža preseženo mero: snega je do kolen in čez; ura je poldne ali malo čez; možu je šestdeset let in še čez / tram gleda na eni strani pet centimetrov čez / voda je čez in čez preplavila bregove čezinčez
● pog. sinu posestvo čez dati izročiti, prepisati; pog. čez dati, vreči izbruhati, izbruhniti; žarg. ta tovarišica ima pionirčke čez na skrbi; pog. mleko gre čez kipi in gre čez rob; pog. iti, spraviti čez ilegalno v tujino; pog. čez peti z višjim glasom spremljati melodijo; pog. prevzeti delo na čez načez
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
číl -a -o prid. (ī í) raba peša krepek, čvrst, svež: starec je še vzravnan in čil;
čuti se čilega;
ostal je do konca telesno in duševno čil / čil konj / čil glas / ekspr. ste vsi čili in zdravi?
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
číst -a -o stil. -ó prid., čistéjši (ȋ ī) - 1. ki je brez umazanije, prahu: čisti čevlji; čista posoda; obleči čisto srajco; čiste ulice; vse je pospravljeno in čisto / otroci so siti in čisti / čist planinski zrak; splakniti perilo v čisti vodi / prepisati na čist list nepopisan; čista polt brez izpuščajev in peg; čista rana ki se ne gnoji
// čista gospodinja ki ima smisel in skrb za snago; čisto delo pri katerem se človek ne umaže
// ki ni skaljen ali moten: čist studenec; čista gladina jezera / čisto obzorje; ekspr. jutro je bilo kristalno čisto; nebo je čisto kot ribje oko; pren. čista glava, pamet - 2. ki je brez primesi: napolniti blazino s čistim puhom; čista rudnina; čisto srebro, zlato / čista pasma, rasa / piše v čistem jeziku / čista matematika teoretična, ne praktično uporabna matematika; bluza iz čiste svile prave svile; čista umetnost nepoučna, netendenčna; pren. svoje vrste hočejo imeti čiste
// ki obstaja iz istovrstnih (duhovnih) prvin: stavba v čistem gotskem slogu; na razstavi so presenečale likovno čiste plastike; stilno čista predstava - 3. ki ni hripav ali zamolkel: zapel je z lepim in čistim glasom; ekspr. srebrno čist glas
- 4. ekon. ki ostane po odbitku vseh bremen, dajatev ali dolgov: čisti dobiček; pravilnik o delitvi čistega dohodka; čisti donos; čista plača
- 5. ki ima pozitivne lastnosti v etičnem, zlasti pa v moralnem pogledu: čist človek; čist značaj / biti, ostati čist / čista ljubezen, misel; čisto življenje / čisto dekle nedolžno
// vodili so ga čisti nameni / ima čisto politično preteklost neoporečno; pren. čisto srce - 6. ekspr. ki je brez česa drugega: njegova zahteva je čisti formalizem; čista abstrakcija / hišo je prodal v čisto izgubo
// z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: njegove besede so čist nesmisel; to je čista laž; kar sem povedal, je čista resnica
● zdaj imata čiste račune poravnala sta medsebojna navzkrižja; nimata več medsebojnih obveznosti; ekspr. poglej, če je zrak čist če ni nevarnih ali nezaželenih oseb; evfem. nima čistih rok je kriv; čista teža teža, v katero ni všteta teža embalaže; nima čiste vesti čuti se krivega; je kriv; ekspr. nalil, natočil mu je čistega vina povedal mu je resnico brez olepšavanja; čisti računi, dobri prijatelji poravnane medsebojne obveznosti omogočajo prijateljske odnose; čistemu je vse čisto
♦ farm. čisti bencin bencin za rane; filoz. čisti razum spoznavna zmožnost duha, ločena od čutnih zaznav in čustev; čisti um bistvena lastnost duha ustvarjati misel in oblikovati spoznanje; gastr. čista juha nezakuhana juha; čista mast mast brez ocvirkov; kem. kemično čist; lit. čista lirika lirika, ki izraža le čustva; čista rima rima, pri kateri se vokali ujemajo glede dolžine in širine; šol. čisti biolog biolog, ki študira sámo biologijo
čísto stil. čistó prisl.: čisto oprati; čisto obrita brada; orkester zveni intonančno čisto / doma imajo zelo čisto
čísti -a -o sam.: pog. prireditelji so imeli pet milijonov čistega čistega dobička; zbrisati kaj do čistega; prepisati na čisto dokončno, brez popravkov; prišel je na čisto sam s seboj spoznal je, kakšen je; dati otroka v čisto v čisto perilo; s tem si nisem na čistem tega ne razumem popolnoma; ekspr. ni pri čisti je nekoliko duševno zmeden
♦ gozd. sečnja do čistega, na, v čisto sečnja, pri kateri se posekajo prav vsa drevesa; prim. čisto
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
čížem -žma m (ȋ) nav. mn., star. čevelj, ki sega do gležnja ali malo čez; visoki čevelj: škornji in čižmi;
zaveži si čižem! nerodni kmečki čižmi // čevelj sploh: takrat je bilo za obleke in čižme težko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
čížma -e ž (ȋ) nav. mn., nar. čevelj, ki sega do gležnja ali malo čez; visoki čevelj: obuvanje čižem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
člének -nka m (ẹ̑) - 1. gibljiv stik dveh ali več kosti, navadno prstnih: nategoval si je prste s tako silo, da so mu členki pokali; zapestni členek / prstan ji je zdrknil čez členek; potrkati s členki ob mizo
// nav. mn. gleženj: do členkov gaziti blato - 2. del, ki se veže z drugimi v celoto: speti členke verige; pren. to je samo droben členek v verigi dogodkov
♦ bot. del stebla med dvema kolencema; lingv. beseda brez samostojnega pomena, ki se navadno prideva drugim
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
človéčen -čna -o prid., človéčnejši (ẹ́) knjiž. - 1. ki kaže v odnosu do okolja pozitivne moralne lastnosti; človeški: skušal je biti človečen do nasprotnikov; človečno ravnanje
- 2. ki ima za človeka značilne lastnosti: razumljivejši je in človečnejši kot druge osebe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
človéčnost -i ž (ẹ́) - 1. lastnost človeka, ki kaže v odnosu do okolja pozitivne moralne lastnosti: prebuditi človečnost v človeštvu; cenili so njegovo globoko človečnost; težnja po človečnosti / boj za človečnost medsebojnih odnosov; človečnost vzgojnih postopkov
- 2. redko človeškost: človek zaradi svoje človečnosti hrepeni po sreči
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
člôvek -éka m ed. in dv. (ó ẹ́) - 1. bitje, ki je sposobno misliti in govoriti: človek in narava; človek se rodi, umrje; te živali se bojijo človeka; anatomija človeka; razlika med človekom in živaljo
- 2. oseba neglede na spol ali oseba moškega spola: neki človek stoji pred vrati; ta človek ni priljubljen; našel sem človeka, ki me razume; bližal se je neki bradat, visok človek; pri mizi je prostora še za dva človeka / ekspr. ni ga človeka, ki bi tega ne vedel to vsakdo ve
// kot nagovor: človek, kaj pa misliš; ali te ni sram, človek božji / človeka vredno življenje
// s prilastkom oseba kot nosilec kake lastnosti: dober človek to rad stori; boj se hinavskega človeka; pameten, pošten človek; star človek tega ne more razumeti / star. popotni človek popotnik
// v povedni rabi: čustven, izobražen človek je; saj ni ravno lahkomiseln, slab človek; postal je čisto drug človek
// s prilastkom oseba kot nosilec časovno, krajevno ali kako drugače povezane skupine: mišljenje evropskega, renesančnega človeka; biti kmečki, mestni človek; slovenski človek / gledališki, poslovni človek / skrb za delovnega človeka - 3. ekspr., navadno v povedni rabi kdor združuje v sebi vse pozitivne moralne lastnosti: bodi človek in ne živina; to je človek, to je mož; ni vreden, da se imenuje človek; v vsakem človeku je nekaj človeka
- 4. nar., s svojilnim zaimkom (zakonski) mož: kje pa je tvoj človek
- 5. v zaimenski rabi izraža nedoločeno, katerokoli osebo: hudo je, če človek nima strehe; človek mora potrpeti, pa gre; star. tej ženski ni da bi človek verjel / človek bi rad vedel, kaj bo iz tega; človeku je žal, da nismo vsega opravili / človek bi dejal, da to ni res / ekspr. živ človek ga ni več videl nihče
● v tujini je srečal domačega človeka pripadnika iste države, rojaka; publ. mali človek človek brez važnejšega družbenega položaja in brez velikega premoženja; ekspr. to je naš človek privrženec, somišljenik; prvi človek po bibliji Adam; naš oče je človek starega kova v vsem se drži ustaljenih navad iz prejšnjih časov; ne zabavljaj čezenj, on je že človek na mestu zaupanja vreden, pošten; ekspr. vse sta si rekla, samo človek ne z zelo grdimi izrazi sta se zmerjala; vsak človek je sebe vreden vsak človek zasluži spoštovanje; obleka dela človeka kdor se lepo, izbrano oblači, ima večji ugled, dela boljši vtis; preg. človek obrača, bog obrne človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj; preg. človek človeku volk v določenih okoliščinah se ljudje zelo sovražijo
♦ antr. pleistocenski človek; človeku podobne opice; igr. človek, ne jezi se družabna igra, pri kateri se premikajo figurice za eno do šest mest; jur. pravice človeka pravice, ki pripadajo človeku ne glede na raso, jezik ali politično pripadnost; prim. ljudje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
človekoljúbje -a s (ȗ) knjiž. ljubezen do ljudi in pripravljenost pomagati jim: človekoljubje bo premagalo egoizem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
človéški -a -o prid. (ẹ́) - 1. nanašajoč se na človek 1—2:
- a) človeška kri; zgradba človeškega telesa; človeška narava, zavest / karikature niso imele človeške podobe / zgodovina človeškega rodu; član človeške družbe / v drami je ustvaril vrsto človeških likov; človeških žrtev ni bilo; tragična usoda neznanega človeškega bitja
- b) človeška dobrota, objestnost; upoštevati človeško dostojanstvo / to so pač človeške potrebe
- 2. ki kaže v odnosu do okolja pozitivne moralne lastnosti: paznik je bil s kaznjenci človeški; človeško ravnanje z živalmi / postal je bolj človeški / zanjo nima človeške besede
// knjiž. ki združuje v sebi vse, kar je pozitivnega v človeku: spoznal si njegovo človeško vrednost; v zaporu sta se razkrivala tovariški duh in človeška vsebina posameznika / presenetila ga je pisateljeva človeška toplina - 3. ki ima za človeka značilne lastnosti: bil je čisto človeški, vsakdanji / če gledamo nanj s človeškimi očmi, mu marsikaj lahko oprostimo
- 4. ekspr. ki ustreza osnovnim zahtevam, potrebam človeka: dobil je čisto človeško sobo; rad bi živel človeško življenje
● ekspr. v ta gozd še ni stopila človeška noga človek, ljudje; preg. motiti se je človeško
♦ zool. človeška ribica repata dvoživka, ki živi v podzemeljskih jamah Krasa, Proteus anguineus
človéško prisl.: človeško čutiti, ravnati; po človeško govoriti; človeško pomembna vsebina; sam.: tudi v tem nečloveškem življenju se je prebudilo nekaj toplega, človeškega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
čŕka -e ž (ŕ) - 1. znak za glas: beseda ima tri črke; napisati črko a; vklesati črke v kamen; naslov je natisnjen z debelimi črkami; črne, zlate črke; razločne, velike črke; podpisal se je samo z začetnimi črkami svojega imena; zadnja črka abecede; tip črk / cirilske, latinske črke; pisane, tiskane črke; otrok pozna že vélike in male črke; črke za slepe / tiskarna je dobila novo garnituro črk; ulivanje črk
♦ tisk. krepka črka z debelimi potezami; kurzivna črka oblikovana postrani; svetla črka s tankimi potezami - 2. ed., knjiž. kar predstavlja zunanjo stran povedanega: to je tuje duhu in črki mojega spisa; ni prevzel duha njegovih del, ampak samo njihovo črko / slepo se držati črke zakona
● črke mi plešejo pred očmi pri branju imam občutek, da niso pri miru; ekspr. ni vse do črke tako, kot so te učili popolnoma, čisto; premisliti odgovor od prve do zadnje črke od začetka do konca; ne smeš razumeti po črki dobesedno; sklepi ne smejo ostati samo mrtva črka se morajo uresničiti; ekspr. to dejanje bo zapisano v zgodovini z zlatimi črkami dobilo bo pomembno mesto, ohranilo se bo v častnem spominu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
črkováti -újem nedov. (á ȗ) po vrsti izgovarjati, imenovati črke besede: črkuj svoje ime / črkovati po telefonu pojasnjevati težko razumljivo besedo z navajanjem znanih besed, katerih začetne črke dajo to besedo // brati od črke do črke: otroci še črkujejo / gledal je v pismo in črkoval besedo za besedo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
čŕn -a -o stil. -ó prid. (ŕ) - 1. ki je take barve kot oglje ali saje, ant. bel: črni lasje; črn maček; obleka iz črnega žameta; plašč je črn; črna barva; črna obleka; črna šolska tabla; sivkasto, vranje, zamolklo črn; črn kot oglje, kot vrag; črno-bel vzorec; črno-žolta zastava / pesn.: črni mrak; črni vran; črna noč, tema / izobesili so črno zastavo kot znamenje žalovanja
- 2. ki je temne barve: gost črn dim; na nebu visijo črni oblaki; črna prst; črne oči; čisto črn; gara ko črna živina zelo, hudo; ekspr.: nabil te bom, da boš ves črn; plačal bo, da bo črn zelo, veliko; črno-beli film film, ki kaže sliko samo v vseh odtenkih sive barve, od črne do bele; črno-bela fotografija / pesn.: črni grob; črni kovači; črna kri / črn(i) kruh kruh iz črne moke; črna kava kava brez dodatka mleka; črna moka pšenična ali ržena moka, ki vsebuje veliko količino otrobov; črno pivo, vino; ali je svetlolasa ali črna temnih las; nosi črna očala očala s temno obarvanimi stekli; črn od sonca zagorel
// ki ima plodove ali gomolje temne barve: grmi črnega ribeza; črna murva; črna redkev / jesti črni ribez - 3. ekspr. za človeka zelo neprijeten: tedaj so se zanje začeli črni dnevi; črna usoda / preženi črne misli; obhajajo ga črne slutnje
// ki vsebuje, izraža hudobijo, zlobo: črn naklep; bala se je njihovih črnih pogledov; ima črno dušo; snoval je črne misli
// z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: navdajal ga je črn obup; črna groza; najbolj črna revščina; črna žalost / to je črna nehvaležnost, zavist, zloba; črno sovraštvo - 4. ki ni v skladu z veljavnimi zakoni, predpisi: z lažnimi računi so si ustvarili črni fond; preprečevanje črnih gradenj; nekateri šoferji podjetij zaslužijo s črnimi vožnjami / črna borza nezakonito, nedovoljeno trgovanje, zlasti kadar blaga ni dovolj v prodaji
- 5. slabš. nanašajoč se na klerikalce, desničarje: občina je bila črna
● publ. črni kontinent Afrika; črni prebivalci Amerike črnski prebivalci; črni revirji rudarski kraji Trbovlje, Zagorje, Hrastnik; črna Afrika Afrika s črnskim prebivalstvom; ljudi prikazuje s črnimi barvami, v črni luči negativno; črne bukve po ljudskem verovanju knjiga, s katero se da čarati, vedeževati; publ. črna kronika tega tedna (prometne) nesreče; črna lista seznam osumljenih oseb, prekrškov, nesreč; črna metalurgija metalurgija železa, mangana in kroma; ekspr. je črna ovca v družini edini, ki je drugačen, slab; dobil je črno piko zabeležilo se je slabo mnenje o njem; črna roka teroristična skupina na Slovenskem, ki je na skrivaj pobijala pripadnike Osvobodilne fronte; star. črna smrt kuga; slabš. črne srajce italijanski fašisti; slabš. glej no, črna suknja duhovnik; črna šola ljudski naziv, nekdaj vmesna šola med šestletno gimnazijo in univerzo; publ. črna umetnost tiskarstvo, tisk; črna vojska nekdaj vojska, sestavljena iz vojakov, ki niso redni vojni obvezniki in so vpoklicani le ob veliki vojni nevarnosti; vznes. pokriva ga črna zemlja je mrtev, pokopan; šalj. ponoči je vsaka krava črna v določenih okoliščinah se človek zadovolji tudi z manj kvalitetnim; slabš. črno-žolta monarhija Avstro-Ogrska; publ. črno zlato premog; ekspr. če pravim jaz, da je belo, trdi on, da je črno najini mnenji si popolnoma nasprotujeta; ni ne belo ne črno je neizrazito, nejasno
♦ antr. črna rasa; bot. črni bor, hrast, koren, trn, zobnik; etn. črni mož otroška igra, pri kateri eden od igralcev, črni mož, lovi druge; črna kuhinja kuhinja, v kateri dim ni speljan v dimnik; geogr. Črna gora; gozd. črni gozd gozd z iglastim drevjem; črni les les iglastega drevja; igr. črni Peter otroška igra s kartami, pri kateri izgubi tisti, ki mu ostane karta s figuro črne glave; kem. črni smodnik strelivo, zmes solitra, žvepla in lesnega oglja; lit. črno-bela tehnika prikazovanje oseb ali dogodkov, pri katerem so nekateri samo pozitivni, drugi pa samo negativni; med. črne koze; metal. črna pločevina; petr. črni premog premog z visoko stopnjo pooglenitve; rel. črna barva v bogoslužju simbol žalosti, smrti; črna maša maša, ki se opravlja v črnih oblačilih za umrle; šah. črna figura; črno polje; trg. črna posoda posoda iz železne pločevine; zool. črni dular, medved, žužek; črna podgana; črna žolna
čŕno prisl.: črno orisati položaj; črno obrobljen robec; črno pobarvana tabla; črno vezana knjiga / piše se narazen ali skupaj: črno lisast ali črnolisast; črno pikast; črno progast; črno rjav; črno zelen / pesn. črno črn oblak
● ekspr. črno gledati biti jezen; biti pesimistično razpoložen; črno gleda na razvoj dogodkov pričakuje neugoden razvoj dogodkov; črno gleda predse jezno; ekspr. vse črno jih je zelo veliko
čŕni -a -o sam.: črni je ponudil belemu remi kdor igra pri šahu s črnimi figurami; nav. slabš. črni in rdeči desničarji, klerikalci; pog. pol kile črnega in dve žemlji črnega kruha; ekspr. ni črhnil, rekel, zinil ne bele ne črne molčal je; ni povedal svojega mnenja; črno se mi dela pred očmi zaradi slabosti, bolezni se mi zdi, da vidim pred očmi črne lise, ploskve; ekspr. ne boš dobil niti toliko, kolikor je za nohtom črnega prav nič; nosi črno za sinom črno, žalno obleko; ekspr. dobil boš črno na belem napisano izjavo, potrdilo; ekspr. dokazati črno na belem pismeno; neizpodbitno, popolnoma; na črno prodajati tujo valuto, zidati hišo; ekspr. zadel si v črno pravilno si nakazal problem, povedal si bistvo stvari; istrsko črno črno vino; črno za nohtom umazanija; pog. liter črnega in narezek črnega vina; žena v črnem v črni, žalni obleki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
čŕta -e ž (ŕ) - 1. nepretrgana vrsta točk: narediti, potegniti črto; pisati od črte do črte, čez črto; debela, tanka črta; navpična, poševna črta; cikcakasta, kriva, ravna črta; črti nista vzporedni / notna črta; pog. nogavice brez črte šiva, roba; blago z belimi črtami / cesta je speljana v ravni črti po ravnini v smeri, liniji
- 2. črti podobna zareza: črte na dlani; ostra črta ob ustih / črte njenega obraza so razodevale žalost poteze, izraz
- 3. drug poleg drugega stoječi predmeti ali objekti; vrsta, linija: strnjena črta hiš / bojna, obrambna črta
- 4. kar ločuje, razmejuje: nosil je pošto iz naše cone preko črte; prekoračiti mejno črto; črta, do katere seže gozd
- 5. obris, kontura: črta gorá na obzorju; profilna črta obraza; pren. dogodek je prikazal v skopih črtah
- 6. nav. mn. osnovna lastnost ali značilnost, poteza: odbijajoče črte njegovega značaja; skupne stilne črte med srednjeveškim kiparstvom in slikarstvom / osnovne črte oktobrske revolucije
● ekspr. vojna je napravila črto čez njegove načrte jih je onemogočila, prekrižala; ekspr. potegnil je črto pod svojim dosedanjim življenjem napravil je obračun, pregled nad njim; opombe navaja pod črto na koncu strani pod tekstom; publ. pod črto razmišljanja bi zapisal še tole priporočilo ob koncu bi še dodal, pripomnil; ekspr. propadli so na celi črti popolnoma, v celoti; ekspr. drama je uspela na celi črti popolnoma, v celoti; publ. v debati sta se znašla na isti črti sta bila enakega mnenja, naziranja; publ. razvojna črta našega gospodarstva načela, smernice; zračna črta najkrajša razdalja med dvema krajema
♦ avt. neprekinjena črta vzdolž ceste, čez katero voznik ne sme zapeljati; gled. črta izpuščanje, črtanje besedila v dramskem delu; dramaturška, režijska črta; jur. demarkacijska črta začasna meja med državami ali armadami, navadno po sklenitvi premirja; mat. ulomkova črta vodoravna ali poševna črta, ki loči števec in imenovalec; navt. ločna črta nekdaj merska enota na kompasu, 11°15'; vodna črta ravnina, v kateri seka mirna vodna gladina bok ladje; šport. ciljna, startna črta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
čúden -dna -o prid. (ū ȗ) - 1. ki se razlikuje od navadnega, znanega: spoznal ga je na čuden način; včasih se pripetijo čudne reči; stvar se jim zdi čudna
// ki se po vedenju, ravnanju razlikuje od drugih: po nesreči je postala nekam čudna; čuden je, ne morem ga razumeti / bil je zelo čuden človek / ekspr. ne bodi no čuden, daj si dopovedati - 2. ki se ne da določiti, opredeliti: obšla ga je čudna slabost, utrujenost; občutila je čudno grozo / umetnost ima čudno moč do človeka
- 3. ekspr. ki vzbuja dvom, navadno o moralni neoporečnosti: zaradi žensk uživa čuden sloves; v čudno druščino zahaja / o tej stvari imaš nekam čudne pojme
● ekspr. ti si pa res čuden patron, svetnik čudak, posebnež; zadnji dogodki so ga postavili v čudno luč so odkrili njegove negativne strani; ekspr. čudne muhe mu rojijo po glavi ima presenetljive, nenavadne misli, načrte
čúdno prislov od čuden: nikar me ne glej tako čudno; čudno se je smehljal vase; čudno ga je spreletelo; pesn. čudno dober, lep, tih / čudno sta se morala pogledati, ko sta se srečala v zaporu presenečeno, začudeno
// v povedni rabi izraža presenetljivost, nenavadnost česa: prav čudno je, da se je rešil; ne bi bilo čudno, če bi ga strlo mučenje; elipt. čudno, da ni zmagal; sam.: ali je kaj čudnega, če ti ne verjame; nekaj čudnega je bilo v njenem smehu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
čút -a m (ȗ) - 1. sposobnost za sprejemanje fizičnih dražljajev: zaradi neprestane nevarnosti so se mu čuti izostrili / svetlobni, tipni čut; čut okusa, vida; čut za vonj / čut za barve, za bolečino / ekspr. z vsemi čuti je užival sonce in morje
♦ anat. mišični čut sposobnost za zaznavanje dražljajev v mišicah in kitah pri gibanju - 2. navadno s prilastkom sposobnost za zaznavanje in dojemanje duhovnih prvin, pojavov: manjka mu pedagoški čut za to; oblikovati, vzgajati estetski čut; etični, moralni čut; imeti čut za lepoto, za umetnost / nekak notranji čut mu je povedal, da se godi nekaj hudega; njenemu ženskemu čutu ni bilo mogoče ničesar skriti / čut za orientacijo
// določen odnos do teh prvin, pojavov: užalili so njegov domovinski čut; njen družinski čut je bil s tem močno prizadet; taka rešitev se upira njegovemu socialnemu čutu; v otroku je treba vzgajati čut dolžnosti, odgovornosti; čut za pravičnost, za red / med študijem se mu je jezikovni čut zelo razvil; pri takem delu je treba imeti oster kritični čut / ekspr. nima nobenega čuta za njegove probleme razumevanja, smisla - 3. star. občutek: ob pogledu nanj jo je obšel neprijeten, zoprn čut / ob spominu nanj jo je spreletel čut zapuščenosti; čut manjvrednosti, negotovosti
- 4. zastar. čustvo: glavni čut njegove poezije je ljubezen do domovine / z vsemi čuti in željami so bili na njihovi strani / nič se mu ne smili, čisto brez čuta je brez sočutja
● knjiž. če me čut ne vara, je stvar taka če se ne motim; pomagal ji je njen šesti čut intuicija, nagon
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
čúti2 čújem nedov., čúl in čùl (ú ȗ) raba peša biti buden; bedeti: ali spiš ali čuješ;
čul je do polnoči / vso noč budno čujejo; med boleznijo je čula ob moji postelji; čuti pri mrliču // knjiž. posvečati čemu vso skrb: skrbno je čula nad otrokovim zdravjemčujèč -éča -e in čujóč -a -e: čuječ pozno v noč; prim. čuječ
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
čutíti in čútiti -im nedov. (ī ú) - 1. zaznavati s čutili: čutiti kri v ustih; čutiti mokroto v čevljih; pod prsti je čutil utripanje žile; čutil je, da ga duši; vsi so čutili potres / nepreh. njegova roka ne čuti več / psi so čutili ljudi, zato so lajali / tako ga je zeblo, da ni čutil nog / star. nihče me ni čutil, ko sem prišel po stopnicah me ni slišal, opazil
- 2. nagonsko dojemati ali predvidevati kaj: čutila je njegovo bližino, čeprav ga ni videla; ne vem zakaj, a čutim, da je tako; čutili so, da govori iz srca / živali čutijo nevarnost / čutil je, da se ne bosta več videla slutil
- 3. ugotavljati z zavestjo prisotnost česa: poslušalci niso čutili osti njegovih besed / čutimo potrebo po boljši organizaciji dela; čuti dolžnost, da skrbi zanj / na trgu se že čuti znižanje cen kaže, opaža; ekspr. v zraku se čuti pomlad
- 4. imeti, doživljati čustva, občutke: ta človek živo in globoko čuti; po njegovem odhodu je spet čutila v sebi žalost in praznino / ali kaj čuti do njega ali ga ljubi
// čutiti z reveži sočustvovati - 5. doživljati, navadno kaj neprijetnega, hudega: vsi čutimo posledice vojne; nikoli ni čutil pomanjkanja / njegovo surovost smo čutili na lastni koži
