aktivízem -zma m (ī) dejavnost, delovanje: dvigniti se iz omrtvelosti k zavestnemu aktivizmu;
bil je poln življenjskega aktivizma;
aktivizem mladine // med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 politično delovanje med ljudstvom: doba njegovega partizanstva in terenskega aktivizma / slabš. parolarski aktivizem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
álgast -a -o prid. (ȃ) poln alg: algaste mlake
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
altruístičen -čna -o prid. (í) poln altruizma, nesebičen: altruističen človek;
njegovo ravnanje je altruistično
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
ástra -e ž (ȃ) vrtna rastlina z raznobarvnimi cveti: vrt je bil poln belih, rdečih in modrih aster;
gredica z astrami in dalijami
♦ bot. alpska astra alpska rastlina z modrimi cveti, Aster alpinus
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
bacíl -a m (ȋ) biol. paličasta bakterija: bacili napadajo organizem;
odkriti nov bacil;
tifusni bacil;
bacil jetike / poljud. zrak je poln bacilov mikrobov sploh; pren. bacili vojne
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
barvít -a -o prid., barvítejši (ȋ) - 1. poln, bogat barv: barvito cvetje / barvita pokrajina
- 2. poln izrazitih, značilnih potez: barvit jezik; barvit opis / barvita skladba zvočno bogata skladba
barvíto prisl.: barvito karakterizirati osebe; barvito poslikana podoba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
blág -a -o prid., blážji (ȃ ā) - 1. knjiž. poln dobrote, plemenitosti: bil je blag mož / ta človek je res blaga duša; materino blago srce / to je storil z blagim namenom
- 2. knjiž. nežen, mil, prijeten: slišati je bilo blage akorde; njen blagi glas; blag nasmeh / dan je bil sončen in blag; pihal je blag vetrič; blagi vonj zemlje; blaga, ugašajoča svetloba / ostal nam je v blagem spominu / iron. pesnik XY blagega spomina
- 3. ki se ne pojavlja v izraziti obliki: na blagem ovinku ga je zaneslo; letos je bila blaga zima / jopico operite v blagi milnici
♦ med. blaga smrt pospešitev smrti iz usmiljenja; evtanazija
blágo prisl.: mati ga je blago opomnila; blago dišeč zrak; blago valovita pokrajina; sam.: vse, kar je lepega in blagega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
blátast -a -o prid. (á) - 1. poln blata: blatasta struga
- 2. redko po barvi podoben blatu: blatasta barva vode
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
blážen -a -o prid. (ȃ) - 1. ekspr. poln blaženosti, sreče: bila je vsa blažena / čez obraz se ji razlije blažen nasmeh / okoli nas je bil blažen mir
- 2. ekspr. slavljen, hvaljen zaradi sreče, ki jo daje: o blažena mladost; blažene, ve materine roke
- 3. rel. proglašen za zveličanega: blaženi p. Kanizij
bláženo prisl.: oči so ji blaženo žarele
bláženi -a -o sam.: biti prištet med blažene
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
bóder -dra -o prid. (ọ́) star. poln vedrine; vesel, živahen: ves čas je bil boder in je popeval / bodro razpoloženje / bodri valovi planinske reke // poln moči, poguma: boder junak / njegova čvrsta hoja in bodra zunanjostbódro prisl.: deklica je bodro stopala po poti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
bodíčast -a -o prid. (í) poln bodic: bodičasti morski ježki;
osat je bodičast / bodičasta žica bodeča; bodičasto grmovje // redko piker, zbadljiv: bodičast humor; bodičaste besede
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
bodíkav -a -o prid. (í) poln bodic: bodikav kaktus
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
bodljíkav -a -o prid. (í) poln bodic: bodljikave agave;
bodljikavo robidovje / napeta bodljikava žica bodeča // bodljikava brada ga je delala postarnega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
bradavíčast -a -o prid. (í) - 1. poln bradavic: bradavičasta koža
♦ teh. bradavičasta pločevina pločevina z izboklinami v obliki bradavic za varno hojo po njej - 2. podoben bradavici: bradavičast izrastek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
bradavíčnat -a -o prid. (ȋ) redko poln bradavic; bradavičast: bradavičnata koža
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
brazdàt -áta -o prid. (ȁ ā) redko poln brazd, zarez: brazdat obraz
♦ bot. brazdato steblo steblo z globokimi brazdami
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
bregovít -a -o prid. (ȋ) poln strmin, hribov: bregovit svet;
bregovita pokrajina / bregovite njive ki ležijo v bregu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
bréntar -ja m (ẹ̑) kdor nosi brento; brentač: vinograd je bil poln brentarjev // redko izdelovalec brent
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
brózgast -a -o prid. (ọ̑) poln plundre, brozge: ulice so brozgaste in blatne / ekspr. brozgasto vreme / ekspr. brozgasta pijača slaba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
bŕstnat -a -o prid. (ȓ) poln brstov: drevje je že močno brstnato
♦ vrtn. brstnati ohrovt brstični ohrovt
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
búčen2 -čna -o prid. (ú ū) - 1. zelo glasen: bučni glasovi trobent; ko je vstopil, ga je pozdravil bučen smeh; godba postaja vedno bolj bučna
// poln hrupa: bučno slavje; mesto je precej bučno; pren. bučno življenje - 2. ki mnogo, hrupno govori: kadar spije nekaj kozarcev, je vselej bučen
búčno prisl.: orgle so se bučno oglasile; dekleta se bučno smejejo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
búlast -a -o prid. (ú) - 1. podoben buli: bulaste tvorbe
- 2. poln bul: ves obraz ima razbit in bulast
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
búlav -a -o prid. (ú) poln bul: bulava koža
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
búnkast -a -o prid. (ȗ) - 1. poln bunk, oteklin: ves bunkast in lisast je po obrazu
- 2. ekspr. debel, okrogel: dekle je majhno in bunkasto / velik bunkast nos
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
búren1 -rna -o prid., búrnejši (ú ū) zelo glasen: buren smeh;
burni klici;
sprejeli so ga z burnim ploskanjem // poln nemira: burni časi, dogodki; imela je burno preteklost; burno življenje / bil je burne krvi // ki naglo in živahno poteka: buren polet industrije / burna debata, polemikabúrno prisl.: srce mu burno bije; burno sta se pozdravila
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
búren2 -rna -o prid. (ȗ) star. poln burje, vetroven: burno in mrzlo vreme
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
búrjast -a -o prid. (ú) - 1. nagel, vihrav v ravnanju: ne bodi tako burjast! burjasta ženska; ekspr. burja burjasta
- 2. poln burje, vetroven: burjasta zima
búrjasto prisl.: ukrenite vendar kaj, je vzkliknil burjasto
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
búrjav -a -o prid. (ú) poln burje, vetroven: burjavo vreme
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
búrkast -a -o prid. (ȗ) ki (rad) uganja burke: burkast godec // poln burk, šal: burkasti prizori; njegovo življenje je bilo burkastobúrkasto prisl.: burkasto poskakovati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
búrnat -a -o prid. (ȗ) poln burje, vetroven: vreme je bilo mrzlo in burnato
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
búškast -a -o prid. (ȗ) poln bušk: ves buškast je po obrazu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
celôta -e ž (ó) - 1. kar je zaključeno in sestavljeno iz dopolnjujočih se elementov: omenjene zgradbe tvorijo celoto; gradivo je avtor povezal v harmonično celoto; njegovo delo je zaokrožena celota / podrediti novo že obstoječim urbanističnim celotam; to je v interesu naroda kot celote / ljudstvo tvori enakopravno celoto skupnost
// neokrnjen, poln obseg česa: deliti celoto na dele
// z rodilnikom vsi posamezni deli, elementi skupaj: celota likovnih elementov; celota vseh problemov / posameznosti razume, celota pa mu je ostala nejasna - 2. v prislovni rabi, v zvezi v celoti izraža polnost, ne samo delnost česa: program je v celoti izpolnjen; razprave ni bilo mogoče v celoti ponatisniti / v celoti ga je polomil
// izraža omejevanje na glavno, ne glede na posameznosti, podrobnosti: knjiga je v celoti sprejemljiva, le nekatere stvari so sporne; stanje se je, vzeto v celoti, nekoliko popravilo
// izraža izčrpnost navedene količine: knjižnica ima v celoti milijon knjig
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
cínija -e ž (í) enoletna vrtna rastlina z velikimi raznobarvnimi cveti: njen vrt je poln rdečih in oranžnih cinij;
astre in cinije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
cvèten in cvetèn cvètna -o in -ó, stil. cvetèn -tnà -ò, in cvêten -tna -o [kratko naglašeno in nenaglašeno vət] prid. (ə̀ ə̏ ə̀; ə̏ ȁ; é) poln cvetja, cvetoč: cvetni travniki;
cvetna polja;
pesn.: cvetni maj;
cvetna pomlad;
pren. cvetna mladost;
cvetno lice
♦ rel. cvetna nedelja zadnja nedelja pred veliko nočjo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
cvétka -e ž (ẹ̑) manjšalnica od cvetica ali cvetlica: dišeča, nežna cvetka;
jesenska cvetka;
pren., ekspr. cvetka poezije
● iron. to ti je (prava) cvetka lahkomiselno, lahkoživo dekle; ekspr. kje si pobral to cvetko neprimerno, nedostojno besedo; ekspr. tam je zrasla ta nežna cvetka to nežno dekle; iron. govor, poln retoričnih cvetk stilnih posebnosti; šalj. cvetke iz dijaškega življenja šaljive, zanimive zgodbe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
cvétnat -a -o prid. (ẹ̑) poln cvetlic, cvetov: cvetnat grm;
cvetnati travniki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
cvétnik -a m (ẹ̑) - 1. knjiž., redko antologija, izbor: cvetnik slovenskega pesništva
- 2. zastar. cvetlični vrt: nad skalovjem se širi cvetnik, poln najlepših cvetlic
- 3. agr. boljši krompir domače sorte z belim mesom: sadijo cvetnik in bintje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
češúljast -a -o prid. (ú) poln češulj: češuljasta veja
♦ bot. češuljasto socvetje socvetje s cveti v isti ravnini, katerih peclji rastejo iz različnih točk glavne osi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
čézinčéz in čéz in čéz prisl. (ẹ̑-ẹ̑) - 1. izraža razprostranjenost po vsej površini: oblaki preprežejo nebo čezinčez; jezero je čezinčez zamrznilo; materin čezinčez nagubani obraz
- 2. izraža zvrhano mero: škaf je čezinčez poln / čezinčez je zadolžen
● ekspr. zdaj te imam pa čezinčez dovolj naveličan sem te, odveč si mi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
čírav -a -o prid. (í) med. poln čirov: čirave noge / izrezati čiravi del želodca del, na katerern je čir
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
čivkáč -a m (á) ekspr. ptič, ki čivka: koklja in mali čivkači;
gozd je poln čivkačev in pevcev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
črnávkast tudi črnjávkast -a -o prid. (ȃ) redko poln črnavk: pretepli so ga, da je bil ves črnavkast
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
čŕtka -e ž (ŕ) manjšalnica od črta: strmine so na zemljevidu označene s črtkami / obleka s črtkami / po britju je bil njegov obraz poln rdečih črtk
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
črvojédinast -a -o prid. (ẹ̄) poln črvojedine: črvojedinast stol
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
čvŕst -a -o stil. -ó prid., čvrstéjši (ȓ r̄) - 1. poln življenjskih sil: čvrst rod; čvrst vranec; starec je še čvrst; čvrst ko dren / bil je čvrste postave in rdečih lic; čvrsto zdravje
// ki izraža moč, odločnost: čvrst glas; čvrst korak; čvrst udarec - 2. ki se težko vdaja, upogiba: za podpornike je potreben čvrst les / čvrste prsi
- 3. ki se težko raztrga, loči; trden, močen: čvrst papir; čvrst vozel / ima zelo čvrsto spanje; pren. čvrsto prijateljstvo
♦ ekon. čvrsta valuta trdna, konvertibilna valuta
čvŕsto stil. čvrstó prisl.: čvrsto se držati življenjskih načel; čvrsto korakati; oblast mora biti čvrsto povezana z ljudstvom; čvrsto zavezana vreča
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
dekór -a in -ja m (ọ̑) - 1. celota likovnih elementov, namenjenih olepšavi, okras: barve izložbenega dekora; ločevanje dekora od arhitekture; nagrada za najlepši dekor / prikupen dekor za na mizo / ekspr. film je poln operetnega dekora
- 2. gled. likovna oprema prizorišča v gledališču ali filmu: filmski, gledališki, odrski dekor; film je posnet na ulicah, brez ateljejskega dekora
- 3. knjiž., redko ugled, čast, dostojanstvo: njun zakon ni bil srečen, a varovala sta dekor
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
dímast -a -o prid. (í) - 1. podoben dimu: dimasti oblaki; dimasta megla / dimasta mesečina nejasna, motna
// ki je temno sive barve: dimasto govedo - 2. poln dima: dimast plamen; dimasto ozračje nad mestom
- 3. sajast, okajen: dimasti tramovi; dimasta svetilka je slabotno brlela
dímasto prisl.: dimasto bele meglice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
dímnast -a -o prid. (ȋ) redko poln dima; dimast: dimnast plamen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
dímnat -a -o prid. (ȋ) poln dima: dimnat prostor;
še kazalcev ni mogel razločiti, tako je bilo dimnato // ki je iz dima: dimnate krogle eksplozij
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
dinámičen -čna -o prid. (á) - 1. poln sile in raznovrstnih sprememb; razgiban, živahen: dinamičen človek; pesnik je bil po temperamentu bolj statičen kot dinamičen / pouk mora biti dinamičen; dinamična predstava; dinamična razprava med dramatikom in režiserjem; publ. dinamična pesem
// ki se hitro spreminja pod vplivom razvojnih sil: nova tehnologija je sprožila dinamičen razvoj kmetijstva; dinamičen razvoj letalstva v zadnjih letih / dinamično pojmovanje dogajanja v svetu ki se prilagaja spremembam - 2. nanašajoč se na dinamika 2-3: dinamične, optične in elektromagnetne priprave / dinamični in ritmični elementi; dinamične vaje
♦ fiz. dinamični pritisk pritisk, ki ga izvaja gibajoča se tekočina ali plin; meteor. dinamična meteorologija nauk o gibanju v ozračju pod vplivom raznih sil; lingv. dinamični naglas; muz. dinamična označba označba za jakost izvajanja; strojn. dinamična obremenitev obremenitev, ki se s časom spreminja
dinámično prisl.: dinamično gledati na gospodarstvo; kipar je želel s svetlobno igro figuro dinamično poudariti; partituro bi bilo treba dinamično predelati glede na dinamiko
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
direndájast -a -o [rən] prid. (ā) ekspr. poln hrupa, vpitja: direndajasto mesto
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
do predl., z rodilnikom - 1. za izražanje meje v prostoru
- a) do katere sega dejanje: priteči do cilja; ne morem do njih; voda sega do pasa; do roba poln kozarec / kako daleč je do tja / z drugim predlogom: v vodi do nad kolen; zapet je do pod brade; do pod vrh hriba je še dobro uro; pren. priti do prepričanja; pomagati do uspeha; ključ do spoznanja
- b) redko proti kateri je dejanje usmerjeno: imam prošnjo do vas; obrni se do župana na župana
- 2. za izražanje meje v času, do katere sega dejanje: do tega časa, trenutka se še ni vrnil; bedeti do jutra; vztrajati do konca; bil je pri zavesti do zadnjega (trenutka); koliko (dni) je še do praznikov; ura je pet (minut) do dvanajstih 1155
// do takrat bo vse drugače; do včeraj je bil še zdrav; do nedavna je bilo podjetje še močno donedavna
// otroci do petega leta starosti; čas do počitnic / s prislovno predložno zvezo: cesta bo asfaltirana do pod konec jeseni; do pred tremi dnevi se še ni vedelo; do pred kratkim je delal v tovarni - 3. za izražanje količine: tehtnica je do tisočinke grama natančna; zapor do treh dni
// z nesklonljivim izrazom količine za izražanje- a) dosežene mere: našteti do deset
- b) skrajne dosegljive mere: za ta prekršek je določena kazen do pet tisoč dinarjev / gorovje se vzpenja do tri tisoč metrov; vinograd daje do deset hektolitrov
- c) približne mere: drevesa so do trideset korakov vsaksebi
- 4. v zvezi z od za izražanje začetne in končne meje: vlak vozi od Ljubljane do Beograda / dela od šestih do dveh; prodaja vstopnic od 9. do 11. ure; odprto (od) 7-20 / nočne temperature se gibljejo od minus dve do plus tri
// včasih v zvezi z od za izražanje približne, vmesne mere: takrat je imelo mesto od osem do deset tisoč prebivalcev; ležal bo pet do deset dni / publ. jutri bo rahlo do pretežno oblačno - 5. za izražanje načina, posledice dejanja: dež jih je do kože premočil; smejati se do solz; urezati se do krvi
// za izražanje visoke stopnje, intenzivnosti: odkrit do brezobzirnosti; do dobrega se seznaniti s problemi; do grdega sta se sprla zelo, hudo
// dogodek ga je do dna pretresel popolnoma, čisto - 6. za izražanje razmerja, navadno čustvenega: dekletu ni dosti do plesa; veliko nam je do tega, da pridete; ljubezen do domovine; ima veselje do glasbe; usmiljen do trpečih / obveznosti do družbe; pravica do pokojnine
● ekspr. sestradan do brezumja popolnoma, čisto; ekspr. ni vse do črke tako, kot so te učili popolnoma, čisto; ekspr. vsi do enega so prišli prav vsi; ekspr. težav ne premagaš od danes do jutri kmalu, hitro; ekspr. do kraja naveličan popolnoma; ekspr. zna do malega vse vse; skoraj vse; knjiž., redko stali so mož do moža tesno skupaj; publ. cesta bo do nadaljnjega zaprta dokler ne bo odlok preklican; ekspr. do skrajnosti površen zelo; ekspr. do vraga je vroče zelo, silno; preg. zrno do zrna pogača, kamen do kamna palača iz vztrajnega drobnega dela nastanejo velike stvari
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
dokosíti -ím dov., dokósil; dokošèn (ī í) - 1. končati košnjo: ko je dokosil, je naložil deteljo na voz
- 2. dodatno, zraven nakositi: voz še ni bil poln, zato je dokosil še nekaj trave
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
domíslek -a [lək] m (ȋ) izvirna izpeljava, rešitev česa: njegovo delo kaže številne lastne domisleke;
film je poln posrečenih domislekov / vsi so hvalili njen domislek, da jim nastavijo past idejo, predlog // izvirna, duhovita misel: fant je kar sipal domisleke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
domísličen -čna -o prid. (ȋ) knjiž. poln domislic: ti prizori dajejo njegovemu domisličnemu slogu poseben čar
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
dostojánstvenost -i ž (ȃ) lastnost, značilnost dostojanstvenega: mož je poln dostojanstvenosti;
cenijo ga zaradi njegove pravičnosti in dostojanstvenosti / dostojanstvenost njenega obraza / sprejel ga je z dostojanstvenostjo visokega uradnika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
dovtípen -pna -o prid. (ȋ) - 1. ki (rad) dela, pripoveduje dovtipe: dovtipen človek; vedno je vesel in dovtipen
- 2. poln dovtipov: dovtipni pogovori; njegovo pripovedovanje je dovtipno / delo je polno kritičnih ugotovitev in dovtipnih bodic
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
drdránje -a s (ȃ) glagolnik od drdrati: drdranje motorjev, strojnic / drdranje vlakov / mehanično drdranje pesmi / prostor je bil poln brbljanja in drdranja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
duplínast -a -o prid. (í) redko poln duplin: duplinasto deblo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
eléktrika -e ž (ẹ̑) - 1. energija, tok, ki ju povzročajo elektroni v gibanju: elektrika poganja stroje; elektrika ga je stresla, ubila; ogrevati z elektriko / oblak, poln elektrike / pog.: poravnati račun za elektriko porabljeno električno energijo; odklopili so mu elektriko prekinili dovod električnega toka
// publ. v vasi je zasvetila elektrika dobili so električno razsvetljavo; pren., ekspr. ozračje je bilo med razpravo nabito z elektriko - 2. napeljava, ki omogoča dobavo električne energije: kraj nima niti vodovoda niti elektrike; elektriko so napeljali do zadnje hribovske vasi
- 3. fiz. elektrina: negativna, pozitivna elektrika; statična elektrika; torna elektrika
- 4. veda o pojavih, ki jih povzročajo naelektreni delci v gibanju ali mirovanju: razvoj elektrike v zadnjem stoletju
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
entuziástičen -čna -o prid. (á) poln entuziazma: entuziastičen pristaš nove umetniške smeri / entuziastične izjave; entuziastična vnemaentuziástično prisl.: občinstvo je entuziastično sprejelo opero
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
fanátičen -čna -o prid. (á) poln fanatizma; zagrizen, prenapet: fanatičen pridigar;
fanatičen pristaš stranke / fanatično sovraštvofanátično prisl.: fanatično sovražiti; fanatično delaven; fanatično pobožna ženska
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
fantástika -e ž (á) kar izvira, nastaja iz fantazije: grozljiv svet, poln fantastike;
vsebina romana se giblje med resničnostjo in fantastiko;
skrivnostna, utopična fantastika / dekorativna fantastika likovnih okraskov / znanstvena fantastika literarna dela, ki temeljijo na predvidenih izsledkih znanosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
fíčnik -a m (ȋ) pog., ekspr. novec majhne vrednosti: ima poln žep samih fičnikov // denar sploh: s tistimi fičniki, ki so jih dobili prvega, niso mogli živeti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
fižòl -óla [ou̯] m (ȍ ọ̑) kulturna rastlina z navadno rahlo obarvanimi cveti in dolgimi stroki ali njeni sadovi: luščiti, saditi fižol;
prebrati, namočiti fižol;
fižol v stročju, v zrnju / fižol je bil letos zelo poln / fižol napenja; fižol v solati / visoki fižol z ovijajočim se steblom; nizki fižol z nizkim pokončnim steblom, ki se ne ovija; stročji fižol
♦ vrtn. laški fižol okrasna enoletna rastlina z ovijajočim se steblom in živo rdečimi cveti, Phaseolus coccineus
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
frázast -a -o prid. (á) slabš. poln fraz, puhlic: frazast članek;
kritika je površna in frazasta / frazast človek frazerski
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
gádovnat -a -o prid. (á) redko poln gadov, kač: gadovnati kraji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
gláva -e stil. -é ž, rod. mn. gláv (á) - 1. del človeškega ali živalskega telesa, v katerem so osrednji živčni centri in nekatera čutila: glava ga boli; glava mu je klonila, omahnila na prsi; dvigne glavo in ga bistro pogleda; z dlanmi podpreti glavo; sneti klobuk z glave; čez glavo se odeti; dati ruto na glavo; poln jerbas je zadela na glavo; pod glavo si je položil blazino; udariti koga po glavi; debela, plešasta glava; človek z dolgo, ozko glavo; deli, kosti glave; oblika glave; poškodba glave; bolečina v glavi / ptica s črno glavo / kupiti svinjsko, telečjo glavo / risati glavo; glava iz mavca / obrniti glavo nazaj ozreti se; skočiti v vodo na glavo z glavo naprej; kri ji je silila v glavo; zavrtelo, zvrtelo se mu je v glavi začutil je omotico
// njegova siva glava je vzbujala spoštovanje njegovi sivi lasje kot znamenje starosti; umivati glavo lase; del glave, ki ga pokrivajo lasje
// bil je za glavo višji od drugih za višino glave
// kot klic za dajanje poguma glavo pokonci / pri izražanju - a) žalosti, zadrege: nagniti glavo; povesiti, skloniti glavo
- b) nesoglasja, zanikanja: odmajati z glavo
- c) neprijetnega začudenja, dvoma: presenečeno je majal z glavo; zmajati z glavo
- č) strahu: potegniti, stisniti glavo med ramena
- d) nestrpnosti, odpora: stresti, stresati z glavo; pren. dohodek na glavo (prebivalca); koliko glav (živine) imaš v hlevu?