- 6. z oslabljenim pomenom, zlasti z glagolskim samostalnikom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: v nogi čuti bolečine; ne čuti lakote; čutiti utrujenost / čutiti ljubezen, simpatijo do koga; pred njim je čutila spoštovanje; pri srečanju ni čutila niti najmanjše zadrege
● vsak čuti to besedo drugače dojema, pojmuje; pog., ekspr. precej sta ga že čutila bila sta vinjena; ekspr. po padcu je čutil vsako kost vse ga je bolelo; čutiti vsako vremensko spremembo imeti bolečine, težave ob njej; čuti trdna tla pod nogami prepričan je, da je na varnem; pri njem je čutil denar domneval, predvideval je, da ga ima; pog. dali so mu čutiti, da so nekaj očitno, v neprimerni obliki so mu to pokazali; ekspr. to vam bom dal še čutiti se vam bom maščeval
čutíti se in čútiti se - 1. imeti določeno osebno mnenje o svojem stanju, položaju: v lastni hiši se je čutil tujca; čuti se ponižanega, srečnega, užaljenega; čuti se še vedno mlado / ne čuti se krivega ne priznava krivde
- 2. imeti, šteti se za kaj: čuti se aristokrata; čuti se komunista / čutil se je boljšega od drugih; čutila se je dolžno, da pomaga; ne čutimo se poklicane, da bi sodili o tem
● čutila sta se eno bila sta zelo velika prijatelja
čutèč -éča -e: čuteč, da je vse zaman, si je nehal prizadevati; socialno čuteč človek; nežno čuteče dekle; ima čuteče srce
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
čvekálnica -e ž (ȃ) rač. žarg. internetna storitev, ki omogoča sočasno komunikacijo med uporabniki; klepetalnica: Na spletni strani najdete kopico različnih računalniških orodij, povezav do drugih zanimivih spletnih strani, forum, kjer lahko pustite svoje mnenje, čvekalnico E (↑)čvekáti
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dajáti dájem, tudi dájati in dajáti -em, stil. dajáti -èm nedov., dajàj dajájte tudi dájaj dájajte; dajál tudi dájal (á á; á á á; á ȅ) - 1. delati, da prehaja kaj k drugemu: denar za kino mu je dajal oče / dajati jesti, piti / dekla je dajala svinjam krmila svinje
// dajal mu je nove in nove naloge / dajati na kredit, star. na kredo prodajati; dajati na upanje; hišo dajejo v najem / pog. zakaj mi to daješ nazaj vračaš
// podarjati, poklanjati: dajati za spomin / dajati darove, miloščino
// delati, da prehaja kaj drugemu v uporabo: ne dajaj knjig, peresa drugim
// delati, da lahko kdo kaj dela, s čim razpolaga: dajejo jim na izbiro / otrokom dajejo čudna imena - 2. delati, da česa, kar je kdo prej imel, nima več: vse življenje moram samo dajati; krvodajalci dajejo kri
- 3. delati, ustvarjati čemu kako lastnost: obleka ji daje gosposkost / delo daje zadovoljstvo
- 4. s širokim pomenskim obsegom delati, da prihaja kaj kam z določenim namenom
- a) s prislovnim določilom: otroke so dajali v šole / založba daje na trg cenene knjige / ker so bili revni, so dajali otroke za pastirje in dekle
- b) z namenilnikom: obleke je dajala delat boljšim šiviljam; otroke so dajali študirat pošiljali
// z nedoločnikom delati, povzročati, da se s čim kaj dogaja: to mi daje misliti / na nastopih se je dajal slaviti
- 5. pog. plačevati: dajal je za pijačo, za vino / koliko ti je kupec dajal za avto? je bil pripravljen plačati, je ponujal
- 6. ustvarjati kaj kot rezultat svoje sposobnosti, dejavnosti: krave mu dajejo malo mleka; plantažni nasad bo dajal sto vagonov jabolk; ovca daje volno / drevo daje vrtu senco; zvezde so dajale bledo svetlobo / pog. kinematograf daje štiri predstave na dan; kaj dajejo danes v gledališču / pog. preživlja se s tem, da daje ure iz matematike poučuje izven šole, inštruira
// pohištvo daje sobi poseben pečat, ton; dajati povod, upanje, videz, vtis, zgled
// povzročati, da kdo kaj dobi, ima: dajati potuho, pravico, priložnost; šola daje izobrazbo izobražuje - 7. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: dajati bolnikom injekcije; dajati nauke, odgovore; dajati pohujšanje pohujševati; dajati pomoč pomagati; dajati ukaze ukazovati; star. dajati hvalo
- 8. delati, da prihaja kaj na določeno mesto: dajati obleke v omaro; ves čas je dajal drva na ogenj
- 9. navadno z nikalnico delati, da se kaj more goditi: skrbi mu ne dajejo spati; tega mi duša, srce, vest ne daje
- 10. ekspr., v zvezi z na prisojati komu vrednote; ceniti: vsak, kdor kaj daje nase, bo prišel
- 11. nav. 3. os., pog., ekspr. povzročati bolečine; boleti: želodec ga daje / mrzlica, naduha, revmatizem jo daje; hoja v hrib me je dajala / brezoseb.: v križu me daje; spet me daje, je zastokal / bolečine so ga dajale / lakota jih daje
● ekspr. v pesmih daje duška svoji žalosti sproščeno izraža svojo žalost; daje se samo tistemu, ki ji je všeč ima ljubezenske, spolne odnose z njim; daje prednost udobni obleki pred lepo obleko raje se odloča za udobno obleko kot za lepo obleko; to nerad dajem iz rok prepuščam v last drugemu, v vodstvo drugemu; pog. delavci dajejo vse od sebe, da bi delo končali do skrajnosti se trudijo; pog. v nič dajati omalovaževati, podcenjevati; pog. sosedom se v zobe daje povzroča, omogoča, da ga opravljajo; ekspr. z obema rokama daje je radodaren, velikodušen; ekspr. dajati si opraviti, opravka z vrtom ukvarjati se
dajáti se tudi dájati se ekspr. bojevati se, tepsti se: onstran meje se že dajejo; partizani se dajejo z Nemci; z noži sta se dajala
● šalj. dajal se je s pečenko in jo pridno zalival z vinom jo jedel
// v zvezi s s, z s težavo upirati se čemu: neusmiljeno se je dajal z zaspanostjo
// prepirati se: sinova se dajeta za dediščino
dajajóč -a -e: pel je, dajajoč si z roko takt pri vsaki besedi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dàj-dám1 -- in -a m (ȁ-á) odnos, ki temelji na medsebojni izravnavi v dajanju in prejemanju dobrin: Nemčija je že prej predlagala sedemletno zamrznitev pravice do dela prebivalcev novih članic v starih in tudi ta politični daj-dam je v Berlinu sprožil veliko nasprotij E (↑)dátidàj-dám2 -- v prid. rabi
daj-dam odnos in odnos daj-dam; Že malo pod površino daj-dam logike odnosov posameznik – skupnost se izkaže, da posameznik od skupnosti in od soljudi potrebuje in dobiva mnogo več kot zgolj boljše možnosti za fizično preživetje
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dáleč prisl. (á) - 1. izraža veliko razdaljo, ant. blizu:
- a) pri mirovanju: postaja je daleč; najbolj daleč; daleč naokoli najbogatejši; knjigo drži daleč od sebe; daleč po svetu znan; ekspr. daleč daleč spredaj; kmetije so daleč vsaksebi; tam daleč za drevjem; vidi le na daleč / ne daleč od hiše nedaleč; od daleč gledati, pozdravljati oddaleč
// po mišljenju sva si daleč narazen; biti daleč od družbenega dogajanja, od resnice; v tehniki so daleč pred nami; ostal je daleč za časom - b) pri premikanju: domov nima daleč; nocoj ne prideš daleč; premakniti mejo daleč naprej; spremil ga je daleč iz mesta; prevažati blago na daleč / od daleč se ga bom ognil oddaleč
// izraža razdaljo sploh: izmeril je, kako daleč je skočil; do vode je uro daleč; kakor daleč seže oko, je sama ravnina; on stanuje bolj daleč kot jaz
- 2. izraža veliko časovno oddaljenost: konec leta je še daleč; daleč nazaj najpomembnejši dogodek; pameten je in vidi daleč vnaprej, v prihodnji razvoj
- 3. ekspr. izraža veliko mero: daleč presega vrstnike; tako daleč se spozabi, da ga udari / daleč močnejši nasprotnik; daleč najhitrejši; cena je daleč previsoka
● z zidavo hiše so že daleč precej hiše so že sezidali; brez znanja ne prideš daleč ne boš imel uspehov; iron. daleč si prišel moralno, gospodarsko si zelo propadel; pripravila ga je celo tako daleč, da se je smejal dosegla je; ekspr. daleč sem od tega, da bi vse zanikal nikakor nočem vsega zanikati; ekspr. še (od) daleč mu ni podoben sploh ne; preg. jabolko ne pade daleč od drevesa otrok je tak kot starši; preg. počasi se daleč pride premišljena vztrajnost je koristnejša kot naglica; prim. dalj, dalje, dlje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dán dnéva m, rod. mn. dní tudi dnévov, daj. mn. stil. dném; daj., or. dv. stil. dnéma; v prislovni rabi: rod. ed. dné, or. ed. dnévom in dném; rod. mn. dní, tož. mn. dní, mest. mn. dnéh in dnévih; tož. dv. dní tudi dnéva (ȃ ẹ̑) - 1. čas štiriindvajsetih ur, ki se začne ob polnoči in traja do polnoči: leto ima 365 dni; od takrat je minilo štirinajst dni; pridem čez dva dni, čez teden dni; pred (nekaj) dnevi je odšel; večkrat na dan se oglasi; prvi, zadnji dan v mesecu, tednu; dela vsak dan, vsak drugi dan; dan pozneje se je zgodilo; dan pred praznikom; nekaj dni po tem / štirinajst dni morja mu je dovolj / ekspr. nevarnost je vsak dan, z vsakim dnem večja / ekspr.: dogodek dneva najpomembnejši dogodek; bil je junak dneva najpomembnejša osebnost
// pri datiranju: Ljubljana, (dne) 7. julija; star. na dan 27. junija
♦ rel. sodni dan čas, ko bo Kristus sodil ljudem
// s prilastkom ta čas, določen za posebne namene, opravila: plačilni dan; vsak petek je semanji, tržni dan; uradni dan določen za uradovanje s strankami
// delovni dan delovnik
// rojstni dan
// s prilastkom ta čas, posvečen spominu na kaj: Prešernov dan; dan zmage; dan žena - 2. čas svetlobe od sončnega vzhoda do zahoda, ant. noč: dan je že; dan se daljša, krajša; dan se dela dani se; dan raste postaja daljši; deževen, jasen, lep, meglen, sončen dan; jesenski, pomladni dan; kot noč pa dan sta zelo različna
// ves dan je hodil okrog; ekspr. ves ljubi, božji dan sedi; zjutraj je bilo oblačno, čez dan se je zjasnilo; še za dne je prišel domov ko je bil še dan; z dnem je pritisnil mraz ko se je zdanilo
// ekspr. beli dan zgodilo se je sredi belega dne; ob, pri belem dnevu si je upal to storiti podnevi; ne skrivaj, javno; jasno kakor beli dan / vasi sta dan hoda narazen / kot pozdrav dober dan! - 3. mn., s prilastkom omejeno trajanje v življenju, bivanju: potekajo mu brezskrbni dnevi; burni, veseli dnevi; to so bili zanj odločilni, usodni dnevi / ekspr. črni, pasji dnevi zelo neprijetni, hudi
// slabo mu gre na stare dni / ekspr., z oslabljenim pomenom: do konca (svojih) dni ti bom hvaležen; dneve mladosti je preživel na deželi
// omejeno trajanje z razmerami, okoliščinami, stvarnostjo vred: spomini na partizanske dni; dnevi okupacije / v davnih, nekdanjih dneh / star. njega, svoje dni včasih, nekdaj
● jutri je še en dan misliti je treba tudi na prihodnost; še je čas; tudi ta dan je napočil čas, ko se je izpolnilo pričakovanje; ekspr. dnevi so mu šteti kmalu bo umrl; ekspr. človek ne ve ne ure ne dneva ne ve, kdaj bo umrl; ne ve, kaj se mu bo zgodilo; na dan vse pride na dan vse se izve, pojasni; ekspr. kar na dan z besedo povej, kaj misliš; ni hotel z resnico na dan povedati resnice; voda je udarila na dan nenadoma, z veliko silo pritekla iz odprtine; dan na dan, dan za dnem hodi sem kar naprej, zelo pogosto; ekspr. noč in dan dela kar naprej, neprenehoma; ekspr. leto in dan je čakal zelo dolgo; približno eno leto; iz dneva v dan mu govori isto kar naprej, ves čas; ekspr. živi iz dneva v dan brez cilja, brezskrbno, tja v en dan tjavendan; ekspr. govoriti tja v tri dni brez smisla, neumnosti; knjiž. knjiga je zagledala beli dan je izšla; ekspr. v nedeljo so imeli nogometaši črn dan doživeli so neuspeh; igralec je imel včeraj (dober) dan dobro je igral; lepega dne se je vrnil nenadoma, nepričakovano; pasji dnevi čas od 23. julija do 23. avgusta; ekspr. takrat smo imeli pasje dneve dneve hude vročine; ekspr. pravi sodni dan je bil velika zmeda, razdejanje; ekspr. tega še svoj živ(i) dan nisem videl še nikoli; ekspr. za vse svoje žive dni si bom zapomnil za vse življenje; preg. ne hvali dneva pred večerom ne izrekaj pohvalnega mnenja o tem, kar se še ni končalo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
danášnji -a -e prid. (á) - 1. nanašajoč se na dan, ki pravkar je: današnji dan; to velja z današnjim dnem; napisati današnji datum; današnji večer / vstopnice za današnjo predstavo; dnevni red današnje seje; rezultati današnjega tekmovanja / današnji časopis ki je izšel za danes
- 2. nanašajoč se na sedanjost: današnji časi; današnja doba / današnji človek, svet; današnja družba, mladina; današnje družbeno stanje / v današnjem pomenu besede / običaj se je ohranil do današnjega dne
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dánes [nəs] prisl. (á) - 1. pričujočega, sedanjega dne: danes je njegov god; danes je 4. julij; danes smo prvega (v mesecu); danes zjutraj, zvečer; danes ob 17. uri; do danes mi ni vrnil; od danes ne smeš sama ven; za danes se ni pripravil; za danes dovolj! pa naj bo za danes / pridi danes teden čez sedem dni, danes mesec čez trideset dni; danes teden je umrl
- 2. v sedanjem času, zdaj: ognjišča so danes že redka; še danes mu stvari niso jasne / star.: danes ta dan je to že zastarelo; še danes ta dan se ga spominjajo
● ekspr. saj nisem šele danes na svet prišel, da ti bom verjel nisem tako neizkušen, naiven; ekspr. znebil bi se ga rajši danes kakor jutri čimprej; knjiž. danes ali jutri bo to odveč prav kmalu; ekspr. tak je: danes tukaj, jutri tam brez obstanka v istem kraju; ekspr. njegova služba je od danes do jutri nestalna, nezanesljiva; knjiž. sloves tega dela ni od danes ali včeraj je že dolgotrajen; ekspr. težav ne premagaš od danes do jutri kmalu, hitro; ekspr. živel je od danes do jutri ne da bi mislil na prihodnost; v slabem, negotovem materialnem položaju; preg. kar danes lahko storiš, ne odlašaj na jutri; preg. danes meni, jutri tebi nesreča, smrt lahko vsakogar doleti; sam.: Danes in jutri bosta skoro včeraj (O. Župančič)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
daníti se -ím se nedov. (ī í) nav. 3. os. - 1. brezoseb. prehajati iz noči v dan: dani se; vstal je, ko se je začelo daniti; pren. v vsej Evropi se je v tistih letih danilo
- 2. redko prihajati do spoznanja česa: začelo se mi je daniti, da sem osovražen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
daréjek -jka m (ẹ̑) num. perzijski zlatnik, kovan od 6. do 4. stoletja pred našim štetjem: plačati sto darejkov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dáti dám dov., 2. mn. dáste, 3. mn. stil. dadó, dadé; dál (á) - 1. napraviti, da preide kaj k drugemu: dati komu knjigo, kos kruha, rožo; dati sinu denar za kino; daj sem tisto knjigo / dati komu kosilo, jesti, piti / dati posestvo sinu / dati komu kaj na posodo, v dar, v last, v najem, v zakup; dati za doto; zastonj dati / višji organi so dali nižjim navodila za delo / pog.: za koliko daš fotografski aparat? dajte mi tri kile fižola prodajte
// pog. nazaj dati vrniti
// podariti, pokloniti: tega ni treba plačati, ampak ti kar dam; dati za rojstni dan, za spomin; ekspr. dela se revnega, da bi mu človek dinar dal dela se zelo revnega
// narava mu je dala telesno moč / dati vbogajme
// napraviti, da preide kaj drugemu v uporabo: dati komu stanovanje za nekaj mesecev; dati popotniku zavetje / daj svinčnik, da se podpišem
// napraviti, da lahko kdo kaj dela, s čim razpolaga: predsednik je dal besedo diskutantu; dati komu čas za premislek / dati na izbiro, na razpolago; dati na vpogled / dati komu časten naslov; dati otroku ime / pog. dajte mi potrdilo, da sem vam plačal izdajte, sestavite
// kakšno zdravilo ti je dal zdravnik? predpisal - 2. napraviti, da česa, kar je kdo prej imel, nima več: kar smo imeli, smo dali; dati svoj delež za kaj; mnogo krvodajalcev je dalo kri / ekspr. dati glavo, življenje / kot podkrepitev glavo dam, da je tako / krava ne da mleka zadržuje mleko pri molži
- 3. narediti, ustvariti čemu kako lastnost: dati besedi nov pomen; dati čemu dokončno, ustaljeno obliko, ustrezne razsežnosti / uspeh mu je dal novega poguma
- 4. s širokim pomenskim obsegom napraviti, da pride kaj kam z določenim namenom
- a) s prislovnim določilom: dati predlog na glasovanje; dati čevlje v popravilo; dati kaj v promet; dati osnutek zakona v javno razpravo; dati otroka v rejo; dal je sina v šolo / dati pismo na pošto; tovarna je dala na trg nov izdelek; dati denar v banko, pog. na knjižico; dati oglas v časopis; malo pšenice je dal v mlin / pog. na sodnijo ga bom dal vložil bom tožbo proti njemu
- b) z namenilnikom: dati delat obleko; dati meso prekajevat; dati sina učit poslati
// z nedoločnikom napraviti, povzročiti, da se s kom kaj zgodi: dati otroka ostriči; dati si napraviti obleko / dati se fotografirati, operirati, ostriči
- 5. pog. plačati: koliko si dal za avto? dati za mašo; dati na račun / dati komu denar na roko neposredno izplačati
// kot klic pri dražbi kdo da več? - 6. ustvariti kaj kot rezultat svoje sposobnosti, dejavnosti: nekatere rude dajo velik odstotek železa; polje je dalo obilen pridelek; konferenca je dala važne rezultate; mastna hrana da veliko kalorij / pog. gledališče je dalo dobro predstavo / dati odsekan, tleskajoč, zamolkel glas / dati dober, slab zgled; dati povod
// povzročiti, da kdo kaj dobi, ima: boljšega zaslužka mi ne dajo / dati možnost, pravico, priliko, priložnost / ekspr. letos je bog dal dobro letino / knjiž. usoda ne daj, da bi tako zgodaj umrl
// z združitvijo postati nova celota: ti podatki dajo visoko številko; račun da rezultat; pog. koliko dá to? znese
// zadnje vrstice posameznih kitic glose dajo zaključno misel - 7. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: dati brco, klofuto; dati garancijo, kazen, pobudo, pomoč, poudarek, prisego, priznanje, slabo oceno, slovo, soglasje, zagotovilo; dati svoj glas za odbornika; dati bolniku injekcijo; dati izjavo izjaviti; dati obljubo obljubiti; dati odgovor odgovoriti; dati odpoved odpovedati službo; dati komu poljub; dati transfuzijo krvi; dati znak, znamenje; dati komu dobro vzgojo; dati na posodo posoditi
// dati gol / ta vas je dala mnogo žrtev; publ. v delo so dali mnogo truda vložili
// ekspr. dati častno besedo zagotoviti, da je rečeno res; obljubiti, da bo obljubljeno storjeno - 8. napraviti, da pride kaj na določeno mesto: dati knjigo na mizo, obleko v omaro, robček na usta, roko okrog vratu; grižljaj se da naenkrat v usta / daj to proč / dati na seznam, v zapisnik; dati v oklepaj / pog. dati psa na verigo prikleniti
// pog. dati stroj narazen razstaviti ga (na dele)
// pog. prosim, dajte mi tovariša XY (k telefonu) pokličite ga k telefonu; uredite, omogočite, da bom telefonično govoril z njim - 9. navadno z nikalnico napraviti, da se kaj more goditi: ozke razmere mu ne dajo delovati; delo mu ne da počitka; skrbi mu ne dajo spati; zvedavost ji ni dala, da ne bi vprašala; tega si ne dam reči; ne da si dopovedati
- 10. nedov., ekspr., v zvezi z na prisojati komu vrednote; ceniti: sosed da veliko name, nase / veliko da na poštenost, prijateljstvo; jezi ga, da ne dajo na njegovo besedo / na to nič ne dam
- 11. z nedoločnikom ukazati, naročiti: dal je poklicati k sebi služabnike, prinesti jedi na mizo; župan je dal zapreti pretepače
// pog., v medmetni rabi, z nedoločnikom izraža omiljen ukaz, željo, spodbujanje: dajva kupiti liter vina; dajmo si ogledati še to oglejmo si; pog. dajte se pomakniti naprej pomaknite se
// kot poziv pri pitju dajmo ga! - 12. v medmetni rabi, z oslabljenim pomenom, v zvezi z bog izraža
- a) nejevoljo, nestrpnost: zakaj molčiš, bog te je dal
- b) upanje: če bog da, se bomo kmalu videli
- c) svarilo, prepoved: bog ne daj, da bi storil kaj takega
- č) najboljšo željo: bog daj srečo, zdravje; bog daj, da bi bilo res
- d) zlasti v kmečkem okolju pozdrav: dober dan, dober večer bog daj
● beseda je dala besedo razvil se je pogovor; nikomur ne da blizu je nedostopen; nikomur ne da dobre, lepe, prijazne besede je osoren; z nikomer ne govori; ekspr. dati duška svoji jezi, veselju sproščeno izraziti svojo jezo, veselje; ekspr. zanj ne dam roke v ogenj nisem prepričan, da je pošten, sposoben; knjiž. dala je življenje otroku rodila ga je; pog., ekspr. dali smo jim (jih) po grbi natepli smo jih; premagali smo jih; ekspr. ne dam se jim v roke ne pustim, da bi me ujeli, da bi o meni odločali; pog. dal se je ljudem v zobe povzročil, omogočil, da ga opravljajo; pog. dal mi je čutiti, razumeti, vedeti, da me ne mara očitno, v neprimerni obliki mi je to pokazal; pog., ekspr. daj mu eno okrog ušes, za uho, po nosu udari ga; ekspr. ne da si dvakrat reči napravi brez obotavljanja; pog., ekspr. ženske so si dale opraviti okoli dojenčka so se ukvarjale z njim; ekspr. ti bom že dal! kaznoval te bom; tepen boš; ekspr. (jaz) ti bom dal popra, vetra nabil te bom; napravil ti bom kaj neprijetnega; ekspr. dušo bi dala zanj vse bi žrtvovala za njegove koristi; na vsak način si ga želi pridobiti; dal je sosedu hčer (v zakon, za ženo) privolil je v poroko z njim; žarg., šport. dati glavico odbiti, zbiti žogo z glavo; pog. dati komu košarico zavrniti njegovo ponudbo za ples; zavrniti ponudbo; ekspr. daj mi mir ne moti me, ne nadleguj me; dal je prednost karieri pred znanstvenim delom raje se je odločil za kariero kot za znanstveno delo; knjiž. dal ji je prstan zaročil se je z njo; dal mi je proste roke dovolil mi je, da ravnam po svojem preudarku; dati komu roko prijeti koga za dlan desnice, zlasti v znamenje pozdrava, prijateljskega odnosa; ekspr. dati komu srce čustveno, zlasti ljubezensko se navezati na koga; pog. dajte, da si vas ogledam dovolite; pog. dati čez izbruhati, izbruhniti; pog. sinu posestvo čez dati izročiti, prepisati; ni mi dal do besede ni mi pustil govoriti; ekspr. dati vajeti iz rok nehati opravljati vodilno delo; pog. dati vse iz sebe, od sebe do skrajnosti se potruditi; pog., ekspr. niti besede ni dal od sebe prav ničesar ni rekel; ekspr. ni dal glasu od sebe ni spregovoril; se ni javil, ni pisal; pog. ta pa ne da do sebe, k sebi vztraja pri svojem; je nedostopen; ekspr. veliko da na obleko posveča veliko pozornost in skrb oblačenju; pripisuje veliko pomembnost oblačenju; pog. dal je nov sod na pipo začel je točiti pijačo iz novega soda; pog. od plače lahko še kaj na stran da prihrani; star. knjigo na svetlo dati izdati, objaviti; dati na znanje sporočiti, pojasniti; pog., ekspr. dali smo ga na zob pili smo alkoholno pijačo; ekspr. tatove so dali pod ključ zaprli so jih v ječo; pog., ekspr. dati (jih) komu pod nos zavrniti koga, spraviti ga v zadrego zaradi njegove napake; pog. dali so ga v časopis pisali so o njem v časopisu; ekspr. v koš te dam, kadar hočem premagam te, boljši sem kot ti; pog. dati komu posestvo v roke prepustiti mu ga v upravljanje; ekspr. nima kaj v usta dati reven je; strada; pog. dati za liter, za pijačo plačati pijačo v kaki druščini; pog. gledala ga je, a ni vedela, kam bi ga dala ni se mogla spomniti, kdo je; ekspr. ne ve, kam bi se dal od dolgega časa kaj bi počel; ne vem, koliko (let) bi ti dal po tvojem videzu ne morem sklepati, koliko si star; pog. prav ti dam soglašam s teboj; nižje pog. med vojno je veliko skozi dal pretrpel; pel je, kar mu je duša dala z vsemi močmi; teci, kar ti noge dajo kolikor hitro moreš; obljubiti in dati je dvoje obljubiti je lahko, obljubo izpolniti težje; preg. čič ne da nič, stalo pa malo počivanje, brezdelje ne prinaša koristi, premoženja; preg. dvakrat da, kdor hitro da hitra pomoč je največ vredna
♦ rel. dati odvezo; šah. dati mat
dáti se - 1. z nedoločnikom izraža
- a) osebkovo dopustitev, dovolitev, da se z njim kaj zgodi: dati se motiti, odpraviti, potolažiti, pregovoriti, preprositi; daj se prepričati / pog. daj se kaj videti pridi (na obisk)
// ekspr. ni se jim dal kar tako; ekspr. ne dajte se - b) možnost, da se z osebkom kaj zgodi: to se ne da brati; snov se da cediti; stvar bi se dala bolje urediti, s pridom uporabiti; vrata se ne dajo zapreti / brezoseb.: ne da se povedati z besedami; nič se ne da opraviti, spremeniti; z njo se ne da živeti; ekspr. o tem bi se dalo (še) govoriti ni še vse razčiščeno; ne mislijo vsi tako; ne da se mu pomagati ni mu mogoče
- 2. s smiselnim osebkom v dajalniku izraža pripravljenost koga za kako dejanje: ne da se mu delati; pridi, če se ti da / elipt. ne da se mi v kino
- 3. v prislovni rabi, v zvezi kar se da izraža zelo visoko stopnjo: kar se da srečni smo; kar se le da natančno poglej; teci, kar se le (najbolj) da kolikor moreš; kar se da hitro, lep karseda
dán -a -o: ne jemlji nazaj dane stvari; to ni bilo dano iz prijaznosti; to je bilo dano vam v varstvo; na dano znamenje so začeli teči / knjiž.: tolikšna sreča mi ni bila dana; ni mi bilo dano, da bi ga spoznal; ni mi bilo dano tako lepo peti ne morem, ne znam; vsakomur je dano na voljo, kam pojde / star., pri datiranju dano v Ljubljani, dne 23. novembra 1866; prim. daj, dan prid.