// ta del človeškega telesa, katerega izguba ali hujša poškodba pomeni izgubo življenja: ni se bal za svojo glavo, za otroka ga je skrbelo / kot podkrepitev: glavo dam, stavim, da je tako; glavo stran, če lažem / pog., ekspr. odnesti celo glavo nepoškodovan priti iz tepeža, boja; vzeti komu glavo obglaviti ga; na njegovo glavo je razpisana nagrada kdor bo omogočil, da bo iskani aretiran, bo dobil nagrado; star. deli so ga ob glavo obglavili so ga; ekspr. pognal si je kroglo v glavo naredil je samomor z ustrelitvijo; pog. med vojno ji je šlo za glavo bila je v nevarnosti, da jo usmrtijo; ekspr. svojo neprevidnost je plačal z glavo zaradi svoje neprevidnosti je umrl
- 2. nav. ekspr. ta del pri človeku kot središče njegovega razumskega in zavestnega življenja: imeti glavo polno domislekov; to mi že dolgo blodi, hodi, roji po glavi; obdržati, nositi v glavi / glej, da ne boš izgubil glave da boš ostal priseben; pog. zmešati glavo dekletu vzbuditi ljubezen; vedno bolj je brez glave zmeden, raztresen; to žensko si moraš kar iz glave izbiti pozabiti jo; novica mu ni hotela, ni šla v glavo ni mogel verjeti, da je resnična; pog. poštevanka mu ne gre v glavo ne more si je zapomniti; kaj neki ti je stopilo, šinilo, udarilo v glavo; pog. stvar si je vtepla v glavo; misel se ji je zapičila v glavo; delati po svoji glavi ne oziraje se na mnenje, nasvete drugih; učencu se je posvetilo v glavi doumel, razumel je; delati z glavo opravljati umsko delo; biti pri delu zbran; misliti s svojo glavo imeti samostojno mišljenje; fant je bistre, dobre, pog. odprte glave; pog. bolj počasne glave je; ima (dobro) glavo se lahko uči, trdo glavo se težko uči; pog. preveč je svoje glave trmast, svojeglaven
// s prilastkom človek, zlasti glede na svoje značilnosti, umske sposobnosti: bil je bistra glava; izrazita filozofska glava; modra, prebrisana, učena glava / kronana glava vladar; navzoče so bile vse visoke glave / domačija je brez moške, ženske glave - 3. z rodilnikom najpomembnejši, vodilni človek v kaki organizaciji, skupini, gibanju: bil je glava opozicijskega gibanja, stranke / glava družine
- 4. rabi se samostojno ali s prilastkom glavi podoben del česa
- a) po mestu: ladja se je potopila z glavo naprej; skalne glave gor; glava lesenega pomola / glava kolone
- b) po obliki: glave žebljev; vijaki brez glav; ponvica za glavo stegnenice
- c) po pomembnosti: plužna glava; glava šivalnega stroja
// okroglast in glede na uporabnost najpomembnejši del nekaterih rastlin: solata ima velike glave; zelnata glava / zelje dela glave, gre v glave med rastjo se oblikuje v glave
// daj mi glavo čebule (eno) čebulo
// knjiž. roža je nagnila glavo cvet
- 5. naslovni del knjige, revije, časopisa ali sestavka: podlistek nima glave; glava Ljubljanskega zvona
// kar je napisano na zgornjem, uvodnem delu listine, pisma: glava zgodovinske listine / pismo je imelo v glavi naslov
● ekspr. zaradi tega jih bo še zelo glava bolela bodo imeli velike skrbi; občutili bodo neprijetne posledice; ekspr. ne ve, kje se ga glava drži zaradi preobilice dela, skrbi je popolnoma zmeden; ekspr. govoril je nekaj, kar ni imelo ne glave ne repa kar je govoril, je bilo brez logične povezave; ekspr. s tem si ni ubijal glave delal skrbi; strokovnjaki si že dolgo belijo glavo s tem vprašanjem veliko razmišljajo o vprašanju; ekspr. spet so začeli dvigati glave postajati uporni, predrzni; ekspr. imeti prazno glavo zelo malo ali nič vedeti; ekspr. imeti polno glavo skrbi zelo veliko; pog., ekspr. fant ima glavo na pravem koncu zna pametno, premišljeno ravnati; pog., ekspr. nositi glavo naprodaj izpostavljati se smrtnim nevarnostim; nositi glavo pokonci biti ponosen, samozavesten; pog., ekspr. nositi glavo v torbi biti v neprestani življenjski nevarnosti; vznes. nima, kamor bi glavo položil nima kje stanovati, prespati; ekspr. ves večer so stikali glave si šepetali; ekspr. tišči glavo v pesek (kot noj) noče videti neprijetne resnice, sprijazniti se z njo; pog. vedeti, znati iz glave na pamet; pog., ekspr. zaradi tega ti ne bo krona z glave padla se ne bo zmanjšal tvoj ugled; ekspr. imel sem dela čez glavo zelo veliko; pog. vreči skrbi čez glavo ne ukvarjati se z njimi; ekspr. čez glavo se je zadolžil zelo; pog. dekleti sta ji čez glavo zrasli se je ne bojita več, se ne zmenita za njene opomine; pog., ekspr. nakopati si kaj na glavo prevzeti nase neprijetno skrb za kaj; ekspr. radi bi svet na glavo obrnili, postavili spremenili trdna, ustaljena načela, spoznanja; pog., ekspr. saj nisem na glavo padel, da bi hodil tja nikakor ne bom šel tja, ker bi bilo to zame slabo; ekspr. postaviti resnico, ugotovitev na glavo prikazati jo v nasprotnem smislu; ekspr. ne grem, pa če se vsi na glavo postavite nikakor ne, sploh ne; ekspr. zadeti žebelj na glavo opozoriti na bistvo, priti do bistva stvari; pog. pohvala mu je stopila v glavo postal je domišljav, prevzeten; šalj. pijača mu je zlezla v glavo opil se je; ekspr. za glavo se je prijel, ko je zvedel resnico bil je (neprijetno) presenečen, začuden; pog. tudi on ima maslo na glavi tudi on je napravil prekrške, prestopke; pog., ekspr. vso organizacijo izleta sem imel na glavi za vso organizacijo sem moral skrbeti; ekspr. ne bom dovolil, da bi mi po glavi hodili da bi samovoljno, brezobzirno ravnali z menoj; ekspr. na trgu je bila glava pri glavi veliko ljudi skupaj; zgrabiva zadevo pri glavi začniva z bistvom stvari; iron. v njegovi glavi je nekaj narobe njegove misli in dejanja so nekoliko čudaške; iron. ta ima pa slamo v glavi nič ne ve, ne zna; pog., ekspr. malo ga je imel v glavi bil je nekoliko vinjen; pog., šalj. manjka mu eno kolesce v glavi je nekoliko čudaški; ekspr. hiša nam še ne gori nad glavo ne mudi se nam še tako zelo; ekspr. nima niti strehe nad glavo doma, stanovanja; ekspr. hotel je z glavo skozi zid izsiliti, doseči nemogoče; ekspr. biti nov od nog do glave, od glave do peta biti oblečen v nova oblačila; ekspr. glavo za glavo če je kdo zakrivil človekovo smrt, naj se kaznuje s smrtjo; ekspr. več ima v mezincu kot ti v glavi neprimerno več ve kot ti; tvoja glava, tvoj svet stori, odloči se po svojem preudarku; več glav več ve; preg. po slabi družbi rada glava boli; preg. riba pri glavi smrdi če je kaka skupnost, družba slaba, je treba krivdo iskati med vodilnimi, odgovornimi ljudmi; preg. kdor nima v glavi, ima v petah pozabljiv človek se mora večkrat vrniti
♦ adm. glava začetni del uradnega dopisa, ki vsebuje podatke o pošiljatelju, številko dopisa, datum, ali ti podatki na ovojnici; alp. jeklena glava cepina scela skovan zgornji del; anat. mišična glava trupu bližji ali zgornji del mišice; elektr. magnetna zvočna glava priprava, ki spreminja električne signale v magnetni zapis na trak in narobe; magnetofonska glava magnetna zvočna glava pri magnetofonu; etn. lov na glave pri primitivnih ljudstvih zbiranje človeških glav pri napadu na sovražna plemena, da bi bile za trofeje; film. filmska glava začetni del filmskega traku s podatki o filmu; gozd. glava sekire debelejši del sekire; grad. glava pilota topi zgornji konec pilota; les. glava del orodja ali strojne naprave, na katerega se namestijo noži ali drugačna rezila; strojn. cilindrska glava ali glava motorja del motorja, ki zapira cilinder na nasprotni strani kakor bat; frezalna glava; vrtalna glava del vrtalnega stroja, v katerega se vpne sveder ali kako drugo vrtalno orodje; teh. ojnična glava ali glava ojnice večji konec ojnice; sklepna glava kovice razširjeni konec, ki nastane, ko se kovica zakuje; glava risbe najvažnejši podatki o tehnični risbi na risbi sami; žel. tirnična glava zgornji, odebeljeni del tirnice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
glénast -a -o prid. (ẹ̑) poln glena: glenasta struga;
glenasto dno / glenasta voda
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
gnját -i in -í ž (ȃ) prekajeno svinjsko stegno: v izložbi so visele gnjati in salame / narezala je poln krožnik gnjati / gnjat z jajcem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
gól -í [gou̯] ž (ọ̑) obsekano tanjše deblo za drva: pripeljal je poln voz goli;
bukova gol
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
golóvje -a s (ọ̑) redko več goli: poln voz golovja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
gorívo -a s (í) gorljiva snov za pridobivanje toplote ali za pogon strojev: gorivo bo kmalu pošlo;
gorivo je zgorelo do konca;
nalagati gorivo na ogenj;
oskrbeti se z gorivom;
poraba goriva v motorjih;
vnelo se je skladišče goriva;
natočiti poln tank goriva / plinasto, tekoče, trdno gorivo v plinastem, tekočem, trdnem agregatnem stanju; pogonsko, raketno gorivo
♦ fiz. jedrsko ali nuklearno gorivo snov, katere atomska jedra se cepijo, pri čemer se sprošča energija; člen na gorivo naprava, v kateri se notranja energija goriva izkorišča neposredno za proizvajanje električne energije; geol. fosilno gorivo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
goséničav -a -o prid. (ẹ̑) redko poln gosenic: letos je zelje goseničavo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
gŕbičast -a -o prid. (ŕ) poln grbic, izrastkov: grbičasto rogovje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
grbičàv -áva -o prid. (ȁ á) poln grbic, izrastkov: grbičavo rogovje srnjakov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
gŕčast -a -o prid. (ŕ) - 1. poln grč: grčast hlod; deske so bile grčaste / imel je rdeče grčaste roke
// podoben grči: grčast izrastek - 2. ekspr. neuglajen, robat, trd: to so grčasti ljudje / biti grčaste narave
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
gŕčav -a -o prid. (ŕ) - 1. poln grč: grčav hrast, les; oprt je bil na grčavo palico / dvignil je svoje grčave roke
- 2. ekspr. neuglajen, robat, trd: ti ljudje so preprosti in grčavi
- 3. zastar. hripav, hreščeč: imel je grčav glas
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
gromovít -a -o prid. (ȋ) - 1. ekspr. zelo glasen, hrupen: zavpil je z gromovitim glasom; gromovito ploskanje / ni bilo velikih, gromovitih besed navdušenih, vznesenih
- 2. zastar. poln grmenja: poletje je bilo viharno in gromovito
gromovíto prisl.: gromovito se je zasmejal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
grôzepóln -a -o [u̯n] prid. (ó-ọ̑ ó-ọ́) star. poln groze, grozljiv: vzbujal je grozepolno spoštovanje / slišali so se grozepolni bojni kriki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
grozôten -tna -o prid. (ó) grozen: grozoten prizor;
godile so se grozotne stvari / povratek čez snežišče je bil grozoten; grozotno mučenje / zbežal je v grozotnem diru; popil je grozotno množino kave; gre za grozotne razdalje / sledil je grozoten molk poln grozegrozôtno prisl.: svet se mu zdi grozotno majhen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
grúdast -a -o prid. (ú) poln grud: grudasta pot;
žene so bile sklonjene nad grudasto zemljo / grudast sladkor ki je v grudah
♦ geogr. grudasto gorovje gorovje, ki je glede na prvotno obliko zelo preoblikovano in po notranjih premikih razkosano na posamezne grude
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
grúdičast -a -o prid. (ú) poln grudic: grudičasta prst / grudičast sladoled
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
grúščnat -a -o prid. (ȗ) poln grušča: gruščnat svet;
gruščnata pot;
gruščnato pobočje;
gruščnata tla / gruščnate plasti ki so iz grušča
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
gubàt -áta -o prid. (ȁ ā) poln gub: gubato oblačilo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
gúbičast -a -o prid. (ú) poln gubic: oblekla je belo gubičasto krilo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
hranílček -čka [tudi u̯č] m (ȋ) pog. hranilnik, hranilniček: njegov hranilček je že poln
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
hranílnik -a m (ȋ) - 1. manjša zaprta posoda z režo, skozi katero se spušča denar, namenjen za hranjenje: dajati denar v hranilnik; njegov hranilnik je poln drobiža
- 2. redko rezervoar: petrolejski hranilnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
hrepenênje -a s (é) glagolnik od hrepeneti: močno, silno hrepenenje;
hrepenenje po domu, prijatelju, slavi / pričakovala ga je s hrepenenjem; bil je mlad in poln hrepenenja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
hrúpen -pna -o prid., hrúpnejši (ū) - 1. poln hrupa: hrupen sejemski vrvež; hrupna veselica, zabava; hrupno mesto; hrupno zborovanje / iz sobe se je zaslišal hrupen smeh; pren. hrupno velemestno življenje
// ki povzroča hrup: hrupen orkester; hrupni tiskarski stroji / hrupni otroci - 2. ki mnogo, zelo glasno govori: hrupen človek; z vsakim popitim kozarcem je bil bolj hrupen / hrupna družba
hrúpno prisl.: hrupno govoriti; vrata so se hrupno odprla; hrupno ga je pozdravil, se je smejal / v povedni rabi na trgu je bilo veselo in hrupno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
hvála -e ž (á) - 1. ugotavljanje, poudarjanje pozitivnih lastnosti česa: poslušati, zaslužiti hvalo; to je povedal v njegovo hvalo; prazna, zaslužena hvala; hvale je bil vesel; hvale vredna odločitev; željen je časti in hvale; star. dajati hvalo hvaliti
- 2. star. izražanje hvaležnosti, zahvala: to naj bo hvala za mojo dobroto; za svoj trud ne pričakuje hvale; dolžen sem mu hvaležnost, hvalo
- 3. v medmetni rabi izraža
- a) hvaležnost: hvala! hvala, tovariš! hvala vam! iskrena, najlepša, prisrčna hvala! hvala lepa! / hvala za gostoljubje, pismo! hvala za vse! tisočkrat hvala, da si storil to namesto mene! / kot vljudnostni pristavek k odgovoru na vprašanje ali na izraženo željo: »Kako se imate?« »Hvala, dobro!«; »Dober tek!« »Hvala, enako!«
- b) veselje, zadovoljstvo: dobro smo opravili, hvala bogu
- c) vljudno odklonitev, zavrnitev: ne potrebujem, hvala! hvala, ne kadim
● ekspr. kar naprej so mu peli hvalo zelo so ga hvalili; ekspr. še hvala mi ni rekel čisto nič se ni zahvalil; ekspr. sama hvala ga je zelo hvali sebe ali stvar, za katero se zavzema; iron. hvala za tako pomoč če mi ne moreš, nočeš drugače, izdatnejše pomagati, mi tudi tako ni treba; ekspr. bil je poln hvale o njem zelo ga je hvalil; lastna hvala — cena mala; preg. lastna hvala se pod mizo valja hvaljenje samega sebe ni dosti vredno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
ideálnost -i ž (ȃ) lastnost, značilnost idealnega človeka: idealnost in požrtvovalnost zdravnikov;
poln idealnosti;
človek brez idealnosti / idealnost njegovega ravnanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
ironíja -e ž (ȋ) - 1. izražanje negativnega, odklonilnega odnosa do česa, navadno z vsebinsko pozitivnimi besedami; posmehovanje, posmeh: njegovo orožje je ironija; komaj opazna ironija; sredstva ironije / njen pogled je izražal ironijo; v njegovih besedah je začutila jedko ironijo; govoriti, reči kaj z ironijo; sestavek je poln ironije / ekspr. kar sem rekel, mislim brez ironije zares, iskreno
- 2. ekspr., navadno v povedno-prislovni rabi izraža, da je kaj v nasprotju s položajem ali stanjem, v katerem se pojavlja: da mu je ravno njegov največji sovražnik rešil življenje, je prava ironija / ironija je v tem, da tako ravnodušno govori o bolezni, ki jo ima sam / z oslabljenim pomenom ironija naključja, usode
♦ lit. romantična ironija besedna figura, s katero avtor v zgodbi nagovori bralca, izrazi svoje mnenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
ískrast -a -o prid. (í) redko podoben iskri: iskraste zvezde // poln isker: iskrast plamen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
izbuhlína -e ž (í) redko - 1. oteklina, buška: njegov obraz je bil poln izbuhlin
- 2. vzboklina, izboklina: izbuhline na cesti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
izdúha -e ž (ȗ) zastar. - 1. (neprijeten) duh: zrak, poln najrazličnejših izduh
- 2. zamisel, načrt: vse to je izduha njegove družine / literarne izduhe in fantazije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
jágodnat -a -o prid. (á) poln jagod: jagodnat grozd
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
jámast -a -o prid. (á) poln jam: jamast svet;
jamasta cesta, pot
♦ zool. jamasto-vzboklo vretence vretence, ki je spredaj vbočeno in zadaj izbočeno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
jámičast -a -o prid. (á) ki ima jamico, jamice: kupidi z jamičastimi trebuščki;
jamičasta brada / jamičast asfalt poln jamic; jamičasta površina
♦ alp. jamičast sneg sneg z jamicami, ki nastajajo zaradi taljenja snega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
járkast -a -o prid. (ā) poln jarkov: jarkasti kolovozi // podoben jarku: jarkast prostor; jarkaste sledi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
jeklén -a -o prid. (ẹ̄) - 1. nanašajoč se na jeklo: jekleni drobci, ostružki / jeklen drog, vijak; jeklena cev, krtača, palica; jeklene vzmeti; jekleno pero / jeklen most / jeklen lesk oči; ekspr. jekleno nebo
♦ metal. jeklena litina; teh. jeklena volna - 2. nav. ekspr. zelo močen, krepek: jekleni prsti; jeklene mišice / jeklen odpor, prijem / vzdrževati jekleno disciplino zelo strogo; publ. tekači z jekleno vzdržljivostjo zelo dobro
// zelo odločen, nepopustljiv: jeklen mož / jeklen značaj; jeklene besede; za tako zmago je potrebna jeklena volja; jeklena načela / jeklen glas / jeklene poteze na obrazu - 3. zastar. klen, poln: jeklena pšenica; jekleno zrno
● ekspr. potovati z jeklenim konjičkom z avtomobilom, motornim kolesom; ekspr. jekleni ptič letalo; ekspr. ima jeklene živce tudi zelo hude stvari ga ne ganejo, ne vznemirijo
jekléno prisl.: jekleno se zasvetiti; jekleno zgrabiti; jekleno modro jezero; jekleno sive oči
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
jérbašček -čka m (ẹ́) manjšalnica od jerbas: pospraviti šivanje v jerbašček;
poln jerbašček kruha
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
jézernat tudi jezérnat tudi jezêrnat -a -o prid. (ẹ̑; ẹ̑; ȇ) poln jezer: jezernata dežela
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
kábel -bla [əu̯] m (á) star. škaf: nesla je poln kabel vode
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
káblič -a in kablìč -íča m (á; ȉ í) star. čebrič, škaf: poln kablič smeti / redko v kabliču se je hladila steklenica šampanjca
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
kadúnjast -a -o prid. (ú) podoben kadunji: kadunjast žleb / na kadunjastih mestih so nasuli peska / kadunjast svet poln kadunj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
kalúžast -a -o prid. (ú) redko poln luž, kaluž: razmočena in kalužasta cesta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
kámnat -a -o prid. (ȃ) - 1. poln kamenja: kamnat svet; kamnata zemlja / kamnata cesta, pot
- 2. star. kamnit: kamnata ograja; kamnate stopnice
kámnato prisl.: kamnato sive oči
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