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
deadline -na cit. [dêdlajn] m (ȇ) končni rok, čas, do katerega je treba končati kako delo; skrajni rok: Zmerom je na obzorju kak nov deadline: prevesti moram sinopsis, pa napisati novo izjavo, pa v scenarij vnesti zadnje popravke E ← agl. deadline 'končni rok', morda iz vojaškega žargona; v ameriški državljanski vojni je bil izraz v rabi v zaporih v pomenu 'črta, ki se je ne sme prestopiti', dobesedno 'smrtna črta', iz dead 'mrtev' + line 'črta'
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dêbel -éla -o [eu̯] prid., debeléjši (é ẹ́) - 1. ki ima med najbližjima nasprotnima ploskvama razmeroma veliko razsežnost, ant. tanek: rastlina z debelimi listi; debela deska, knjiga, preproga, stena; debela plast ledu / debel mah; debel sneg visok; debela zemlja; ekspr. debelo morje globoko
// pog. debeli naočniki z veliko dioptrijo; debele nogavice pletene iz debelih niti
// ki ima glede na dolžino razmeroma velik obseg, premer: debela bukev, gorjača, palica, vrv / debelejši konec hloda; debel prst, vrat / z debelimi črkami napisan naslov; debela črta - 2. z izrazom količine ki izraža razsežnost med najbližjima nasprotnima ploskvama: za prst debela pločevina; kako debela je stena? / pol metra debel sneg / kako debele žeblje potrebuješ?
- 3. pri manjših okroglih stvareh ki ima razmeroma velike razsežnosti, ant. droben: debele grozdne jagode; debele kaplje; debelo koruzno zrno; ekspr. debele solze; postajati debel
// ki sestoji iz razmeroma velikih enot, ant. droben: pridelati debel krompir; debel pesek grob; začel je naletavati debel in redek sneg
// z izrazom količine ki izraža razsežnosti: kamen je bil debel za otroško pest; kako debelo je bilo jabolko; kakor lešniki debele solze; kakor kurja jajca debela toča - 4. ki ima na telesu razmeroma veliko tolšče, mesa, ant. suh: debel človek; zaklali so debelega prašiča / debele noge, roke / debele ustnice
- 5. ekspr. ki izraža robatost, grobost: debela kletev; pripovedovali so si debele šale
- 6. pog., navadno v zvezi z glas, smeh globok, nizek: debel glas; zaslišal se je debel smeh
● pog. debel denar bankovec, kovanec večje vrednosti; ekspr. imeti debelo denarnico imeti veliko denarja; ekspr. ta ima pa debelo kožo neprizadeto prenaša žalitve, namigovanja; je žaljivo nevljuden; ekspr. debela laž velika, očitna; ekspr. smo že v debeli zimi smo že sredi zime; ekspr. gledala je z debelimi očmi z izbuljenimi; ekspr. do mesta je debelo uro hoda več kot uro; ekspr. ta je pa res debela! ta novica, izjava je zelo pretirana, neverjetna
♦ anat. debelo črevo zadnji, širši del črevesa; etn. debeli četrtek četrtek pred pustnim torkom, praznovan kot dan debelih ljudi; tisk. debeli tisk tisk v krepkih in polkrepkih črkah
debélo prislov od debel: debelo peti; beseda je debelo podčrtana pod besedo je debela črta
// izraža visoko stopnjo: debelo se je zlagal
● ekspr. debelo gledati, pogledati zelo začudeno; ekspr. ves čas je debelo klel z grobimi besedami; ekspr. debelo pljuniti izpljuniti velik pljunek
debéli -a -o sam.: ekspr. debele je govoril, kvasil, razdiral; na debelo pog. na debelo goljufajo, kradejo zelo; pogosto; kupovati, prodajati na debelo; na debelo je namazana s šminko; zapadlo je na debelo snega; za prst na debelo je bilo prahu; trgovina na debelo trgovina, ki kupuje in preprodaja blago v velikih količinah
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
debelúhar -ja m (ȗ) slabš. zelo debel človek: debeluhar je komaj prišel do vrha
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
déček1 -čka m (ẹ̑) oseba moškega spola do pubertete: dečki so sedeli na desni strani, deklice pa na levi;
ko je bil še deček, je rad poslušal pripovedovanje starejših;
avto je do smrti povozil šestletnega dečka;
bister, nagajiv, zdrav deček / v porodnišnici se je včeraj rodilo sedem otrok: štirje dečki in tri deklice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
déden -dna -o prid. (ẹ̄) ki se podeduje: grad je bil njegov dedni fevd;
dedna posest / dedna pravica pravica do podedovanja // dedna bolezen, obremenjenost; dedne lastnosti, značajske poteze
♦ biol. dedna osnova gen; skupek vseh genov organizma; jur. dedni delež delež, ki pripada posameznemu dediču; dedno pravo pravo, ki ureja dedovanje; zgod. dedni zakup razmerje med podložnikom in fevdalcem, pri katerem ima prvi dedno pravico na kmetiji; habsburške dedne dežele Štajerska, Koroška, Kranjskadédno prisl.: dedno obremenjen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dédič -a m (ẹ̑) kdor dobi dediščino: biti dedič premoženja;
določiti dediča z oporoko;
imenovati sina za dediča;
bogat dedič;
zakoniti dedič;
pren. duhovni dedič njegove umetnosti;
dediči razsvetljenstva
♦ jur. nujni dedič ki ima neodvzemljivo pravico do dela zapuščine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dedikácija -e ž (á) knjiž. besedilo, napisano navadno v knjigo kot znak spoštovanja, hvaležnosti do koga; posvetilo: avtorjeva rokopisna dedikacija
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dédiščina -e ž (ẹ̄) - 1. premoženje, dobljeno po umrlem: dobiti, zapustiti dediščino; bogata dediščina; dediščina po materi; pravica do dediščine; davek na dediščino
- 2. kar je prevzeto iz preteklosti: kulturna dediščina; duhovna dediščina preteklosti / rešiti se kolonialne dediščine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dedovánje in dédovanje -a s (ȃ; ẹ̄) glagolnik od dedovati: odpovedati se dedovanju;
izključiti iz dedovanja;
pravica do dedovanja / dedovanje znakov; nauk o dedovanju dednosti // dedovanje nazorov
♦ jur. oporočno dedovanje na podlagi oporoke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dedúkcija -e ž (ú) knjiž. sklepanje iz splošnega na posamezno: dedukcija in indukcija;
napraviti dedukcijo;
priti do zaključkov z dedukcijo / publ. ni soglašal z njegovimi dedukcijami
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
deduktíven -vna -o prid. (ȋ) knjiž. osnovan na dedukciji: deduktivni postopek;
deduktivna metoda;
deduktivno sklepanje / priti do rezultatov po deduktivni potideduktívno prisl.: deduktivno presojati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dejáti1 déjem dov., tudi dém; 2. mn. déjete tudi déste, 3. mn. tudi dejó; déj in dèj; dejál (á ẹ̑) navadno kot deležnik na -l - 1. izraziti z besedami, reči: tako je dejal govornik v svojem govoru; dejala je, da pride jutri domov; saj ni tako hudo, je dejal nežno, priliznjeno; star. krasen dan, deje sam pri sebi reče, pravi
// po vsem tistem, kar smo dejali o njegovem delu, vidimo, koliko je storil povedali - 2. nedov. in dov. biti kakega mnenja; misliti, meniti: ljudje so dejali, da je prav ravnal; oče je dejal, da se je hči pomirila; starši so dejali, da se morajo otroci navaditi skromnosti / kaj boš dejala na to? kaj bi dejal, ko bi to vedel / o tebi smo dejali, da si lenuh in postopač
// z oslabljenim pomenom, v zvezi z bi izraža- a) omejitev na samo osebni odnos do česa: človek bi dejal, da to ni mogoče; dejal bi, da ni res, kar praviš; star. saj mu ni, da bi dejal, nič do žensk
- b) stopnjevanje z dodatno trditvijo: z dopusta sem se vrnil svež in spočit, dejal bi, prerojen
- 3. nedov. imenovati, reči: dejali so mu Peter; pri hiši se je dejalo pri Ribičevih
● nekaj mu je dejalo, da naj ostane čutil je, zdelo se mu je, da je prav, če ostane; če bi to storil, bi lahko kdo kaj dejal imel kako neugodno pripombo, mnenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dekanováti -újem nedov. (á ȗ) 1. biti dekan, opravljati dekanske posle: predavati in dekanovati na visoki šoli; Zdaj je povsem jasno, kaj privablja študente na visokošolsko institucijo, ki ji dekanuje znani profesor 2. biti predstojnik dekanije: Tam je župnikoval in dekanoval vse do upokojitve E (↑)dekàn
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
deklarácija -e ž (á) - 1. javna izjava, razglas, navadno o pomembnem vprašanju, položaju: objaviti, podati, predložiti, sprejeti deklaracijo / deklaracija o enakopravnosti / podpisati deklaracijo
// ekspr. izjava, razglas sploh: pravica do likovne kulture je le prazna deklaracija, če niso dane tudi možnosti; za mednarodno sožitje niso dovolj deklaracije o miroljubnosti in prijateljstvu - 2. navedba podatkov o pošiljki: deklaracija pošiljke
♦ ekon. carinska deklaracija pismena izjava z navedbo uvoženega ali izvoženega blaga, zavezanega carini; zgod. majska ali majniška deklaracija izjava jugoslovanskih poslancev v dunajskem parlamentu leta 1917 o zahtevah jugoslovanskih narodov v Avstro-Ogrski
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
deklè -éta s, im. ed. tudi ž, tož. ed. tudi dekléta (ȅ ẹ́) - 1. dorasla mlada ženska, ki še ni poročena: na vasi so se zbrali fantje in dekleta; razvila se je, zrasla je v lepo dekle; mlado, preprosto, veselo dekle; kmečko dekle; dekle, zrelo za možitev
// ekspr. neporočena ženska sploh: je še dekle; staro dekle - 2. doraščajoča oseba ženskega spola: dekleta so v šoli mirnejša kot fantje
// pog. hči: mati je dekle bolj razvajala kot fanta; imajo več deklet; skrbela je za vzgojo svojih deklet - 3. ženska oseba, ki je v ljubezenskem odnosu do fanta: ima dekle; predstavil je svoje dekle
- 4. nav. mn., pog., ekspr. ženska sploh: pri nas so v službi sama imenitna dekleta / kot nagovor kako je, dekleta
- 5. s prilastkom vlačuga, prostitutka: druži se z lahkimi, poceni dekleti; pocestno dekle / dekle na poziv zlasti v zahodnih deželah prostitutka, ki pride k moškemu na telefonski poziv
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
déklica -e ž (ẹ́) - 1. oseba ženskega spola do pubertete: v razredu so same deklice; zgubila se je štiriletna deklica; drobna deklica s črnimi kitkami; prostori, telovadba za deklice / ima dve lepi deklici majhni hčeri
// včeraj se je rodilo pet deklic in trije dečki - 2. ekspr. dekle: rad je dvoril prikupnim deklicam; odrasla je v lepo deklico / izbral si je že svojo deklico / morska deklica ženski podobno bajeslovno bitje, ki je od pasu navzdol riba
♦ etn. ajdovska deklica po ljudskem verovanju dekle, ki je bilo tako veliko, da je stalo z vsako nogo na drugem hribu in pralo v reki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
délati -am nedov. (ẹ́ ẹ̑) - 1. zavestno uporabljati telesno ali duševno energijo za pridobivanje dobrin: delati in počivati; dela od jutra do večera; vse življenje je delal; cel dan je delal na polju, pri stroju, v pisarni; delati fizično, umsko; pridno, težko delati; na roko delati ročno; učiti otroka delati; dela kakor za stavo, ko mravlja, ko nor; dela kot črna živina / zelo je delal, da je naredil v tako kratkem času se je trudil
// navadno s prislovom opravljati delo na določenem področju: kulturno, politično delati / delati proti okupatorju; dela za narod; dela z mladino / dela pri društvu, v organizaciji / delati za odpravo zaostalosti, v korist človeštva
// navadno s prislovom izpolnjevati, opravljati kako nalogo: novi odbor slabo, uspešno dela; novi člani ne delajo tako, kot se je od njih pričakovalo; nekatere naše organizacije sploh ne delajo / pog.: avto mu dobro dela; vse naprave odlično delajo delujejo - 2. opravljati delo na kakem področju celotnega proizvajalnega procesa kot vir zaslužka: ugotoviti, koliko ljudi dela v industriji, kmetijstvu; dela v rudniku, v tovarni / dela pri črpalni napravi, pri odpremljanju blaga; dela v sprejemnem oddelku; dela kot skladiščnik / pog. nekateri otroci še hodijo v šolo, drugi pa že delajo so zaposleni; delati honorarno, priložnostno / v službi dela dopoldne in popoldne; dela osem ur dnevno
// imeti opravka s čim kot predmetom svoje zaposlitve, dela: delati s kemikalijami; knjižničarji delajo s knjigami / pog. nerad dela z ljudmi - 3. preh., s širokim pomenskim obsegom z delom omogočati nastajanje česa: delavci delajo malto; delati dopis sestavljati; delati nov most čez reko graditi; več strokovnjakov dela načrt za novo cesto; delati nalogo pisati; razstavo smo delali dva dni; začeli smo delati temelje stavbe; delati cesto s stroji; delati jamo z lopato; publ. dela na slovarju sestavlja, dela ga
// dal je delat plašč; vaša obleka se že dela / pri rezanju je delala velike kose
// proizvajati, izdelovati: tovarna dela le športne čevlje; delati električne aparate za izvoz; delati stroje / v Idriji delajo čipke; pozimi delajo drva; ekspr. delati verze / ona dela dobro pecivo
// pridobivati, napravljati: gumi delamo iz kavčuka; vino se dela iz grozdja - 4. preh. opravljati, izvrševati kako delo ali aktivnost sploh: zgodaj zjutraj raznaša časopise, to dela vsak dan; vse dela prizadevno, z veseljem / poglej, kaj delajo otroci na dvorišču; zmeraj kaj dela, da moti druge; klepeta s sosedi, to dela najraje / delati zla dejanja; delati dobro
// z oslabljenim pomenom, zlasti z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: delati čudeže; delati korake korakati; delati grehe grešiti; delati izpit, maturo; delati kompromise, napake; delati kupčije kupčevati; delati nemir; delati šale šaliti se; delati zločine - 5. biti dejavno udeležen pri nastajanju česa: tanke pete delajo jamice v parketu; veter dela valove; na tem mestu voda dela brzice / drevo dela senco; glivice delajo tanko prevleko na siru / rože delajo popke poganjajo; solata dela glave / glasove delamo z govorilnimi organi
// dajati čemu kako lastnost, značilnost: ta frizura jo dela mlajšo, kot je v resnici; neprestano deževje je delalo bivanje na morju manj prijetno; moderna dekoracija dela dvorano zanimivo; delati kaj toplo; delati kaj bolj lepo lepšati
// pog. alkohol ga dela čisto zmedenega / dela mu žalost, veselje; dela si iluzije, upe / otroci mu ne delajo časti - 6. s širokim pomenskim obsegom biti v delovnem stanju: prezračevalne naprave so delale neprestano; vsi motorji delajo so v pogonu; srce mu je začelo delati utripati, biti
// za stranke delamo od desete do dvanajste ure; pošta ne dela; uredništvo danes ne dela; skupščina med počitnicami ne dela ne zaseda; nekatere tovarne zaradi stavk ne delajo ne obratujejo
// pog. učinkovati, delovati: strup je začel hitro delati - 7. s prislovom kazati do česa določen odnos, ki se izraža zlasti v dejanjih: grdo dela s knjigami; rad bi videl, kako bo delal z njo; ne smemo tako delati z maternim jezikom; z njo dela kakor s cunjo / delaj, kot misliš, da je prav; zmeraj dela po vesti; delati v skladu s predpisi
● delati komu kratek čas kratkočasiti, zabavati ga; dela mu druščino, družbo je z njim, da ni sam; v tej stroki delamo prve korake smo se z njo šele začeli ukvarjati; krivica dela hudo kri razburja, draži, jezi; ekspr. kaj bi delal kisel obraz kazal nejevoljo; on dela razlike ne ravna z vsemi enako; žena mu dela scene javno kaže nejevoljo nanj, se netaktno vede; v tej stvari ti ne bomo delali sile te ne bomo izsiljevali; pog. to mi dela skomine vzbuja želje; ekspr. delati hud veter zaradi česa močno se razburjati, ostro ukrepati; bil je mož, ki je delal zgodovino je odločujoče posegal v zgodovino; delati moram še po urah po končanem delovnem času; popoldne ne mara delati po urah za plačilo, ki je odvisno od porabljenega časa; obleka dela človeka kdor se lepo, izbrano oblači, ima večji ugled, dela boljši vtis; pog. delati račun brez krčmarja ne upoštevati vseh okoliščin; pog. delati iz muhe slona močno pretiravati; preg. obljuba dela dolg kar se obljubi, se mora tudi izpolniti; preg. kdor ne dela, naj ne je; prilika dela tatu priložnosti se je težko ubraniti; vaja dela mojstra
♦ fiz. oddajnik dela s frekvenco 20,003 megahertza; les. les dela se krči in širi zaradi sušenja ali vpijanja vlage; šport. delati stojo stati na rokah
délati se - 1. biti v stanju nastajanja: bula se mu dela na vratu; ivje, led se dela; na cesti se delajo jame, razpoke / dela se velika škoda nastaja
// dan se dela dani se; mrak se dela mrači se; tema se dela temni se
// fant se dela se duševno in telesno pozitivno razvija - 2. kazati določeno stanje ali lastnost, ki v resnici ne obstaja: dela se bolnega tudi bolan; dela se gluhega, imenitnega, skromnega; pog. kaj se boš delal važnega, saj vemo, kako je s teboj; dela se junaka; dela se ji prijateljico; samo dela se, da spi; delal se je, kot da ni opazil
● pog. dela se norca iz njega ne upošteva, ne obravnava ga resno; se norčuje, šali; ekspr. ima toliko sadja, da se gnoj dela iz njega zelo veliko; tako je lačen, da se mu delajo pajčevine v želodcu zelo
deláje star.: zaprl je oči, delaje se, kakor da bi spal
delajóč -a -e star.: stopal je, delajoč dolge korake
délan -a -o: film je delan po znanem gledališkem delu; doma delano blago; delano vino umetno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
délčič -a m (ẹ̄) ekspr. delček: delčič snovi / razstavil je stroj do najmanjšega delčiča
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
delikáten -tna -o prid., delikátnejši (ȃ) s širokim pomenskim obsegom - 1. neprijeten, težaven, kočljiv: najti izhod iz delikatnega položaja; vzgoja je delikatna stvar; pogovor se je bližal najdelikatnejši točki; njegovo delo je odgovorno in delikatno; dotaknila sta se delikatnega vprašanja / v romanu opisuje zelo delikatne situacije
- 2. nežen, rahel, občutljiv: to je delikaten človek / barve v delikatnih tonih / knjiž. sodniki so bili zelo delikatni do njega rahločutni, obzirni
- 3. knjiž., redko okusen, slasten: delikatna juha, riba
delikátno prisl.: zadevo je treba delikatno urediti; izraža se delikatno izbrano, lepo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
delikátnost -i ž (ȃ) lastnost, značilnost delikatnega: pisatelj se ni prestrašil niti zahtevnosti niti delikatnosti snovi;
odgovornost in delikatnost naloge / to temo redko srečujemo v literaturi zaradi njene delikatnosti / knjiž. to je pripisoval njegovi delikatnosti do žensk
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
délnica -e ž (ẹ̑) v kapitalistični ekonomiki vrednostni papir, ki izkazuje pravico do deleža pri glavnici in dobičku delniške družbe: pri tovarni ima svoje delnice;
kupiti, prodati delnice;
lastnik delnic / glasovalne delnice katerih lastnikom pripada pravica glasovanja na zboru delničarjev // na borzi so delnice poskočile vrednost, cena delnic
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
délo -a s (ẹ́) - 1. zavestno uporabljanje telesne ali duševne energije za pridobivanje dobrin: ceniti, spoštovati delo; blaginja temelji na delu; rezultati, sadovi skupnega dela; plačilo po delu / fizično, umsko delo; kvalificirano, strokovno delo; plačano delo; prostovoljno delo / braniti, izogibati se dela; pripraviti se k delu; biti utrujen od dela; ekspr. vreči se na delo; ekspr. zagristi, zakopati se v delo; prizadeven, vztrajen pri delu; večkrat si oddahnem med delom; pretirano delo; delo od jutra do večera / mehanizirati delo; organizirati, voditi delo; pohiteti, prenehati, začeti z delom; zboljšati način dela / prva leta po 1945 družbenokoristno delo / praznik dela
// trud, napor: uspehi niso v sorazmerju z vloženim delom; ta reč bi zahtevala preveč dela; ekspr. škoda dela za to - 2. navadno s prilastkom delanje, vezano na določeno področje: pritegniti koga k delu proti okupatorju; vključil se je v delo za napredek; načrtno, večletno, vztrajno delo z mladino; pedagoško, politično delo; praznovali so štiridesetletnico njegovega umetniškega dela; delo pri društvu, v odboru / v članku je dobro prikazal njegovo pisateljsko delo; dobil je nagrado za svoje življenjsko delo
// to delanje za izpolnjevanje kake (skupne) naloge: oceniti delo komisije; spremljati delo skupščine; ovirati delo šole - 3. kar se uresničuje z delanjem: to delo dobro napreduje; vsega dela ne more opraviti sam; dal mu je najtežje delo; dela vsako delo, ki mu pride pod roko; izvršiti, končati, zaključiti kako delo; nujno, važno delo; loti se tudi umazanega, zahtevnega dela; svoje delo opravlja vzorno; ima dosti, preveč dela / mn.: gradbena, mizarska, obrtniška, tehniška, vzdrževalna dela; drobna dela opravila; hišna dela / nav., slabš. pravi, da ne bo delal hlapčevskih del del, ki so zanj ponižujoča; star. najeli so ga za hlapčevska dela dela na polju in pri živini
// to kot vir zaslužka: dati delo boljšemu ponudniku; podjetje je dobilo novo delo; prevzeti komu delo; biti preskrbljen z delom / delo na gradbišču so opravili v dogovorjenem roku / skleniti pogodbo o delu - 4. navadno s prilastkom kar je uresničeno z delanjem, zlasti na umetniškem področju: izdati pomembno delo; kritizira, ocenjuje dramska, pesniška dela; literarno delo; razstava del baročnih umetnikov / knjiž. človek umre, njegovo delo pa ostane
// s prilastkom izdelek, predmet glede na izdelovalca ali način izdelave: ti čevlji so industrijsko, ročno delo; stavba je baročno delo / ženska ročna dela ročno izdelane vezenine ali pletenine - 5. predmet, stvar, ki jo kdo izdeluje: delo ji je od razburjenja padlo iz rok; komaj je vzela delo v roke, ga je že zopet odložila
- 6. zaposlitev, služba: dobiti, iskati delo; biti brez dela; odpustiti koga z dela; sprejeti koga na delo; honorarno, priložnostno, sezonsko delo / dela prosti dnevi; izostanek od dela; nadurno delo ki presega delovno obveznost
// iti, voziti se na delo v kraj zaposlitve; biti na delu v tujini
// s prilastkom področje v okviru celotnega proizvajalnega procesa kot možnost zaposlitve: kmečko delo ga ne veseli; zanima se za delo v rudniku; opravlja delo pri stroju, v izvoznem oddelku - 7. redko dejanje: zagovarjal se bo za svoja dela; junaško, krvavo delo
- 8. fiz. premagovanje sile na določeni poti: delo, ki ga opravi stroj / enota za merjenje dela
● to delo ne more čakati je neodložljivo; propaganda je opravila svoje delo dosegla zaželeni učinek; knjiž. živi od dela svojih rok sam se preživlja; pog. ne prime za nobeno delo noče delati; sovražne sile so že na delu že delujejo; obleka je v delu se izdeluje, izgotavlja; ekspr. ne moti ga, je ves v delu zelo vneto dela; odšel je z doma v največjem delu v kmečkem okolju v času košnje in žetve; pri delu ga je čas prehitel dela ni utegnil dokončati; očetova smrt je njegovo delo on jo je povzročil; skrb za otroke je njeno delo naloga, dolžnost; delo hvali mojstra delavčeva strokovnost se sodi po kvaliteti njegovih izdelkov; preg. brez dela ni jela
♦ ekon. družbeno potrebno delo povprečen delovni čas za proizvodnjo določenega blaga; presežno delo delo, katerega produkti ne ostanejo delavcu; delitev dela delitev enotnega produkcijskega procesa na več ločenih procesov; družbena delitev dela specializacija posameznih gospodarskih enot na proizvajanje posameznih vrst blaga, ki jih med seboj zamenjujejo; mednarodna delitev dela specializacija posameznih narodnih gospodarstev na proizvajanje posameznih vrst blaga, ki jih na svetovnem trgu med seboj zamenjujejo; zal. izbrano delo po določenem kriteriju izbrana in v knjižni obliki izdana dela kakega avtorja; zbrano delo vsa dela kakega avtorja, izdana v knjižni obliki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
demonopolizácija -e ž (á) odprava monopola: Zaradi demonopolizacije vodilne družbe pričakujejo hudo konkurenco, vsaj tri do štiri močne tekmece E (↑)demonopolizírati
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
denacionalizíranec -nca [denacijonaliziranəc] m, člov. (ȋ) kdor je dobil vrnjeno nacionalizirano premoženje ali je upravičen do njega: združenje denacionalizirancev; obveznosti do denacionalizirancev; Predlagamo, da se ponovno razmisli o sprejemljivejši rešitvi, tako za denacionalizirance, upravičence, kakor tudi za prejšnje imetnike stanovanjske pravice oz. najemnike v denacionaliziranih stanovanjih E (↑)denacionalizírati
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
denár -ja m (á) - 1. splošno veljavno plačilno sredstvo in merilo vrednosti: imeti, posoditi denar; vložiti denar v hranilnico; denarja je zmanjkalo; služiti, zaslužiti veliko denarja; ostal je brez denarja; igrati za denar; dobiti plačilo v denarju / denar priteka, se steka v blagajno; denar je pošel; na lahek način priti do denarja; ekspr. lahko bi zaslužil na kupe denarja; ima denarja kot toče, kot pečka zelo veliko
// ta denar je še v veljavi; država je zamenjala denar dala v obtok novo plačilno sredstvo; zamenjati denar v banki eno valuto za drugo; plačati z gotovim denarjem z gotovino; menjalnica denarja
// kovinski ali papirnati predmeti, ki se uporabljajo kot plačilno sredstvo: dal mu je ves denar, ki ga je imel pri sebi; skrbno je začel preštevati denar; denarnico ima polno denarja; ponarejen, srebrn denar; ekspr. cel šop denarja je držal v rokah / menjati, zmenjati denar bankovec, kovanec večje vrednosti v drobiž; droben denar drobiž
// kovinski, papirnati denar; poznam ga kot slab denar zelo dobro, zlasti po slabih lastnostih - 2. nav. ekspr., s prilastkom plačilo, znesek: dobiti za drag, velik denar; lepe denarje dobiva, pa vse zapravi; kupiti za majhen denar; tega ne prodam za noben denar