kaníster -tra m (í) knjiž., redko kanta: kanister, poln bencina, olja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
kisál -i [au̯] ž (ȃ) nar. zahodno kisla repa ali kislo zelje: poln čeber kisali / svinjsko rebrce s kisaljo
● nar. zahodno jed ima preveč kisali je prekisla // kisla pijača: te kisali ne bom pil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
kíselina tudi kiselína -e ž (í; í) nar. kislo zelje ali kisla repa: poln čeber kiseline / kiselina je bila dobro zabeljena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
kíšta -e ž (ȋ) nižje pog. zaboj: tovornjak je bil poln kišt / kupiti kišto piva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
klánček -čka m (á) manjšalnica od klanec: zaviti po klančku navzdol / ves klanček je poln trobentic
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
klás -a m (ȃ) - 1. zgornji del rastline, ki vsebuje zrna, zlasti pri pšenici, ječmenu, rži: klas zori; poln, prazen, težek klas / žito že dela klas / pšenica gre v klas zori
// pšenični, žitni klas
● ekspr. zdaj mu gre delo v klas mu uspeva, se uspešno končuje
♦ bot. klas socvetje s sedečimi cveti na podaljšani osi; sestavljeni klas ki ima na osrednjem vretencu posamezne manjše klase - 2. nar. (koruzni) storž: ta koruza ima manjše klase
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
klečevít -a -o prid. (ȋ) poln kleči: klečevito morje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
klén -a -o prid. (ẹ̄) - 1. knjiž. čvrst, krepek: klen rod; mož je še klen / klen značaj
// nazoren, sočen: klene besede / piše v zelo klenem, plastičnem jeziku - 2. nav. ekspr., v zvezi s pšenica, zrno zdrav, poln: klena pšenica
kléno prisl.: bil je kleno odločen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
kokétnost -i ž (ẹ̑) nav. ekspr. lastnost, značilnost koketnega človeka: njen obraz je bil poln neprikrite koketnosti;
očarala ga je z narejeno koketnostjo / koketnosti se je naučila v mestu koketiranja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
kókoljnat -a -o prid. (ọ́) poln kokolja: kokoljnata njiva, pšenica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
kopàt -áta -o prid. (ȁ ā) - 1. redko kopast: zrl je na kopate vrhove
- 2. nar. zvrhan, poln: prinesla je kopato skledo ajdovih žgancev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
kostljív -a -o prid. (ī í) redko poln kosti: kostljivo meso / spada med kostljive ribe
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
kotánja -e ž (á) manjša vdolbina v zemljišču, navadno naravna: kotanja z vodo;
na dnu gozdne kotanje je oglarska koča / svet za vasjo je poln kotanj / na cesti se delajo kotanje jame // nav. ekspr. vdolbina, votlina sploh: vodnjak je bil velika kamnita kotanja / drobne oči ji tičijo globoko v kotanjah
♦ geogr. čelna kotanja kotanja, ki jo izdolbe ledenik ob svojem spodnjem koncu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
kotánjast -a -o prid. (á) poln kotanj: izravnaval je kotanjast svet okrog barak / ceste so bile blatne in kotanjaste / ekspr. nesrečniki s kotanjastimi lici
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
kozárec -rca m (ȃ) - 1. majhna, navadno steklena posoda za pitje: naliti kozarec; prijel je (za) kozarec in pil; poln kozarec; žvenketanje kozarcev / kozarec mleka, vina, vode
// vsebina kozarca: izpiti kozarec do dna
// ekspr., v zvezi z na družabni sestanek ali pogovor, pri katerem se pije navadno alkoholna pijača: povabil ga je na kozarec - 2. (večja) steklena posoda za shranjevanje živil: kozarce hermetično zapreti; vložiti sadje v kozarce; kozarec marmelade / navadni, patentni kozarci; kozarci za vlaganje
● ekspr. kozarca se ne brani rad ima alkoholno pijačo; vznes. dvigniti kozarec nazdraviti; ekspr. pridno prazni kozarce pije, navadno vino; ekspr. zvrniti kozarec izpiti brez oddiha; šalj. globoko je pogledal v kozarec opil se je; ekspr. članek je povzročil vihar v kozarcu vode veliko neupravičeno razburjenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
kozòl -óla [ou̯] m (ȍ ọ́) nar. majhna posoda iz lubja: nabral je poln kozol jagod
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
krníčast -a -o prid. (í) poln krnic: v gornjem toku je bila reka zelo krničasta / krničast svet
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
krtínast -a -o prid. (í) poln krtin: zanemarjeni in krtinasti travniki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
krúlec -lca m (ȗ) ekspr. prašič: svinjak je bil poln krulcev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
kukuričnják -a m (á) nar. prekmursko stavba za sušenje in hranjenje koruze: kukuričnjak je bil poln
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
kváka -e ž (á) ekspr. kavelj, kljuka: s kvako se je oprijemal vrvi // slabš. čačka: papir je poln kvak / težko berem njegove kvake
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
kvás -a m (ȃ) - 1. snov iz kvasovk, navadno za vzhajanje testa: razdrobiti kvas; star, svež kvas; zamesiti testo brez kvasa, s kvasom / kupiti kos kvasa / tovarna kvasa / pivski kvas
// ekspr. kar daje spodbudo, moč: te nove ideje so postale kvas socialistične preobrazbe / mladina je kvas revolucionarnega gibanja
● ekspr. dežela je sedaj v kvasu ima vse možnosti za uspeh, uveljavitev - 2. navadno v ruskem okolju osvežilna pijača iz rži, kvasa in slada: poln vrč kvasa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
legáto prisl. (ȃ) muz., označba za način izvajanja vezano: igrati legatolegáto -a m izvajanje tonov brez prekinitve med njimi: izrazno lep in poln legato
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
lirízem -zma m (ī) knjiž. lirično razpoloženje, lirična usmerjenost: vdajati se lirizmu;
vsa pisateljeva dela so prepojena z lirizmom / tihi lirizem polj in travnikov // lirski element, lirska značilnost: tekst je poln lirizmov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
lístnik -a m (ȋ) - 1. gozd, v katerem se grabi listje: ko bo goščava očiščena, bo postala dober listnik
- 2. nar. koš za listje: basala je listnik, a se ji je listje sproti sesipalo (F. Bevk)
- 3. redko listnjak: listnik je poln
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
lójnat -a -o prid. (ọ̑) - 1. poln loja: to meso je preveč lojnato
- 2. podoben loju: lojnato svetlikanje
♦ agr. lojnati krompir krompir, ki se ne razkuha
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
lúknjast -a -o prid. (ȗ) poln lukenj: v jarku leži luknjasta ponev;
streha je že luknjasta / ekspr. voziti se po luknjasti cesti jamasti // luknjaste nogavice raztrgane, preluknjane
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
lúknjičast -a -o prid. (ȗ) poln luknjic: škatlica z luknjičastim pokrovom;
cedilo ima luknjičasto dno / luknjičasti siri
♦ bot. luknjičaste gobe gobe, ki imajo na spodnji strani klobuka luknjice, kjer nastajajo trosi, Polyporaceae; obrt. luknjičasti vzorec vezenine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
lúknjičav -a -o prid. (ȗ) poln luknjic: trhel, luknjičav les;
luknjičava streha / kruh, sir je luknjičav // ki je iz snovi z veliko majhnih luknjic: luknjičav kamen; luknjičava tla / luknjičava snov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
lúžast -a -o prid. (ú) poln luž: cesta je blatna in lužasta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
maróga1 -e ž (ọ́) lisa, navadno temnejša: na steni so se delale maroge;
bela mačka z rumenimi in rjavimi marogami / hrbet je bil poln marog od udarcev
● star. sončne maroge sončne pege // zastar. napaka, madež: svoje dolžnosti je opravljal redno in brez vsake maroge; baharija je huda maroga tega človeka
♦ les. furnir z marogami z nenavadno obarvanimi ali oblikovanimi mesti; med. mrtvaška maroga mrliška lisa
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
mastíti1 -ím nedov. (ī í) delati kaj mastno: lojnice mastijo z izločki kožno površino
♦ strojn. mazati z mastjo; tekst. škropiti predivo, navadno volneno, z emulzijo vode in olja zaradi lažjega predenja; usnj. ustrojeni koži dodajati maščobe, ki dajejo usnju želene lastnostimastíti se ekspr. - 1. s slastjo jesti kaj dobrega, navadno meso: mastiti se z mesom, s pečenko, z žganci / mastiti se pri bogato obloženi mizi; pren. zelo rad bi se mastil s tujim denarjem
- 2. debeliti se, rediti se: preveč se mastiš v tem ugodju / moj hranilnik se masti postaja vedno bolj poln
maščèn -êna -o: zelo maščeno usnje
♦ teh. maščeno olje mešanica mineralnega olja in živalskega ali rastlinskega olja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
mehúrčast -a -o prid. (ú) - 1. poln mehurčkov: ves je opečen in mehurčast; led je bil prevlečen z mehurčasto plastjo
- 2. podoben mehurčku: mehurčast izpuščaj; mehurčasta žleza / tkanina mehurčastega videza
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
mehúrčkast -a -o prid. (ū) - 1. poln mehurčkov: mehurčkasta površina
- 2. podoben mehurčku: mehurčkast izpuščaj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
mehúrjast -a -o prid. (ú) - 1. poln mehurjev: mehurjast obraz; roke so mehurjaste / papir je postal mehurjast
- 2. podoben mehurju: mehurjasta tvorba
♦ bot. mehurjasti šaš šaš z napihnjenimi plodovi, Carex vesicaria
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
menažeríja -e ž (ȋ) - 1. zbirka živih tujih, divjih živali za razkazovanje, proučevanje, navadno pri cirkusu: imeli so vrtiljak in menažerijo; izpopolniti menažerijo / potujoča menažerija
// prostor, stavba s to zbirko: iti v menažerijo; hrup v menažeriji - 2. knjiž. zbirka igrač, figur, ki predstavljajo živali: otroka se igrata z menažerijo / steklena menažerija / ekspr. njen klobuk je poln menažerije
- 3. ekspr., z rodilnikom velika količina, množina: doma ima že celo menažerijo mačk in psov / menažerija človeških strasti in napak
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
míl -a -o prid., miléjši (ȋ ī) - 1. ki daje zaradi svoje nežnosti, ljubkosti prijeten, blag videz: mil otrok; zelo je mila / imeti mile oči, obraz / v ljudskih pesmih: mila luna; mile zvezdice
// ki prijetno, blago učinkuje: ugaja mi njen mili glas, nasmeh; milo petje otrok / dan je bil jasen in mil; jesensko mila pokrajina / ekspr. mili spomini na mladost polni otožnosti, ganjenosti - 2. poln dobrote, ljubeznivosti: dobil je milo ženo / mile besede so ga potolažile; sestrino milo srce / postal je milejši do njega
// malo strog, malo hud: mil sodnik / mila kazen, sodba / nastopili so milejši časi / kriterij ocenjevanja je bil zelo mil - 3. ki se ne pojavlja v izraziti obliki: skozi veje je pronicala mila svetloba; letošnja zima je mila / milo podnebje podnebje brez hudega mraza in velike vročine
// epidemija je nastopila v mili obliki - 4. ki vzbuja usmiljenje, ganjenost: mili vzdihi trpečih; milo ječanje ranjenca / mila prošnja
- 5. knjiž., navadno v povedni rabi, navadno z dajalnikom drag, ljub: vedno mu je bil zelo mil / to ji je mil spomin; najmilejša jim je domača pesem / v nagovoru: mili brat; čakam te, mila deklica; vznes. naša mila domovina
- 6. v medmetni rabi, z oslabljenim pomenom izraža
- a) nejevoljo, nestrpnost: pusti ga vendar, za boga milega
- b) podkrepitev trditve: pod milim bogom za nobeno rabo nisi prav za nobeno; gre, kamor se mu pod milim nebom zahoče kamor hoče
// pog. majka mila, je bil hud
● zastar. pobirati mile darove za dobrodelne ustanove darove, denarne prispevke; ekspr. spomnil se je vseh, ki so z milo ali nemilo roko posegli v njegovo življenje z dobroto ali sovraštvom; ubrati milejše strune poskusiti s prijaznejšim, popustljivejšim ravnanjem doseči svoj namen; pog., ekspr. na (vse) mile viže mu je prigovarjal zelo; najej se do mile volje, po mili volji kolikor hočeš; dela z njim po mili volji kakor hoče; ekspr. sreča mu je bila mila razmere, okoliščine so bile zanj ugodne; ekspr. spati pod milim nebom na prostem
mílo prisl.: milo se držati; milo gledati koga; zelo milo govori; milo jokati; sonce je milo sijalo; milo doneči zvonovi; milo proseče oči / ekspr. ta človek je, milo rečeno, malo omejen / v povedni rabi milo mi je to slišati
● ekspr. milo se mu je storilo (pri srcu) postal je otožen, ganjen
míli -a -o sam.: knjiž. njen mili je odšel; nekaj milega je v njegovem obrazu; vrnil mu je milo za drago za žalitev, krivico se mu je maščeval tako ali še huje, kot je bila storjena njemu samemu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
milijónček -čka m (ọ̑) ekspr. manjšalnica od milijon: skupaj so zaslužili cel, poln milijonček;
hišo je prodal za lepe milijončke / ta milijonček, kolikor nas je
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
milína -e ž (í) lastnost milega človeka: v prepiru mu je vsa milina izginila z obraza;
občudoval je dekletovo izredno milino / boginja lepote in miline / njen pogled je poln miline; milina oči, ust / milina srca / učiti, vzgajati z milino
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
mlakúžast -a -o prid. (ú) poln mlakuž: kotanjasta in mlakužasta cesta // slabš. kalen, umazan: mlakužast studenec / mlakužast vodnjak
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
molzník -a [u̯z] m (í) - 1. kdor molze: spreten molznik
- 2. redko posoda za molžo, navadno z enim ušesom; golida: poln molznik mleka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
molznják -a [u̯z] m (á) posoda za molžo, navadno z enim ušesom; golida: z molznjakom je prišla iz hleva / poln molznjak mleka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
mozóljast -a -o prid. (ọ̑) - 1. poln mozoljev: mozoljast obraz
- 2. podoben mozolju: mozoljast izpuščaj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
mozóljčast -a -o prid. (ọ̑) poln mozoljčkov: mozoljčast obraz / mozoljčast človek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
múčen -čna -o prid., múčnejši (ú ū) - 1. ki zaradi neprimernosti povzroča veliko zadrego, napetost: pretrgati mučen molk; prepir je bil za nevtralnega opazovalca zelo mučen / zaiti v mučen položaj; sam ni vedel, kako bi rešil to mučno zadevo / odgovor je napravil mučen vtis zelo neprijeten
- 2. ki povzroča veliko neugodje, trpljenje: mučni spomini; vztrajal je v mučni legi, da bi vse videl; zaradi slabotnosti ne bi prenesla mučnega izpraševanja / v osmrtnicah po mučni bolezni nas je zapustil naš dragi oče / življenje je občutil kot mučno breme hudo, težko
// poln težav, trpljenja: pripravljal mu je mučne dneve; mučno življenje - 3. ki zahteva dosti napora, truda, potrpljenja: začel se je najbolj mučen del poti; od mučnega gledanja so se mu oči solzile; mučno ponavljanje; dolgo, mučno reševanje
múčno - 1. prislov od mučen: mučno ponavljati; čas se je mučno vlekel
- 2. ekspr., v povedni rabi izraža neprijetnost česa: mučno je bilo gledati, kako vse propada; mučno je govoriti o teh stvareh
// s smiselnim osebkom v dajalniku izraža neugodje, zadrego: mučno mu je bilo, ko so ga vsi gledali in izpraševali
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
múha -e ž (ú) - 1. žuželka s kratkimi nogami, tipalkami in kožnatimi krili: muhe brenčijo, lazijo po odpadkih; muha piči, sesa, srka hrano, ugrizne; odganjati muho z roko; otepati muhe konju; črne, nadležne, ekspr. sitne muhe; ekspr. vse črno muh; roji muh; sredstvo proti muham; ekspr. bila je taka tišina, da bi slišal muho leteti zelo velika; množijo se kot muhe zelo, hitro; motal se je okrog mize kot pijana muha nenačrtno, mlahavo; ljudje umirajo kot muhe v zelo velikem številu, trumoma; pijan, siten kot muha zelo, hudo
// kot psovka ne kriči, muha pijana / ekspr. podrepna muha ki nadleguje živino; muha cece žuželka, ki prenaša povzročitelja spalne bolezni
// nar. gorenjsko čebela: peljati muhe na pašo - 2. ostanek cveta na sadežu pri pečkatem sadju: odgrizniti, odrezati muho; muha in pecelj
- 3. pripomoček za namerjanje na prednjem delu cevi strelnega orožja: pregledati muho; podolgovata muha; muha in merek / muha na puški
- 4. nav. ekspr. kar vsebuje, izraža pretirano zahtevnost ali samovoljnost, trmo: samo njena muha je, da ne gre; bojijo se njegovih muh; gospoda ima muhe; izpolni mu vsako muho; težko prenaša otrokove muhe; ne ozira se na ženske muhe / že zdavnaj so ga minile vse muhe ljubezenske misli, razposajenosti; fant ima že svoje muhe fantovske misli; svoje načrte; v šoli ne smeš imeti drugih muh misli, načrtov; prepoditi komu muhe iz glave neprimerne, nezaželene misli, načrte, zahteve
- 5. ekspr., v povedno-prislovni rabi, v zvezi od muh izraža majhno stopnjo določene pozitivne lastnosti: to velja, vse drugo je od muh; fant ni, redko je od muh, pleza kot podlasica je spreten, iznajdljiv; njegov predlog ni od muh je pomemben, dober
// cena avtomobila ni od muh je visoka; polet nad pragozdom ni od muh je težek; udarec ni bil od muh je bil močen
● ekspr. on je muha proti tebi zelo nepomemben; zelo slaboten, šibek; ekspr. zapustil je delo, kadar ga je pičila, prijela kaka muha kadar se mu je zahotelo; kadar ni bil zadovoljen; slabš. kmalu bo tam, kjer ni muh bo umrl; ekspr. ubiti, zadeti dve muhi na en mah z enim dejanjem hkrati opraviti dve stvari; pog. delati iz muhe slona močno pretiravati; na muho žarg. ni ga mogel dobiti na muho ni mogel pomeriti, streljati nanj; žarg. zajec je prišel na muho v položaj, ko je bilo mogoče pomeriti nanj; ekspr. vzeti koga na muho imeti ga za predmet napadov, obtožb, šal, zanimanja; žarg., lov. to žival moramo čimprej vzeti na muho odstreliti; ekspr. modna muha nenavadna, pozornost vzbujajoča modna novost; pog., slabš. podrepna muha zelo vsiljiv, nadležen človek; španska muha nekdaj spolno dražilo iz posušene španske muhe; ekspr. on je poln muh, vseh muh poln je zelo zvit, prebrisan; na to gredo ljudje kot muhe na med to jih privlači, to je zanje zanimivo; vrti se kot muha v močniku brezuspešno si prizadeva priti iz zapletenega, neugodnega položaja; nesmotrno se giblje, bega; preg. v sili še hudič muhe žre v sili se je treba zadovoljiti s tistim, kar je mogoče dobiti
♦ friz. muha urejen šop dlak pod spodnjo ustnico; rib. umetna muha vaba za lovljenje rib, ki predstavlja določeno žuželko; zool. čebelna muha zelo majhna brezkrila žuželka, ki živi na čebeli, Braula coeca; češnjeva muha žuželka, ki povzroča črvivost češenj, Rhagoletis cerasi; domača muha s črepalom, živeča v človeških bivališčih, Musca domestica; hlevska muha ki živi v hlevu, pri živini, Stomoxys calcitrans; konjska muha s šilastim sesalom, ki pika, Hippobosca equina; mesarska muha velika muha, ki leže jajčeca v meso, Sarcophaga carnaria; španska muha zlato zelen hrošč, ki v nevarnosti izloča tekočino, povzročujočo vnetje kože, Lytta vesicatoria
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
múhast -a -o prid. (ú) - 1. ki spreminja svoje odločitve, odnos glede na trenutno razpoloženje: zelo je muhast in jezav; muhasta ženska; muhast kot aprilsko vreme; pren. muhasta usoda
// ki ima pretirane, samovoljne zahteve, želje: streči muhasti gospodi / ekspr.: muhasta moda nenavadna, spremenljiva; muhasta zima - 2. neubogljiv, samovoljen: muhast osel; vojaški konji so muhasti / ekspr. muhast motor
- 3. ekspr. poln nepričakovanih sprememb: muhaste tržne razmere; muhasto vreme / muhast april
- 4. zastar. hudomušen, šaljiv: prijazno muhast obraz Pavlihe
múhasto prisl.: muhasto deliti dobro in zlo; muhasto spremenljiv
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
múkepóln -a -o [u̯n] prid. (ú-ọ̑ ú-ọ́) star. poln trpljenja, težaven, mučen: mukepolno življenje / mukepolno delo / mukepolna negotovost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
mukotŕpen -pna -o prid. (r̄) star. poln trpljenja, težaven, mučen: mukotrpno življenje / mukotrpen obraz, vzdih / tako delo je mukotrpno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
múljast -a -o prid. (ȗ) poln mulja: muljasto dno reke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
nabíti -bíjem dov., nabìl (í ȋ) - 1. s tolčenjem, udarjanjem spraviti na kaj: nabiti obroče na sod / nabiti kadi, škafe
// pritrditi kam, na kaj, navadno z žeblji: obešalnik je nabil na vrata; nabiti oglas na oglasno desko / nabiti kožo, usnje na lesen okvir / nabiti žeblje na steno - 2. s tolčenjem, udarjanjem napolniti kaj: nabiti kalup / jašek so nabili z gramozom
// napolniti orožje z naboji: nabiti puško, top - 3. s tolčenjem, udarjanjem narediti kaj gosto, trdno: nabiti beton, ilovico
// s tolčenjem, udarjanjem narediti kaj iz česa: stene nabijejo iz blata / nabiti tla - 4. nav. ekspr. zelo napolniti: vse žepe si je nabil; listnico je nabil z bankovci / program so preveč nabili ima, vsebuje preveč točk, sestavin
- 5. ekspr. natepsti, pretepsti: tako te bom nabil, da si boš za vselej zapomnil; skoraj vsak dan nabije otroke
// premagati: naši so Nemce spet nabili - 6. ekspr. dvigniti, zvišati: cene so spet nabili / nabiti carino na blago; nabiti visoke davke naložiti, predpisati
- 7. elektr. naelektriti: z drgnjenjem nabiti površino stekla; plošči kondenzatorja se nabijeta, ko ju zvežemo s poloma / električno nabiti kovino
● pog., ekspr. nabili so mu petnajst dni zapora obsodili so ga; žarg., teh. nabiti računalnik (s podatki) dati, vložiti v računalnik podatke
♦ voj. nabiti puško, revolver pripraviti s strelivom napolnjeno puško, revolver za streljanje
nabíti se ekspr. zbrati se v velikem številu, v veliki množini na enem mestu, prostoru: zvečer so se gostje nabili v dvorano; na peronu se je nabilo veliko ljudi; nabiti se k vratom, na kup
nabít -a -o: avtobus je bil zelo nabit; lepak je nabit na vratih
● ekspr. ozračje na sestanku je bilo nabito z elektriko napeto; prisl.: nabito poln nahrbtnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
nabójnik -a m (ọ̑) voj. - 1. trak iz nabojev, spojenih z gibljivimi členki: polniti strojnico z nabojnikom; nabojnik s petdesetimi naboji
- 2. priprava, navadno v obliki škatlice, za vlaganje nabojev v puško; magazin: izprazniti nabojnik
// priprava, navadno v obliki škatlice, za vlaganje nabojev v strelno orožje sploh: potisniti nabojnik v revolver; poln nabojnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
načêlstvo -a s (ȇ) - 1. urad načelnika: uradniki načelstva / pritožba na načelstvo / nekdaj občinsko, okrožno načelstvo / v stari Jugoslaviji okrajno ali sresko načelstvo / trg pred načelstvom je bil poln ljudi pred poslopjem tega urada
- 2. naslov, dejavnost načelnikov; načelništvo: odkloniti, sprejeti načelstvo
- 3. star. vodstvo: načelstvo društva sestavljajo načelnik in trije odborniki
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
nadepóln -a -o [u̯n] prid. (ọ̑ ọ́) star. poln upanja, pričakovanja: črnogledi starci in nadepolni mladeniči;
nadepoln se je vračal domov / nadepolna doba, mladost / umrl je nadepoln umetnik nadarjen, veliko obetajoč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
nakapljáti -ám dov. (á ȃ) s kapljanjem spraviti kam: nakapljati zdravilo na žličko;
na spodnji rob pisma je nakapljal malo voskanakapljáti se - 1. s kapljanjem priti kam, pojaviti se kje v določeni količini: ta vosek se je nakapljal od sveč; čez noč se je nakapljal poln lonec vode
● ekspr. denar sproti zapravijo, če se jim ga kaj nakaplja če ga kaj dobijo, zaslužijo - 2. ekspr. v presledkih drug za drugim priti: v gostilno so se počasi nakapljali vsi stari znanci
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
nametáti -méčem dov., namêči namečíte; namêtal (á ẹ́) - 1. z metanjem spraviti kam: otroku nameče igrače in gre; iz podstrešja je nametal seno za konje; nametati na kup; nametali so poln pod snopja / nametati kamenje, prst v jamo / nametati omet na zid
- 2. ekspr., s prislovnim določilom hitro, nepopolno napisati, narisati: nametati misli na papir; na platno je nametal nekaj spačenih figur
● ekspr. nametal je obleko nase in zbežal hitro se je oblekel; ekspr. spet bi ti rad nametal peska v oči ti prikril resnico; pog., ekspr. nametal mu jih je po grbi, da je ves črn natepel, pretepel ga je
nametán -a -o: na papirju je nekaj bežno nametanih stavkov; kup nametanih cunj / ekspr. poslopja so nametana brez reda
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
namúliti -im dov., namulíla tudi namúlila (ú ū) - 1. z muljenjem priti do določene količine česa: krava je namulila poln gobec zelenja
- 2. nar. dolenjsko napuliti, natrgati v šopih: pod smreko je namulil suhe trave
namúliti se ekspr. z muljenjem se nasititi: voli so se namulili sveže trave
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
napolníti in napólniti -im [u̯n] dov. (ī ọ́) - 1. dati v kaj v tolikšni meri, da postane polno: napolniti košaro z jabolki; napolniti sode z vinom, steklenico z vodo; s plinom napolniti; s silo napolniti kaj / napolnil si je pipo in kadil
// narediti, da pride kaj kam: vsak teden napolni vaze s cvetjem / ekspr. v hribih si je napolnil pljuča s svežim zrakom / napolniti program s kvalitetnimi deli / napolniti orožje z naboji nabiti - 2. povzročiti, da postane kak kraj, prostor poln, zaseden: študentje so napolnili predavalnico; množica je napolnila trg
- 3. nav. ekspr. pojaviti se kje v veliki meri, z veliko intenzivnostjo: sobo je napolnil oster krik; prostor je napolnila močna svetloba
// z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa osebek: dvorano je napolnil molk; hrup je napolnil vse mesto / pesn. srce ji je napolnila žalost
● ekspr. afera je napolnila stolpce časopisov veliko so pisali o njej; ekspr. dvorano so napolnili do zadnjega kotička popolnoma, čisto; ekspr. lica so se mu napolnila postala so okrogla; zredil se je; ekspr. pošteno si je napolnil želodec zelo se je najedel
♦ elektr. napolniti akumulator, baterijo narediti, da pride v akumulator, baterijo toliko električne energije, kolikor je lahko sprejme; napolniti kondenzator narediti, da pride v kondenzator toliko elektrine, kolikor je lahko sprejme
napolníti se in napólniti se postati poln: zaradi deževja so se struge napolnile do vrha / soba se je v trenutku napolnila / ekspr. oči so se ji napolnile s solzami; pren., ekspr. mera trpljenja se je napolnila
napólnjen -a -o: s plinom napolnjen balon; napolnjena dvorana; do polovice napolnjena vreča
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
napolnjeváti -újem [u̯n] nedov. (á ȗ) - 1. dajati v kaj v tolikšni meri, da postaja polno: napolnjevati prazne posode; s silo napolnjevati kaj
// delati, da prihaja kaj kam: nosači napolnjujejo ladjo s tovorom - 2. povzročati, da postaja kak kraj, prostor poln, zaseden: gledalci so le počasi napolnjevali dvorano
- 3. nav. ekspr. biti, obstajati kje v veliki meri, z veliko intenzivnostjo: sobo napolnjuje močna svetloba / dolino je nekoč napolnjeval led; glavo mu napolnjujejo težke misli
// z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa osebek: dvorano je napolnjevala tišina; mračni prostor jih je napolnjeval s tesnobo / zavest, da ji je pomagal, ga je napolnjevala s srečo - 4. ekspr. dajati čemu vsebino, smisel: delo mu napolnjuje življenje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
napúh -a m (ȗ) raba peša domišljavost, prevzetnost: napuh ga žene;
navzeti se napuha;
napuha mu ni mogla očitati / napuh človeškega duha / ekspr. biti poln napuha biti zelo domišljav, prevzeten // v svojem napuhu je zavrnil njihovo pomoč
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
nastáviti -im dov. (á ȃ) - 1. dati, postaviti kaj v položaj
- a) za prestrezanje, zadrževanje česa: nastavi dlan, pa ti bom dal ves drobiž; nastaviti kozarec pod pipo; nastavi predpasnik, da ti vržem jabolka / nastaviti ustnice za poljub / nastavil je roko in prestregel udarec / nastavil je kozarec (na usta) in začel piti / ekspr. ustavila se je in nastavila uho prisluhnila
- b) za lovljenje (živali): nastaviti pasti, zanke / nastaviti kaj za vabo; pren., ekspr. nastavil ji je past
- c) da se hitro, dobro vidi: knjigo mu je nastavil na mizo / na sredo sobe je nastavila stvari, pa jih ni videl dala, postavila
// podstaviti, podtakniti: nastaviti bombo / nastaviti različne ovire, zapreke
- 2. teh. narediti s pomočjo priprave za regulacijo, da
- a) kaj pravilno, ustrezno deluje: nastaviti zavore, žaromete
- b) se kaj pojavlja v primerni, ustrezni količini: nastaviti dotok plina, vode; nastaviti gretje avtomobila / nastaviti svetlobo z gumbom
- 3. nav. ekspr. narediti zarodek, zasnovo, navadno cveta: žito je nastavilo klase; nastaviti popke, semena / grozdje je slabo nastavilo / rastlina je nastavila veliko cvetov
- 4. pog. zaposliti: nastaviti novega profesorja za matematiko; nastaviti več strokovnjakov / nastavili so jo za strojepisko
- 5. zastar. nadaljevati: pogovor sta nastavila drugi dan / nastaviti pot
● vulg. nastavila mu je privolila v spolno občevanje z njim; nastaviti budilko na šesto uro postaviti njen mehanizem tako, da bo zvonila ob šesti uri; ekspr. nastaviti ceno določiti; ekspr. nastaviti komu nogo spotakniti ga; ekspr. nastaviti nov sod namestiti pipo na poln sod
♦ mat. nastaviti enačbo
nastáviti se nav. ekspr. - 1. priti, postaviti se v opazen, dobro viden položaj: nastavil sem se pred hišo in ga čakal / prav nastavil sem se mu, pa me ni videl
- 2. dopustiti delovanje česa na kaj: nastaviti se soncu, vetru; nastaviti obraz vročini / ekspr. nastaviti se sovražnikovim kroglam
nastávljen -a -o: bil je nastavljen za profesorja; sod je nastavljen; nastavljena dlan; ujeti se v nastavljeno past; optika mora biti pravilno nastavljena; po sobi nastavljeno pohištvo / stvar je bila dobro nastavljena zastavljena, zasnovana
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
nastréči -stréžem dov., nastrézi nastrézite in nastrezíte; nastrégel nastrégla (ẹ́) s prestrezanjem priti do česa: nastreči deževnico;
nastreči (si) roso v dlani / nastreči poln škaf vode / ekspr. sončnih žarkov bom nastregel zate
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
nemíren -rna -o prid., nemírnejši (í ī) - 1. ki čuti, kaže notranjo napetost, vznemirjenje: ko je čakal sina, je postajal čedalje bolj nemiren / z nemirnimi koraki je hodil po sobi / nemirna vest mu ne da spati
- 2. notranje neubran, neurejen: nemirni mladi ljudje / nemiren duh / imeti begajoče, nemirne oči
● ekspr. človek nemirne krvi nestalen, neuravnovešen - 3. ki ne miruje, ni pri miru: razigrani, nemirni otroci; nemiren je kot živo srebro / bolnik je zdaj nekaj dni precej nemiren
// ki s svojim vedenjem, ravnanjem povzroča hrup, nered: nedisciplinirani in nemirni gostje; glasna, nemirna družba - 4. ki se neprenehoma giblje, premika: nemirno morje, ozračje / pesn. nemirne zvezde
// ki ne poteka brez motenj: nemirno spanje - 5. ki je poln vznemirljivih, razburljivih dogodkov: nemirni časi / ima težko, nemirno življenje
nemírno prisl.: srce mu nemirno bije; nemirno je pogledoval proti vratom; nemirno se prestopati; nemirno spati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
núnka -e ž (ȗ) knjiž. pomladanski žafran: obronek gozda je bil poln vijoličastih nunk
♦ bot. rastlina, ki požene spomladi iz gomolja bele cvete, Crocus albiflorus
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
obòk tudi obók -óka m (ȍ ọ́; ọ̑) izbočena nosilna konstrukcija nad prostorom, odprtino v zidu: delati obok;
zidati oboke;
stati pod obokom;
sajast, zakajen obok;
obok cerkve, hodnika;
obok nad vrati;
prečni lok v oboku;
oboki in kupole / baročni obok; opečni obok; polkrožni, šilasti obok // prostor pod tako konstrukcijo: visoki obok je bil poln mesa // navadno s prilastkom kar je po obliki temu podobno: veje dreves delajo zelen obok nad potjo; obok lobanje; pred dežjem se je zatekel pod obok skale / nadočesni obok; nebesni obok nebo; pesn. osvajalec zvezdnega oboka neba, vsemirja
♦ anat. nožni obok srednji vbočeni del stopala; arhit. banjasti obok polkrožni obok nad četverokotno talno ploskvijo; križni obok ki ga tvorita pravokotno ležeča banjasta oboka na svojem sečišču; kupolasti obok v obliki kupole; mrežasti obok rebrasti obok v obliki križa; rebrasti obok s kamnitimi rebri; zvezdasti obok rebrasti obok v obliki zvezde; um. gotski obok
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
odmévati -am nedov. (ẹ́) - 1. ponavljati se, širiti se kot odmev: streli odmevajo; klici odmevajo od gor; brezoseb.: ali slišiš, kako odmeva; zavpil je, da je odmevalo od skal; pren., knjiž. materin jok ji je še vedno odmeval v srcu
// nav. ekspr. glasno slišati se sploh: v daljavi odmeva grmenje topov; povsod odmeva vesela pesem; prisrčen smeh odmeva med stenami / koraki odmevajo po tlaku
// v zvezi z od biti poln (odmevajočih) glasov, hrupa: dolina odmeva od vriskov; prazna hiša je odmevala od njegovih korakov; ekspr. dvorana kar odmeva od ploskanja - 2. navadno s prislovnim določilom ob svojem nastanku biti predmet razpravljanja v javnosti: avtorjeva razprava je glasno odmevala tudi v tujini; nesreča je močno odmevala po vsem svetu; pozitivno, ugodno odmevati / publ. ukrep ni ugodno odmeval
// knjiž. biti viden, kazati se: posledice te katastrofe bodo še dolgo odmevale; taka stališča še vedno odmevajo v slovenski literaturi / v sinovem glasu je odmevalo razočaranje / iz njenih besed je odmeval obup / najnovejše skladbe so dokaz, da je glasbeni bienale močno odmeval med našimi skladatelji zelo vplival nanje
● zastar. rezko je odmeval na njegova vprašanja odgovarjal
odmévati se star. odmevati: koraki se glasno odmevajo po tlaku
odmevajóč -a -e: odmevajoči glasovi, klici, koraki; pesem, odmevajoča od skal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
odstáviti -im dov. (á ȃ) - 1. spraviti zlasti posodo z določenega mesta, položaja, kjer je s kakim namenom: ko je škaf poln mošta, ga odstavijo; odstaviti lonec z ognja; odstaviti na rob štedilnika / pil je in steklenice dolgo ni odstavil od ust / kuhano jed odstavimo
- 2. narediti, povzročiti, da kdo preneha opravljati pomembnejšo javno funkcijo ali službo: odstaviti direktorja / odstaviti koga s položaja
- 3. prenehati hraniti s svojim mlekom: psica je odstavila mladiče / ekspr. odstaviti dojenčka prenehati dojiti
// odstaviti od prsi
// narediti, da žival preneha dojiti: odstaviti pujske, teleta
● publ. odstaviti vprašanje z dnevnega reda ne ga obravnavati; publ. vodstvo je zahtevo odstavilo prenehalo zahtevati
odstávljen -a -o: odstavljen funkcionar; odstavljen mladič; biti odstavljen s predsedniškega položaja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
odvážnost -i ž (á) zastar. - 1. pogumnost, odločnost: bil je poln samozavesti in odvažnosti
- 2. pomembnost, važnost: stvar še ni izgubila svoje odvažnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
ôgenj ôgnja m (ó) - 1. pojav, pri katerem oddaja snov ob spajanju s kisikom svetlobo in toploto: ogenj gori, plapola, tli, ugaša, žari; ogenj greje; ogenj v peči prasketa; ogenj je zagorel in razsvetlil okolico; ekspr. ogenj požira seno; kuriti, zanetiti ogenj; gasilcem je uspelo ogenj pogasiti; razpihovati ogenj; nalagati (drva) na ogenj; ekspr. hiša je bila vsa v ognju je gorela; rana peče kot ogenj; zardela je kot živi ogenj / kuriti stražne ognje; sedeti ob tabornem ognju / proti ognju odporna snov; pren. v očeh ji je žarel ogenj
// pog. požar: v tej vasi je bil lani ogenj / kot klic pri požaru ogenj - 2. pog. vir toplote za kuhanje, pripravljanje hrane: zmanjšati ogenj; vzeti posodo z ognja; kuhati, peči na močnem, slabem ognju / kuhati na odprtem ognju neposredno nad plameni
- 3. knjiž., ekspr. velika življenjska moč, sila: ogenj se mu preliva po telesu; imeti ogenj v srcu / konj je poln ognja
// visoka stopnja čustvene vznemirjenosti, razgibanosti: žarel je od notranjega, ustvarjalnega ognja; biti ves v ognju; o tem je govoril z vsem mladostnim ognjem; prepevali so z velikim ognjem / to je dajalo ognja dejanjem in besedam / z ognjem se je lotil stvari
// z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: gorel je v ognju ljubezni; ogenj navdušenja; iti skozi ogenj terorja; ogenj vstaje se je hitro širil / biti v ognju debate - 4. knjiž. rdeča svetloba, žarenje: nebo je bilo v ognju zahajajočega sonca; ogenj večerne zarje / ko je vstopila, so bila njena lica v ognju
- 5. voj. močnejše obstreljevanje določenega cilja: ogenj z vseh strani jih je prisilil k umiku; odpreti, ustaviti ogenj iz pušk; sovražnik je odgovoril z ognjem; strojnični in topovski ogenj; znajti se v območju sovražnikovega ognja; ustavitev ognja / bočni ogenj iz orožja, postavljenega bočno na smer obrambe ali napada; navzkrižni ogenj obstreljevanje istega cilja z več strani, zlasti iz zasede
// kot ukaz ogenj - 6. voj. oborožen spopad, boj: borci so šli v ogenj; poslati vojake v ogenj; dozdaj še ni bil v ognju; pren. kadar je kaj važnega, pošlje ženo v ogenj
● ekspr. komaj odpre usta, že je ogenj v strehi nastane prepir, spor; ekspr. bruhati ogenj in žveplo na nasprotnika silovito ga napadati z besedami; pog. imaš ogenj vžigalice, vžigalnik, da si prižgem cigareto; ekspr. s tem je prilil olja na ogenj je koga še bolj razburil, razdražil; je še poslabšal položaj, odnose; ekspr. zanj dam roko v ogenj prepričan sem, da je pošten, sposoben; ekspr. šla bi v ogenj zanj vse bi žrtvovala za njegove koristi; ekspr. imeti dve železi v ognju dva načrta hkrati za dosego kakega cilja; ekspr. prekaliti se v ognju veliko pretrpeti, prestati; je med dvema ognjema v položaju, ko ga ogrožata, delujeta nanj dve nasprotujoči si sili; ekspr. igrati se z ognjem lahkomiselno, neprevidno izpostavljati se nevarnosti; ekspr. zatreti kaj z ognjem in mečem s silo, nasilno, z orožjem; bengalični ogenj ognjemet v različnih, pisanih barvah; grški ogenj nekdaj vnetljiva snov za zažiganje zlasti sovražnih ladij; ekspr. dekle je živi ogenj zelo živahno, ognjevito; požiralec ognja artist, ki si med nastopom navidezno potiska v grlo gorečo palico; star. puška na dva ognja dvocevka; boji se ga kakor živega ognja zelo; novica je šla kakor ogenj po deželi se je zelo hitro širila; preg. ni dima brez ognja ni posledice brez vzroka