● ekspr. denar se je ne drži ne hrani ga; je zapravljiva; ekspr. denar mu ne gre rad iz rok skop je; ekspr. sto tisoč, to je že denar to je velika vsota denarja; to blago je vredno svojega denarja njegova cena ustreza vrednosti; iron. ta ti je svojega denarja vreden je slab, pokvarjen človek; ekspr. kaj mislijo, da denar po tleh pobiramo, da denar delamo da ga na zelo lahek način zaslužimo; ekspr. denar spravlja v nogavico ga hrani doma; varčuje; pog. knjiga gre v denar proda se dosti izvodov knjige; pog. spraviti v denar prodati; pog. nisem pri denarju nimam denarja; ekspr. to je zlatega denarja vreden delavec zelo dober, marljiv; pog., ekspr. denar na roko ali pa nič plačati takoj in v gotovini; preg. denar je sveta vladar za denar se vse dobi; preg. za malo denarja malo muzike za majhno plačilo se malo dobi
♦ ekon. aktivni denar; bančni denar bankovci emisijske banke in knjižni denar; knjižni denar imetje na bančnem računu, ki se uporablja kot plačilno sredstvo; kreditni denar državne in bančne zadolžnice, ki veljajo kot plačilno sredstvo; kupna moč denarja veljava denarja, izražena v količini blaga, ki se dobi za denarno enoto; obtok denarja krožno gibanje denarja med posameznimi sektorji narodnega gospodarstva; količina denarja, ki je v krožnem gibanju; vrednost denarja; fin. emisija denarja; razvrednotenje denarja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
desetínka -e ž (ȋ) del na deset enakih delov razdeljene merske enote: priprava meri do desetinke milimetra natančno;
razdalje so zaznamovane v celih kilometrih in desetinkah desetinah // ekspr. v desetinki sekunde se je premislil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
desetlétje -a s (ẹ̑) doba, ki traja deset let: pred dvema desetletjema;
v zadnjem desetletju so se razmere spremenile / videlo se ji je, da je že dolgo v četrtem desetletju stara blizu štirideset let // ekspr.: dolga desetletja sta si bila smrtna sovražnika; desetletja in desetletja so bila potrebna za to znanstveno resnico; ta težnja narašča od desetletja do desetletja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
deséttisočínka -e ž (ẹ̑-ȋ) del na deset tisoč enakih delov razdeljene merske enote: računati do desettisočinke natančno;
desettisočinka milimetra
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
désni -a -o prid. (ẹ́) - 1. ki je na nasprotni strani telesa kot srce: desna noga, roka; vsa desna stran telesa je hroma; desno oko se mu rado solzi / desna rokavica za na desno roko
● ekspr. on je direktorjeva desna roka nepogrešljiv, najožji sodelavec
// ki je v odnosu do človeka na taki strani: avto se je zadel z desnim bokom; pri desnem obratu naj bo korak kratek; desna stran ceste / desni breg reke gledano v smeri toka; desno krilo vojske, moštva gledano v smeri napada - 2. politično konservativen, nazadnjaški: desni socialdemokrati; državni udar so organizirale ekstremistične desne skupine; desno krilo stranke
♦ avt. desni promet promet, ki poteka po zunanjem pasu vozišča; desno pravilo pravilo, po katerem ima voznik na skrajni desni prednost; navt. desni bok ladje gledano od krme proti premcu; obrt. desna petlja prvina (pri pletenju), ki ima na pravi strani obliko kite; strojn. desni navoj navoj, pri katerem se vijak pomika naprej, če se vrti v smeri urnega kazalca; šport. desni krilec igralec, ki povezuje obrambo in napad na desni strani, zlasti pri nogometu; desno krilo igralec, ki igra na desni strani napadalne vrste, zlasti pri nogometu
désno prisl.: desno usmerjeni politiki; voziti desno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
despót -a m (ọ̑) - 1. v bizantinski državi vladar ali visok dvorni dostojanstvenik: despot in despojna
♦ zgod. srbski vladar v letih od 1402 do 1459 - 2. v starem in srednjem veku vladar z neomejeno oblastjo: orientalski despoti
// ekspr. oblasten, samovoljen človek: njen mož je surov despot; birokratski despot
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
despotovína -e ž (í) v starem in srednjem veku država, ki ji vlada despot: despotovine in cesarstva
♦ zgod. srbska država v letih od 1402 do 1459
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
destinácija -e ž (á) kraj, do katerega se pride, pripotuje, navadno z določenim namenom: priljubljena destinacija; turistična destinacija; Nekaterim se zdi, da Slovenija ni destinacija za hitro razvijajoča se tuja podjetja in da bi morala celo sama seliti svoje zmogljivosti v države, ki imajo ugodnejše pogoje za proizvodnjo E (← nem. Destination) ← frc. destination 'namen, cilj potovanja' ← lat. dēstinātio 'določitev'
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
déte -ta s (ẹ́) knjiž. deček ali deklica v prvih letih življenja; otrok: dete je zajokalo, zaspalo;
njena hčerkica je prisrčno dete;
bolno dete;
joka kot majhno dete // človeški potomec v odnosu do staršev: imela sta eno samo dete; roditi dete; vznes. nosila je dete pod srcem / občinsko dete nekdaj otrok brez staršev, za katerega skrbi občina
● ekspr. to društvo je mrtvorojeno dete ne bo obstalo, se ne bo uveljavilo
♦ rel. božje Dete Kristus kot otrok
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
detínstvo -a s (ȋ) knjiž. otroška doba, otroštvo: že iz detinstva sta dobra prijatelja
♦ ped. doba otrokovega razvoja od konca prvega leta starosti do vstopa v šolo; zgodnje otroštvo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
devétdeseti -a -o štev. (ẹ̑) ki v zapovrstju ustreza številu devetdeset: starček v devetdesetem letu
● knjiž. v devetdesetih [90.] letih preteklega stoletja od 1890 do 1900
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
devétnajsti in devetnájsti -a -o štev. (ẹ̑; á) ki v zapovrstju ustreza številu devetnajst: predstava se začne ob devetnajsti (uri);
stopiti v devetnajsto leto;
devetnajsto [19.] stoletje od 1800 do 1900
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
devíca -e ž (í) - 1. ženska, ki še ni spolno občevala: ta je še devica / ekspr.: ostala boš devica neporočena; stara, večna, zarjavela devica
- 2. star. dorasla mlada ženska, ki še ni poročena; dekle: opeval je izvoljeno devico; lepa devica; obrazi cvetočih devic
● rojen v znamenju device v času od 24. avgusta do 23. septembra
♦ astr. Devica šesto ozvezdje živalskega kroga; rel. devica Marija Kristusova mati; zgod. železna devica srednjeveška mučilna priprava v obliki človeškega telesa z bodicami na notranji strani
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
devíškiSSKJ -a -o prid. (ȋ) devíško olívno ólje -ega -ega -a s (ȋ, ȋ, ọ́)
olje, katerega pridelava ne vključuje nobenega kemičnega postopka ali obdelave; deviško oljčno olje: Cvetove šentjanževke zmečkamo v možnarju ali z valjarjem, stresemo v steklenico do ene tretjine in dolijemo deviško olivno olje do vrha
devíško óljčno ólje -ega -ega -a s (ȋ, ọ̄, ọ́)
olje, katerega pridelava ne vključuje nobenega kemičnega postopka ali obdelave; deviško olivno olje: Poleg idrijskih čipk in deviškega oljčnega olja iz slovenske Istre je zdaj vsestransko zaščitena v Evropski uniji še izvirnost prekmurske gibanice
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dezangažírati -am dov. in nedov. (ȋ) publ. odtegniti od aktivnega, dejavnega odnosa do česa: slaba idejno-vsebinska konstrukcija drame je gledalce dezangažirala / senatorji so zahtevali, naj se njihova država vojaško dezangažira
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dežêlen -lna -o prid. (ē) nanašajoč se na deželo:- a) deželni jezik
- b) deželna meja; deželna uprava / deželna cesta nekdaj cesta, ki jo vzdržuje dežela
♦ zgod. deželni glavar v fevdalizmu vladarjev namestnik v deželi; v stari Avstriji od vladarja imenovani predsednik deželnega zbora in deželnega odbora; deželni knez v fevdalizmu vladar v posamezni deželi; deželni odbor v stari Avstriji izvršilni organ samouprave dežele, odgovoren deželnemu zboru in od njega izvoljen; deželni stanovi v fevdalizmu predstavniki plemstva, duhovščine in meščanstva, ponekod tudi kmetov; deželni zbor v stari Avstriji zakonodajna skupščina v deželah od 1860 do 1918; deželna deska v fevdalizmu zemljiška knjiga z vpisi plemiških zemljišč; deželno sodišče v nekaterih deželah, v fevdalizmu prvostopenjsko civilno sodišče za fevdalce; v stari Avstriji okrožno sodišče na sedežu dežele - c) star. deželni pridelki kmečki, poljedelski
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dialóškost -i [dijaloškost] ž (ọ̑) 1. sposobnost dialoga, pripravljenost na dialog: Dialoškost in strpnost zahtevata, da najprej drug drugemu priznamo pravico do obstoja in nemotenega delovanja, kakor to terja tudi naša ustava, zlasti ko gre za verske skupnosti 2. lastnost, značilnost besedila, da upošteva in vase sprejema prvine zunanjega, zlasti drugih besedil: Avtor dialoškost ohranja tudi v romanih, ki so odprti za dialog z drugim človekom, drugo kulturo in njenimi teksti E (↑)dialóški
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dietológ -a [dijetolog-] m, člov. (ọ̑) strokovnjak za dietologijo: Sklenemo lahko, da je sladoled najbolj zdrava slaščica, ki je, po priporočilih dietologov, lahko pojemo do tri kepice na dan E (↑)diéta + gr. -logos iz (↑)lógos
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
diferénca -e ž (ẹ̑) - 1. kar kaže na neenakost med primerjanimi stvarmi; razlika, razloček: ugotoviti diferenco; diferenca med letno in zimsko temperaturo v Sloveniji je velika; diference med spoloma / knjiž. diference v pogledih na vprašanje; med njima je prišlo do diferenc neskladja, nesoglasja
- 2. mat. število, ki se dobi pri odštevanju: pri preizkusu je dognal, da je v diferenci napaka / logaritemska diferenca diferenca med danim logaritmom in logaritmom, ki je v logaritemskih tablicah
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
digitalizíran -a -o prid. (ȋ) pretvorjen v (elektronsko) obliko, ki je osnovana na zaporedju številk 0 in 1: digitalizirana glasba; digitalizirana oblika; digitalizirana slika; Slovensko telefonsko omrežje bo do konca leta v celoti digitalizirano E ↑digitalizírati
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
díh -a m (ȋ) - 1. enkraten sprejem zraka v pljuča in njegovo iztisnjenje: šteti dihe; to je bil njegov zadnji dih; pogostnost dihov
// dihanje: stisnil ga je tako močno, da mu je zastajal dih; pridrževati, zadrževati dih; dolgo je zdržal brez diha - 2. iz pljuč iztisnjeni zrak: čutil je njegov dih na obrazu; grela ga je s toplim dihom; pren., ekspr. zjutraj se je videl dih zemlje nad vlažno črnico
// knjiž. rahlo pihanje, pihljanje: dih večernih sapic; sveži dih z gora
// knjiž., s prilastkom rahlo znamenje prisotnosti, bližine česa: pomladni dih; čutim dih smrti; dih novega časa
● ekspr. nenavadna lepota jim je jemala dih zaradi nenavadne lepote so bili zelo prevzeti; brez diha je čakal, kaj bo zelo napeto; ekspr. do zadnjega diha se je boril do konca življenja, do smrti; knjiž., ekspr. v tem ni niti diha resnice prav nič
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dihljáj -a m (ȃ) - 1. enkraten sprejem zraka v pljuča in njegovo iztisnjenje: z vsakim dihljajem vdihne in izdihne okrog pol litra zraka; zaradi razburjenosti se je število dihljajev spremenilo
● ekspr. do zadnjega dihljaja do konca življenja, do smrti; evfem. videti je, kakor bi bili vsi v zadnjih dihljajih kakor bi umirali - 2. redko iz pljuč iztisnjeni zrak; dih: začutil je njen topli dihljaj / pomladni dihljaj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dílanje -a s (ȋ) pog. 1. prizadevanje za dosego soglasja, sporazuma glede česa; pogajanjeSSKJ: Dilanje je lep izraz za barantanje 2. (pre)prodajanje, razpečavanje mamil: Dilanje je eden izmed načinov, kako priti do droge E ↑dílati
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dímije -mij ž mn. (ī ȋ) v muslimanskem okolju zelo široke ženske hlače, segajoče do členkov: nosila je pisane dimije;
dimije iz živo rdeče svile
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dirékten -tna -o prid. (ẹ̑) ki je brez posredovanja, brez česa vmesnega, neposreden: direkten kontakt;
direkten vpliv;
pog. ravnatelj ima direkten telefon / poskrbeti za direkten prevoz potnikov; peljati se z direktnim vlakom z vlakom, ki omogoča potovanje brez prestopanja; do Ljubljane imate direktno zvezo / direkten radijski prenos tekme prenos s tekmovališča istočasno s tekmo; direktna razsvetljava razsvetljava, pri kateri padajo žarki svetila naravnost na osvetljeno ploskev // ki ničesar ne prikriva, jasen: fant se izmika direktnemu odgovoru; postaviti direktno vprašanje / direktna pesniška izpoved izpoved, ki ni podana v metafori; odkrita pesniška izpoved
● pog., ekspr. tvoja trditev je v direktnem nasprotju s splošnim mnenjem popolnoma nasprotna
♦ alp. direktna smer plezalna smer, ki poteka od vznožja stene do vrha v kar najbolj ravni črti; astr. direktno gibanje gibanje nebesnih teles od zahoda proti vzhodu; biol. direktni prednik; direktna delitev delitev celice na dva enaka dela brez razpada jedra na kromosome; jur. direktni davek davek od dohodkov in premoženja; direktna volilna pravica pravica voliti brez posrednika; lingv. direktni govor navajanje tujega sporočila v izvirni obliki; premi govor; direktni objekt predmet v tožilniku, pri zanikanem povedku pa v rodilniku; ped. direktna metoda učenje tujega jezika brez uporabe maternega jezika; polit. direktna demokracija demokracija, v kateri med voljenimi predstavniki in volivci ni političnih strank kot vmesnega člena; strojn. črpalka na direktni pogon; šport. direktni udarec udarec pri boksu z izprožitvijo roke naravnost naprejdiréktno prislov od direkten: direktno izraziti svoje mnenje; blago jim pošiljajo direktno iz tovarne
// pog., ekspr. poudarja trditev: ob tem dogodku je direktno podivjal
♦ lingv. direktno prehodni glagol glagol s predmetom v tožilniku, pri zanikanem povedku pa v rodilniku
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
direktórij -a m (ọ́) skupina ljudi, ki vodi podjetje, zavod ali ustanovo: ustanovo vodi direktorij;
član direktorija;
sklepi direktorija
♦ rel. koledar z navodili za maševanje in za molitev brevirja; zgod. petčlanski ustavni organ z izvršilno oblastjo v Franciji v letih od 1795 do 1799
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dírniti -em dov. (í ȋ) zastar. prizadeti, vznemiriti: njene besede so ga globoko dirnile;
novica ga je neprijetno dirnila / sporočilo o materini bolezni ga je dirnilo do solz
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
diskrepánca -e ž (ȃ) knjiž. nesoglasje, neskladnost, nasprotje: prišlo je do diskrepance med možnostmi in načrti;
očitna diskrepanca;
stilna diskrepanca;
diskrepanca med solistom in dirigentom / junak se zaradi notranjih diskrepanc zlomi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
diskriminácija -e ž (á) dajanje, priznavanje manjših pravic ali ugodnosti komu v primeri z drugimi, zapostavljanje: odpraviti diskriminacijo;
gospodarska, rasna diskriminacija;
diskriminacija ženske delovne sile;
novi predpisi ne dopuščajo diskriminacije med posameznimi podjetji / publ.: odpraviti diskriminacije do domačega prebivalstva; to je nova diskriminacija nasproti nezadostno razvitim deželam
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
diskriminatóren -rna -o prid. (ọ̑) ki daje, priznava manjše pravice ali ugodnosti komu v primeri z drugimi: diskriminatoren odnos; diskriminatorna obravnava; diskriminatorno ravnanje; Sodišče je razsodilo, da je dotlej veljavni način omejevanja vpisa na avstrijske univerze diskriminatoren do študentov iz drugih držav Evropske unije E (↑)diskriminácija
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
diskvalificírati -am dov. in nedov. (ȋ) - 1. odvzeti (moralno) vrednost, ceno: to dejanje ga je diskvalificiralo; s svojim nastopom se je popolnoma diskvalificiral
- 2. šport. odvzeti pravico do nastopanja ali sojenja na tekmah: diskvalificirati tekmovalca; zaradi napak v teku so konja diskvalificirali izločili iz tekmovanja
diskvalificíran -a -o: diskvalificiran plavalec; moralno diskvalificiran človek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
diskvalifikácija -e ž (á) - 1. odvzem, izguba (moralne) vrednosti, cene: idejna in politična diskvalifikacija umetnika
- 2. šport. odvzem pravice do nastopanja ali sojenja na tekmah: diskvalifikacija igralca
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
disperzíja -e ž (ȋ) - 1. kem. zmes razpršene trdne, tekoče ali plinaste snovi in druge snovi: groba disperzija; koloidna disperzija / disperzija gline v vodi
- 2. knjiž. razpršitev, razkropitev: množična uporaba avtomobilov je privedla do disperzije mest; disperzija prebivalstva / letos je bila disperzija cen v trgovinah zelo visoka
♦ fiz. disperzija svetlobe razstavitev svetlobnega curka na spektralne barve, razklon svetlobe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dispropórcija -e ž (ọ́) disproporc: disproporcija med telesno težo in višino;
disproporcije v upodabljanju figur / v razvoju gospodarstva prihaja do disproporcij
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
distánca -e ž (ȃ) - 1. knjiž. dolžina najkrajše črte med dvema predmetoma ali točkama; razdalja, oddaljenost: distanca med objektoma je premajhna; povečati distanco
// časovna dolžina, ki loči dva dogodka: distanca do teh doživetij je že precejšnja; časovna distanca - 2. kritičen odnos do česa: nima potrebne distance, da bi lahko objektivno presojal sodobne umetniške stvaritve; dogodki so še tako blizu, da je težko dobiti pravo distanco; avtorjeva distanca do snovi
● zna varovati potrebno distanco do podrejenih ni z njimi preveč prijazen, domač; zavzeti distanco do česa izraziti odklonilno stališče do česa; pog. držati ljudi v distanci ne biti z njimi preveč prijazen, domač; gledati na kaj z distanco imeti odklonilno ali nezaupljivo stališče do česa
♦ geom. razdalja med projekcijskim središčem in projekcijsko ravnino (v perspektivi)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
distancírati se -am se dov. in nedov. (ȋ) publ. pokazati, izraziti odklonilno stališče do česa, nepovezanost s čim: precej udeležencev se je distanciralo od uvodnega govora;
distancirati se od politike sile / z begom v preteklost se hoče distancirati od vsegadistancírati teh. narediti razmik, razmakniti: distancirati konstrukcijske elemente
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
divergénca -e ž (ẹ̑) nastanek razlik, ki razdelijo kaj enotnega, razhajanje: prišlo je do divergence v razvoju // take razlike: opredeliti svoje nazorske divergence / v kompoziciji je opaziti stilne divergence
♦ biol. razvoj organizmov iste vrste v različne smeri
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
divizión -a m (ọ̑) voj. enota iz dveh do štirih baterij ali eskadronov: konjeniški, topniški divizion
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dizájner -ja m, člov. (á) kdor daje predmetu obliko z upoštevanjem skladnosti med funkcionalnostjo, estetiko in tehnološkim procesom; oblikovalecSSKJ: grafični dizajner; Po besedah barvnega dizajnerja iz znanega podjetja modni trendi pri avtomobilskih barvah prihajajo v valovih, posamezni barvi v desetih do dvanajstih letih uspe doseči višek priljubljenosti, nato zlagoma zamre E ← agl. designer iz (↑)dizájn
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dláka -e ž (á) nitast izrastek na koži sesalcev: na nogah ima dolge dlake;
puliti si dlake;
med svetlimi dlakami je bilo tudi nekaj črnih / kot psovka molči, ti suha dlaka ti; kot kletvica pasja dlaka, tega ti ne verjamem // ed. več dlak, dlake: dlaka raste, se obnavlja; naježiti dlako; žival ima gladko, mehko, sivo dlako / odeja iz kamelje dlake; klobuk iz zajčje dlake / resasta dlaka trša, daljša; zimska dlaka
● ekspr. cepiti dlako razčlenjevati problem do nepomembnih malenkosti; ekspr. iskati dlako v jajcu pretiravati v zahtevah po natančnosti; pog., ekspr. niti za dlako se nisi spremenil prav nič; pog. vedno mu gredo po dlaki v vsem mu skušajo ustreči, mu ne nasprotujejo; ekspr. ta nima dlake na jeziku v vsakem položaju si upa odkrito povedati, kar misli, da je prav; kjer osel leži, dlako pusti nekulturen človek se (rad) podpisuje, kjer ni primerno; nereden človek se spozna po tem, da za seboj pušča nered; preg. volk dlako menja, a narave nikdar človek ne more zatajiti svojega bistva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dlakocépec -pca m (ẹ̑) ekspr. kdor razčlenjuje problem do nepomembnih malenkosti: takle dlakocepec ti lahko zagreni življenje;
malenkosten dlakocepec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dlakocépiti -im nedov. (ẹ̄ ẹ̑) ekspr. razčlenjevati problem do nepomembnih malenkosti: dlakocepil je ob vsaki njegovi besedi;
rad dlakocepi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dlakocépka -e ž (ẹ̑) ekspr. ženska, ki razčlenjuje problem do nepomembnih malenkosti: ti si prava dlakocepka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dlakocépski -a -o prid. (ẹ̑) ekspr. ki razčlenjuje problem do nepomembnih malenkosti: šef je zelo strog in dlakocepski človek / dlakocepsko izvajanje pravilnika; dlakocepsko obravnavanje problema
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dlakocépstvo -a s (ẹ̑) ekspr. razčlenjevanje problema do nepomembnih malenkosti: tvoje debatiranje vodi že v dlakocepstvo;
brezplodno, doktrinarsko dlakocepstvo / dlakocepstvo uradnikov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dlán -í ž (ȃ) - 1. notranja stran roke od zapestja do prstov: črte na dlani; mesto pozna kakor svojo dlan zelo dobro; to je kakor na dlani očitno, jasno; pokrajina pred nami je kot na dlani dobro, razločno vidna
// ekspr.: miza je bila tako obložena, da ni bilo niti za dlan prostora skoraj nič; okoli hiše je komaj za dlan zemlje zelo malo
// notranja stran roke od zapestja do konca prstov: razpreti dlan; skrčiti dlan v pest; nasloniti glavo v dlani; na dlaneh se mu pozna, da težko dela; podprl si je glavo z dlanmi; raskava, žuljava dlan / pesn. božja dlan nebo, nebesni obok - 2. knjiž. del zgornje človeške okončine od zapestja do konca prstov; roka: moja dlan nima več take moči; položila mu je dlan na ramo
● pog. pazi se, me že srbijo dlani imam željo, čutim potrebo, da bi te udaril; ekspr. uspeh je bil na dlani očiten, jasen, zagotovljen; ekspr. na dlani imamo vse tvoje dosedanje delo dobro, natančno vemo, kaj si delal; ekspr. nositi srce na dlani vedno očitno kazati svoja čustva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dlánastokŕp -a -o prid. (á-ȓ á-r̄) bot., v zvezi dlanastokrpi list list z zarezami, ki segajo v listno ploskev največ do četrtine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dnéven -vna -o prid. (ẹ̑) - 1. nanašajoč se na čas svetlobe od sončnega vzhoda do zahoda, ant. nočen: najvišje dnevne temperature; dnevno in nočno delo / dnevna svetloba / dnevna krema / dnevna soba prostor, kjer se ljudje podnevi zadržujejo; kupil si je dnevno sobo pohištvo za dnevno sobo
- 2. nanašajoč se na čas štiriindvajsetih ur: dnevni donos medu; dnevni obrok kruha; dnevni počitek; dnevni zaslužek; dovoljena dnevna doza zdravila; dnevna norma; dnevna poraba goriva / dnevni razpored dela / dnevne cene cene, ki trenutno veljajo na tržišču
// v zvezi dnevni red načrt za delo in počitek v štiriindvajsetih urah: napraviti si dnevni red za počitnice; obvezen dnevni red za gojence zavoda / dnevni red konference vnaprej določen načrt za njen potek
● postaviti vprašanje na dnevni red začeti ga obravnavati; nesreče so na dnevnem redu se venomer ponavljajo - 3. vsakodneven, reden: dnevni radijski program; kraj ima dnevne avtobusne zveze z Ljubljano; poročila v dnevnem časopisju / dnevna delovna migracija
- 4. ki se dogaja danes, sedaj: komentar dnevnih dogodkov / vtikati se v dnevno politiko / poznal je vsa dnevna vprašanja aktualna
♦ mont. dnevni kop kraj, prostor na površini zemlje, kjer se koplje ruda; voj. dnevno poročilo poročilo, ki ga dajo poveljniku vse podrejene enote o delu v preteklih štiriindvajsetih urah; dnevno povelje povelje, s katerim se organizira vse notranje delo določene vojaške enote za naslednji dan; zool. dnevni pavlinček dnevni metulj s podobo očesa na velikih krilih, Vanessa io
dnévno prisl.: obleko menja celo trikrat dnevno; dnevno se vozi s tem vlakom; penzion je sto dinarjev dnevno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dnévnica -e ž (ẹ̑) znesek, ki ga dobi uslužbenec za vsak dan službenega potovanja: izplačati, obračunati dnevnice;
sprejeti odlok o višini dnevnic;
pravica do povračila potnih stroškov in dnevnice