♦ elektr. Elijev ogenj in elijev ogenj svetlikanje na strelovodu zaradi razelektrenja ob nevihti; rel. večni ogenj pekel; šport. olimpijski ogenj ki se prinese iz kraja Olimpija in gori med olimpijskimi igrami; med dvema ognjema skupinska otroška igra z žogo; teh. v ognju obstojen ki pri visoki temperaturi ne spremeni svojih lastnosti; voj. metalec ognja orožje, ki pod pritiskom brizga gorečo snov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
ogórek -rka m (ọ̑) majhen, droben del goreče snovi, navadno lesa: veter je nosil ogorke po bližnjih strehah;
seči po ogorek v ogenj;
z ogorkom prižgati dračje // ostanek dogorele cigarete ali cigare: pohoditi ogorek; pepelnik je poln ogorkov / cigaretni ogorek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
ógrčast -a -o prid. (ọ̑) poln ogrcev: imel je ogrčast obraz
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
opŕtati -am dov. (r̄) nav. ekspr. nadeti na hrbet: oprtati nahrbtnik, vrečo;
oprtal mu je poln koš;
oprtal si je ponesrečenca / oprtati malho, puško; oprtal si je zaboj na ramo // obložiti, otovoriti: oprtati konje, mule; vojaki so se oprtali
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
páckast -a -o prid. (ȃ) ekspr. poln pack, umazan: po obrazu je bil ves packast;
packaste roke / kot psovka packa packasta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
pénast -a -o prid. (ẹ́) - 1. poln pen: penasta voda; penasto mleko; kozarec penastega piva / ves penast je okoli ust; penast od jeze / penaste ustnice / penast konj
- 2. podoben peni: penasta masa, snov / penasto tesnilo iz penaste snovi
// navadno v zvezi penasta guma zelo elastična, luknjičava sintetična snov: izdelek iz penaste gume
♦ grad. penasti beton penjeni beton
pénasto prisl.: gastr. rumenjak in sladkor penasto stepsti mešati tako dolgo, da se speni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
perón -a m (ọ̑) prostor na železniški postaji, od koder je mogoč dostop do vlakov: peron je bil poln ljudi;
iti na peron;
postaja ima več peronov / čakali so na tretjem peronu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
píkica -e ž (í) manjšalnica od pika: obraz je bil poln rjavih pikic;
bele pikice na temni podlagi;
v daljavi so se videli otroci kakor črne pikice / pozabil si napraviti pikico na i / niti pikice torte mu ni dal / vse do pikice si je zapomnil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
písa -e ž (í) star. proga, črta: zebra ima pise / ruta s črnimi pisami / tako so ga pretepli, da je bil poln pis marog
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
pítan -a -o prid. (ī) - 1. vrtn. vrstnat, poln: pitani cvet
- 2. nar. zahodno cepljen, gojen: pitana češnja / pitani kostanj pravi kostanj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
plástičen -čna -o prid. (á) - 1. ki je iz plastične mase: plastičen lonček, plašč, žleb; izdelovati plastične stole; plastična kupola, obloga, vrečka / plastična masa / plastična skakalnica skakalnica, pokrita s plastično maso
- 2. ki se da gnesti, oblikovati: plastična glina; ta snov je zelo plastična
- 3. ki ima izrazite, vidne oblike: plastična podoba; figure na njegovih slikah so zelo plastične / plastičen relief / ekspr. ugaja mu njeno plastično telo
// poln izrazitih, značilnih potez: piše v zelo nazornem, plastičnem jeziku; ima plastično izražanje / osebe v tej drami so zelo plastične
● plastična kirurgija kirurgija, ki se ukvarja z operativnim obnavljanjem poškodovanih, iznakaženih tkiv ali delov telesa; plastična operacija operacija, z namenom operativno obnoviti poškodovano, iznakaženo tkivo ali del telesa
♦ fiz. plastična deformacija trajna sprememba oblike predmeta, ko so nanj že prenehale delovati sile, ki so jo povzročale; um. plastični slog; voj. plastično razstrelivo razstrelivo, ki se da gnesti in potrebuje za aktiviranje detonator
plástično prisl.: zna plastično oblikovati svoje kipe in postave na slikah; plastično opisovati, pripovedovati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
plástika -e ž (á) - 1. um. delo, izdelek iz trdnega materiala v obliki kipa, reliefa: ob vhodu stojijo velike kamnite plastike; bronasta, lesena plastika; razstava plastik znanega umetnika / razstavljati malo plastiko; portretna, spomeniška plastika
// umetnost, ki se ukvarja z izdelovanjem takih del: razvoj abstraktne plastike - 2. knjiž. plastičnost: pisatelj opisuje dogodek z veliko nazornostjo in plastiko; njegov roman je poln plastike in življenja / plastika jezika
- 3. pog. plastična masa: predelava plastike; kozarec, plašč iz plastike; streha iz plastike / prodajati plastiko predmete iz plastične mase
- 4. žarg., med. plastična operacija: naredili so mu plastiko nosu
- 5. žarg., voj. plastično razstrelivo: minerjem je primanjkovalo plastike
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
plevélast -a -o prid. (ẹ̑) poln plevela: plevelasta njiva / plevelasto žito
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
plevélnat -a -o [u̯n in ln] prid. (ẹ̑) poln plevela: plevelnata njiva / plevelnato zrnje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
plévnat -a -o prid. (ẹ̑) poln plev: plevnato žito / plevnata blazina napolnjena s plevami
♦ agr. plevnata lupina trši ovoj semena ječmena, zrasel z vsebino
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
plúndrast -a -o prid. (ȗ) poln plundre: hodil je po plundrastih ulicah
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
pohajáč -a m (á) nav. ekspr. postopač: trg je bil poln pohajačev;
lenuhi in pohajači
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
polèt -éta m (ȅ ẹ́) - 1. krajevno, časovno omejeno letenje: polet od Ljubljane do Zagreba je trajal pol ure; vsa letala so se vrnila s poleta nad sovražnim ozemljem; čarterski, izvidniški polet / letalski poleti / vesoljski poleti; polet na luno / svatbeni, ženitovanjski polet matice pri katerem se matica opraši
♦ šport. smučarski poleti pri katerih smučarski skakalec leti nad 90, 100 m daleč - 2. redko let, letenje: spremeniti smer poleta / z očmi slediti poletu žoge
- 3. velika stopnja psihične pripravljenosti za kako delo: polet jim upada; biti poln mladostnega poleta; delati z velikim poletom / delovni, revolucionarni polet
- 4. publ., s prilastkom hiter, močen razvoj zlasti kake dejavnosti: gospodarski polet države; začetek poleta industrije / francoska revolucija je povzročila velik polet narodnostnih gibanj v Evropi jih je pospešila, okrepila; pren. zavirati polet njegovih misli
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
poléten2 -tna -o prid. (ẹ̄) publ. poln poleta, vneme: napadi nasprotnega moštva so bili organizirani, poletni in trdni
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
póln -a -o [u̯n] prid., pólnejši (ọ̑ ọ́) - 1. v katerem je toliko česa
- a) kolikor drži: sod je poln, nehaj vlivati; polna košara, vreča; do polovice poln; skoraj poln; zvrhano poln / v vrsti so stali kozarci, polni medu napolnjeni z medom
- b) kolikor lahko sprejme: polni avtobusi niso ustavljali na postajah; hoteli so v počitnicah polni; polna skladišča; ekspr. nastopili so pred nabito polno dvorano / zvezek bo kmalu poln
- 2. s širokim pomenskim obsegom v katerem je določena stvar
- a) v velikem številu, v veliki količini: hlevi so spet polni; ob praznikih so gostilne polne / poln klas, strok v katerem je dosti semen; češnje so letos polne imajo dosti sadov
// nav., ekspr.: trg je bil poln ljudi na trgu je bilo dosti ljudi; biti poln načrtov, vtisov imeti dosti načrtov, vtisov; ceste, polne blata zelo blatne; knjiž.: leto, polno dogodkov; zvezd polno nebo - b) sploh: vse vaze so polne, kam naj da rože; obe roki ima polni; ima polna usta / polna puška nabita; polna školjka v kateri je žival
// ki ima določene lastnosti, značilnosti v veliki meri: poln glas; poln okus izrazit; polna, črna brada gosta
// izrazno poln jezik; vsebinsko in zvočno poln verz / publ. ta starec je edina polna oseba romana prepričljiva, živa
// ekspr., z rodilnikom ki ima kako lastnost v veliki meri: odšel je poln upanja; biti poln veselja, zdravja zelo vesel, zdrav; knjiž.: glas, poln hrepenenja; ljubezni poln pogled
- 3. ki predstavlja najvišjo stopnjo
- a) glede na določeno mero: popiti poln lonec mleka; dodati polno veliko žlico olja / publ.: plačati je moral polno vsoto celo; delati polno uro / polna pokojnina pokojnina, za katero so izpolnjeni vsi pogoji za največji dosegljivi znesek
- b) publ. glede na določene možnosti, sposobnosti: zaleteti se ob polni hitrosti; nasad je v polni rodovitnosti največji; stroj je dosegel polno število obratov največje mogoče
// čas polnega razcveta baročne umetnosti
- 4. publ. ki obsega vse sestavne dele celote, enote; popoln: vojak v polni bojni opremi; književnost, ki ima razvito le poezijo, še ni polna književnost / zbora so se udeležili v polnem številu vsi
// napiši njegov polni naslov ime, priimek in bivališče; podpisati se s polnim imenom z imenom in priimkom
// ki ni z ničimer omejen, zmanjšan: biti pri polni zavesti / bojevati se za polno neodvisnost; prevzeti polno odgovornost za akcijo vso; to zahtevate s polno pravico popolnoma upravičeno
// to je junaštvo v polnem pomenu besede pravo, resnično junaštvo
// v prislovni rabi, v zvezi v polni meri, v polnem obsegu v celoti, popolnoma: prikazati stvar v polnem obsegu; tak odgovor ne zadovoljuje v polni meri / to nas v polni meri sili k smotrnejšemu gospodarjenju zelo, močno - 5. ekspr. ki ima na telesu razmeroma precej tolšče, mesa: bila je polna, a ne debela / polne prsi, roke, ustnice / postati poln v obraz
- 6. ki ni votel, je iz celega: poln rog; polna in votla telesa / kolo s polnimi gumami brez zračnic; polna opeka opeka, ki nima votlin, votlinic
// ki je cel pobarvan, izvezen: polni krožci; listi naj bodo polni, cveti pa le obrobljeni / polna luna luna, ko je vidna vsa njena površina - 7. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: predenj je stresla poln predpasnik jabolk; polna stran opomb; prinesti polno naročje drv
● ekspr. ona je v polnem cvetu zelo lepa, mlada; pog., ekspr. obljub imam že poln kovček ne maram, da mi še naprej samo obljubljate; nižje pog. zdaj te imam pa poln kufer naveličan sem te, odveč si mi; knjiž. skrinja iz polnega lesa iz masivnega lesa; ekspr. živeti ob, pri polnih loncih v izobilju; star. ni se ga upala pogledati s polnim pogledom naravnost; odkrito; pog. ne zanima ga drugo, kot da ima poln trebuh da je sit; ekspr. časopisi so polni hvale o njem zelo ga hvalijo; ekspr. on je poln muh, vseh muh poln je zelo zvit, prebrisan; ekspr. samega sebe poln človek samoljuben, domišljav; zastar. oba moža sta bila polna vina sta bila (od vina) pijana; ekspr. imeti polno denarnico veliko denarja; ekspr. imeti polno glavo skrbi zelo veliko; nizko on ima takoj polne hlače takoj se ustraši, izgubi pogum in zato popusti, odneha; ekspr. stoji pri polnih jaslih ima v obilju vse gmotne dobrine; pri polni mizi menda ne boš lačen pri mizi, obloženi s hrano; ekspr. delati s polno paro zelo hitro; ekspr. imeti polne roke dela biti zelo zaposlen; ekspr. imeti zmeraj polno torbo novic dosti, veliko; ne govori, kadar imaš polna usta kadar imaš v ustih hrano; ekspr. zdaj je mera polna ni mogoče, ne sme se več ostati neprizadet, pasiven; ekspr. da je bila mera polna, se je še urezal poleg, povrhu vseh nevšečnosti, težav; obe roki imam polni, primi ti v obeh rokah imam, držim nekaj; ekspr. vse misli so mu polne dekleta veliko misli nanjo; ekspr. vsa cesta ga je bila polna pijan se je opotekal po njej; ekspr. imeti hišo polno gostov imeti veliko gostov; ekspr. vsa hiša je polna tega otroka po celi hiši skače; ekspr. zakričati iz polnega grla, polnih pljuč zelo; ekspr. pluti s polnimi jadri k cilju hitro, brez obotavljanja se mu bližati; ekspr. zadihati s polnimi pljuči postati prost, svoboden; ekspr. tega imam že polna ušesa nočem več poslušati tega; ekspr. iz mesta se je vrnil s polnimi ušesi čenč v mestu je izvedel veliko čenč; ekspr. vsa usta so polna njene lepote vsi veliko govorijo o njeni lepoti; preg. česar polno je srce, o tem usta rada govore človek rad govori o svojih čustvih; včeraj je bil sosed po polnem trezen popolnem
♦ agr. polna zrelost semena zrelost semena, ki v ustreznih razmerah lahko vzkali; polno mleko mleko, ki ima vso maščobo; polno seme seme, ki v ustreznih razmerah lahko vzkali; avt. voziti s polnim plinom z največjim možnim dotokom goriva; geom. polni kot kot, ki meri 360°; polna črta črta, narisana brez vmesnih presledkov; gled. polna kulisa kulisa, ki je brez odprtin za okna, vrata; jur. polni delovni čas delovni čas, ki traja 42 ur na teden; les. polni meter kubični meter; lingv. polna prevojna stopnja prevojna stopnja s korenskim samoglasnikom o, e ali u; lit. polni stik rima; muz. polni ton ton, ki je izrazit, čist in ima dosti sozvenečih tonov; obrt. čevlji s polno peto s peto, ki se od sredine stopala postopoma veča; polno kitanje kitanje vse površine; tur. polni penzion s tremi obroki hrane; vrtn. polni cvet cvet, ki ima povečano število cvetnih listov v cvetu ali cvetov v socvetju
pólno - 1. prislov od poln: glas je zvenel polno; polno razvita osebnost
- 2. veliko, mnogo: na cestah je polno ljudi / v njem je polno življenja / gozd nudi vse polno koristi
● ekspr. povsod ga je polno povsod ga lahko srečaš; pog. ima jih polno za ušesi je zelo navihan; sam.: ekspr. dajati iz polnega veliko, radodarno; ekspr. kot umetnik se je iz polnega izživljal v poeziji najbolj celovito, popolno; ekspr. izobraženstvo hoče zajemati iz polnega hoče biti dobro obveščeno, seznanjeno; ekspr. njegove sodbe navadno zadenejo v polno so točne, pravilne; so učinkovite
♦ lov. zadeti žival v polno smrtno; šport. metati na polno pri kegljanju metati, ko stojijo vsi keglji; metati določeno število lučajev, pri čemer se podrti keglji po vsakem lučaju postavijo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
polníti in pólniti -im [u̯n] nedov. (ī ọ́) - 1. dajati v kaj v tolikšni meri, da postaja polno: polniti blazine s perjem, volno; polniti jeklenke s plinom; ekspr. pridno je polnil kozarce nalival
// voda je vedno bolj polnila kotanjo; spustili so zapornice in ribnik se je začel polniti / polniti cement v vreče dajati; polniti vino v steklenice natakati
// delati, da prihaja kaj kam: polniti ladjo s tovorom / polniti puško, top nabijati
// gastr. delati, pripravljati jed z nadevom; nadevati: polniti paprike / polniti klobase z rižem in drobovino - 2. povzročati, da postaja kak kraj, prostor poln, zaseden: gledalci so začeli polniti dvorano; trg se je začel polniti / ta film že dolgo polni naše kinematografe
- 3. nav. ekspr. biti, obstajati kje v veliki meri, z veliko intenzivnostjo: sobo je polnil dim cigaret; klici na pomoč so polnili večerni zrak / vrišč ji je polnil glavo, ušesa
// z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa osebek: dvorano je polnila tišina / dušo mu je polnila žalost / strast ga je polnila z nestrpnostjo ga je delala nestrpnega; pogled na prizor ga je polnil z gnusom ga je navdajal - 4. ekspr., redko dajati čemu vsebino, smisel: delo mu polni življenje / otroku polnijo dneve zelo preproste stvari mu jih bogatijo, delajo kratkočasne
● ekspr. ta igralka polni blagajne kinematografov zaradi njene priljubljenosti kinematografska podjetja dobro zaslužijo; ekspr. s čudnimi teorijami jim polnijo glave, ušesa čudne teorije jim pripovedujejo, vsiljujejo; ekspr. urednik je skoraj sam polnil list pisal, pripravljal članke za list; ekspr. polniti sode brez dna opravljati nekoristno delo; opravljati delo, ki ni nikoli končano; ekspr. take slike so nekdaj polnile sprejemnice bogatih meščanov so pogosto ali v večjem številu visele v sprejemnicah; ekspr. ta novica že nekaj dni polni stolpce, strani časopisov veliko pišejo o njej; ekspr. ta izdelek polni trgovcem žepe jim prinaša velik zaslužek; žarg., fin. tekoči račun se polni na tekočem računu se zbira vedno več denarja; ekspr. čemu bi si polnil glavo s podatki bi si jih prizadeval zapomniti
♦ elektr. polniti akumulator delati, da pride v akumulator toliko električne energije, kolikor jo lahko sprejme; metal. polniti plavž dajati vložek v plavž; polniti vrtine vlagati vanje naboje ali razstrelilno mešanico; tekst. polniti tkanino delati jo navidezno gostejšo
polnèč -éča -e: mimo je pripeljal tovornjak, polneč ulico z ropotom
pólnjen -a -o: rezervoar bo stalno polnjen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
polno... [u̯n] prvi del zloženk nanašajoč se na poln: polnoglasen, polnoleten, polnoličen, polnozvočnost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
polnokŕven -vna -o [u̯n] prid. (ŕ r̄) - 1. ekspr. zdrav, rdečeličen: krepko, polnokrvno dete; bledoličen in polnokrven
- 2. ekspr. poln življenjskih moči, strasti: dela tega pisatelja so izraz polnokrvne osebnosti
- 3. publ. prepričljiv, verjeten, živ: polnokrvni opisi narave / umetniško polnokrven realizem
- 4. ekspr. ki ima značilne lastnosti v veliki meri: biti polnokrven glasbenik; polnokrven romantik / redko polnokrven meščan pravi, pristen
♦ vet. polnokrvni konj konj angleške ali arabske pasme ali njun križanec
polnokŕvno prisl.: v romanu je pisatelj polnokrvno prikazal čas vojne
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
polnozvóčen -čna -o [u̯n] prid. (ọ̄ ọ̑) knjiž. zvočno poln, bogat: polnozvočna pesem / polnozvočen slog
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
pomíjnjak -a m (ȋ) nar. posoda za pomije: nesti poln pomijnjak prašičem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
pomínjak -a m (ȋ) nar. posoda za pomije: nesti poln pominjak prašičem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
ponavljálen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na ponavljanje: ponavljalne vaje / ponavljalni znak; njegov slog je ritmično razgiban in poln ponavljalnih figur
♦ lingv. ponavljalni glagol glagol, ki izraža ponavljajoče se dejanje; šol. ponavljalni izpit popravni izpit; ponavljalna šola do 1929 obvezna šola za učence od dvanajstega do petnajstega leta s skrajšanim učnim programom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
pópkast -a -o prid. (ọ̑) - 1. podoben popku: popkaste oči
- 2. poln popkov: drevje je že zelo popkasto
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
posúti -sújem dov., posúl in posùl (ú ȗ) - 1. narediti kaj prekrito s čim sipkim, drobnim: posuti cesto z gramozom, soljo / posuti s sesekljanim česnom, peteršiljem potresti
// posuti sladkor po pecivu; pren., ekspr. sonce je posulo travnik s cvetjem - 2. nar. zahodno podreti, porušiti: uporni kmetje so posuli grad; streho bo treba popraviti, sicer se bo hiša posula
● star. bežali so, da jih ne bi posulo kamenje zasulo; knjiž. posuti si glavo s pepelom pokesati se svojih slabih dejanj
posút -a -o - 1. deležnik od posuti: ceste še niso posute; s peskom posuto dvorišče
- 2. ekspr. biti poln česa: z bradavicami posut nos; s cvetjem posut breg; nebo je bilo posuto z zvezdami
● ekspr. njegova življenjska pot ni bila posuta s cvetlicami njegovo življenje ni bilo lahko, prijetno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
potŕkati -am dov. (r̄ ȓ) - 1. navadno s skrčenim kazalcem večkrat zapovrstjo udariti po vratih kot prošnja za vstop: preden vstopiš, potrkaj; močno, tiho potrkati; brezoseb. sredi noči je potrkalo / potrkati na okno, vrata / s pestjo potrkati po vratih
- 2. večkrat zapovrstjo narahlo udariti po čem, navadno z določenim namenom: potrkati s peto ob tla; potrkati po sodu, če je poln / žolna potrka s kljunom po deblu; prijel ju je za lase in potrkal z glavama skupaj / prijateljsko ga je potrkal po rami potrepljal
- 3. ekspr., z oslabljenim pomenom pojaviti se, nastopiti: v njem je potrkala topa bolečina / bolezen, zima je potrkala na vrata se je začela; sočutje je potrkalo na njeno srce začutila je sočutje
● za zdaj je še kar zdrav, moram potrkati upam, da bo še naprej; po ljudskem verovanju potrkati po čem, da ne bi imela ta izjava negativnih posledic; kozel, oven ga je potrkal napadel z glavo, rogovi; ekspr. potrkati na srce, vest koga skušati mu vzbuditi čustva, čut za pravičnost; ekspr. potrkaj znova na vrata založbe, pri založbi, če imajo kaj dela zate vprašaj pri založbi; ekspr. drugje potrkaj, tu ne bo nič vprašaj, prosi
potŕkati se v zvezi z na, po s trkanjem, rahlim udarjanjem po določeni stvari izraziti to, kar določa sobesedilo: pameti jim manjka, se je potrkal po čelu; to za nas ni nič, se je potrkal po denarnici; to smo pa mi, se je potrkal po prsih / ekspr. skesano se potrkati na prsi priznati krivdo
potŕkan -a -o etn. pri katerem plesalec udarja z nogami ob tla: potrkani ples; potrkana polka
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
požírati -am nedov. (ī ȋ) - 1. spravljati iz ust v požiralnik, želodec: požirati hrano, tekočino; meso je požiral kar neprežvečeno; vročo pijačo je počasi požirala; gristi in požirati / ekspr. požirati prah vdihavati zrak, poln prahu
- 2. biti tak, da lahko kaj prehaja skozi: cev, kanal več ne požira; požiralnik sproti požira vodo / ekspr. ozka cesta je težko požirala toliko vozil
// ekspr. sprejemati vase za obdelovanje, navadno hitro, v veliki količini: mlatilnica je požirala snop za snopom; žaga noč in dan požira les žaga
// ekspr. sprejemati vase sploh, navadno v veliki količini: visoka stavba je požirala ljudi; brezno je požiralo enega za drugim eden za drugim so padali, se spuščali, izginjali v prepad
// mesto je požiralo kmečko delovno silo; pren. trg proizvodnje ne požira - 3. ekspr. ne izrekati, molčati: besede, ki so mu prihajale v razburjenju, je rajši požiral
// ne odzivati se na kaj, zlasti z besedami: požirati očitke, žalitve; požirati sramoto / požirati krivico
// obvladovati, zadrževati: požirati jezo, slabo voljo / požirati solze - 4. ekspr. pri svojem delovanju porabljati velike količine česa: motor je požiral bencin, elektriko / ogrevanje prostorov z električnimi pečmi je energijo kar požiralo / ta dejavnost požira veliko denarja
// zmanjševati količino česa: bolezen mu je požirala prihranke / šport ji požira ves prosti čas / organizacijsko delo ga je požiralo zelo zaposlovalo
// hrup z ulice je požiral njegove besede jih delal manj slišne
// uničevati: plamen požira gospodarsko poslopje / vojne so požirale gozdove, ljudi / trnje požira njive
● artist požira meč, nož med nastopom si navidezno potiska v grlo rezilo meča, noža; pog. avto je požiral kilometre zelo hitro se premikal, vozil; ekspr. megla je požirala gozdove nad mestom jih zagrinjala, zakrivala; ekspr. učenci kar požirajo učiteljeve besede z velikim zanimanjem poslušajo, kar pripoveduje; ekspr. požirati knjige hitro, površno brati; veliko brati; ekspr. požirati sline ob pogledu na jedi zelo si jih želeti; ekspr. delal je dolge korake in hitro požiral strmino se hitro vzpenjal; ekspr. končne zloge požira jih ne izgovarja; ekspr. požirati koga s pogledi poželjivo ogledovati
požiráje: prisegali so, težko požiraje slino
požirajóč -a -e: vse požirajoči plamen, vrtinec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
práh -ú in -a m (ȃ) - 1. zelo drobni suhi delci snovi v zraku, na predmetih, stvareh: prah se nabira na pohištvu; prah se poleže, useda; brisati prah z omare; vozila dvigajo prah; iztepsti prah iz odeje; debela plast prahu / ekspr. požirati prah vdihavati zrak, poln prahu
// cestni prah ki nastaja na netlakovanih cestah; krpa za prah
// kar je temu podobno: zdrobiti kamenje v prah; ekspr. oblak snežnega prahu / cvetni prah več pelodnih zrn, pelodna zrna - 2. navadno s prilastkom izdelek iz določene snovi v obliki zelo drobnih suhih delcev: arzenikov, grafitni prah; predelovati premogov prah; jajca v prahu posušena in drobno zmleta; mleko v prahu
● ekspr. to delo je že prekril prah je že pozabljeno; ekspr. to je dvignilo mnogo prahu povzročilo je razburjanje, govorice; ekspr. njegovi načrti so se sesuli v prah niso uspeli; ekspr. spremeniti v prah in pepel popolnoma uničiti, razrušiti; vznes. naši sovražniki bodo ležali v prahu bodo premagani, ponižani; ekspr. zdrobiti koga v sončni prah uničiti ga, onemogočiti ga; star. strelni prah smodnik; ekspr. jezen sem nanj, da bi ga zmlel v sončni prah zelo; bibl. prah si in v prah se povrneš človeško življenje je minljivo; bibl. otresti prah s čevljev in zapustiti kak kraj pretrgati vse zveze z njim
♦ agr. gnojilo v prahu; geol. kozmični prah delci, ki padajo iz medplanetarnega prostora na zemljo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
premógast -a -o prid. (ọ́) poln premoga: premogast prah
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
prenapolníti in prenapólniti -im [u̯n] dov. (ī ọ́) preveč napolniti: kri je prenapolnila žile / prenapolniti vaze s cvetjem; prenapolniti si želodec / študentje so prenapolnili predavalnicoprenapolníti se in prenapólniti se postati preveč poln: trg se je prenapolnil z ljudmi / ekspr. njegovo srce se je prenapolnilo s skrbmi
prenapólnjen -a -o: žito je gnilo v prenapolnjenih silosih; prenapolnjena dvorana; planinska koča je prenapolnjena
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
prepóln -a -o [u̯n] prid. (ọ̑ ọ́) - 1. preveč poln: prepoln sod; prepolna posoda / avtobus je prepoln, da bi lahko še kdo vstopil; prepolno skladišče / prepoln hlev; gostilna je ob nedeljah prepolna, zato ne grem tja / ekspr. plaže so prepolne ljudi na njih je preveč ljudi
// ekspr. njegovo srce je prepolno sreče, da bi lahko trezno razmišljal / ekspr. ima nekoliko prepoln obraz - 2. ekspr., z rodilnikom zelo poln: poletno nebo je prepolno zvezd / biti prepoln volje do dela; njegovo delo je prepolno ljubezni do domovine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
preséljenec -nca m (ẹ́) kdor je preseljen ali se preseli: med vojno so tam naselili preseljence;
vlak je bil poln bivših ujetnikov, pregnancev in preseljencev / vsak deveti prebivalec mesta je priseljenec ali preseljenec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
pretresljívost -i ž (í) lastnost, značilnost pretresljivega: pretresljivost prizora;
trenutek, poln pretresljivosti zelo pretresljiv;
prikazal je njeno življenje v vsej pretresljivosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
prhljájast -a -o prid. (ȃ) poln prhljaja: prhljajasti lasje;
prhljajasta koža
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
pričakovánje -a s (ȃ) - 1. glagolnik od pričakovati: dolgo pričakovanje ga je utrudilo / pričakovanje napada jih vznemirja / pisar. v pričakovanju vašega odgovora vas tovariško pozdravljamo
- 2. duševno stanje, v katerem se kdo, kaj pričakuje: pričakovanje se stopnjuje; njen obraz je izražal pričakovanje; biti poln pričakovanja; napeto, nemirno, veselo pričakovanje; trenutki pričakovanja / v pričakovanju je čas hitro tekel; živeti v pričakovanju
- 3. kar se pričakuje: njihovo pričakovanje se je uresničilo / na koncertu je izpolnil vsa pričakovanja / publ. turistični promet je avgusta zaostajal za pričakovanji / po pričakovanju so zmagali domačini
● publ. kongres je izpolnil, presegel vsa pričakovanja uspeh kongresa je bil zelo velik; ekspr. akcija je potekla proti (vsemu) pričakovanju je bila zelo uspešna; ekspr. predstava je uspela nad vse pričakovanje zelo, izredno; ekspr. s pričakovanjem gledajo v prihodnost z upanjem; ekspr. njegova žena je v (veselem) pričakovanju je noseča, bo rodila
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
pródnat -a -o prid. (ọ̑) poln proda: prodnat breg / zemlja je prodnata
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
pronicávost in pronícavost -i ž (á; í) lastnost, značilnost pronicavega človeka: občudovali so njegovo pronicavost pri presojanju dogodkov;
pisateljeva kritična, miselna pronicavost / pogled, poln pronicavosti / probleme je reševal z veliko pronicavostjo / njegovi članki so polni pronicavosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
prôstor -óra m (ó ọ́) - 1. kar je nesnovno, neomejeno in v čemer telesa so, se premikajo: filozofi razlagajo prostor različno; prostor in čas / neskončen, vesoljski prostor
- 2. z najmanj eno točko, ploskvijo določen del tega: prostor okoli hiše je od tu dobro viden; prostor med zemljo in luno / hitro se orientira v prostoru / imeti strah pred odprtim, zaprtim prostorom; publ. letalo je kršilo zračni prostor
- 3. s stenami, ploskvami omejen del tega
- a) kot enota za določen namen, zlasti v zgradbi: ogrevati, opremiti, prezračiti prostor; preiskali so vse prostore od kleti do podstrešja; iz sosednjega prostora je bilo slišati razburjene glasove; kuhinja, soba in drugi prostori / bivalni, stanovanjski prostori; delovni, klubski, poslovni prostor; šolski prostori; prostori galerije so že premajhni; prostor za sestanke / z oslabljenim pomenom: stanuje v kletnih prostorih v kleti; sestanek bo v prostorih šole v šoli
- b) kot enota v čem sploh: podzemni rov se je razširil v visok prostor, poln kapnikov; prostor v valju meri pet kubičnih decimetrov
- 4. del zemeljske površine glede na prisotnost česa, kak namen: prostor meri nekaj hektarov; iskati nenaseljen, primeren prostor; na tem prostoru bo novo naselje / parkirni, tržni prostor / kupiti prostor na pokopališču / publ. razvoj umetnosti v srednjeevropskem prostoru v Srednji Evropi
// kot ukaz psu prostor
// del kake površine sploh glede na prisotnost česa, kak namen: položiti knjigo na prejšnji prostor; ostal je na svojem prostoru, skrit za zaveso - 5. del površine z ustreznim pohištvom, predmetom, namenjen za začasno namestitev ene osebe: odstopiti komu svoj prostor v avtobusu; rezervirati dva prostora v gledališču; presesti se na prostor pri oknu
- 6. ed. potrebni del česa, ki komu, čemu omogoča nahajanje, bivanje kje: na polici, v avtomobilu je še dovolj prostora; prtljaga zavzema preveč prostora / dati, narediti komu prostor umakniti se mu
// v hotelu je še nekaj prostora; zaradi pomanjkanja prostora šola ne more sprejeti vseh prosilcev; pren. v naši družbi ni prostora za take ljudi; v njenem srcu ni prostora za sovraštvo
// za sporočanje potrebni, uporabljivi del površine: revija je ves prostor namenila obravnavi tega vprašanja; na razglednici ni dosti prostora - 7. publ., z oslabljenim pomenom, s prilastkom kar je določeno z obstajanjem tega, kar izraža prilastek: v naš gospodarski, idejni prostor segajo različni vplivi / ta dogodek je zelo razgibal slovenski kulturni prostor slovensko kulturo, kulturno življenje; pisatelj opisuje življenjski prostor meščanov življenje, življenjsko okolje
● publ. poskušali so razširiti manevrski prostor za sporazum povečati možnosti; ekspr. tudi on bi rad dobil svoj prostor na soncu primerno, ugodno mesto, položaj v življenju, med ljudmi
♦ biol. medcelični prostor; življenjski prostor v katerem živijo živali in rastline v enakih življenjskih razmerah; fiz. breztežnostni prostor; prazen prostor del prostora, v katerem ni snovi; geom. evklidični prostor množica točk z lastnostjo, da je kvadrat razdalje katerihkoli dveh točk izražen z vsoto kvadratov razlik vseh istoimenskih koordinat točk v pravokotnem premočrtnem koordinatnem sistemu; mat. prostor skupnost elementov in odnosov med njimi; navt. ladijski prostor ladijska prostornina, namenjena za tovor, merjena v netoregistrskih tonah; rad. režijski prostor; strojn. kompresijski prostor najmanjši prostor v valju, ko je bat v skrajni legi; šport. kazenski prostor pri nogometu prostor, ki sega 16,5 m levo in desno od gola in 16,5 m v igrišče; teh. zgorevalni prostor prostor v stroju, v katerem zgoreva tekoče gorivo ali plin; um. dvoranski prostor; voj. brisani prostor kroglam in granatam popolnoma izpostavljen prostor pred obrambno linijo; manevrski prostor ozemlje, ki omogoča razporejanje in premikanje velikih vojaških enot; mrtvi prostor prostor, ki ga zaradi naravne ali umetne ovire ni mogoče obstreljevati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
protislóvje -a s (ọ̑) - 1. pojav ali stanje, ko se več trditev, mnenj o čem izključuje: v knjigi je več protislovij / priti v protislovje z lastno trditvijo
- 2. nasprotnost, nasprotje med dvema dejstvoma, pojmoma, trditvama: odpravljati, reševati protislovja; človek je poln protislovij; protislovja sodobne družbe; protislovje med željami in potrebami / dialektično protislovje
♦ filoz. protislovje odnos med dvema protislovnima pojmoma, trditvama; načelo protislovja po katerem se kakemu predmetu istočasno in v istem pomenu ne moreta pripisati lastnosti, ki se izključujeta; soc. enotnost protislovij načelo, da je trenutno stanje posledica ravnotežja sil v stvareh in pojavih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
rázan -a -o prid. (ā) knjiž. do roba poln: razana žlica mokerázano prisl.: razano poln lonec
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
razburljív -a -o prid., razburljívejši (ī í) - 1. ki se (rad) razburja: razburljiv človek; bolnik je postal razburljiv / biti razburljive narave
- 2. ki razburi: razburljiv dogodek; razburljiva novica, zgodba
// ki je poln vznemirljivih dogodkov: razburljiv dan, sestanek; tekma je bila zelo razburljiva / razburljivo življenje / razburljiv poklic
razburljívo prisl.: razburljivo živeti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
razgánjati -am nedov. (ȃ) - 1. delati, povzročati, navadno z ostrimi besedami, grobim ravnanjem, da več oseb, živali ni več skupaj, na enem mestu: redarji so razganjali demonstrante / ekspr. razganjati zborovanje
// ekspr. delati, da česa ni več: burja razganja meglo - 2. s pritiskom od znotraj povzročati, da kaj poči, razpade: led in korenine razganjajo skale / mlado vino razganja sod
- 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa osebek: jeza, radovednost ga razganja / ne zamerite ji, mladost jo razganja
// brezoseb., v zvezi z od izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa samostalnik: razganja ga od ljubosumnosti, zdravja / kar razganjalo ga je od smeha
● ekspr. denar mu je kar razganjal denarnico imel je veliko denarja; ekspr. bil je v tistih letih, ko ga je razganjalo ko je bil poln moči; ko je čutil močno spolno slo; ekspr. otroci so se tako najedli, da jih kar razganja zelo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
razgíbati1 -am in -ljem dov. (ī) - 1. z gibanjem, premikanjem narediti kaj bolj gibljivo, bolj prožno: razgibati hrbet, telo; s hojo, telovadbo razgibati; šel je na sprehod, da bi se nekoliko razgibal; razgibati si odrevenele prste
- 2. povzročiti, narediti, da se kaj z enim delom pritrjenega začne premikati sem in tja; razmajati: lahen veter je razgibal listje, veje
// povzročiti, narediti, da kaj začne valovati, se gibati: burja razgiba morsko gladino / krik je razgibal množico; ob eksploziji so se ljudje razgibali - 3. spraviti v živahnejšo dejavnost: društvo je vaščane razgibalo; razgibati mladino; duševno, notranje razgibati / knjiga je razgibala otrokovo domišljijo
// povzročiti, da kaj živahneje poteka: režiser bi moral filmsko dogajanje razgibati; ta učitelj zna razgibati pouk; s šalami in petjem razgibati prireditev
// povzročiti, da kaj poteka v večjem obsegu, intenzivneje: delo organizacije bo treba razgibati; razgibati delovanje društva; razgibati turistično dejavnost / razgibati gospodarsko rast - 4. nav. ekspr. povzročiti, da kdo postane bolj sproščen, živahen: dogodek je bolnika poživil in razgibal / vino nam je razgibalo kri / mesto bo treba nekoliko razgibati
- 5. narediti kaj bolj pestro, zanimivo: razgibati poglavje z dialogi / arhitekt je z različnimi elementi razgibal pročelje hiše
razgíban -a -o - 1. deležnik od razgibati: razgiban pogovor; razgiban promet; dobro razgibani prsti; ritem skladbe je razgiban; razgibane barve; opazovati razgibano gručo
- 2. ki je poln vznemirljivih, razburljivih dogodkov: razgibano leto, življenje / ta dežela ima razgibano zgodovino
● to je zelo razgiban človek poln sil, živahen; knjiž. razgibana pokrajina gričevnata, hribovita; prisl.: razgibano živeti
♦ muz. razgibano označba za hitrost izvajanja mosso
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
rdéčkar -ja m (ẹ̑) slabš. - 1. komunist, levičar: organizacijo vodijo rdečkarji; postati rdečkar / gozd je bil poln rdečkarjev partizanov
- 2. Indijanec: belci in rdečkarji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
résast -a -o prid. (ẹ́) - 1. ki ima rese: resast prt; resast trak na zavesah; resasto ogrinjalo / trava z resastimi klasi / resasta pšenica / žito postaja resasto
- 2. poln res: iztrepati resasto jopico, srajco
- 3. podoben resam: resasti izrastki / resasti oblaki
- 4. ki je trši, daljši: resasti brki, lasje; resasta brada; krava z resasto dlako / jopica iz resaste volne grobe, bodeče
- 5. lov. ki ima tršo, daljšo dlako: resasti psi / resasti foksterier; resasti istrski gonič
- 6. nar. robat, grob: resast človek; na pogled je resast, v resnici pa je prijazen / resast pogled; resast značaj
♦ bot. resasti pasji rep enoletna trava z jajčastim klasom in dolgimi resami, Cynosurus echinantus; tekst. volnena resasta preja volnena preja z naravnimi ali umetnimi resastimi vlakni; resasta vlakna kratke, debele trše dlake; vet. resasta dlaka trša in redkejša dlaka pri nekaterih živalih, ki sega čez nadlanko
résasto prisl.: resasto porasel obraz
● nar. resasto gledati jezno, namrščeno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