♦ rel. dnevnice del brevirja, ki se opravi v enem dnevu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dnò -à s, rod. mn. dnòv in dnóv stil. dán, mest. mn. dnìh in dnéh (ȍ ȁ) - 1. spodnji, osnovni del posode ali posodi podobne priprave: izbiti sodu dno; napraviti, očistiti dno; vstaviti sodu dno; gošča se zbira na dnu lonca; kovček z dvojnim dnom; ravno dno; skleda brez dna / dno ladje, panja; posteljno dno iz žične mreže / izpiti kozarec do dna do konca, popolnoma
// kot poziv pri pitju do dna! / pesn. izpiti kupo bridkosti do dna
// spodnji, najnižji del poglobitve v zemeljski površini: voda je tako globoka, da ne dosežeš dna; ladja je zadela ob dno; morsko, rečno dno; peščeno dno; plitvo dno; kamenje na dnu potoka / v dno se je prišlo po skalnati in grmičasti strmini; pren. dno neba - 2. navadno s prilastkom del prostora ali plast, ki je tik nad spodnjo ploskvijo: zajeti vodo z dna; potopiti kaj na dno morja; pog. kaj delate s čolnom, bi radi šli na dno? bi se radi potopili; na dnu brezna, jame je temno; globoko v dnu je ležalo mesto; pren. s pogledom je hotel prodreti na dno njegove duše; na dnu sta si prav blizu, saj sta že dolgo prijatelja; če natančneje presodimo, ni na dnu nič resnega
// spodnji del česa: tam je dno stene; brezno je segalo nekako do dna hriba; sedel je na dnu stopnic
// najbolj oddaljeni del česa: z dna ulice so prihajali neprijetni zvoki / v dnu oči je smeh; pren., vznes. njegov glas prihaja k nam iz dna stoletij - 3. knjiž., navadno s prilastkom najnižji, najrevnejši družbeni sloj: dno družbe; v drami je prikazano dno takratnega življenja; ljudje z malomeščanskega dna / bil je pometač, živel je prav na dnu
- 4. ekspr., v prislovni rabi, s predlogom, v zvezi dno duše, srca izraža visoko stopnjo, intenzivnost čustvene prizadetosti: iz dna duše je prepričan; iz dna srca sem ti hvaležen; ljubiti, sovražiti iz dna srca; v dno duše, srca ga je bilo sram / v dnu svoje duše se je čutil ponižanega
// v zvezi do dna popolnoma, čisto: dojeti do dna; dogodek ga je do dna pretresel; spoznal ga je do dna
● pog., ekspr. ta človek nima dna ni mu nikoli dovolj jedi in pijače; tej stvari ne vidim dna konca; publ. to sporočilo je izbilo sodu dno je sprožilo proces, ki se je dolgo pripravljal; ekspr. ta prepad je brez dna zelo globok; pogledati, seči stvari do dna spoznati, kar je zanjo najvažnejše in najznačilnejše; priti vprašanju do dna razrešiti vprašanje; dihniti iz dna globoko iz pljuč; iz dna spremeniti življenje popolnoma, v celoti; publ. naše moštvo je na dnu tabele na enem izmed zadnjih mest; na zadnjem mestu; ekspr. polniti sode brez dna opravljati nekoristno delo; opravljati delo, ki ni nikoli končano
♦ anat. lobanjsko dno sestavljena ploščata kost, ki deli lobanjsko votlino od ustne in nosne votline; medenično dno mišična obloga spodnjega dela medenice; bot. listno dno del lista, kjer vstopa iz stebla osrednja listna žila; geogr. dno doline; muz. resonančno dno spodnja plošča resonančnega trupa pri klavirju, godalih in nekaterih brenkalih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
do prisl. izraža precejšnje približevanje določeni polni meri; skoraj: vas ima do sedemdeset hiš;
do dvajset minut hoda / lahko napišeš do sto vrstic največ
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
do predl., z rodilnikom - 1. za izražanje meje v prostoru
- a) do katere sega dejanje: priteči do cilja; ne morem do njih; voda sega do pasa; do roba poln kozarec / kako daleč je do tja / z drugim predlogom: v vodi do nad kolen; zapet je do pod brade; do pod vrh hriba je še dobro uro; pren. priti do prepričanja; pomagati do uspeha; ključ do spoznanja
- b) redko proti kateri je dejanje usmerjeno: imam prošnjo do vas; obrni se do župana na župana
- 2. za izražanje meje v času, do katere sega dejanje: do tega časa, trenutka se še ni vrnil; bedeti do jutra; vztrajati do konca; bil je pri zavesti do zadnjega (trenutka); koliko (dni) je še do praznikov; ura je pet (minut) do dvanajstih 1155
// do takrat bo vse drugače; do včeraj je bil še zdrav; do nedavna je bilo podjetje še močno donedavna
// otroci do petega leta starosti; čas do počitnic / s prislovno predložno zvezo: cesta bo asfaltirana do pod konec jeseni; do pred tremi dnevi se še ni vedelo; do pred kratkim je delal v tovarni - 3. za izražanje količine: tehtnica je do tisočinke grama natančna; zapor do treh dni
// z nesklonljivim izrazom količine za izražanje- a) dosežene mere: našteti do deset
- b) skrajne dosegljive mere: za ta prekršek je določena kazen do pet tisoč dinarjev / gorovje se vzpenja do tri tisoč metrov; vinograd daje do deset hektolitrov
- c) približne mere: drevesa so do trideset korakov vsaksebi
- 4. v zvezi z od za izražanje začetne in končne meje: vlak vozi od Ljubljane do Beograda / dela od šestih do dveh; prodaja vstopnic od 9. do 11. ure; odprto (od) 7-20 / nočne temperature se gibljejo od minus dve do plus tri
// včasih v zvezi z od za izražanje približne, vmesne mere: takrat je imelo mesto od osem do deset tisoč prebivalcev; ležal bo pet do deset dni / publ. jutri bo rahlo do pretežno oblačno - 5. za izražanje načina, posledice dejanja: dež jih je do kože premočil; smejati se do solz; urezati se do krvi
// za izražanje visoke stopnje, intenzivnosti: odkrit do brezobzirnosti; do dobrega se seznaniti s problemi; do grdega sta se sprla zelo, hudo
// dogodek ga je do dna pretresel popolnoma, čisto - 6. za izražanje razmerja, navadno čustvenega: dekletu ni dosti do plesa; veliko nam je do tega, da pridete; ljubezen do domovine; ima veselje do glasbe; usmiljen do trpečih / obveznosti do družbe; pravica do pokojnine
● ekspr. sestradan do brezumja popolnoma, čisto; ekspr. ni vse do črke tako, kot so te učili popolnoma, čisto; ekspr. vsi do enega so prišli prav vsi; ekspr. težav ne premagaš od danes do jutri kmalu, hitro; ekspr. do kraja naveličan popolnoma; ekspr. zna do malega vse vse; skoraj vse; knjiž., redko stali so mož do moža tesno skupaj; publ. cesta bo do nadaljnjega zaprta dokler ne bo odlok preklican; ekspr. do skrajnosti površen zelo; ekspr. do vraga je vroče zelo, silno; preg. zrno do zrna pogača, kamen do kamna palača iz vztrajnega drobnega dela nastanejo velike stvari
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dó m neskl., tudi dó dója (ọ̑) muz. solmizacijski zlog, ki označuje ton c ali prvo stopnjo v lestvici
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
do... predpona - 1. v glagolskih sestavljenkah, včasih okrepljena z do za izražanje
- a) dosege neke mejne ali končne točke v kraju ali času ali usmerjenosti proti njej: dobojevati, dodelati, dodelovati, dohiteti, dogoreti, dogorevati, dokončati, doslužiti, doštudirati / doseči do stropa; dospeti do gozda; dozidati do slemena
- b) dosege zaželenega namena, cilja ali usmerjenosti proti njemu: dočakati, dognati, doklicati, dopovedati, dopovedovati / doplavati do brega / v zvezi s se dokopati se, domisliti se
- c) dopolnitve, dopolnjevanja dejanja z dodajanjem: doliti, dolivati, doplačati, doplačevati, dozidati, dozidavati
- č) redko same dovršnosti (brez pomenskega odtenka): dogoditi se, dogotoviti, dovoliti
- 2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: dodatek, dodelava, dogleden, doklicen, dokvalifikacija
- 3. v imenskih sestavljenkah in sestavljenih prislovih za izražanje pomena, kot ga določa predložna zveza: dokolenke, dokomolčen, dosmrten; dodobra, donedavna, dopoldne, dozdaj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dôba -e ž (ó) - 1. s prilastkom omejeno trajanje
- a) v katerem se kaj dogaja, zgodi: predplačnikom so podaljšali čakalno dobo; začela se je tekmovalna doba; zima je za naravo doba mirovanja / ekspedicija je opravila svojo nalogo pred nastopom deževne dobe
- b) ki je potrebno, namenjeno za kaj: delovna doba; izvolili so ga za eno mandatno dobo; poskusna doba obratovanja
- c) v življenju, bivanju: moška, otroška doba / z oslabljenim pomenom v dobi pubertete v puberteti
// povprečna življenjska doba ljudi; pren. življenjska doba strojev
- 2. navadno s prilastkom omejeno trajanje z razmerami, okoliščinami, stvarnostjo vred: doba civilizacije, napredka; to je najbolj razgibana doba tega obdobja; prehodna doba med kapitalizmom in socializmom / živimo v dobi tehnike / študij prazgodovinskih dob; kultura sedanje dobe; zlata doba rimske arhitekture / duh dobe / baročna, krščanska doba; v fevdalni dobi v fevdalizmu
// velja za enega največjih umetnikov vseh dob vseh časov
// star. tistih dob je bila to najboljša literarna revija v tistem času, takrat; do tistih dob se je o tem dogodku le malo govorilo dotistihdob; od tistih dob je preteklo že dvesto let odtistihdob - 3. navadno s prilastkom omejeno trajanje kot del neomejenega trajanja; čas: od takrat je minila le kratka doba; dolgo dobo ga že nisem videl; v dobi desetih let se marsikaj spremeni
- 4. zastar. starost, leta: bil je močen človek srednje dobe
● atomska doba 20. stoletje; knjiž., ekspr. bil je pravi sin svoje dobe človek s tipičnimi značilnostmi časa, razmer, v katerih je živel, ustvarjal
♦ arheol. bronasta, kamena, železna doba; astr. obhodna doba čas, ki ga porabi eno nebesno telo, da obkroži drugo; bot. vegetacijska doba čas, ko rastlina raste in se razvija; čeb. brezpašna doba; fiz. nihajna doba čas, ki ga porabi nihajoče telo za pot od ene skrajne lege do druge in nazaj; geol. ledena doba starejša doba kvartarja; jur. pokojninska doba delovna doba, potrebna za dosego pokojnine; kem. razpolovna doba čas, v katerem razpade polovica atomov radioaktivne snovi; med. inkubacijska doba čas od okužbe do izbruha bolezni; ležalna doba čas, ko mora bolnik ležati; muz. doba osnovna metrična enota v taktu; šol. učna doba predpisan čas za izučitev v poklicu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dobávnica -e ž (ȃ) - 1. adm. listina, ki navaja vsebino pošiljke in jo spremlja od izročitelja do prejemnika: poslati blago z dobavnico
- 2. zastar. dobaviteljica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dôben -bna -o prid. (ō) nanašajoč se na dobo: dobne meritve
♦ gozd. dobni prirastek ves prirastek lesa do določene starosti drevesa; starostni prirastek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dóber dôbra -o prid., bóljši (ọ́ ó) - 1. ki ima pozitivne lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: dober človek; fant je dober in pošten / daje jim dober zgled; ima veliko dobrih lastnosti; dobro dejanje, delo / pog. bodi dober z menoj prizanesljiv, usmiljen; je iz dobre družine; ima dobro vzgojo
// ki ima pozitivne lastnosti v odnosu do ljudi: dober sosed; vedno je bil dober z nami; srčno dober; dober kot duša, kot kruh / živijo v dobrih odnosih; želi si kake dobre besede / v nagovoru bodite tako dobri in nas obvestite - 2. s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželeno lastnost, kakovost v precejšnji meri: dobri čevlji; dober papir ne vpija črnila; dober radijski sprejem; dober zrak; povsod so speljane dobre ceste; dobra zemlja / dobra hrana okusna; izdatna, obilna; točimo dobro vino / operacijo bo prenesel, ker ima dobro srce zdravo, močno
// knjiga je pisana v dobrem jeziku pravilnem, izrazno bogatem
// kot voščilo pri jedi dober tek, pri kakem delu dobro srečo želim; žarg., lov., kot voščilo za uspešen lov dober pogled
// ki v precejšnji meri izpolnjuje dolžnosti ali delovne zahteve: dober državljan; on je dober oče / dober delavec bi to naredil v polovičnem času / biti dober delavec prizadevno, uspešno delati; ta zdravnik je dober diagnostik / dober prevodnik toplote
// glede na določene zahteve uspešen, učinkovit: naredil je dober načrt za delo; dal mu je dober nasvet; vodi dobro politiko / dober začetek - 3. ki glede na možni razpon dosega precejšnjo pozitivno stopnjo: dobra kakovost; dobra prehranjenost organizma; dobro razumevanje snovi / dosegli so dobre rezultate; hiša je v dobrem stanju / midva sva dobra znanca, prijatelja / po eni uri dobre hoje smo prišli na cilj hitre, urne
// precejšen, obilen: ima dobre dohodke; delo je težko, zaslužek je pa dober; dobra letina / predstava je imela dober obisk - 4. ki prinaša ugodnosti, veselje: dobra novica; poznam dobre in slabe strani potovanja z avtomobilom; to je za vas dobro znamenje / živi v zelo dobrih razmerah; pri njem ima dobro življenje / film je doživel dobro kritiko pozitivno, pohvalno; ohranili so ga v dobrem spominu; o njem imam dobro mnenje / kot pozdrav: dober dan! dober večer! dobro jutro!
// ki prinaša precejšnje gmotne koristi: ima dober poklic, položaj; napravil je dobro kupčijo - 5. navadno v povedni rabi ki glede na kak kriterij, normo, zahtevo ustreza, zadovoljuje: pritisk imate dober, ni se vam treba zdraviti; sin je še kar dober, hči je slabša; naloga bo dobra, lahko jo oddaste / za kuharja bo že dober; nizki čevlji niso dobri za v hribe; ta obleka je še čisto dobra za v šolo
- 6. navadno v povedni rabi veljaven, uporaben: stari vozni listek ni več dober; ta znamka ni dobra za pismo / kolo je še dobro; mleko ni več dobro je pokvarjeno, neužitno
- 7. v povedni rabi ki ugodno vpliva, koristi: počitek po delu je dober; čaj je dober proti prehladu; mleko je dobro za otroke / prevelika strogost ni dobra / gumijasti podplati so dobri za v dež
- 8. z izrazom količine ki nekoliko presega točno mero: dober meter visok steber; posoda drži dobrega pol litra; do mesta je dobro uro / tako sodi dober del naše kritike precej velik, precejšen; opravila sta dober kos poti / star. čakam ga že dober čas precej dolgo
- 9. pog., v povedni rabi, s širokim pomenskim obsegom izraža
- a) stanje, ki je v nasprotju s prejšnjim, navadno pozitivno: še dva dni boš ležal, pa boš dober zdrav; ti si že dober, mene pa še vse čaka si prestal neprijetnosti, težave; še ta izpit, pa sem dober; s tobakom sem dober za pol leta založen, preskrbljen; ekspr. če te zalotijo, si dober za dve leti boš zaprt; še malo se bo jezila, pa bo dobra pomirjena
- b) občudovanje, priznanje: dober je, da je zdržal toliko časa; dober je, da ni povedal / dobra je, da si upa pogumna
- c) ekspr. nevoljo, grajo: ti si pa dober, lahko bi mi prej povedal; ta je pa dobra, vsak bi že rad gospodaril!
● igralec je imel včeraj dober dan dobro je igral; ta hiša je na dobrem glasu ljudje imajo ustaljeno pozitivno mnenje o njej; pog. ima dober jezik spretno govori, dober nos bistro, pravilno predvideva; star. prodati dober kup poceni; pog. vedno so si bili dobri v prijateljskih odnosih; pog. že dalj časa sta si dobra se imata rada; v sili sem mu bil tudi jaz dober je mene prosil za pomoč; pog. on je dober za družbo družaben, zabaven; reci zanj dobro besedo priporoči ga; zavzemi se zanj; z dobro besedo pri njem nič ne opraviš s prijazno izraženo željo, zahtevo; ekspr. ima dobro glavo se lahko uči; pog. ona je dobrih rok radodarna; otrok je v dobrih rokah zanj skrbijo skrbni ljudje; to je storil v dobri veri v prepričanju, da je tako prav; posodil jim je v dobri veri, da bodo vrnili v trdnem prepričanju; biti dobre volje veselo razpoložen; pokazati dobro voljo za kaj pripravljenost; zgubil je dobro ime ni več spoštovan; on je dobrega srca, ima dobro srce je usmiljen, dobrohoten; konec dober, vse dobro; naglica ni nikjer dobra ni koristno, če se kaj opravi hitro, brez preudarka; prisiljena reč ni dobra če mora kdo kaj storiti proti svoji volji, ima to navadno slabe posledice
♦ bot. dobra misel zdravilna rastlina z drobnimi škrlatnimi cveti, Origanum vulgare; jur. misija dobre volje delegacija, ki jo pošlje kaka država v drugo, da izboljša medsebojne odnose; rel. dobro delo dejanje, narejeno iz ljubezni do ljudi; šol. dober uspeh uspeh s povprečno oceno dobro; prav dober uspeh uspeh s povprečno oceno prav dobro
dôbro - 1. prislov od dober: dobro gospodariti; dobro misliti o ljudeh; sadje je letos dobro obrodilo; dobro postavljeno vprašanje; vročino dobro prenaša; umil si se dobro, še počeši se; dobro vzgojen otrok; dobro zaslužiti / vse se je dobro končalo srečno, uspešno; rad dobro jé in pije; dobro kuha; blago se dobro nosi je trpežno in se ne mečka; za v sneg se dobro oblecite v topla oblačila; udarce ste dobro prenesli; dobro prodati po visoki ceni; vidi in sliši dobro razločno, jasno; tu ljudje dobro živijo v izobilju, lagodno
- 2. izraža precejšnjo temeljitost dejanja: posodo dobro očistite in posušite; dobro je poslušal, kaj bo povedal; publ. iz dobro poučenih krogov se je zvedelo; dobro znan obraz / dobro pritrditi močno, trdno; dobro shranite varno
// ekspr.: dobro si ga ugnal; dobro ste se držali / kot podkrepitev dobro veš, da ne morem
// star. precej, zelo: dobro dolgo smo ga čakali; dobro hitro je hodil - 3. z dovršnim glagolom poudarja pravkaršnjo izvršitev dejanja: ni še dobro sedla, že so ji dali novo delo; zbudili so jo, ko je komaj dobro zaspala
- 4. v povedni rabi izraža
- a) primernost, koristnost česa: zate bo dobro, če boš delal; najbrž bi bilo dobro, če bi mu dali injekcijo; dobro bi se bilo posvetovati še z drugimi / če boš govoril resnico, bo dobro / zdaj ni dobro molčati ne sme se
- b) v zvezi z bi (obzirno) željo, trditev: dobro bi bilo malo manj govoriti, pa več delati; ta njegov predlog bi bilo dobro upoštevati; dobro bi bilo, da bi začeli
- c) precejšnjo zadovoljivost razmer, okoliščin: pri vas je zdaj dobro, ne morete se pritoževati
- č) s smiselnim osebkom v dajalniku precejšnjo zadovoljivost psihičnega, zdravstvenega ali gmotnega stanja: dobro mi je; malo si odpočij, pa ti bo bolje
- 5. nav. elipt. izraža
- a) zadovoljstvo nad čim: dobro, da si ostal doma; dobro, da ni zamudil
- b) začudenje, presenečenje nad čim: dobro, da vse zmore; še dobro, da ga poslušajo
- 6. v medmetni rabi izraža
- a) soglasje, privolitev: mi bomo tudi šli z njimi. Dobro; dobro, pa naj bo po tvojem
- b) zadržano pritrjevanje: dobro, drugače tudi narediti nisi mogel; dobro, kaj si pa drugega hotel
- c) nevoljno sprijaznjenje s čim: dobro, bom vsaj vedel, pri čem sem; dobro, zdaj vsaj vidim, kaj je na stvari
● pijača mu je dobro dela prijala, koristila; dobro mu dene, če ga hvalijo všeč mu je, ugaja mu; dobro se jim godi so, živijo v dobrih gmotnih, zdravstvenih razmerah; ne počuti se dobro ne čuti se zdravega; pri vas se dobro počuti se mu zdi prijetno, domače; pog. v matematiki je dobro podkovan jo temeljito obvlada; pog. pri meni je dobro zapisan o njem imam ugodno mnenje; dobro se mu zdi, da ste prišli veseli ga; z njim ni dobro češenj zobati imeti opravka
♦ šol. fizika: dobro; zemljepis: prav dobro
dôbri -a -o sam.: pomagal je dobrim in slabim; ekspr. ta je pa dobra! česa takega nisem pričakoval; dobro in zlo; pri omenjanju pokojnega sosed, bog mu daj dobro, je bil čuden mož; do dobrega se seznaniti s problemom temeljito, popolnoma; delati za dobro naroda blaginjo, blagostanje; pog. on vse za dobro vzame ne pripisuje slabega namena ravnanju, dejanjem ljudi, čeprav so zanj neugodna; v njegovo dobro sem to storil korist, prid; 100 din imam še v dôbrem in dóbrem jih moram še dobiti; storil je dosti dobrega; to ne pomeni nič dobrega / kot nagovor kaj bo dobrega kakšne novice prinašate; kaj želite
♦ fin. v dobro desna stran, kolona v knjigovodskih kontih, kamor se vpisujejo odobritve; knjižiti v dobro; šol. dobiti dobro v matematiki pozitivno oceno, ki je za eno stopnjo višja od zadostne; dobiti prav dobro iz fizike drugo najvišjo pozitivno oceno; prim. boljši
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dobeséden -dna -o prid. (ẹ̑) natančno ponovljen od besede do besede: dobeseden zapisnik pričanja;
dobesedna ponovitev stavka / dobesedni prevod prevod, ki se popolnoma ujema s predlogo, z originalom // ekspr. junaštvo v dobesednem smisludobesédno prislov od dobeseden: dobesedno navajati, ponoviti, prevajati
● jemati, razumeti kaj dobesedno natanko tako, kot je rečeno ali zapisano
// ekspr. poudarja trditev: za osvoboditev je žrtvoval dobesedno vse; tako se je potil, da je dobesedno lilo z njega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dobít -i ž (ȋ) knjiž. dobiček, premoženje: njegov cilj je le dobit;
priti do dobiti
♦ agr. klavna dobit vse, kar se pridobi z zakolom živali
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dobíti -ím dov., tudi dóbil; stil. dobóm (ī í, ọ̑) - 1. postati imetnik česa neposredno danega ali poslanega: povsod kaj dobi; dobiti kos kruha, kozarec vina; si že dobil plačo za ta mesec; dobiti brzojavko, pismo / dokumente je dobil nazaj / dobiti vznemirljive novice s fronte; dosti so dobili za domačo nalogo / v kateri trgovini si to dobil kupil; pren. dobiti možnost, priložnost za kaj
- 2. s širokim pomenskim obsegom postati bogatejši
- a) za kako stvar: kmetje so dobili zemljo v dar; dobiti svoj delež; za rojstni dan ni dobil ničesar; dobiti na pósodo, za doto; dobiti za denar, za gotovino, zastonj / dobiti otroka, sina / mačka je dobila mlade povrgla, skotila; po starših je dobil kmetijo podedoval
- b) za kako lastnost: jed je dobila zaradi dodatkov prijeten okus; njegov obraz je spet dobil barvo; stvar je dobila visoko ceno; zbiralna akcija je dobila širok obseg / dobiti veselje do dela / dobiti sive lase osiveti; dobiti pogum opogumiti se
// postati deležen - a) kakega stanja, navadno neprijetnega: dobiti bolezen, jetiko, vročino; dobiti kašelj, živčni napad; ob eksploziji je dobil hude opekline; pri padcu je dobil pretres možganov; dobiti prehlad prehladiti se
- b) kakega pojava, navadno vremenskega: dobili smo dež, sneg; po dolgem času smo dobili lepo vreme
- 3. sprejeti denar kot nadomestilo za kaj prodanega ali storjenega: koliko si dobil za avto, delo, garanje; za hišo je dobil premalo / za to nisem dobil ničesar / samo posmeh je dobil za zvestobo
- 4. s širokim pomenskim obsegom biti uspešen v prizadevanju, da bi se doseglo kaj, prišlo do česa: nikjer nisem mogla dobiti solate; delo zaostaja, ker ne dobimo delavcev; dobiti delo v tovarni; še ob pravem času so dobili dokumente; dobiti kredit za zidanje šole, lokacijo za gradnjo hiše; dobiti konju par; dobiti prostor v avtobusu / v zakon je dobil zdravo kmečko dekle; dobila je bogatega moža / dobiti neodvisnost, samostojnost, svobodo / žensko so dobili otrokom za varuha najeli
// najti koga, naleteti na koga: gospodarja ni dobil doma; dobila ga je mrtvega; dobil jih je v živahnem pogovoru / gob je bilo malo, vendar jih je nekaj le dobila / če pohitite, boste vlak še dobili
// z uspehom končati določen proces, v katerem nastopata navadno dve nasprotni strani: dobiti bitko, igro, pravdo, stavo, vojno - 5. s širokim pomenskim obsegom priti do koga, biti uspešen v iskanju koga, ki se tega izogiba: kurirja je dobila sovražnikova patrulja; če te dobijo, te bodo zaprli; vlomilca so kmalu dobili; ko te dobim, boš tepen / pog.: dež me je dobil; nevihta ga je dobila v gorah; brezoseb. dobilo jih je sredi polja bili so tam, ko je začelo deževati, snežiti
- 6. napraviti, da kdo kam pride: trudili so se, da bi ga dobili iz ječe; dobiti smet iz očesa; ekspr. komaj so ga dobili iz postelje / dobiti koga na svojo stran; niso ga mogli dobiti v svojo družbo
// knjiž. napraviti, da pride kaj iz česa kot rezultat določenega postopka: če delimo dvajset s štiri, dobimo pet; žveplo, ki ga dobimo iz spojin; podatki, ki jih dobimo v analizi - 7. izraža, da je kaj kje na razpolago: delavcev ni mogoče dobiti; vstopnice dobite pri blagajni; v trgovini se dobi tudi tobak / dobiš me lahko vsako popoldne
- 8. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da je kdo deležen dejanja, ki ga določa samostalnik: dobiti odgovor, odlikovanje, opomin, plačilo, pohvalo, pomoč, priznanje, soglasje; dobiti nagrado biti nagrajen; dobiti oceno biti ocenjen
// dobiti gol; dobiti obisk / dobiti ime Peter / dobiti dobro, prijazno besedo / dobiti klofuto, udarec; dobiti jih s palico; pog. dobil je eno okrog ušes / dobiti vtis, da so otroci nedisciplinirani; dobiti vpogled v stvar
● žarg., trg. prosim, že dobite? vam že strežejo; pog. med njimi se dobijo tudi pošteni ljudje med njimi je tudi nekaj poštenih ljudi; pog. dobiti košarico biti zavrnjen ob ponudbi za ples; biti zavrnjen sploh; ekspr. dobiti kroglo v glavo biti ustreljen; biti ranjen v glavo; pog., ekspr. tu dobi vsaka stvar noge vsaka stvar se tu izgubi, izgine; pog. dobiti pet let, mesecev (zapora) biti obsojen na pet let, mesecev (zapora); pog. končno je nesramnež dobil svoje bil je ostro zavrnjen, kaznovan; pog. prosim, bi lahko dobil tajnika bi lahko govoril z njim; ekspr. pošteno jih je dobil pod nos zavrnili so ga, spravili so ga v zadrego zaradi njegove napake; ekspr. pazi se, če te dobim pred oči če prideš v bližino; pog. precej ga je dobil v glavo precej je vinjen; ta ženska ga je popolnoma dobila v svojo oblast popolnoma se podreja njeni volji, njenim zahtevam; pog. dobiti koga v pest, v roke ujeti in kaznovati ga; pog. v vas smo dobili vojake v našo vas so prišli vojaki; pog. dobiti kaj toplega v želodec pojesti kako toplo jed; pog., ekspr. rad bi dobil kaj za pod zob rad bi kaj pojedel; ekspr. če še toliko govoriš, ga ne boš dobil za stvar ga ne boš pregovoril, pridobil; pog. dobiti koga na laži ugotoviti, da se je kdo zlagal; pog., ekspr. dobiti jih po glavi biti ostro grajan; biti tepen; biti premagan; pog., ekspr. dobiti jih po grbi biti tepen; biti premagan; ekspr. dobiti po nosu biti deležen zbadljivega, odklonilnega ravnanja; brezoseb., pog. v rudniku ga je dobilo se je ponesrečil; kar je iskal, to je dobil zaradi nepremišljenega, neprevidnega ravnanja je doživel kaj neprijetnega; preg. kdor dolgo izbira, izbirek dobi
♦ navt. dobiti veter v jadra; rel. dobiti odvezo; šport. dobiti točko zmagati
dobíti se pog. sestati se, sniti se: dobimo se pred odhodom vlaka, ob desetih; dobiti se s kom
dobívši zastar.: dobivši pismo od prijatelja, je takoj odpotoval
dobljèn -êna -o: pripraviti načrt na osnovi dobljenih podatkov; preveriti dobljene rezultate; ta denar ni po pravici dobljen; z destilacijo dobljena snov; zmaga je dobljena
● preg. kakor dobljeno, tako izgubljeno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dobívati -am nedov. (í) - 1. postajati imetnik česa večkrat neposredno danega ali poslanega: ob vsaki priložnosti dobiva velika darila; vsak dan dobiva pisma; pokojnino dobiva redno
- 2. s širokim pomenskim obsegom postajati bogatejši
- a) za kako stvar: kmetje so dobivali zemljo v zakup; orodje je dobival na posodo / pog. dobivati trebuh rediti se v trebuh; otrok že dobiva zobe začenjajo mu rasti
- b) za kako lastnost: pšenica je začela dobivati barvo; stvar dobiva dokončno obliko; mesto dobiva docela drugačno podobo / počasi je dobival veselje do dela / meso že dobiva duh začenja zaudarjati, smrdeti; dobivati sive lase siveti
// postajati deležen kakega stanja, navadno neprijetnega: pogosto je dobival nahod; srce mu je nagajalo in dobival je težko sapo; od ran dobiva vročino
- 3. navadno s prislovnim določilom biti oskrbovan s čim, navadno v ustaljenem redu: dobivati časopis po pošti; mleko, zelenjavo dobivajo pri kmetu; dobivati malico v šoli; delavci dobivajo v tovarni topel obrok hrane / dobivati zdravila vsako uro / za svoje delo dobiva lepo plačo; dobiva pokojnino ima redne dohodke v obliki pokojnine
- 4. postajati uspešen v prizadevanju, da bi se doseglo kaj, prišlo do česa: tisto leto so vsi dobivali kredite za popravilo hiš; plemstvo je dobivalo oblast v roke / kolonialne države dobivajo samostojnost
// z uspehom končavati določen proces, procese, kjer nastopata navadno dve nasprotni strani: pravde je navadno dobival; pri kartah je neprestano dobival - 5. knjiž. delati, da prihaja kaj iz česa kot rezultat določenega postopka: iz teh analiz dobivamo običajno dobre podatke; žveplo, ki ga dobivamo iz rude pridobivamo
- 6. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da je kdo deležen dejanja ali dejanj, ki jih določa samostalnik: dobivati nagrade; dobiva slabe ocene / dobivati klofute
● ekspr. kar naprej garam, za plačilo pa dobivam samo klofute ne le, da moje delo ni cenjeno, ljudje mi celo povzročajo neprijetnosti, delajo krivico; pog., ekspr. dobivati jih po grbi biti večkrat tepen; biti večkrat premagan
dobívati se pog. sestajati se, shajati se: z dekletom sva se začela dobivati; dobivali smo se v parku
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dobojeváti -újem dov. (á ȗ) knjiž. končati boj: tovariši, dobojevali smo / z notranjim predmetom četa je dobojevala poslednji boj; pren. dobojeval je v sebi boj očiščenjadobojeváti se z bojem priti do česa, doseči kaj: dobojevati se do svobode
dobojeván -a -o: še ne dobojevani socialni boji; notranji boj še ni dobojevan
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
doboríti se -ím se dov., dobóril se (ī í) knjiž. - 1. z bojem priti do česa, doseči kaj: doboriti se do enakopravnosti; doboriti se na položaj
- 2. redko končati boj: doborila sem se
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dobráti -bêrem dov., tudi doberó; dobrál (á é) končati branje: učitelj je dobraldobráti se beroč priti do česa: komaj se je dobral do konca knjige
dobrán -a -o: v dveh večerih je bila knjiga dobrana; Prešernove pesmi niso nikoli zares dobrane popolnoma, čisto dojete
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dobrodélnež -a m, člov. (ẹ̑) kdor dela dobra, človekoljubna dela; dobrodelnikSSKJ: Bil je velik pristaš homeopatije, spiritualizma in okultizma, pa tudi velik dobrodelnež in nikoli ni skrival svojih simpatij do socialističnih idej E (↑)dobrodélen
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dobrovéren -rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) jur. prepričan, da je do česa upravičen: dobroverni posestnik / dobroverna priča priča, ki je prepričana, da govori resnico
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
docvèsti tudi docvestì -cvetèm, in docvêsti -cvêtem [-cvə- in -cve-] dov., stil. docvèl docvelà in docvêla in docvetèl docvetlà in docvêtel docvêtla (ə̀ ȉ ȅ; é) navadno sedanji čas cvesti do konca: rože je pomoril mraz, še preden so docvele / akacije so že docvele; prim. docveteti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
docvetéti -ím dov. (ẹ́ í) cveteti do konca: te rože pri nas ne bodo docvetele;
prim. docvesti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dočákati -am dov., dočákajte in dočakájte; dočákala in dočakála (á ȃ) - 1. s čakanjem priti do česa, doseči kaj: dočakati mir; končno smo dočakali osvobojenje; komaj sem dočakal, da je šla / po dolgih letih je dočakala brata; dočakati vlak
- 2. živeti do določene dobe, dogodka: dneva ne dočaka več, tako je slab; dočakal je redek jubilej; dočakati sto let; dočakati visoko starost; nar. mogoče se dočakamo jutra
● ekspr. oh, kaj sem dočakal kako velika nesreča me je zadela; dočakala me je s kavo in slaščicami sprejela; preg. kdor čaka, dočaka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dočísta prisl. (ȋ) knjiž. do čistega: zdaj je dočista umit // popolnoma, čisto: dočista izprazniti; dočista osiveti, uničiti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dodélati -am dov. (ẹ́ ẹ̑) - 1. končati delo: ko boste dodelali, boste dobili plačo; za danes smo dodelali
● ekspr. pri nas si dodelal, lahko greš ne želimo več imeti stikov s teboj - 2. izdelati do konca: krojač je dodelal obleko; sliko je že dodelal
- 3. opraviti dokončna dela za lepši videz, boljšo kakovost: tkanine je treba po tkanju še dodelati in oplemenititi
dodélan -a -o: spis še ni dodelan; napol dodelane obleke; tehnično dodelana skladba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dòdiplómec -mca m, člov. (ȍ-ọ̑) študent, ki si pridobiva izobrazbo na višji ali visoki šoli do diplome: Od dodiplomcev štipendistov za ohranitev štipendije zahtevajo, da imajo povprečno oceno najmanj 8,5 E univerbizirano iz dòdiplómski študènt
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dòdiplómski -a -o prid. (ȍ-ọ̑) ki se nanaša na univerzitetni študij do diplome: dodiplomski program; dodiplomski študij; dodiplomsko izobraževanje; Za vse tiste, ki se jim ne bo uspelo neposredno vpisati na redni študij v tujini, je morda rešitev kateri izmed programov za izmenjavo študentov na dodiplomski in podiplomski ravni E iz do diplóme
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dodojíti -ím dov., dodójil (ī í) - 1. prenehati dojiti: svinjo je prodal, ko je dodojila
- 2. dojiti do določene mere: otroka ni dodojila
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dogánjati -am nedov. (ȃ) knjiž. z razmišljanjem, raziskovanjem prihajati do česa: doganjati resnico;
doganjati splošne značilnosti pojavadoganjajóč -a -e: doganjajoč mislec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
doganljív -a -o prid. (ī í) knjiž. ki se da dognati: doganljive prvine lirike;
ta dejstva so doganljiva // ki je sposoben z razmišljanjem, raziskovanjem priti do česa: doganljiv in intuitiven kritik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
doganljívost -i ž (í) knjiž. sposobnost z razmišljanjem, raziskovanjem priti do česa: avtorjeva pronicljivost in doganljivost;
to delo je sad dolgega študija in doganljivosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
doglédati -am dov., dogléj in doglèj dogléjte (ẹ́ ẹ̑) - 1. s pogledom doseči: ni mogel dogledati konca ravnine; komaj je dogledal do vrha
- 2. knjiž. doumeti, dojeti: dogledati globočino človeške bede; dogledati vlogo umetnosti v družbi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
doglédnost -i ž (ẹ́) knjiž. - 1. bližnja prihodnost: upamo, da se bo to v doglednosti uresničilo
- 2. razdalja, do katere se da (razločno) videti: hiša se zgublja na robu doglednosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dogléžnjica -e ž (ẹ̑) nav. mn., redko obuvalo, ki sega do gležnjev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dognánje -a s (ȃ) - 1. nav. mn. kar se doseže z razmišljanjem, raziskovanjem: priti do izvirnih dognanj; delo temelji na znanstvenih dognanjih; medicinska dognanja; najnovejša dognanja o vesolju; upoštevati dognanja moderne znanosti in tehnike
- 2. glagolnik od dognati: iskanje in dognanje zakonitosti v razvoju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dognáti -žênem dov., doženíte (á é) - 1. z razmišljanjem, raziskovanjem priti do česa: premišljeval je, a dognati ni mogel ničesar; poskušal je dognati kaj stvarnega; dognati resnico; zdravnik je dognal vnetje; hotel bi dognati, če dogovor še drži; dognal je, da mora nalogo opraviti čimprej; brez težave je dognal, kaj pomeni njeno vedenje; dognati s poskusi
♦ jur. dognati istovetnost osebe; dognati krivdo - 2. knjiž. izoblikovati popolnoma, do konca: prevajalec je prevod res dognal / misli ni mogel vselej do kraja dognati; nekatere pesmi je dognal do take popolnosti, da so neprevedljive
- 3. star. narediti, izvesti kaj do konca: delo je srečno dognal; dognati kupčijo, pravdo
● star. rad bi umrl, dognal sem prišel sem do konca življenja; star. dognala je svoje življenje umrla je - 4. star. skleniti, dogovoriti se: starši so dognali, naj se fant in dekle vzameta
dognán -a -o: Prešernov vpliv na druge pesnike je dognan; to je že dognana resnica; ta novela je najbolj dognana; pravda je dognana; stvar še ni dognana; oblikovno in vsebinsko dognan prevod; film je po izrazu dognan
● redko opazil sem, da so čevlji že močno dognani ponošeni, obrabljeni; redko ljudje so bili od dolge poti dognani do konca zelo utrujeni, izčrpani
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dogoréti -ím dov., dogôrel (ẹ́ í) - 1. prenehati goreti: ogenj je dogorel; sveča je dogorela / polena so dogorela popolnoma zgorela; pren. ljubezen dogori; sveča njegovega življenja je dogorela
- 2. goreti do določene meje: cigareta mu je dogorela do polovice
dogôrel -éla -o: dogoreli tramovi; dogorela cigara
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dogradíti -ím dov., dográdil (ī í) končati gradnjo: začeli so že pred tremi leti, pa še niso dogradili // zgraditi do konca: dograditi most, stavbo / daljnovod so dogradili že pred rokom; pren. pisatelj ni dogradil posameznih značajev; družbe ni mogoče dograditi v enem samem obdobjudograjèn -êna -o: dograjen svetovni nazor; dograjena proga; drama je oblikovno in vsebinsko dograjena; poslopje nove šole je bilo te dni dograjeno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dogrêbsti -grêbem dov., dogrébel dogrêbla (é) z grebenjem priti do česa: dogrebsti do kamna;
z rokami sta grebla sneg in se končno dogrebla do vrat
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dohájati -am nedov. (ȃ) - 1. iti enako hitro kot kdo drug: deček je skoraj tekel, da so ga težko dohajali; komaj dohaja moža; pren. storitvena dejavnost ne dohaja potreb potrošnikov; delo komaj dohajamo
● teče, da ga komaj dohajajo peté zelo hitro - 2. s hitrejšim premikanjem prihajati do koga, ki gre spredaj; dohitevati: nikogar ni srečaval, nikogar dohajal
- 3. publ. dojemati, razumevati: uprizoritev je toliko modernistična, da jo gledalci še lahko dohajajo; občinstvo težko dohaja sodobno likovno umetnost; umsko dohajati
- 4. zastar. prihajati: kupci so dohajali iz daljnih krajev / z bojišča dohajajo pretresljive novice
dohajajóč -a -e: opazovala je dohajajoče povabljence
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dohitéti -ím dov., dohítel (ẹ́ í) - 1. s hitrejšim premikanjem priti do koga, ki gre spredaj: dohitel ga je na ovinku; tako beži, da ga ne morem dohiteti / z avtom je dohitel vlak
● smrt ga je dohitela na potovanju umrl je na potovanju - 2. izenačiti se s kom v čem: dohiteti sosede pri delu; tik pred koncem ga je dohitel na tabeli; v šolstvu smo dohiteli napredne države; v znanju ne more dohiteti svojih sošolcev
- 3. redko nadomestiti, popraviti: zamujenega ne moremo več dohiteti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dohitévati -am nedov. (ẹ́) s hitrejšim premikanjem prihajati do koga, ki gre spredaj: ljudje so ju dohitevali in prehitevali;
dohitevati znance / ker je veter pojemal, je s čolnom dohiteval jadrnico // iti enako hitro kot kdo drug; dohajati: ne hodi tako hitro, saj te komaj dohitevam; pren. treba se je izpopolnjevati, če hočeš dohitevati dobo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dohòd -óda m (ȍ ọ́) - 1. kraj, prostor, kjer se da do česa priti: eksplozija je zasula dohod do rudarjev; vsi dohodi v mesto so bili zaprti / hiša ima dohod z dveh strani; dohod na teraso je z vrta
- 2. zastar. prihod: vse je bilo pripravljeno za očetov dohod
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dohrepenéti -ím dov. (ẹ́ í) knjiž. prenehati hrepeneti: srce je dohrepenelodohrepenéti se s hrepenenjem doseči kaj: nobeden od njiju se ni dohrepenel do ideala
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
doigráti -ám dov. (á ȃ) - 1. končati igranje, igro: pianistka je doigrala in se poklonila; doigrati simfonijo / doigrati partijo šaha; pren. kmalu je doigral svojo politično vlogo; doigrali so za vedno
- 2. knjiž. izoblikovati popolnoma, do konca: igralci niso doigrali te v bistvu preproste scene; vlogo kralja je dobro doigral
doigrán -a -o: tragedija je doigrana; moja vloga je doigrana
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
doíti -ídem stil. dójdem dov., došèl došlà, stil. dôšel dôšla, došlò tudi došló (í, ọ́) - 1. raba peša s hitrejšim premikanjem priti do koga, ki gre spredaj; dohiteti: na poti so ga došli sosedje; kmalu doidejo gručo kmetov; došel jih je že blizu mesta
- 2. zastar. priti, prispeti: došli smo do hiše; srečno je došel domov / došlo je nekaj časnikov
dôšel -šla -o: pozdraviti došle goste; došla pisma
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dòizobráziti -im dov. (ȍ-ā ȍ-ȃ) dodatno izobraziti: Kako izobraziti nove profesionalne častnike, podčastnike in kako doizobraziti tiste, ki te izobrazbe nimajo? E (↑)do… + (↑)izobráziti
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dojádrati -am dov. (ȃ) z jadranjem priti kam: dojadrati do otoka / dojadrali smo končali smo jadranje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dojáhati -am tudi -jášem dov. (ā) redko prijahati: Če bi bil podvizal, dojahal bi bil vendar do Loge vesi (I. Pregelj)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dojênček -čka m (é) otrok do prvega leta starosti: previti dojenčka;
zdrav in krepek dojenček;
nega dojenčka;
steklenička za dojenčka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dojênčica -e ž, člov. (é) deklica do prvega leta starosti: Mlajša hči si je pri 20. mesecu preprosto odpela pleničko ter jasno in odločno povedala, da pleničk ne bo več nosila, češ da ni več dojenčica E (↑)dojênec
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dokadíti -ím dov., dokádil; dokajèn (ī í) kaditi do konca: dokaditi cigareto, pipo / dokadil je in vstal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dokàz -áza m (ȁ á) kar utemeljuje, podpira kako trditev: vsi dokazi govorijo proti vam;
manjkalo mu je neizpodbitnih dokazov;
predložiti, zbirati dokaze;
trditev je podprl z dokazi;
otipljivi, tehtni dokazi;
dokazi za in proti;
za to imamo že dovolj dokazov;
zaradi pomanjkanja dokazov je bil oproščen;
priznal je pod pritiskom dokazov / dokaz o strokovnosti
♦ jur. nasprotni dokaz s katerim se ovrže kaka trditev; obremenilni, razbremenilni dokaz; mat. aritmetični dokaz pri katerem se uporabljajo samo aritmetične operacije; direktni dokaz pri katerem se izvede izrek tako, da se izhaja iz že znanih resnic; geometrijski dokaz pri katerem se uporabljajo samo geometrijske konstrukcije; indirektni dokaz pri katerem se dokaže, da privede neveljavnost izreka do protislovja // zunanji izraz, znamenje česa: to je zgovoren in prepričljiv dokaz, da je tvoja sodba napačna; dokaz ljubezni; v dokaz prijateljstva mu je podarila sliko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dokipéti -ím dov., tudi dokípel (ẹ́ í) - 1. kipeti, vreti do konca: v slabih zidanicah mošt ne more popolnoma dokipeti
- 2. ekspr. priti do viška: strasti so dokipele
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dokláda -e ž (ȃ) - 1. kar se doda k rednim prejemkom, k plači; dodatek: dobivati doklade; priznali so mu pravico do posebne doklade / draginjska doklada v stari Jugoslaviji dodatek zaradi draginje; dobiva otroške doklade otroški dodatek
- 2. lokalni dodatek k državni davščini: plačevati doklado; občinske doklade; doklada na dohodke; doklada od kmetijstva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dokléj in doklèj prisl. (ẹ̄; ȅ) redko izraža vprašanje, do katere časovne meje traja dejanje; do kdaj: doklej misliš ostati v Ljubljani / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih bomo videli, doklej se bo upiral
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
doklèr in dókler in dòkler vez. (ȅ; ọ̑; ȍ) v časovnih odvisnih stavkih - 1. z nedovršnim glagolom za izražanje, da traja dejanje nadrednega stavka toliko časa kolikor dejanje odvisnega: dokler je zakon v veljavi, se ga je treba držati; revež bo, dokler bo živ; dokler smo imeli denar, smo kupovali knjige; tega ne bi dovolil, dokler bi imel še kaj oblasti nad njo
● upamo, dokler živimo; preg. dokler lipa cvete, ji ne manjka čebel v sreči ima človek dosti prijateljev - 2. z zanikanim glagolom za izražanje, da traja dejanje nadrednega stavka do nastopa dejanja v odvisnem: gledal je za njo, dokler ni izginila za hišo; varuj otroka, dokler se ne vrne mati / ni miru, dokler vse ne spi / brez nikalnice: star. žanjejo ves dan, dokler da zaide sonce; zastar. bolj dan na dan brli življenja sveča, dokler ji reje zmanjka, in ugasne (F. Prešeren)
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dokód in do kód prisl. (ọ̄) izraža vprašanje, do katere krajevne meje sega dejanje: dokod nameravaš iti / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih tu vidiš, dokod je segala voda
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dokóder in do kóder [dər] prisl. (ọ̑) v vezniški rabi, v oziralnih odvisnih stavkih za izražanje meje, do katere sega dejanje nadrednega stavka: zapelji, dokoder moreš
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dokolénka -e ž (ẹ̑) - 1. nav. mn. nogavica, ki sega do kolen: nositi zelene dokolenke; obuti dokolenke; spletla mu je lepe volnene dokolenke
- 2. rabi se samostojno ali kot prilastek oblačilo, ki sega do kolen: irhaste dokolenke; hlače dokolenke; suknja dokolenka
- 3. nav. mn., redko gamaša, golenica: obul si je čevlje in nataknil dokolenke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dokolénski -a -o prid. (ẹ̑) ki sega do kolen: nosil je dokolenske hlače;
dokolenska suknja / dokolenski škornji; dokolenska fotografija
♦ med. dokolenska mavčna obveza
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dokomólčen -čna -o [u̯č] prid. (ọ̑) ki sega do komolcev: dokomolčne rokavice / dokomolčni rokavi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dokomólčnica -e [u̯č] ž (ọ̑) med. obveza, ki sega do komolca: mavčna dokomolčnica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dokomólčnik -a [u̯č] m (ọ̑) nav. mn., redko iz blaga narejen, do komolca segajoč ščitnik za rokav; narokavnik: nataknil si je črne dokomolčnike
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dokončáti -ám dov. (á ȃ) - 1. narediti, izvesti kaj do konca: slikar je dokončal portret / dokončati začeto delo; dokončati partijo šaha; pravdo smo dokončali / učenec je dokončal šolo
● vznes. dokončal je svojo življenjsko pot umrl je - 2. zastar. skleniti: zbor je soglasno dokončal, da je treba stvar urediti
dokončán -a -o: po dokončanem obredu so se ljudje razšli; ali je preiskava dokončana? ta roman ni dokončano delo; njeno življenje je dokončano
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dokônčen -čna -o prid. (ó) - 1. narejen, izveden do konca: pripraviti dokončni načrt; dokončen proizvod; dokončna montaža / dokončna zmaga / delo dobiva dokončno podobo
- 2. ki se ne da spremeniti; nepreklicen, neovrgljiv: odločba ustavnega sodišča je dokončna; sodba je dokončna / ustvaril si je dokončno mnenje; zavzeti dokončno stališče
● publ. o tem pojavu znanstveniki še niso izrekli dokončne besede pojav še ni popolnoma raziskan
dokônčno prisl.: dokončno oblikovati; kdo bo o tem dokončno odločal? športno igrišče je treba dokončno urediti; dokončno redigirana drama; sam.: nočem trditi kaj dokončnega; ni še nič dokončnega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dokopáti -kópljem tudi -ám dov., dokôplji dokopljíte, tudi dokôpaj dokopájte; dokôpal (á ọ́, ȃ) - 1. končati kopanje: dokopali smo; dokopati temelje
- 2. kopati do določene meje: dokopali so do polovice vinograda; dokopal je do skale
- 3. dodatno, zraven kopati: dokopal je še del jarka
dokopáti se s kopanjem priti kam: komaj se je dokopal skozi sneg v zavetišče
// ekspr. s prizadevanjem, trudom priti do česa: dokopati se do premoženja, do stanovanja; dokopati se do časti, oblasti; dokopati se do resnice; dolgo je trajalo, preden sem se dokopal do tega spoznanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dokopávati se -am se nedov. (ȃ) ekspr. s prizadevanjem, trudom prihajati do česa: počasi se je dokopaval do besednih pomenov;
dokopavati se do spoznanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dokoréj prisl. (ẹ̄) zastar. izraža vprašanje, do katere časovne meje traja dejanje; do kdaj: dokorej ostanete tukaj / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih ne vem, dokorej bom danes delal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dokúhati -am dov. (ú ȗ) skuhati do konca: fižol je trd, treba ga je še dokuhati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dôl prisl. (ó) izraža gibanje ali smer proti nižjemu kraju, ant. gor: hoditi po stopnicah gor in dol;
dol poglej;
stopiti (s kolesa) dol / pisati tanko gor, debelo dol / s prislovnim določilom kraja: preselil se je tja dol na ravnino; zapihalo je od hribov dol; zavirati dol po klancu; pot zavije dol proti reki; ekspr. lasje ji segajo dol do ramen prav do ramen // v medmetni rabi izraža čustvo odpora, nasprotovanja, zahtevo po odstranitvi: dol korupcija; dol z izdajalci
● star. če mu boš ugovarjal, bodo spet vsi križi dol se bo zelo razjezil; na nas gleda od zgoraj dol zviška, zaničljivo; hodi po sobi gor in dol sem in tja; pog. jedi ne spravi dol ne more zaužiti; pog., ekspr. pred takim junakom klobuk dol vsa čast mu; gor — dol pog. en dinar gor ali dol, kaj bi gledal na to naj te ne skrbi preveč, koliko plačaš; ekspr. zamera gor, zamera dol, moraš mu to povedati čeprav ti bo morda zameril; ekspr. eden dol, drugi gor — je že tako na svetu sreča ni stalna; preg. zdravje po niti gor, po curku dol zdravje se pridobi počasi, izgubi pa hitro
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dólg -á [u̯g] m, tož. mn. stil. dolgé (ọ̑) - 1. kar mora kdo vrniti, poravnati, zlasti v denarju: dolg se je iz leta v leto večal; črtali so mu dolg; plačati, poravnati, terjati, vrniti dolg; posestvo je brez dolga; državni dolg; vojni dolg / imeti dolg; ekspr.: izkopati se iz dolgov; lesti, zabresti v dolgove
// kar mora kdo povrniti, storiti, zaradi določenih moralnih norm: vaša dobrota mi nalaga vedno nove dolgove; oživljanje starih del je njen moralni dolg; dolg do domovine - 2. star. krivda, greh: smrt je zbrisala vse zmote in dolgove življenja
● dela dolgove ne plačuje denarnih obveznosti; si izposoja; vzeti kaj na dolg ne plačati takoj; sem na dolgu z odgovorom nisem še odgovoril, odpisal; s stanarino bom ostal še na dolgu je ne bom še poravnal; ekspr. do vratu tiči v dolgovih zelo je zadolžen; preg. obljuba dela dolg kar se obljubi, se mora tudi izpolniti