rezonêr -ja m (ȇ) - 1. lit. oseba, ki izraža avtorjeve poglede: glavni junak nas ne prepriča, učinkuje kot nekakšen rezoner
- 2. knjiž. kdor razmišlja, razglablja: bil je rezoner, poln idealov; suhoparen rezoner
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
réžast -a -o prid. (ẹ́) poln rež: stenska obloga je iz slabega lesa in režasta / režast nastavek za sesalnik / ekspr. režaste oči priprte
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
rób1 -a m, mn. robóvi stil. róbi; mest. mn. stil. robéh; im., tož. dv. stil. robá (ọ̑) - 1. skrajni zunanji del česa: rob tkanine se cefra; obrezati, utrditi, zgladiti rob; zakriti rob obloge z letvico; pola papirja z nazobčanim robom; robovi deske / označiti desni in levi rob cestišča; robovi travnika / ostro začrtani robovi oblaka; poudariti robove ustnic / postaviti kozarec preblizu roba mize; razdalja od središča do roba; ob robu hiše ob koncu, kraju; zasaditi drevesa ob robu parcele
// površina, prostor ob tem delu: sesti na rob klopi; zapeljati na desni rob cestišča; zapisovati pripombe na rob lista; nositi plevel na rob njive; ustaviti se na robu planote; iti po robu pločnika; z gozdom porasli robovi doline / vas na robu gozda blizu, zraven; živeti na robu mesta v predmestju; pren., knjiž. rob družbe, zavesti
// skrajni zgornji del ob odprtini: okrušiti rob skodelice; naliti kozarec do roba; vaza z brušenim robom / nagniti se čez rob vodnjaka; voda je pljuskala čez rob čolna / stati na robu brezna; rob jame, kotanje; jarek je do roba poln vode / rob krožnika kjer se konča globoki del krožnika - 2. ozek pas ob skrajnem zunanjem delu ploskve, površine: slike brez roba; pismo s črnim robom kot znamenje žalovanja
// narediti na gredici rob iz cvetja / oblaki so imeli zlat rob / puščati rob na začetku lista nepopisani del
// hlače brez roba zaviha; plašč s krznenim robom obrobo
// zavihani, upognjeni, odebeljeni del, ki skrajni zunanji del zaključuje, utrjuje: rob se odrobi; pustiti v robu dovolj blaga; širok rob pri krilu; lonci brez roba; lončena skleda z robom - 3. kar nastane na zunanji strani ob stiku dveh ploskev: posneti robove z obličem; udariti se ob rob; zaobljeni robovi pohištva; robovi opeke, škatle, trama; ogli in robovi
// temu podobna vzboklina, vzboklinica: robovi na kamnu se v vodi obrusijo; robovi v čevljih ga žulijo; žlebičaste vdolbine in robovi / hlače z robom z zalikanim pregibom po vsej dolžini hlačnice spredaj in zadaj; pren. življenje mu je obrusilo robove - 4. mesto, kjer se spremeni nagib nagnjenega sveta: razgledovati se z roba; steza vodi čez rob; povzpeti se po strmini na rob; vas leži na robu; svet sten in robov / spustiti se po robu strmini
// nav. mn., nar. razčlenjen strm svet: robovi in stene so zapirali globeli; pašniki po sončnih robovih; lisica se skriva v robovih - 5. s prilastkom velika bližina, možnost nastopa ali prenehanja zlasti določenega stanja: pripeljati podjetje na rob krize; priti na rob propada; biti na robu živčnega zloma / poslovati na robu rentabilnosti komaj še rentabilno; dežela živi na robu lakote v velikem pomanjkanju
● ekspr. mera njegovega potrpljenja je polna do roba ne more več ostati neprizadet; publ. traktor je konja izrinil na rob poljedelstva namesto konj se vse bolj uporabljajo traktorji; pripeljati kaj na rob prepada spraviti v veliko nevarnost za obstoj; ekspr. biti, stati na robu obupa biti zelo obupan, potrt; biti na robu prepada v veliki nevarnosti za obstoj; publ. živeti na robu zgodovinskega dogajanja ne udeleževati se ga; publ. ob robu se bo razprava dotaknila še nekaterih novosti mimogrede; publ. opombe ob robu dogodkov manj pomembne, obrobne; ekspr. postaviti se komu po robu upreti se mu
♦ bot. listni rob; fiz. lomni rob rob optične prizme, od katerega se pri prehodu skozi njo lomi svetloba; geom. rob črta, v kateri se stikata dve ploskvi telesa; lingv. jezični rob sprednji in obstranski del jezika; šah. rob šahovnice vsaka od štirih končnih vrst polj na šahovnici; teh. centrirni rob ki omogoča natančno prileganje enega okroglega dela k drugemu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
róg -a stil. -á m, daj., mest. ed. rôgu in rógu; mn. rogóvi stil. rógi, tož. mn. rogóve stil. rogé stil. róge, mest. mn. tudi rogéh, or. mn. tudi rogmí; im., tož. dv. rogóva tudi rogá stil. róga; tož. mn. v prislovni predložni zvezi tudi róge (ọ̑) - 1. roževinast ali koščen izrastek na glavi nekaterih živali: žival ima, odvrže rogove; kozel je nastavljal rogove in se pripravljal na trk; krava ga je sunila z rogom; gamsov, volovski rog; poln, votel rog; raven, zavit rog; konica roga; čevlji so trdi kakor rog; bila je tema kakor v rogu zelo; fant je zvit kot kozji, ovnov rog zelo
// bik ga je nabodel, nasadil na rogove
// ta izrastek ali temu podobna priprava kot posoda: napolniti rog z medico / pivski rog; rog za smodnik; kip boginje z rogom izobilja s sadjem in cvetjem napolnjenim rogom kot simbolom izobilja, bogastva
// temu podobna zvočna signalna priprava: rog doni, ekspr. poje; trobiti na rog, v rog; zamolkel glas roga / pastir si je naredil rog iz lubja / slišati rog glas roga
// bojni rog; lovski rog; poštni rog nekdaj priprava, s katero voznik poštne kočije naznani prihod pošte
// kar je temu podobno sploh: rogova polmeseca / zastar. peči rogove rogljiče; ekspr. himalajski rogovi zelo koničasti vrhovi; ekspr. peljati kolo za rogove za balanco - 2. muz. trobilo s srednje ležečim tonskim obsegom: igrati rog / angleški rog; krilni rog krilovka; lovski rog nekdaj kovinski glasbeni instrument s krožno zavito cevjo brez ventilov
● ekspr. na čelu ima rog od udarca buško; ekspr. že spet kaže roge se upira; se napihuje, postavlja; ekspr. žena mu je nasadila, nataknila roge imela je spolni odnos, spolne odnose z drugimi moškimi; ekspr. on nosi roge njegova žena ima spolni odnos, spolne odnose z drugimi moškimi; slabš. odbiti roge komu doseči, da je bolj miren, manj zahteven; ekspr. polž pokaže roge tipalnice; ekspr. v isti rog trobiti s kom mu v vsem pritrjevati; ekspr. ugnal ga je v kozji rog premagal, bil boljši kot on; zgrabiti bika za roge odločno se lotiti težkega, zahtevnega dela; publ. afriški rog Somalija in del Etiopije; nar. koruzni rogi storži; rog kopita roževina
♦ anat. rog sivine vsak od štirih podaljšanih delov sivine; navt. rog za meglo priprava, s katero daje jadrnica v megli zvočne signale
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
romántičen -čna -o prid. (á) - 1. nanašajoč se na romantika 1: romantični pesniki / romantični nazori o poeziji; obnavljati nekatere romantične prvine v literaturi / romantična glasba / romantični zanos
- 2. pri katerem prevladujejo čustva, domišljija, nerazumsko doživljanje sveta: bil je mlad in romantičen; romantično dekle / ekspr. on je romantična narava
// ki vsebuje, izraža čustva, domišljijo, nerazumsko doživljanje sveta: obhajale so ga romantične misli; romantično sanjarjenje
// ki pri mišljenju, ravnanju ne upošteva dejstev, uresničljivih možnosti: romantični uporniki / ekspr. to so romantični načrti - 3. nav. ekspr. ki vzbuja čustva, domišljijo, hrepenenje: romantičen zvok rogov; romantična pokrajina, slika; pot skozi zasnežen gozd je bila zelo romantična / romantičen prizor / romantična lepota
// privlačen, zanimiv, poln skrivnosti: romantična dogodivščina, zgodba / romantično potepuško življenje / človek romantične zunanjosti
● ekspr. romantična ljubezen nežna, zelo čustvena; romantična obleka obleka z naborki, volani, čipkami
♦ lit. romantični realizem realistična književnost, ki vsebuje romantične elemente, značilnosti; romantična ironija besedna figura, s katero avtor v zgodbi nagovori bralca, izrazi svoje mnenje
romántično prisl.: romantično se držati za roke; biti romantično razpoložen; sam.: na teh hišah je nekaj romantičnega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
sájast -a -o prid. (á) - 1. poln saj: sajast dim, zrak / goreti s sajastim plamenom
- 2. črn, umazan od saj: sajast lonec, strop; sajast sneg; dimnikar je bil ves sajast; sajasta svetilka / ekspr. dušijo se v teh sajastih krajih; pren., ekspr. njegovo srce je sajasto od zlobe
- 3. ekspr. ki je temne, črne barve: lase, oči ima sajaste / sajasta barva
sájasto prisl.: biti sajasto črne barve
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
sájav -a -o prid. (á) - 1. črn, umazan od saj: sajav strop / sajav obraz
● star. sajavo perje vrabcev sivo rjavo - 2. poln saj; sajast: sajav plamen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
se zaim., imenovalnika ni, sêbe, sêbi, sêbe, sêbi, sebój in sábo, enklitično rod., tož. se, daj. si - I.
- 1. izraža predmet ali določilo glagolskega dejanja, kadar sta identična z osebkom dejanja
- a) v nepredložnih odvisnih sklonih se rabi pod poudarkom daljša oblika, sicer pa krajša: na sliki se ni prepoznal, ni prepoznal niti sebe; narediti si hišo; s tem škodujejo le sebi; morala si je priznati, da ji je bila predstava všeč; predlagal je tudi sebe; ustrelil je njo, potem še sebe / pazi, da si ne raztrgaš obleke, zlomiš roke
- b) s predlogi se rabi daljša oblika: okrog sebe je videl same neprijazne obraze; poleg sebe ni želela imeti nikogar; pritisniti koga k sebi; obrnil je cev proti sebi; vedno misli samo na sebe; o sebi ni rada govorila; pred seboj so gnali ujetnike / vsak pri sebi dobro ve, kaj mora storiti; pri sebi nisem imel dovolj denarja; ekspr. nekje v sebi je čutil, da ne ravna prav; pred seboj so imeli še ves dan, še dolgo pot / dežnik nosi vedno s seboj; vzemite me s seboj; zaklenite vrata za seboj / z enozložnim predlogom se v tožilniku navadno rabi z njim skupaj pisana krajša oblika: posadila sva otroka na stol medse; spet se jezi nase; spraviti koga podse / vase zaljubljen človek; je bolj zaprt vase; vse so obdržali zase
- c) pri prehodnih glagolih, navadno v krajši obliki: gledati se v ogledalu; hraniti se, pohvaliti se, tolažiti se; se redno umivaš? / dekle se že vidi kot nevesta / naročiti si steklenico piva; tega si nikoli ne odpustim / greti se ob peči; skrivati se / namučiti se, razigrati se / elipt.: če se že moraš počesati, pa se; se kaj spoznaš na elektriko? Malo se
- 2. v zvezi s sam poudarja odnos do osebka
- a) v nepredložni zvezi: niti z besedo ne omeni samega ali sam sebe; samemu ali sam sebi se je zdel zelo pogumen; samemu sebi ni imel kaj očitati; zaradi hrupa ni slišala niti same ali sama sebe / bilo jo je sram same sebe; ekspr. ta umetnost je sama sebi namen
- b) v predložni zvezi: biti kritičen do samega sebe; norčevati se iz samega sebe; zaupanje v samega sebe, star. v sebe samega; zmaga nad samim seboj; biti nezadovoljen s samim seboj / pesem sama na sebi ni dosti vredna; okoliščine same po sebi niso ugodne / sklenil je sam pri sebi, da ostane; ekspr. nehaj se pretvarjati, saj smo sami med seboj / zdaj je verjel sam vase; hiša stoji sama zase; publ. to dejstvo samo zase govori o njihovih sposobnostih
- 3. v zvezi s sam poudarja, da se kaj (z)godi brez zunanje spodbude, vpliva: vrata so se odprla sama od sebe; sam od sebe sem jim povedal; solze so ji kar same od sebe prišle v oči; vse se je uredilo kar samo od sebe / to se razume samo po sebi
- 4. izraža obojestransko, vzajemno dejavnost osebkov: vedno so se dražili; sestre se obiskujejo bolj poredko; kmalu se bosta poročila; sosedje se prepirajo; kdaj se vidiva / bojevati se, dogovoriti se s kom; mlad se je oženil; pozdraviti se, srečati se s kom; stepel se je s sošolcem; dopisovati si, mežikati si, seči si v roke; kot brata sva si / okrepljen: posvetovati se med seboj; stvari se med seboj niso dale uskladiti / med seboj sprijeti deli
● ekspr. samega sebe poln človek samoljuben, domišljav; vsak človek je sebe vreden vsak človek zasluži spoštovanje; ekspr. kar sebi pripiši sam si kriv; ekspr. s sebi lastno zavzetostjo se je lotil dela z zavzetostjo, ki je značilna zanj; ekspr. danes je sam sebi v nadlego je slabe volje, nerazpoložen; pozabljati samega sebe, nase biti nesebičen; ekspr. prekositi samega sebe biti boljši, uspešnejši, kot se pričakuje; ta pa ne da, pog. ne pusti do sebe, k sebi vztraja pri svojem; je nedostopen; ekspr. otrok je ves iz sebe zmeden, prestrašen; pog., ekspr. niti besede ni spravil iz sebe, dal od sebe prav ničesar ni rekel; publ. odbor izvoli predsednika izmed sebe med svojimi člani; ekspr. s svojim ravnanjem je pahnil obe hčeri od sebe odvrnil, odgnal; ekspr. zmeraj mora imeti koga okoli sebe v bližini; vedno hoče imeti družbo; k sebi klic živini na levo; priti k sebi pog. čelo so mu močili z vodo, da bi prišel k sebi se zavedel; pog. ko so ji dali jesti in piti, je prišla k sebi si je opomogla; pog. odkar ga ni videla, je prišel precej k sebi si je izboljšal gospodarski položaj; se je zredil; pog. vzeti k sebi na svoj dom; ekspr. ta človek da veliko nase ima zelo ugodno mnenje o sebi; pog. nimam kaj nase dati obleči; pog. položiti roko nase narediti samomor; pog. ta vojskovodja je spravil pol Evrope podse osvojil, si podredil; ekspr. poglej vase in mi odgovori, če je to pošteno presodi po vesti; ekspr. ne more spraviti niti grižljaja vase (po)jesti; klicati vsakega zase posebej; obdržati zase, v sebi ne povedati, ne zaupati drugemu; ekspr. ti svoje nasvete kar zase obdrži nočem tvojih nasvetov; ekspr. vsi ga hvalijo, sam zase pa mislim, da tega ne zasluži poudarja osebni odnos, nasprotje; publ. v tej disciplini so bili naši tekmovalci razred zase precej boljši od drugih; druge soditi po sebi izraža merilo, vzor pri posnemanju, poustvarjanju; pog. biti pri sebi zavedati se; biti krepek; knjiž. čutijo se oropani, osiromašeni, ne sami pri sebi nesamostojni, negotovi; tega se ne da naučiti, to mora imeti človek v sebi prirojeno; ekspr. načrt ima nekaj v sebi je dober, primeren; ekspr. imata nekaj med seboj prepirata se; se imata rada; ekspr. podreti mostove med seboj, za seboj onemogočiti si zbližanje, vrnitev; pog. vsak ima kaj nad seboj skrbi, težave, slabo vest zaradi česa; ekspr. izgubiti oblast nad seboj ne moči se obvladati; pog. pod seboj ima pet delavcev vodi pet delavcev; ni si bil na jasnem sam s seboj ni vedel, kakšen je, kaj v resnici hoče; ekspr. obračunati s samim seboj kritično presoditi svoje delo, življenje; vznes. skrivnost je odnesel s seboj v grob nikomur je ni povedal; pog. za seboj ima ves kolektiv ves kolektiv se strinja z njim in ga podpira pri delovanju; preg. vsak je sebi najbližji vsak poskrbi najprej zase
- II. se kot morfem
- 1. nastopa pri glagolih
- a) ki brez tega morfema ne obstajajo: bahati se, bati se, bojevati se, kujati se, lotiti se česa, ozirati se, smejati se, usesti se, zavedati se, znebiti se / potiti se; zdi se mi, da vem / bleščati (se), jokati (se), lagati (se); oddahniti se in oddahniti si
- b) ki so tvorjeni iz nedovršnikov s predpono in s tem morfemom: izdišati se; načakati se, nahoditi se, naigrati se, najesti se; prenajesti se; razgovoriti se
- 2. 3. os. ed. za izražanje dejanja s splošnim, nedoločenim osebkom: govori se, da bo on postal direktor; o tem se danes veliko piše
// za izražanje pogostne uresničitve, možnosti dejanja: tu se gre na Triglav; po tej poti se pride v vas / tam se dobro je, živi / tu se ne sme kaditi / tako se bere v starih knjigah je zapisano - 3. za izražanje neprehodnosti dejanja, ki ga osebek ni deležen po lastni volji: izgubil se je v gozdu; ubil se je v gorah; udariti se / steklenica se je razbila
- 4. za izražanje trpnega načina:
- a) tu se dobijo ribe; otava se kosi v avgustu; trgovine se odprejo ob osmih; taka stvar se ne pove naglas; blago se dobro prodaja; hiša se že zida / vzame se bela moka, pecilni prašek, sladkor / dojenček se kopa v banji; planinec, neprav. planinca se pogreša že dva dni planinca pogrešajo
// rodil sem se 11. oktobra - b) večkrat se najde kaj koristnega; nič se ne ve / brat, to se pravi, najbližji sorodnik; naredi, kar se da
- 5. za izražanje brezosebnosti: dani se, jasni se; od napora se ji megli pred očmi / pokazalo se je, da ima prav
- 6. nav. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku za izražanje dogajanja brez volje, hotenja osebka: kolca se mi; zdeha se mi / kar samo se mu smeje / hoče se mi spati (nekoliko) sem zaspan
// želodec se mi obrača, če vidim kri slabo mi je, na bruhanje mi gre
- III. si kot morfem
- 1. nastopa pri glagolih, ki brez tega morfema ne obstajajo, navadno za izražanje rahle osebne prizadetosti: drzniti si, opomoči si / prizadevati si / oddahniti si, odpočiti si
- 2. ekspr. za izražanje osebne, čustvene udeležbe pri dejanju: naj si vzame, kolikor hoče / peti si, žvižgati si / kdo bi si mislil kaj takega; ne morem si kaj, da ne bi ugovarjal; dajati si opravka z vrtom ukvarjati se
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
sipínast -a -o prid. (í) poln sipin: sipinasto obrežje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
sìt síta -o prid. (ȉ ȋ) - 1. ki je zadovoljil svojo potrebo, željo po hrani, jedi: otrok je sit in spi; sita živina; zelo sit; lačen in sit; sit kot boben
// nav. ekspr. ki ne živi v pomanjkanju hrane: skrbeti, da so otroci siti in čisti; sito prebivalstvo - 2. ekspr. ki mu je kaj odveč, nezaželeno
- a) zaradi prepogostnosti: sit sem že te jedi
- b) zaradi prevelike količine, stopnje: praznih obljub sit človek; biti sit dela, denarja
- c) zaradi kake neprijetnosti sploh: biti sit prosilca, soseda; sit je že šole, zime / biti česa, koga do grla, čez glavo sit
- 3. ekspr., redko poln pridelkov, hrane: sita polja / sito vejevje gosto, bujno
● knjiž. imeti krepek, sit glas poln, močen; ekspr. narediti tako, da bo volk sit in koza cela da bo prav za obe strani; ekspr. (belega) kruha je sit zaradi izobilja je objesten, predrzen; ekspr. ko je povedal to žalostno novico, smo bili takoj siti nismo mogli več jesti; pog. zdaj ste siti, ne, ko je domačija prodana zadovoljni, srečni; ekspr. v otroških letih sem bil večkrat lačen kot sit sem živel v zelo slabih gmotnih razmerah; sita vrana lačni ne verjame; kruha lačen, palice sit
síto prisl.: ne maram, je sito rekel
síti -a -o sam.: siti lačnemu ne verjame; najesti, napasti se do sitega; ekspr. do sitega se nagledati, nasmejati zelo, močno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
skálnat -a -o prid. (ȃ) - 1. poln skal: skalnat svet; skalnata plaža; pobočje je skalnato
// ki je iz skal: skalnat most; narediti skalnato ogrado - 2. ekspr. odločen, nepopustljiv: ima skalnat značaj; njegova skalnata volja / skalnate poteze na obrazu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
skrivnósten -tna -o prid., skrivnóstnejši (ọ̑) - 1. ki se ne da razumeti, dojeti, pojasniti: skrivnostni pojavi; skrivnostna izginitev, smrt; to so skrivnostne stvari / skrivnostna moč; skrivnostne naravne sile; skrivnostno življenje rastlin / skrivnostna prikazen; skrivnostna bitja / skrivnostno število