♦ ekon., fin. dolg je dospel v plačilo; jur. častni dolg katerega poravnava je le častna, ne pa pravna dolžnost; neizterljivi dolg; rel., v očenašu odpusti nam naše dolge
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dólg -a -o stil. -ó [u̯g] prid., dáljši (ọ̑ ọ́) - 1. ki ima med skrajnima koncema razmeroma veliko razsežnost, ant. kratek: dolg hodnik; stopa z dolgimi koraki; nosi zelo dolge lase; pes z dolgimi visečimi uhlji; zadnji predor je bil izredno dolg; dolga cesta; dolga palica, vrv; vojaki so stali v dolgi, ravni vrsti / ima dolg obraz podolgovat; ekspr. fant je res dolg zelo velik in suh; dolg kakor prekla / šalj. Ljubljana je bila takrat še dolga vas majhno, provincialno mesto
// dolga večerna obleka obleka, ki sega (skoraj) do tal; dolge hlače hlače, katerih hlačnice segajo približno do gležnjev
// žarg. avtomobilist je imel pri srečanju prižgane dolge luči luči, ki osvetljujejo cesto približno 100 m naprej
// obširen, obsežen: v zadnji številki je objavil o tem dolg članek; dolga pesem; napisal mu je dolgo pismo - 2. z izrazom količine ki izraža razsežnost med skrajnima koncema: stavba je dolga dvajset metrov; kilometre dolg sprevod; meter, pol sežnja dolg
- 3. ki traja razmeroma veliko časa: dolgi zimski večeri; dolga bolezen; jesen je bila dolga in lepa; utrujen od dolge poti; dolgo deževje, življenje / ozrl se je za njo z dolgim pogledom; dolg poljub / pil je z dolgimi požirki; mitraljezec je sprožil dolg rafal / po dolgem času sta se spet srečala; dolg rok
// s časovno enoto ki se zdi, da traja veliko časa: čaka ga že dolge mesece; dan mi je bil strašno dolg; dolgo uro je premišljeval celo; tiste ure so bile zelo dolge; od tedaj so pretekla že dolga leta mnogo let - 4. z izrazom količine ki izraža razsežnost v času: predavanje je lahko dolgo največ deset minut; dolg čas bilo mu je zelo dolg čas dolgčas; od dolgega časa je ves bolan od dolgočasja
● slabš. imeti dolg jezik biti opravljiv, odrezav; veliko govoriti; ekspr. oditi z dolgim nosom osramočen; ne da bi kaj opravil; ekspr. narediti dolg obraz z mimiko na obrazu izraziti razočaranje, žalost; evfem. imeti dolge prste krasti; pog. mesec je še dolg treba je varčevati (z denarjem), ker ne bo še kmalu naslednje plače; pog. saj ne bova dolga hitro bova opravila, se pogovorila; pog., ekspr. je širši kot daljši zelo debel; ekspr. padel je, kakor je dolg in širok tako, da je bil ves na tleh; ekspr. dolgi lasje — kratka pamet ženske niso posebno pametne, razsodne; preg. ni tako dolg dan, da ne bi bilo večera vsaka stvar se kdaj konča; preg. dolga bolezen, gotova smrt
♦ lingv. dolg glas; dolgi nedoločnik nedoločnik na -ti ali -či; navt. ladja dolge plovbe ladja, ki ima dovoljenje za plovbo po vseh morjih; rad. dolgi valovi radijski valovi z valovno dolžino od 1.000 do 2.000 m; šport. tek na dolge proge tek na razdaljo, večjo od 1.500 m
dólgo prislov od dolg: dolgo smo ga čakali; ljudje že dolgo govorijo o tem; dolgo je ostal doma; ne dolgo potem se ga je spomnil nedolgo; ekspr. tega ne bom več dolgo prenašal; že dolgo časa ni bilo dežja; ekspr. dolgo v noč ni mogla zaspati / v povedni rabi dolgo je še do večera
// izraža trajanje sploh: kako dolgo boš ostal tukaj / ekspr. uro dolgo ga je čakal
● evfem. slab je, ne bo dolgo kmalu bo umrl; pog. to imam že dolgo na jeziku že zdavnaj sem hotel povedati
♦ lingv. dolgo naglašen samoglasnik
dólgi -a -o sam.: pog. še dvajset ur se bomo vozili, dolga bo; časopis je na dolgo pisal o tem; pripoveduje na dolgo in široko zelo obširno, s številnimi podrobnostmi; nevihta ni ponehala za dolgo; po dolgem jih je le pregovoril; prerezati kumaro po dolgem podolgem; prim. daljši; dalj, dalje, dlje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dolžníški -a -o [u̯ž] prid. (ȋ) nanašajoč se na dolžnike: vpisati v dolžniško knjigo;
izpolniti dolžniško obveznost
♦ jur. dolžniško razmerje obveznostno razmerje dolžnika do upnika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dolžnóst -i [u̯ž] ž (ọ̑) - 1. kar bi kdo moral storiti, opravljati zaradi določenih norm, zlasti moralnih: skrb za mladino je naša dolžnost; storil je, kakor mu je narekovala, velevala dolžnost; nikar se ne zahvaljuj, storil sem samo svojo dolžnost; moralna dolžnost; ekspr. to je naša sveta dolžnost; dolžnost varovanja tajnosti; zavedati se dolžnosti do domovine, do otrok / tvoja dolžnost je, da to pojasniš pričakuje se od tebe, moraš; vsak ima dolžnost sporočiti, kar o stvari ve; štel si je v dolžnost pomagati prijatelju; knjiž. plačaj, kar ti je dolžnost plačati
// nav. mn. kar mora kdo storiti, opravljati v zvezi s svojim poklicem, položajem, pripadnostjo: dolžnosti ga kličejo drugam; izpolnjevati, opravljati, zanemarjati dolžnosti; poklicne, verske dolžnosti; pravice in dolžnosti državljanov; po službeni, uradni dolžnosti službeno, uradno
● publ. vsi vaščani so že dopoldne izpolnili svojo državljansko dolžnost so volili - 2. funkcija, služba: razrešili so ga sekretarskih dolžnosti; prevzel je dolžnosti podpredsednika / odhaja na novo službeno dolžnost službeno mesto
// vršilec dolžnosti [v. d.] ravnatelja gimnazije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dóm -a m, mest. ed. dómu in dômu; mn. domóvi, v drugem pomenu tudi dómi; dv. dóma in domóva (ọ̑) - 1. prostor, hiša, kjer kdo stalno živi, od koder izhaja: bratova družina ima v mestu lep dom; urediti si dom; vse življenje je bil brez doma / koliko imaš do doma; vsako jutro gre zgodaj od doma, z doma; pozno je že bilo, ko sta se napotila proti domu; dostava mleka na dom na stanovanje
// tu bo odslej tvoj dom tu boš prebival, živel
● ekspr. rad se drži doma veliko časa preživi domá; ima dva doma, v svoji družini in pri starših z obema družinama je enako tesno povezan; knjižnica izposoja knjige na dom izposojevalci jih lahko vzamejo s seboj; vznes. zadnji dom grob
// družinska skupnost, v kateri kdo živi: šola in dom morata pri vzgoji sodelovati; ni mu bilo veliko do doma in ga je zanemarjal; skrbeti za dom / dobiti pismo od doma od domačih, od svoje družine; spodili so ga z doma; toži se mu po domu po domačih ljudeh, domačem kraju
// zaradi prezaposlenosti otrokom ni mogla nuditi pravega doma družinskega vzdušja, topline; ustvariti si želita dom lastno družino - 2. navadno s prilastkom stavba, urejena za določen namen: društvo si je sezidalo dom / prireditev bo v prosvetnem domu; gasilski, zadružni, zdravstveni dom / podjetje ima svoj samski in počitniški dom; planinski, turistični dom
// ustanova, ki omogoča bivanje in daje oskrbo: ves čas študija je stanoval v domu; upravnik doma / dijaški, invalidski, študentski, vajenski dom; kazensko-poboljševalni dom; dom igre in dela prva leta po 1945 otroški vrtec; dom onemoglih; dom za slepo mladino - 3. knjiž. kmečka hiša, navadno z gospodarskimi poslopji: ob cesti stoji velik dom; porušeni, požgani domovi / njive in travniki ležijo okrog doma
- 4. posestvo, domačija: prevzeti dom po očetu; poročil se je na dom; sin je ostal na domu
// vznes. domovina: bojevati se za dom in rod - 5. posvetovalno ali zakonodajno telo, ki zastopa določen sloj ali ima določeno funkcijo: seja obeh domov / spodnji in zgornji dom angleškega parlamenta
♦ ekon. delo na domu pod vodstvom podjetja za trg organizirana proizvodnja v zasebnih stanovanjih; geogr. stegnjeni dom pri katerem so gospodarska poslopja prizidana k hiši v isti smeri; dom v ključu pri katerem so gospodarska poslopja prizidana k hiši v dveh pravih kotih; prim. zdoma
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
domàč -áča -e prid. (ȁ á) - 1. nanašajoč se na dom 1:
- a) domači in sosedovi otroci; domača hiša; živel je v težkih domačih razmerah; biti pri kom kakor domač / domače ime ime domačije, ki ga uporablja bližnja okolica; domači praznik praznik v okviru družine; dan, ko se pri hiši zakolje prašič
- b) domač pridelek; domača hrana, klobasa; domače vino / domača zdravila doma pripravljena zdravila, navadno iz zdravilnih rastlin, zelišč
- c) domača nega bolnikov; krava domače reje; domača vzgoja; domača zabava; domača dela, opravila / domača obrt na tradiciji sloneče obrtno delo kmečkega prebivalstva kot stranska zaposlitev; čevlji domačega dela ročnega
- č) kmetje so lahko sekali le za domače potrebe; pridelujejo za domačo rabo in še jim ostane za prodajo / domača halja halja za nošenje doma, v stanovanju; domača lekarna omarica z najnujnejšimi zdravili
- 2. nanašajoč se na ožjo ali širšo domovino: domači fantje; domači film; rad sem v domačem kraju; domači in tuji tekmovalci; nisem domač v tem kraju; domača industrija; domače novice; domača občina / slabš. domači izdajalec med narodnoosvobodilnim bojem okupatorjev sodelavec; domači jezik jezik lastne jezikovne skupnosti; domači kapital; domači turizem turizem, ki ne vključuje tujih, inozemskih turistov; domače tržišče tržišče znotraj države
// ki je po izvoru od tam, kjer živi: priseljenci in domači prebivalci / domača rastlina - 3. ki živi, raste ob človeku, pod njegovim nadzorstvom: divje in domače živali
- 4. krotek, nenapadalen: nikar se ne bojte, pes je čisto domač
- 5. navadno v povedni rabi ki ne kaže strahu v občevanju z ljudmi: že čez nekaj dni je postal domač; drugič je bila z njim čisto domača / gostje so se napravili domače
// ki vzbuja občutek ugodja: majhen prostor je bolj domač kot velik
● ekspr. že dolgo ni prestopil domačega praga ni bil doma; iron. domači prijatelj ženin ljubimec; kar vstopi, nič nas ne motiš, saj si domač do tebe imamo skoraj tak odnos kot do člana družine; vrnil se je pod domačo streho domov; pesn. domače ognjišče dom, družina; ekspr. stopiti spet na domača tla vrniti se v domovino
♦ ekon. domače delo pod vodstvom podjetja organizirana proizvodnja za trg v zasebnih stanovanjih; etn. domače platno platno, ki je ročno tkano iz ročno predene preje; gastr. domači prijatelj trdo, na rezine razrezano pecivo z orehi in rozinami; obrt. domači kruh z moko potresen in v pletenih košaricah vzhajan pekovski kruh; šol. domači učitelj nekdaj učitelj, ki poučuje otroke bogatejših staršev na njihovem domu; domača naloga pismene obveznosti učencev, ki jih morajo opraviti doma; domače ali obvezno čtivo literarna dela, ki jih morajo učenci prebrati doma
domáče prisl.: prav domače se je vedla; po domače povedati preprosto, ne zapleteno; v domačem jeziku; biti po domače sprejet / Janez Kotar, po domače Maček
● ekspr. tista proslava je bila — po domače rečeno — krokarija povedano brez olepšavanja; iron. v tovarni je šlo vse preveč po domače ni bilo prave delovne discipline in odgovornosti
domáči -a -e sam.: vsi domači so mu pomrli člani družine; prinesi merico domačega! doma pridelanega vina; pog. navija za domače domače tekmovalce
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
domáčiSSKJ -a -e prid. (á) domáča strán -e -í ž (á, ȃ ȋ) rač.
spletna stran z vsebino določene osebe, podjetja: izdelati domačo stran; obiskovati domačo stran; Domače strani so urejene po temah, izbiramo pa lahko med desetimi: od umetnosti in zabave prek športa in potovanj do novic in tehnologije
domáči stúdio -ega -a [studijo] m (á, ú)
ustrezno tehnično opremljeni prostori v domači hiši, domačem stanovanju za snemanje (glasbe): Vokale sem posnel v domačem studiu, ki sem si ga uredil v garaži svojega doma
domáči vídeo -ega -a m (á, ȋ)
videoposnetki, narejeni s snemalno opremo za domačo rabo, namenjeni predvajanju v domači hiši, domačem stanovanju: Hotel sem, da je sproščena, kot da bi snemali družinski domači video, hkrati pa je morala biti zelo prepričljiva
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
domačín -a m (ȋ) - 1. kdor je doma, živi v določenem kraju: domačini so turiste sprejeli z nezaupanjem; partizani so dobivali pomoč pri domačinih / tega ne vem, nisem domačin / publ. domačini so zasluženo zmagali domači tekmovalci
// kdor je po izvoru od tam, kjer živi: avstralski domačini; odpor domačinov do belih gospodarjev - 2. zastar. (hišni) gospodar: postregel jim je domačin sam
- 3. mn., zastar. člani družine; domači: okrog očetove postelje so stali vsi domačini
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
domáčnost -i ž (á) - 1. vzdušje, ki je značilno za dom in mirno, skladno družinsko življenje: motiti domačnost; prisrčna, tiha, topla domačnost; njihovo stanovanje je polno domačnosti in topline / v majhnem mestu ima občutek domačnosti / ni mu všeč šefova domačnost do podrejenih
- 2. knjiž. kar je značilno za ožjo domovino: pisatelj je želel premakniti našo književnost iz domačnosti; v prevod je vključil več neposrednih izrazov naše domačnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
domála prisl. (ȃ) knjiž. skoraj, do malega: domala vsi so tukaj;
otok je domala brez zelenja;
domala plešast / toča je domala uničila pšenico
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
domêhka in doméhka prisl. (ȇ; ẹ̑) redko tako da postane mehko; do mehkega: skuhati kostanj domehka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
domèt -éta m (ȅ ẹ́) - 1. razdalja, ki se doseže pri streljanju ali metanju: rakete z dolgim dometom; domet topov je bil prekratek; top z dometom osem tisoč metrov
// razdalja, do katere kaj deluje, učinkuje: novi radijski oddajniki so občutno povečali domet radijskih postaj - 2. oddaljenost, v kateri se da kaj doseči z izstrelkom ali vrženim predmetom: ušel je iz dometa strojničnega ognja; psi so se pripodili na domet kamna; biti v dometu topov
- 3. publ. dosežek, uspeh: novi film je režiserjev najvišji domet
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
domísel -sli [əu̯] ž (ȋ) knjiž. ugotovitev, spoznanje: priti do novih domisli / pomirila ga je domisel, da lahko gre
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
domísliti -im dov. (í ȋ) - 1. priti v razmišljanju o čem do jasnosti, zaključkov: domisliti izvirno misel; pisatelj vprašanja ni do kraja domislil / knjiž. niso domislili vseh posledic, ki jih prinaša tako stališče
- 2. opozoriti na kaj, spomniti: domislil ga je obljube, na dolžnost; domislil ga je, da mora domov; gotovo se bo domislil, da ni plačal; nisem se domislil, da danes ni uradnih ur
domísliti se - 1. s premišljanjem obnoviti v spominu; spomniti se: domislil se je vsega, kar je videl; ni se mogel domisliti njegovega imena; poskušal se je domisliti, kako se pesem začne
// z mislimi se pomuditi, ustaviti pri čem: rad se domisli mladostnih norčij; večkrat se domisli na dom, na prijatelje - 2. dobiti kako misel, idejo: domislila se je, da bi bilo dobro poslati po zdravnika; domislil se je, da bo šel na lov / počasi se bo že domislil česa boljšega
- 3. redko izkazati pozornost s kako stvarjo: upamo, da se nas boste domislili s kako kartico
domíšljen -a -o: domišljen režijski koncept; vse misli so domišljene
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
domíšljati -am nedov. (í) - 1. knjiž. prihajati v razmišljanju o čem do jasnosti, zaključkov: domišljal je svoj odnos do umetnosti
- 2. opozarjati na kaj, spominjati: ne maram, da me kdo domišlja na plačilo
domíšljati se s premišljanjem obnavljati v spominu; spominjati se: le polagoma se je domišljala vseh dogodkov; ta obraz sem že videl, se je domišljal
domíšljati si - 1. imeti pretirano dobro mnenje o sebi: tale fant si preveč domišlja zaradi svojih uspehov; redko domišlja si na svojo bistroumnost / domišlja si, da vse ve
- 2. imeti kako namišljeno stvar za resnično: samo domišlja si, da je bolan; bolnik si domišlja, da je Napoleon
// misliti si, predstavljati si: najbrž ni vse tako, kakor si on domišlja; nikoli si nisem domišljal, da je ta kraj tako lep
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
domôči se -mórem se dov., domógel se domôgla se (ó ọ́) knjiž. s prizadevanjem, trudom priti do česa: niso se domogli do sloge;
domoči se do ugleda;
trudijo se, da bi se domogli do oblasti, zastar. oblasti / kočar se je domogel do dveh koz / čofotal je in se nazadnje le domogel do čolna
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
domoljúben -bna -o prid. (ú ū) knjiž. ki ljubi dom, domovino: domoljubne ženske / domoljuben pesnik pesnik, ki piše domoljubne pesmi
♦ lit. domoljubna lirika lirika, ki izpoveduje, kaže ljubezen do domovine in naroda; domoljubna pesem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
domoljúbje -a s (ȗ) knjiž. ljubezen do doma, domovine: delo je opravljal iz čistega domoljubja;
goreče domoljubje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
domoljúbnost -i ž (ú) knjiž., redko ljubezen do doma, domovine: ljudje so pokazali svojo iskreno domoljubnost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
domóv stil. domú prisl. (ọ̄; ū) v domačo hišo, v svoje stanovanje: iti, nesti, odpraviti se domov;
spraviti pšenico domov;
pisati domov ženi;
domov gredé;
na poti domov / domov k bratu; elipt.: mudi se mi domov; ne najde domov; domov bi rada; ti ne znaš nikdar domov; otroci silijo domov
● pastir žene živino domov v domači hlev; domov ima kake četrt ure do doma; v službi ima toliko dela, da ga jemlje tudi domov da dela za službo tudi doma; ekspr. za hip je pogledal, skočil domov za malo časa se je ustavil doma; žarg., igr. spraviti vse kralje domov dobiti, vzeti vse kralje // v domači kraj, v domačo deželo: izseljenci se vračajo domov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
domóven -vna -o prid. (ọ̄) knjiž. nanašajoč se na dom, domovino: odtrgan od domovnega občestva
♦ jur. domovna občina do 1945 občina, v katero je kdo pristojen po rojstvu ali po državni službi; domovinska občina; žel. domovna postaja železniška postojanka, v katero je železniški voz pristojen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
domovína -e ž (í) - 1. dežela, v kateri se je kdo rodil, v kateri prebiva: zapustiti domovino; vrniti se v domovino; umreti za domovino; nova, stara domovina; domovina starih Slovanov; obramba domovine; ljubezen do domovine / ožja, širša domovina; pren., ekspr. domovina kave; Anglija je domovina nogometa
● knjiž. domovina ga kliče mora v vojno, k vojakom; pog., ekspr. da, tako bom napravil in domovina bo rešena stvar bo opravljena, urejena - 2. zastar. dom, hiša: kupil je novo domovino
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
domovinoljúbje -a s (ȗ) zastar. ljubezen do doma, domovine: mladina se je vzgajala v domovinoljubju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
domovínski -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na domovino: gojiti v učencih domovinski čut;
domovinska dolžnost, ljubezen;
domovinska nesreča / domovinska vojna vojna za obrambo domovine po neizzvanem napadu
● ta beseda je že dobila domovinsko pravico se je razširila, uveljavila
♦ jur. domovinski list do 1945 listina, s katero se komu potrdi domovinska pravica; domovinska občina do 1945 občina, v katero je kdo pristojen po rojstvu ali po državni službi; domovinska pravica do 1945 pristojnost v določeno občino; lit. domovinska pesem pesem, ki izpoveduje, kaže ljubezen do domovine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
domovínstvo -a s (ȋ) - 1. knjiž. pripadnost domovini: v vsakem stavku poudarja domovinstvo / roman kaže globoko domovinstvo ljubezen do domovine
- 2. jur., do 1945 pristojnost v določeno občino: podeliti, pridobiti si domovinstvo; potrdilo o domovinstvu; pren. domovina mu ni priznala domovinstva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
domóvnica -e ž (ọ̑) jur., do 1945 listina, s katero se komu potrdi domovinska pravica: izdati domovnico
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
domózgati -am dov. (ọ̑) knjiž., redko z razmišljanjem priti do česa: ugibal je, kaj je res, a ni domozgal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
donében -bna -o prid. (ẹ̑) ekspr. visok, kot bi segal do neba: donebni dimniki;
donebne gore
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
donebésen -sna -o prid. (ẹ̑) ekspr. visok, kot bi segal do nebes: iz hiše so švignili pošastni donebesni plameni;
v mestu so same visoke hiše in donebesni stolpi;
donebesno gorovje // zelo glasen: slišati je bilo donebesne krike; donebesno vpitje / zavladalo je donebesno veselje zelo veliko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
donedáven -vna -o prid. (á) publ. ki je bil, obstajal do pred kratkim: problem je obravnavan s stališča donedavnega sistema
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
donedávna in do nedávna prisl. (ā) do pred kratkim: donedavna je bilo podjetje še močno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
donegováti -újem dov. in nedov. (á ȗ) agr. z uporabo predpisanih postopkov doseči večjo, dodatno kakovost: skrbno donegovati; V lendavski kleti so lani donegovali dvesto tisoč litrov vina iz grozdja predlanske trgatve E (↑)do… + (↑)negováti
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
donírati -am dov. in nedov. (ȋ) 1. podariti, darovati, navadno denar, ustanovi ali posamezniku z namenom omogočiti, pospešiti kako neprofitno, človekoljubno dejavnost: donirati sredstva za nakup novega dializatorja; donirati za razvoj športa; Vprašali smo ga, zakaj se je odločil svoja dela donirati prav slovenjgraški galeriji 2. podariti, darovati svoje telesne organe ali spolne celice: donirati jajčne celice; donirati ledvico; Ključ do uspeha pri raziskavi je bila uporaba jajčec, ki so jih donirale mlade ženske E ← nem. donieren ← frc. donner 'dati, podariti' < lat. dōnāre
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
donosíti -nósim dov. (ī ọ́) nositi plod v telesu do popolne zrelosti: žena je donosila;
donositi zdravega otroka / krava donosi; pren., knjiž. misel še ni dozorela, treba jo bo donositidonóšen -a -o: donošen otrok, plod / redko obleka je donošena ponošena, obrabljena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
d. o. o. -ja [dẹọó in dəọó] m (ọ̑) okrajš. družba, za ustanovitev katere je potreben osnovni kapital, sestavljen iz vložkov družbenikov, in za katero ti načeloma odgovarjajo le do višine svojega vložka; družba z omejeno odgovornostjo: Slovenski producenti so vsi – razen dveh izjem – d. o. o.-ji, ne kulturni zavodi E okrajšano iz d(ružba z) o(mejeno) o(dgovornostjo)
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dopásen -sna -o prid. (ȃ) um. narejen, izdelan do pasu: dopasni kip;
dopasna figura
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dopêči -pêčem dov., tudi dopekó; dopêci dopecíte; dopékel dopêkla (é) - 1. speči do konca: janjca so dopekli; krompir se je že dopekel
- 2. dodatno, zraven speči: dopekla je še nekaj peciva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dopetáča -e ž (á) ekspr., rabi se samostojno ali kot prilastek oblačilo, ki sega do pet: ogrnjen je bil v dolgo črno dopetačo;
srajca, suknja dopetača;
hlače dopetače;
iron. oblekel je meniško dopetačo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dopéten in dopêten -tna -o prid. (ẹ̑; ē) ki sega do pet: zavil se je v dolg dopeten plašč;
dopetna halja, srajca;
dopetno krilo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dopétnik in dopêtnik -a m (ẹ̑; ȇ) ekspr., rabi se samostojno ali kot prilastek oblačilo, ki sega do pet: ogrnil si je dopetnik;
kožuh dopetnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dopítati -am dov. (ī) spitati do konca: dopitati prašiča
♦ čeb. dopitati čebele dati jim jeseni toliko hrane, kolikor je potrebujejo za čez zimodopítan -a -o: dopitana živina
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
doplávati -am dov. (ȃ) plavajoč priti kam: doplavati do brega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dopláviti -im tudi doplavíti -ím dov., doplávil (ā ȃ; ī í) s tokom prinesti, spraviti kam: doplaviti les do jeza / kri doplavi bakterije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
doplésati in doplesáti -pléšem dov. (ẹ́ á ẹ́) - 1. končati plesanje: ko je doplesala, so ji vsi ploskali; doplesati ples; komaj je doplesala do konca
- 2. s plesanjem priti kam: doplesala sta do mize; pren. daleč smo doplesali
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dopléti -plévem dov., tudi doplevíte; doplél (ẹ́) končati pletje: do večera so doplele
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
doplúti -plôvem in -plújem dov., tudi doplovíte (ú ó, ú) s plutjem priti kam: ladja je doplula do brega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dopóldan -dnéva [u̯d] m (ọ̑ ẹ̑) del dneva od jutra do poldneva: prespal je cel dopoldan;
čakal ga je vse dopoldneve;
bil je sončen nedeljski dopoldan
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dopóldan [u̯d] prisl. (ọ̑) v času od jutra do poldneva; dopoldne: pride jutri dopoldan
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dopóldne -dnéva [u̯d] s (ọ̑ ẹ̑) ed. del dneva od jutra do poldneva; dopoldan: sončno nedeljsko dopoldne
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dopóldne [u̯d] prisl. (ọ̑) v času od jutra do poldneva: dopoldne je bil pri nas;
v šolo hodi dopoldne;
ob enajstih dopoldne;
nesreča se je zgodila včeraj dopoldne
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dopolnílen -lna -o [u̯n] prid. (ȋ) ki kaj dopolni, dopolnjuje: dopolnilno gnojenje z umetnimi gnojili;
dopolnilno krmljenje čebel / sprejeli so nekaj dopolnilnih predlogov k osnutku statuta; dopolnilni predpisi; dopolnilna sredstva za financiranje družbenih služb / učencem je bila potrebna dopolnilna razlaga; dopolnilno vprašanje pri zaslišanju / dopolnilna dejavnost podjetja dejavnost, ki jo podjetje opravlja poleg osnovne; dopolnilno izobraževanje
♦ agr. dopolnilni posevek posevek, s katerim se izkoristi obdelovalna površina v času med glavnimi posevki; fiz. dopolnilni barvi barvi, ki pomešani med seboj dasta belo barvo; geom. dopolnilna piramida piramida, ki dopolnjuje prisekano piramido do popolne piramide; šol. dopolnilni izpit izpit, ki ga opravlja učenec ob prestopu na drugo šolo iz predmeta, ki ga ni bilo v programu njegove šole
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dopolníti in dopólniti -im [u̯n] dov. (ī ọ́) - 1. dati (k) čemu še kaj, zlasti kar manjka: rokopis bo treba še popraviti in dopolniti; dopolnili so zaloge na ladji; dopolniti zapisnik / ti podatki so dopolnili podobo o pisatelju / diskutanti so dopolnili predavatelja njegove trditve, misli
// dodati do polne mere: dopolniti sod - 2. živeti do določene dobe: šolar je dopolnil sedem let; književnik je dopolnil šestdeset let
● vznes. dopolnil je zemeljsko pot umrl je; knjiž. njeno življenje se je dopolnilo umrla je - 3. zastar. izpolniti: prepričan sem, da bo dopolnil svojo dolžnost; dopolnila se mu je vroča želja
dopólnjen -a -o: mera trpljenja je dopolnjena; dopolnjeno besedilo
● vznes. dopolnjeno je ob smrti življenje, trpljenje je končano
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dopolnjeváti -újem [u̯n] nedov. (á ȗ) - 1. dajati (k) čemu še kaj, zlasti kar manjka: dopolnjevati asortiment izdelkov; dopolnjeval je svoj referat; dopolnjevati zaloge živil
♦ mat. delati računsko operacijo, pri kateri se doda znanemu seštevancu toliko, da se dobi znana vsota
// dodajati do polne mere: dopolnjevati sode / profesor dopolnjuje svojo učno obveznost na drugi šoli - 2. zastar. izpolnjevati: vsak mora dopolnjevati svoje naloge
dopolnjeváti se imeti take različne lastnosti, da dajo skupaj skladno celoto: prijatelja se dobro dopolnjujeta / rastlinska in živinorejska proizvodnja se dopolnjujeta; teorija in praksa se dopolnjujeta
dopolnjujóč -a -e: ohranjal je tradicijo, dopolnjujoč jo z novo vsebino; dopolnjujoče besede
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dopólnočen tudi dopolnôčen -čna -o [u̯n] prid. (ọ̑; ó) nanašajoč se na čas do polnoči: dopolnočno razpoloženje gostov je začelo prehajati v pijanost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dopomôči -mórem dov., dopomógel dopomôgla (ó ọ́) redko pomagati, pripomoči: dopomoči komu do pravice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
doprášati tudi doprašáti -am dov., tudi doprášala (á á á) nar. končati vpraševanje: šele ko je doprašal, kaj je bilo medtem doma novega, je sedeldoprášati se tudi doprašáti se z vpraševanjem priti kam: iskal je, spraševal in se končno doprašal do hiše
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
doprevráten -tna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na čas do prevrata: doprevratne razmere
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dopŕsen -sna -o prid. (ȓ) narejen, izdelan do prsi: doprsni kip;
doprsna fotografija, podoba
♦ šport. doprsni drog drog, ki sega telovadcu do prsi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dorámen -mna -o prid. (ȃ) ki sega do ramen: doramne hlače
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
doraménski -a -o prid. (ẹ̑) ki sega do ramen: imel je prevelike, skoraj doramenske hlače
♦ šport. doramenski drog drog, ki sega telovadcu do ramen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
doráslost -i ž (á) stanje doraslega človeka, živali: doseči doraslost;
doraslost živine / kaj vse doživlja otrok do svoje doraslosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dorásti -rástem in -rásem dov. (á) - 1. doseči končno stopnjo rasti: zgodaj je dorastel, že pri sedemnajstih letih / ta vrsta trave hitro doraste; drevo je dorastlo v nekaj letih
// postati nekoliko večji, starejši: z otroki so skrbi, ko so majhni in ko dorastejo / mladiči so dorastli in zapustili gnezdo
// navadno v zvezi z za postati sposoben, primeren za kaj: ko so sinovi dorastli za delo, je bilo lažje; komaj je dorastel za pastirja, je moral z doma - 2. z rastjo doseči: sin je že dorastel očeta / drevo je dorastlo do strehe
// dobiti dokončno podobo, razviti se: dorastla je v lepo dekle / fant doraste v moža
● fant je dorastel med glasbeniki ves čas svojega doraščanja je živel med njimi; star. še ni vrha dorastel še ni dorastel, postal mož
doráščen -a -o: nisi še doraščena in ne več otrok; doraščeno drevje; prim. dorasel
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dorêči -rêčem dov., dorêci dorecíte; dorékel dorêkla (é) izreči, povedati do konca: ni dorekel besede;
njegovo misel so dorekli drugidorečèn -êna -o: izjava ni bila dorečena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
doredíti -ím dov., tudi dorédi; dorédil; dorejèn (ī í) zrediti do konca: dorediti prašiča
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
doséči -séžem dov., dosézi dosézite; doségel doségla; nam. doséč in dosèč (ẹ́) - 1. z iztegnjeno roko ali s kakim predmetom priti do česa: copate so bile tako daleč pod posteljo, da jih je komaj dosegel; ne dosežem dna; otrok komaj doseže do kljuke; ne morem doseči na omaro; daj mi palico, ne dosežem z roko / vrv je prekratka, da bi dosegla do dna segla; pren. s pogledom doseči kaj; hiše z očesom ni mogel doseči
- 2. zvečati se do določene mere, navadno v višino: reka je dosegla kritično točko; drevo je doseglo pet metrov; v tistem času je dosegel imperij največji obseg / industrija je dosegla stopnjo, ko brez modernizacije ne bo mogla povečati storilnosti; razposajenost je dosegla vrhunec
- 3. s premikanjem priti kam, do česa: dekle je v hrbtnem plavanju doseglo nasprotni breg; kmalu so dosegli gozd in se skrili v njem / vlak je dosegel prve mestne hiše / zasledovalci ga bodo kmalu dosegli dohiteli in ujeli; pren. njegov glas me ni dosegel
- 4. s prizadevanjem, dejavnostjo priti do česa: doseči zaželeni cilj, svoj namen; dosegel je doktorski naslov; doseči visoko izobrazbo; na tekmovanju so dosegli drugo mesto; z vztrajnostjo se vse doseže; če bi bili enotni, bi lahko kaj dosegli; dosegel je, da so ga sprejeli na delo / kakšen učinek je dosegel s tem / doseči veliko hitrost
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dovršitev dejanja, ki ga določa samostalnik: doseči napredek, porast, priznanje, sporazum, uspeh; doseči soglasje z dogovorom; doseči zmago zmagati
// doseči gol dati gol
// priti do česa, dočakati, doživeti: dosegel je izredno čast; doseči umetniški višek, vrhunec slave / doseči visoko starost - 5. v celoti opraviti, izpolniti: upamo, da bomo predvideni izvoz dosegli; doseči normo
● publ. listi dosežejo velikost dlani zrastejo do velikosti dlani; pogorje doseže višino dva tisoč metrov je visoko do dva tisoč metrov; v znanju ga ni nihče dosegel mu ni bil enak; z dobroto pri njem vse dosežeš če si z njim dober, naredi vse, kar želiš
♦ šport. dosegel je dober, rekorden čas rezultat pri hitrostnem športu; doseči pravico za vstop v finale
doséžen -a -o: cilj je dosežen; dohodki, doseženi v lanskem letu; doseženi rezultati; razveljaviti doseženi sporazum; vesel je doseženega uspeha
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dosèg -éga m (ȅ ẹ́) - 1. oddaljenost, v kateri se da z iztegnjeno roko ali s kakim predmetom priti do česa: žival se mu je približala na doseg; knjiga je na dosegu / ekspr. zdi se mu, da je dolina na dosegu roke zelo blizu
// oddaljenost, v katero sega delovanje česa: oddahnili so se, ko so začutili, da so iz dosega strelov; priti v doseg sovražnika; biti v dosegu strojnic / domišljija se izmakne dosegu razuma - 2. razdalja, do katere kaj deluje, učinkuje: povečati doseg radijskega oddajnika; doseg radarja, svetilnika / doseg balističnih raket domet
// aer. največja razdalja, ki jo lahko preleti letalo brez pristanka: letalo z dosegom pet tisoč kilometrov - 3. dosežek, uspeh: prejel je nagrado za dosege v režiji / doseg idealov doseganje, dosega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
doségati -am nedov. (ẹ̄) - 1. s prizadevanjem, dejavnostjo prihajati do česa: dosegati cilje; dosegati svoj namen
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, ki ga določa samostalnik: dosegati napredek, uspeh; moštvo dosega zmage - 2. v celoti opravljati, izpolnjevati: dosegati normo, plan
- 3. biti enak, enakovreden komu: po umetniški vrednosti dosega pisatelj svoje sodobnike / konzerve nikoli ne dosegajo sveže pripravljene hrane
● ta drevesa dosegajo višino do sto metrov so visoka do sto metrov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dosíta prisl. (ȋ) knjiž. do sitega: dosita se najesti, napasti // zelo, močno: dosita se nadivjati, nagledati, nasmejati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dosledíti -ím dov., doslédi in doslêdi; doslédil (ī í) lov. priti po sledi do mesta, kjer je divjad: doslediti kuno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
doslutíti in doslútiti -im dov. (ī ú ū) knjiž., redko dojeti, doumeti: njegov duh ni mogel doslutiti globin pesnikovega dela;
do dna je doslutil življenjsko silo tega naroda
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
doslužíti in doslúžiti -im dov. (ī ú) - 1. končati služenje: doslužil sem; doslužiti kadrovski rok, vojaščino / pri tem gospodarju je hitro doslužil
// ekspr. dotrajati: stroj je doslužil; čevlji so doslužili - 2. dopolniti služenje: doslužiti mora, kar mu manjka do izpolnjene vojaške obveznosti
doslúžen -a -o: doslužen vojak; v pristanišču stoji doslužena ladja; doslužene rokavice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dosmŕten -tna -o prid. (ȓ) ki traja, obstaja do smrti: hišo je dobil v dosmrtni užitek;
obsodili so ga na dosmrtno ječo;
dosmrtna kazen;
dosmrtna pravica, renta / dosmrtni član društva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dosneževáti -újem nedov. (á ȗ) dodatno prekrivati z umetnim snegom: Na smučišču je od 40 do 70 centimetrov snega, povrhu pa snežno odejo dosnežujejo E iz dosnežíti iz (↑)snežíti
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dospéti -spèm dov. (ẹ́ ȅ) - 1. knjiž. priti, prispeti: vojaki so dospeli na bojišče; dospeti do gozda; ladja dospe na cilj; hitela sta in v mesto sta dospela ravno opoldne; proti jutru smo dospeli domov / iz mesta so dospele novice; pren. moje trpljenje je dospelo do vrha; stvar je dospela do kritične točke
- 2. ekon., fin., navadno v zvezi z dolg, menica priti do dneva, termina, ko je treba plačati: menice so dospele; dajatev, dolg dospe v plačilo 1. januarja
dospévši zastar.: dospevši do vrha, se je oddahnil
dospèl in dospél -éla -o: dospeli rokopisi; plačati dospele anuitete
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dospévati -am nedov. (ẹ́) - 1. knjiž., redko prihajati: zrak dospeva v pljučne mehurčke
- 2. ekon., fin., navadno v zvezi z dolg, menica prihajati do dneva, termina, ko je treba plačati: menice dospevajo v plačilo po treh mesecih
dospevajóč -a -e: počasi dospevajoči prispevki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dostávnica -e ž (ȃ) adm. listina, ki navaja vsebino pošiljke in jo spremlja od izročitelja do prejemnika; dobavnica: pregledati dostavnico
♦ ptt obrazec za dostavo priporočenih pošiljk, na katerem naslovnik potrdi prejem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dôsti prisl. (ó) - 1. izraža veliko količino ali mero: do odhoda je še dosti časa; vihar je poškodoval dosti dreves; ta operacija v dosti primerih ni uspela; že zdaj uživajo dosti sadja in zelenjave, pa bi ga morali še več; dosti dela, govori, spi
// v nikalnih stavkih izraža majhno mero: matere se ne boji dosti, očeta se bolj; to ga ne bo dosti prizadelo; cesta tukaj ni dosti poškodovana - 2. navadno s primernikom izraža visoko stopnjo: zdaj je dosti boljši; ni dosti debelejši od prosenega zrna; dosti grše piše kot prej; z avtomobilom se pride dosti prej / kazen je dosti prehuda
- 3. izraža količino, mero, ki ustreza, zadošča: kruha imamo še za tri dni dosti; ni imel dosti moči, da bi vstal; vsega imam dosti, ne potrebujem več / zemlja je dosti namočena za setev; dosti si star, da lahko razumeš / šlo je še dosti gladko
// ekspr. izraža mero, ki je ni dovoljeno preseči: dosti je tega čvekanja; dosti je neumnosti, zdaj se prične delo; dosti dolgo ste spali, takoj vstanite / zdaj mi je pa dosti — mir ali pa ven
● ekspr. povsod ga je dosti povsod ga lahko srečaš; pog. njega je res dosti je velik, močen; ekspr. tega ne malo ne dosti ne razumem prav nič; star. ne mara zanj malo in dosti ne prav nič; tu je dosti dela — malo jela; preg. dosti psov je zajčja smrt dosti sovražnikov vsakogar ugonobi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dostòp -ópa m (ȍ ọ́) - 1. kraj, prostor, po katerem se da kam priti: turistično društvo je uredilo dostop do slapa; tam je zelo pripraven dostop do morja; dostopi na perone so funkcionalno postavljeni
- 2. možnost priti, vstopiti kam: obzidje je zapiralo dostop v mesto; z žičnico je dostop na vrh zelo olajšan
// dovoljenje, pravica priti, vstopiti kam: vsak nima dostopa v pisarno; občinstvo ima prost dostop v sodno dvorano / učenci imajo v svoji knjižnici dostop do vseh knjig jih lahko dobijo, si jih izposodijo; pren. široko okno omogoča soncu in zraku dostop v sobo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dostòpSSKJ -ópa m (ȍ ọ́) možnost, pravica uporabe česa: klicni dostop; širokopasovni dostop; dostop do interneta; dostop na daljavo; Živimo v informacijski dobi, imamo tehnologijo, ki nam omogoča dostop do podatkov E (↑)dostopíti
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dostópanje -a s (ọ̄) uporabljanje česa, do česar se ima možnost, pravico priti: dostopanje do sredstev v skupni rabi; dostopanje do svetovnega spleta; Dostopanje sodišč v register transakcijskih računov brez navedbe davčne številke imetnika transakcijskega računa se zdi smiselno, saj bi to razbremenilo sodišča in pospešilo postopke E ↑dostópati
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dostópati -am nedov. (ọ̄) uporabljati kaj, do česar se ima možnost, pravico priti: dostopati do elektronske pošte; dostopati do interneta; dostopati do podatkov; Zaposleni ne morejo dostopati do vseh prostorov v stavbi E (↑)dostopíti
Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dostópen tudi dostôpen -pna -o prid., dostópnejši tudi dostôpnejši (ọ́ ọ̄; ó ō) - 1. do katerega se da priti: vrh gore je težko dostopen; nekatere planinske postojanke so dostopne celo z motornimi vozili / park je dostopen javnosti; pren. šolanje je dostopno vsem
// ki se da dobiti: pri pisanju je uporabil vse dostopno gradivo / cene tega blaga so malokomu dostopne so zelo visoke - 2. ki se da razumeti, dojeti: razprava je napisana v dostopnem jeziku; povedal mu je to na dostopen način / študija je približala bralcem težko dostopnega avtorja
- 3. knjiž. dovzeten, sprejemljiv: dostopen tujim vplivom / mož je postal dostopnejši bolj priljuden, prijazen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dostrôpen -pna -o prid. (ȏ) ki sega do stropa: dostropna omara
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dosúha prisl. (ȗ) knjiž. do suhega: dosuha obrisana posoda
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dotakníti se in dotákniti se -em se dov. (ī á) - 1. približati se tako, da pride do dotika, stika: v pozdrav se je dotaknil čepice; dotaknila se me je in me pobožala; dotakniti se rane; skakalec se je pri doskoku dotaknil tal z rokami; dotakniti se s prsti; nalahko se dotakniti / konici sabelj sta se dotaknili; vrv se je dotaknila tal; pren. nikoli se ga ni dotaknila ljubezen; misel se ga je rahlo dotaknila
// ekspr., z nikalnico izraža, da dejanje, ki izhaja iz osebka, (še) ni nastopilo: skedenj je že gorel, hiše se pa ogenj še ni dotaknil; gozd je čudovit, sekira se ga še ni dotaknila / jedi se ni niti dotaknil; pren. novi čas se ga ni niti dotaknil
● ekspr. noben moški se je še ni dotaknil ni imel z njo spolnih odnosov; ekspr. fant je pošten, nikoli se ne dotakne česa tujega ne vzame, ne ukrade - 2. publ. na kratko, nekoliko spregovoriti o čem: govornik se je mimogrede dotaknil še tega vprašanja; z nekaj besedami se je dotaknil tudi položaja v svetu / v svoji razpravi se je dotaknil problema izseljencev
- 3. ekspr. rahlo udariti: če se me le dotakneš, ti bom vrnil; niti s prstom se te ne smejo dotakniti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dotakráten -tna -o prid. (ā) ki je bil, obstajal do takrat: dotakratno društveno delovanje;
dotakratno razlaganje mednarodnih dogodkov / dotakratni vzponi naših alpinistov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dotálen1 -lna -o prid. (ā) ki sega do tal: dotalna obleka;
stala je pred velikim dotalnim ogledalom / dotalni pokloni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dotêči -têčem dov., dotêci dotecíte; dotékel dotêkla (é) - 1. s tekom priti do koga, ki gre spredaj: ženska ga je dotekla pred hišo; na konju ga je z lahkoto dotekel; v finalu njegov konj ni mogel doteči tekmeca; pren., ekspr. doteklo ga je odrešilno spoznanje
- 2. star. miniti, izteči se: čas hitro doteče; kmalu ti bo doteklo življenje
● njegova ura je dotekla umrl je; kmalu bo umrl
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dotedánji -a -e prid. (ā) ki je bil, obstajal do tedaj: dotedanji razvoj šolstva / dotedanji ukrepi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dotehmál [au̯] prisl. (ȃ) star. do takrat, dozdaj: slovo je bilo težko, ker dotehmal še ni šel od doma
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dotíkati se -am se nedov. (ȋ) - 1. biti tako blizu česa, da pride do dotika, stika: veje se dotikajo; ne dotikaj se rane; z glavo se je dotikal stropa; pesn. zarja se je dotikala najvišjih vrhov
♦ geom. imeti v skupni točki skupno tangento - 2. publ. na kratko, nekoliko govoriti o čem: dotikati se problemov; v živahnem razgovoru se je dotikal najrazličnejših vprašanj / pogovor se je dotikal dnevnih dogodkov
- 3. redko tikati se, zadevati: odločijo naj tisti, ki se jih to najbolj dotika
dotikáje se: tekla je lahkotno, komaj dotikaje se tal
dotikajóč se -a -e: ptica leti nizko, skoraj dotikajoč se gladine; dotikajoče se točke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dotípati -am in -ljem dov. (ī ȋ) s tipanjem seči do česa, najti kaj: dotipal je njeno roko;
segel je v žep in dotipal zavojček;
v temi sta dotipala vrata / dotipala se je do vžigalicdotípati se s tipanjem priti kam: v temi se je dotipal do vrat; v snežnem metežu so se dotipali do zavetja; s težavo se dotiplje k oknu; komaj se je dotipala v kuhinjo; redko ni se mogel dotipati vrat
// knjiž. z razmišljanjem priti do česa: dotipali smo se do umetniških potez pesnikove osebnosti; dotipati se do osnovnih tez referata / ne more se dotipati do jasnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dotipávati se -am se nedov. (ȃ) s tipanjem prihajati kam: slepec se s palico dotipava do izhoda
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dotírati2 -am dov. (ȋ) ekspr., redko prignati, privesti: tatu so dotirali na stražnico // zastar. izoblikovati popolnoma, do konca; dognati: prevajalec je prevod res dotiral
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dotístihdôb in do tístih dôb prisl. (ȋ-ȏ) star. do takrat, do tedaj: dotistihdob še ni mislil na upor
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dotistihmál [au̯] prisl. (ȃ) star. do takrat, do tedaj: dotistihmal je izdal več knjig
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dotléj in dotlèj prisl. (ẹ̑; ȅ) do takrat: prišel je v kraj, ki ga dotlej še ni videl;
počakaj dotlej, da se vrnejo domači;
delajo vse dotlej, dokler ne dobijo zamene
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dotód in do tód prisl. (ọ̄) izraža krajevno ali časovno mejo dejanja, stanja: dotod boš že sam prišel;
že dotod sem prebral knjigo;
dotod je vse naše / dotod mi je vse jasno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dotólči -tólčem [ou̯] dov., dotólci dotólcite in dotolcíte; dotólkel dotólkla (ọ́) potolči, pobiti do konca: dotolkli so jih s puškinimi kopiti;
s palico je dotolkel žival / sovražnik nas hoče frontalno dotolči
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
douméti -úmem stil. -uméjem dov., tudi doúmel; doúmljen tudi doumét (ẹ́ ȗ, ẹ̑) popolnoma, do konca razumeti, spoznati: doumeti bistvo problema, smisel stavka;
ne more doumeti vsega, kar se je zgodilo;
prizadeval si je doumeti pisateljevo osebnost;
doumela je to do dna
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dovčérajšnji -a -e prid. (ẹ́) ki je bil, obstajal do včeraj: dovčerajšnje vreme je bilo zelo slabo // publ. ki je bil, obstajal do nedavnega: dovčerajšnji voditelji; državi preti nevarnost od njenega dovčerajšnjega zaveznika / dovčerajšnje geslo aristokracije; to je podoba njenega dovčerajšnjega življenja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dovêsti -vêdem dov., dovêdel in dovédel dovêdla, stil. dovèl dovêla (é) raba peša pripeljati, privesti: dovedel ji je zdravnika;
dovedel ga je na svoj dom;
pren. premišljanje ga je dovedlo do sklepa;
ne vem, kaj me je do tega dovedlo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dovlačílen -lna -o prid. (ȋ) ki se uporablja za vlačenje do kam: dovlačilna steza
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dovléči -vléčem dov., dovléci dovlécite in dovlecíte; dovlékel dovlékla (ẹ́) redko privleči: dovlekel je veliko vejo / dovlekli so najemnike na kontinentdovléči se ekspr. s trudom, naporom priti kam: komaj se je dovlekel do bližnjega drevesa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dovòd -óda m (ȍ ọ́) - 1. glagolnik od dovajati ali dovesti: dovod plina; dovod vode do turbinskih komor
- 2. teh. naprava, navadno v obliki cevi, po kateri se kaj dovaja: zaradi slabega dovoda plin uhaja; pipa na dovodu
♦ elektr. žična zveza od priključka do aparata
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dovolíti -vólim dov. (ī ọ́) - 1. dati dovoljenje, pristanek za kaj: učitelj nam je dovolil, da gremo domov; ne, tega ne dovolimo / njegov ponos mu ne dovoli, da bi jih prosil; študij bo nadaljeval, če mu bo dovolilo zdravje
● preveč dovoli otroku je preveč popustljiv do njega; ekspr. kdo vam je dovolil tu kaditi in popivati ne smete; evfem. ne morem dovoliti, da bi tako ravnal z materjo prepovedujem ti - 2. v medmetni rabi, z oslabljenim pomenom izraža vljudnost
- a) pri nagovoru: dovolite, da vam iskreno čestitam; dovolite, da vam zastavim tole vprašanje; saj dovolite? je vprašal sopotnika in prisedel
- b) pri seznanjanju: dovolite, moje ime je XY; dovoli, da ti predstavim svojo ženo
- c) pri ugovarjanju, zavrnitvi: »Ta človek je izdajalec,« je reklo dekle. »Dovolite! To je nemogoče,« se je branil komandant / ekspr. dovoli, da dvomim o tem
- 3. zastar. privoliti: naposled je le dovolil v ta zakon
dovolíti si upati si, drzniti si storiti kaj: dovolil si je neslano šalo; misliš, da si lahko vse dovoliš / dovolil sem si kritiko njegovega dela / kot vljudnostna fraza: dovolil bi si navesti nekaj primerov; dovolil bi si opozoriti še na to dejstvo
● ne morem si dovoliti tolikšnega razkošja privoščiti
dovóljen -a -o - 1. deležnik od dovoliti: kongres ni bil dovoljen; ali je dovoljeno vprašanje; pristopil je k mizi, vprašal: Dovoljeno? in sedel
- 2. dopusten: dovoljena hitrost; zoper odločbo je dovoljena pritožba; sam.: nogometna tekma je prešla meje dovoljenega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
dovoljeváti -újem nedov. (á ȗ) dajati dovoljenje, pristanek za kaj: starši mu dovoljujejo, da hodi v kino;
nerada ji dovoljuje, da se druži s tistim dekletom / ostal bi še, pa mi delo ne dovoljuje; pomagal ti bom, kolikor mi bodo razmere dovoljevale / publ. skakalnica dovoljuje skoke do sto metrovdovoljeváti si večkrat upati si, drzniti si storiti kaj: dovoljuje si obiskovati ga tudi pozno zvečer; vse si dovoljuje / kot vljudnostna fraza dovoljujem si kratko vprašanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.
Prikazanih je prvih 500 zadetkov od skupno 4478 zadetkov.