- 2. nav. ekspr. ki skriva, prikriva svoje bistvo: skrivnosten človek; dela se skrivnostnega; postati skrivnosten / skrivnostna osebnost
// katerega bistvo se ne da (z lahkoto) spoznati, ugotoviti: spregovoriti s skrivnostnim glasom; skrivnosten molk, nasmeh; fantovo skrivnostno vedenje ga je zaskrbelo / skrivnosten obraz / umrl je v skrivnostnih okoliščinah; od nekod je prihajala skrivnostna svetloba - 3. znan, namenjen ozkemu krogu ljudi: pomen te besede je skrivnosten; skrivnostna novica / skrivnostni verski obredi
- 4. poln skrivnosti: skrivnosten gozd; skrivnostne globine morja; skrivnostno jezero / skrivnosten mrak; skrivnostna noč / ljubezen je najskrivnostnejša
skrivnóstno prisl.: skrivnostno govoriti, se nasmehniti; skrivnostno lepa podoba; skrivnostno miren kraj; sam.: doživljanje sveta kot nekaj skrivnostnega; hrepenenje po skrivnostnem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
skúhati -am dov. (ú ȗ) - 1. narediti hrano (bolj) užitno z delovanjem toplote: dobro skuha zlasti domače jedi; ekspr. še močnika ne zna skuhati nič ne zna skuhati
// skuhati kosilo, večerjo / skuhati na mleku, v slani vodi / skuhati na kuhalniku / skuhati na elektriko, plin
// narediti, da postane hrana v vreli vodi (bolj) užitna: skuhati meso, zelenjavo; skuhati v pokriti posodi; v ekonom loncu se živilo hitro skuha / skuhati čaj, kavo / skuhati kaj do mehkega; skuhati jajca (v) mehko, (v) trdo; fižol se je le napol skuhal; krompir se je preveč skuhal / ekspr. skuhala je poln lonec, pa je še zmanjkalo
// dati kaj v vrelo vodo zaradi čiščenja, pranja: perilo je treba še skuhati - 2. pripraviti hrano, obrok hrane: nikogar nima, da bi ji skuhal; vsak dan skuha in pospravi / ne ve, kaj bi skuhala; skuhati polento za večerjo; vsak dan skuhajo tisoč kosil / skuhati gostom, za družino / skuhati svinjam
- 3. pridobiti kaj z delovanjem toplote: skuhati marmelado; skuhati žganje / skuhati oglje
- 4. ekspr. povzročiti neprijetnosti, težave: boji se, da nam ne bi kaj skuhali; ta bo že kakšno skuhal; vem, kdo je to skuhal / ženski sta mu skuhali nesrečo; skuhati zaroto; precej presenečenj jim je že skuhal
● ekspr. lepo godljo, kašo nam je skuhal povzročil je, da smo v neprijetnem, zapletenem položaju; ekspr. ne vem, če bo ta kaj pametnega skuhal naredil; ekspr. tisto neverjetno zgodbo o njem so skuhali nevoščljivci so si izmislili; ekspr. kar si je skuhal, naj sam poje sam naj čuti, trpi posledice svojih nepremišljenih dejanj; preg. nobena juha se ne poje tako vroča, kot se skuha vsaka zahteva, vsak ukrep je v začetku videti hujši, kot pa se izkaže kasneje
skúhati se ekspr. - 1. nastati, razviti se: kdo ve, kaj se bo še skuhalo; le kje se je skuhal ta načrt; iz tega se lahko skuha nesreča, prepir / da bi le prišli do koče, preden se bo kaj skuhalo preden se bo vreme poslabšalo
// to se je skuhalo v njegovi glavi to si je on izmislil - 2. zaradi zadrževanja v vročini priti v neugodno, slabo telesno stanje: v tem prostoru se bodo ljudje skuhali; če bom še dolgo tu, se bom skuhal / v taki obleki se boš skuhal ti bo prevroče
skúhan -a -o: skuhan krompir; juha je skuhana; za večerjo je že vse skuhano; na mleku skuhana kaša; čaj je bil hitro skuhan; premalo skuhan riž
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
slapovít -a -o prid. (ȋ) poln slapov: slapovita reka / slapovite gube plašča
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
sóčen -čna -o prid., sóčnejši (ọ́ ọ̄) - 1. ki vsebuje veliko soka, tekočine: sočni listi, sadeži; sočna trava; češnje so sočne / sočna pečenka / na tej njivi je sočna prst prst, polna vlage, hranilnih snovi
♦ vrtn. ki ima veliko tkiva, vsebujočega vodo; mesnat - 2. ekspr. slikovit, bogat: pisateljev jezik je sočen; sočne primerjave
- 3. ekspr. slikovit, sproščen in nekoliko robat: sočen humor; sočni vzdevki
● ekspr. njegov glas je bil prijeten in sočen poln, lepo zveneč; ekspr. sočne barve izrazite, žive; ekspr. sočne kletve nespodobne, nedostojne; ekspr. dekle ima sočne ustnice napete in rdeče; redko drevje je že sočno muževno
sóčno prisl.: sočno preklinjati, pripovedovati; sočno zelena trava
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
sónčen -čna -o prid. (ọ̑) - 1. nanašajoč se na sonce: sončno jedro / sončni žarki; sončna svetloba, toplota / sončni mrk; sončni vzhod, zahod / sončna energija / sončen dan; število sončnih ur v letu; sončno vreme / ustavili so se na sončni jasi; sončno pobočje / njiva ima sončno lego je obrnjena, usmerjena proti soncu; sončno stanovanje / sončni jug / vera v sončnega boga; sončni simboli / sončna kopel; sončne opekline; sončna slepota / sončna očala očala s temno obarvanimi stekli, ki varujejo oči pred ultravijoličnimi žarki; sončna ura ura, ki kaže čas s senco palice, nameščene pravokotno na številčnico
// sončni kolektor ali sončni zbiralnik naprava, navadno na strehi, ki izkorišča sončno svetlobo za segrevanje vode ali zraka; sončna peč naprava, ki izkorišča sončno svetlobo za segrevanje snovi zlasti do visokih temperatur
// ekspr. sončna krogla sonce; pren., ekspr. sončne višine slave - 2. ekspr. za človeka zelo prijeten: sončni dnevi mladosti; to so njeni najbolj sončni doživljaji; sončne sanje / svetle, sončne barve
// ki vsebuje, izraža kaj lepega, dobrega, ugodnega: sončna prihodnost; njegovo otroštvo je bilo sončno / ima sončen dom / sončna pesem; stvari so se jim nenadoma zazdele bolj sončne / vse ima svojo sončno in senčno stran
// ki vsebuje, izraža veliko veselje, srečo: sončen nasmeh; sončno razpoloženje / sončen obraz / sončni toni
// z oslabljenim pomenom ki poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: sončni optimizem; sončna sreča; poln sončnega veselja
● Sončni kralj Ludvik XIV.; ekspr. zdrobiti koga v sončni prah uničiti ga, onemogočiti ga; ekspr. jezen je nanj, da bi ga zmlel v sončni prah zelo; publ. sončni vlak vlak za organizirani izlet težjih invalidov; star. sončna roža sončnica; pog., šalj. lahko se pritožiš na sončno upravo nikamor se ne moreš pritožiti; pog., šalj. zaposlen je pri sončni upravi nikjer; sploh ni zaposlen; ekspr. zmeraj je vedra in sončna zelo dobro razpoložena
♦ astr. sončni ciklus ali sončni krog doba osemindvajsetih let, po kateri se ponovijo isti dnevi tedna na isti datum v mesecu; sončni čas po Soncu merjeno trajanje; poletni sončni obrat čas okoli 21. junija, ko doseže Sonce najsevernejšo lego na nebu; zimski sončni obrat čas okoli 21. decembra, ko doseže Sonce najjužnejšo lego na nebu; sončni sistem Sonce in nebesna telesa, ki krožijo okoli njega; sončni veter stalni tok naelektrenih delcev, ki jih oddaja Sonce; sončne bakle svetle tvorbe v fotosferi, ki nastanejo zaradi povečanega sevanja; sončna erupcija kratkotrajen svetlobni pojav v kromosferi, nastal zaradi zvečanega sevanja; sončne pege temne tvorbe v fotosferi, ki nastanejo zaradi zmanjšanega sevanja; sončno leto čas, ki ga porabi Sonce na svoji navidezni poti od enakonočja do naslednjega istovrstnega enakonočja; fiz. sončni spekter; sončna celica silicijeva ploščica, ki deluje kot električni generator, če pada nanjo sončna svetloba; fot. sončna zaslonka cevi podoben nastavek, ki se pritrdi na objektiv, da direktna svetloba ne pade naravnost nanj; meteor. sončni dvor ali sončni halo svetel kolobar okrog sonca, ki nastane zaradi lomljenja žarkov v kristalih ledu v ozračju; obl. sončni plise drobne, v obliki žarkov razporejene gube, navadno na tanjšem blagu; zool. sončni ostriž sladkovodna riba pisanih barv, živeča v Blejskem jezeru, Lepomis gibbosus
sónčno prisl.: sončno se nasmehniti; sončno rumen cvet; sončno svetla poezija; sončno jasna dejstva / v povedni rabi bilo je sončno in toplo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
sopára -e ž (ȃ) - 1. v plinasto stanje spremenjena tekočina pri vrelišču: sopara se je dvignila, puhnila iz lonca; odvajati soparo; ekspr. oblak sopare
♦ gastr. kuhati v sopari v primerni pokriti posodi nad vrelo vodo
// topel zrak, poln vidnih hlapov: skozi odprta hlevska vrata se je valila sopara; kuhinjska sopara / živali se je kadila sopara iz gobca
// redko izparina, izhlapina: zatohla sopara gnoja; zrak, poln strupene sopare - 2. razmeroma visoka temperatura in vlažnost ozračja: sopara se tudi proti večeru ni polegla; neznosna sopara; poletna sopara
● knjiž. izza sosednjega hriba se je dvigala sopara megla
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
sopúh -a m (ȗ) - 1. topel zrak, poln vidnih hlapov: sopuh se je kadil, uhajal skozi odprta okna; iz nosnic je živali uhajal topel sopuh / iz brazd se je dvigal dišeč sopuh / njegova pljuča so dobivala le tobakov dim in alkoholni sopuh alkoholne hlape; sopuh oglja dim
- 2. raba peša neprijeten vonj, zadah: širiti jedek, kiselkast sopuh; vinski sopuh iz pijanca; vonj dišav se je mešal z ostrim sopuhom teles
- 3. knjiž. prosojna, rahla meglica: opazovati sopuh vlage v zraku; izgine kot sopuh / čelo kolone se je izgubilo v lahnem sopuhu / sopuh plavajočih snežink
● zastar. vroč sopuh iz peči tok toplote
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
srebrnják -a m (á) star. srebrnik: plačati s srebrnjaki;
izkopal je poln lonec srebrnjakov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
sréča -e ž (ẹ́) - 1. razmeroma trajno stanje velikega duševnega ugodja: sreča mine, se stopnjuje; doživeti, občutiti, ekspr. zapraviti srečo; hrepeneti po sreči; kratkotrajna, velika sreča; trenutki sreče / družinska, materinska sreča / iskati srečo; najti srečo v ljubezni; ekspr.: ta otrok jim je prinesel srečo jih je osrečil; biti poln sreče / živeti v sreči
// ekspr. veliko zadovoljstvo, veselje: sreča ga je prešinila ob tej misli; z obraza ji sije sreča; pog. od sreče ga je bilo skoraj konec; jokati od sreče; obraz se mu je širil od sreče, v sreči - 2. ekspr. kar povzroča veliko duševno ugodje: ti si vsa moja sreča; njena največja sreča je ples zelo rada pleše
- 3. nav. ekspr. naključje, okoliščine, ki vplivajo na ugoden izid, potek česa: povsod ga spremlja sreča; zanašati se na srečo; ima večjo srečo kot pamet, več sreče kot pameti / imeti srečo pri prodaji, v ljubezni; poskusil je znova, pa spet ni imel sreče ni uspel; vse je šlo, se je izteklo po sreči posreči
// nav., elipt., v povedno-prislovni rabi: sreča zanj, da je pomoč kmalu prišla; prava sreča je, da se mu ni nič zgodilo; sama sreča, da je tako; še sreča, da nima daleč do doma / kot voščilo - a) ob kakem dogodku: vso srečo; želim ti mnogo sreče
- b) pri kakem delu: dobro srečo želim; v kmečkem okolju bog daj srečo
// tako naključje, take okoliščine: sreča je hotela, da sta se srečala; prepuščati kaj sreči; vse je temeljilo na čudni igri sreče
- 4. nav. ekspr. stanje duševnega in telesnega ugodja ob izpolnitvi želja, ciljev: obljubljali so jim srečo; uživati srečo; lov za srečo / napovedovati komu srečo z dlani; v vaših rokah je sreča teh ljudi usoda
- 5. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi k sreči, na srečo izraža, da zaradi ugodnih naključij, okoliščin kaj poteka, se dogaja tako, kot nakazuje sobesedilo: k sreči so kmalu prišli gasilci; k sreči se ni nič zgodilo; na srečo je denar dobil; hotel je goljufati, pa so ga na srečo spregledali
// v zvezi na slepo srečo izraža naključnost, nenačrtnost dejanja: na slepo srečo je hodil po mestu; izbirati, ugibati na slepo srečo
● ekspr. sreča mu je bila mila razmere, okoliščine so bile zanj ugodne; ekspr. sreča je hotela drugače nepričakovano se je zgodilo nekaj drugega; ekspr. sreča te išče ne zamudi priložnosti, ki ti prinaša korist, uspeh; star. sreča mu laže ni srečen; ekspr. sreča se mu je nasmehnila doživel je uspeh, navadno brez svojih zaslug; z vremenom nismo imeli posebne sreče vreme ni bilo ugodno, lepo; vznes. naj lije nebo srečo nate bodi srečen; ekspr. poskusiti srečo tvegati narediti kako dejanje z upanjem na uspeh; vse je odvisno od sreče stvar bo uspela le v ugodnih okoliščinah; pesn. sreča kriva nesreča; ekspr. nasmehnila se mu je lovska sreča dobil je velik plen; kolo sreče se obrača ugodnim, prijetnim dogodkom sledijo manj prijetni, neugodni; igra na srečo igra za denar, navadno s kartami ali kockami, katere izid je odvisen od naključja; otroci in pijanci imajo srečo; šalj. sreča v igri, nesreča v ljubezni; preg. sreča je opoteča; preg. vsak je svoje sreče kovač
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
stròk strôka m (ȍ ó) - 1. podolgovat plod z več semeni, obdanimi z luščino: stroki se debelijo, zorijo; grahov, fižolov strok; kratki, ploščati, široki stroki; poln, prazen strok; stroki leče
- 2. vsak od delov česnove glavice: razdeliti česen na stroke / olupiti, streti strok česna
- 3. nar. (koruzni) storž: potrgati s koruze stroke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
svéž -a -e prid. (ẹ̑ ẹ̄) - 1. dobljen, pripravljen pravkar ali pred kratkim in še ni izgubil svojih bistvenih dobrih lastnosti: svež kruh; sveža hrana; sveža jajca; v hladilniku je meso dolgo ostalo sveže / sveže rože / dišalo je po svežih ribah; spati v svežem senu
// tak, kot se pridela: juha iz svežih paradižnikov; sveže in kisle kumare; suho in sveže sadje
// ki vsebuje še veliko vlage: svež les; krmiti živino s svežo krmo; veje so bile še sveže / ta rastlina potrebuje sveža tla - 2. ki še ni uporabljen, izrabljen: dovajati svež zrak; prinesti svežo vodo; obleči sveže perilo / svež gnoj; presaditi rože v svežo prst / ekspr. poslati v boj sveže enote
- 3. pravkar ali pred kratkim narejen: svež beton; slikati na svež omet; svež premaz / barva je še sveža se še ni posušila
// ostala sta sama ob svežem grobu
// nastal na novo, pred kratkim: svež madež; sveži sledovi v snegu; prelom je še svež; sveža rana / ekspr.: svež gledališki dogodek; sveži vtisi; sveža številka časopisa / ekspr. sveže prijateljstvo / ekspr.: sveže novice; poročila so še zelo sveža - 4. ekspr. drugačen od prejšnjega, ustaljenega: sveži tokovi v umetnosti; sveže misli, pobude / sveža snov za pogovor
- 5. ekspr. ki je prijetnega, mladostnega videza: svež moški; sveža deklica; zdela se mu je sveža bolj kot kdaj prej
// navadno v povedni rabi ki je duševno in telesno zdrav in se dobro počuti: ostal je svež in veder kljub velikim naporom; duševno svež / ob tej uri sem še svež še nisem zaspan
// ki izraža duševno in telesno zdravje in dobro počutje: svež obraz; njena polt je sveža in gladka / imel je svež glas poln, zvonek
// svež videz - 6. ekspr. razmeroma dobro viden, izrazit: sveže barve; sveže zelenje gozdov
- 7. nav. ekspr. prijetno hladen: zapihal je svež veter; svež gorski zrak / sveže poletje; jutra so še sveža hladna
● ekspr. rad uporablja sočne, sveže izraze nove, še ne veliko uporabljane; ekspr. ta sestavek je svež prišel v knjigo takoj, ko je bil napisan; ekspr. spomin na ta dogodek je še svež ta dogodek še ni pozabljen; prijetno svež vonj dezodoranta osvežujoč
♦ agr. sveži sir sir, ki ni zorjen in ima sorazmerno velik odstotek vode v brezmastni snovi; sveža klobasa, salama klobasa, salama, ki ostane samo kratek čas užitna, dobra
svéže prisl.: sveže kuhana svinina; bil je sveže obrit / kot opozorilo pozor, sveže pleskano
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
ščávje -a s (ā) nizko, neurejeno, gosto razraščeno malo vredno rastlinje: pašnike je preraslo ščavje;
posekati ščavje;
preriti se skozi ščavje;
bodičasto ščavje / gosto obrežno ščavje / ekspr. populiti ščavje na gredi plevel // slabš. rastlinje sploh: njen vrt je poln ščavja
● ekspr. v reviji je bilo le dolgočasno ščavje dolgočasni članki, spisi; slabš. kaj mi nosiš to ščavje nelepe rože
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
šínjek -jka m (ȋ) - 1. svež ali prekajen svinjski vrat: kupil je manjšo gnjat in šinjek / narezati poln krožnik šinjka
- 2. nar. vrat: prijeti žival za šinjek; debel šinjek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
škrápljast -a -o prid. (ȃ) geogr. poln škrapelj: svet je bil škrapljast;
škrapljasta tla
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
škrbínast -a -o prid. (í) poln škrbin: zapri svoja škrbinasta usta / škrbinast greben, rob
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
špárovec -vca m (á) nižje pog. - 1. manjša zaprta posoda z režo, skozi katero se spušča denar, namenjen za hranjenje; hranilnik: dajati denar v šparovec; šparovec je že poln
- 2. varčen človek: imeli so ga za šparovca
● star. šparovec cerovca najde varčen človek ima pogosto zapravljive naslednike
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
špránjast -a -o prid. (á) poln špranj: lesena stena je bila razpokana in špranjasta;
špranjasta vrata / špranjasta baraka / ekspr. špranjaste oči priprte
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
štéfan -a m (ẹ́) pog. dvolitrska steklenica, navadno za vino: točiti iz štefana;
na mizi jih je že čakal poln štefan / štefan mošta, vina / dati za štefan plačati pijačo v kaki druščini
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
štríhan -a -o prid. (ȋ) nar. do roba poln: štrihan mernik pšenice;
prim. razan
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
teáter -tra m (á) - 1. žarg. gledališče: delati, igrati v teatru / teater je poln / eksperimentalni teater; teater absurda / po teatru so se zbrali v kavarni po dramski predstavi
- 2. pog., ekspr. hrupno, zelo opazno, na učinek preračunano nastopanje, dogajanje: ne verjemite solzam in kričanju, vse to je le teater; kaj pomeni ta teater / delati, igrati teater
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
téhtnost -i ž (ẹ́) lastnost, značilnost tehtnega: tehtnost razprave / tehtnost dokaza, vzroka / glas, poln tehtnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
težáven -vna -o prid., težávnejši (á ā) - 1. za katerega je potreben velik trud, spretnost, sposobnost: težaven vzpon; težavna naloga; težavna proga; težavna mesta pri plezanju / težavna hoja v hrib naporna
// svetovanje je zelo težavna reč težka, zahtevna - 2. ki zelo otežuje življenje, delo: opraviti delo v težavnih okoliščinah; težavne razmere po vojni / biti v težavnem položaju
- 3. poln težav, neprijetnosti, trpljenja: težavno življenje / težavni časi, dnevi / težaven polet poln neugodnih okoliščin; težaven porod
- 4. ki se nerad prilagaja okolju, zahtevam: težaven otrok, učenec / težaven značaj / težaven bolnik nepotrpežljiv
težávno prisl., v povedni rabi težko: od njega je težavno dobiti odgovor / težavno mu je svetovati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
têžek in težák têžka -o tudi -ó prid., téžji (é ȃ é) - 1. ki ima razmeroma veliko težo: valiti težke sode; težka butara; kot svinec težki kovčki / težek moker sneg lomi veje; polni klasi so težki / težek zimski plašč debel
// z izrazom količine izraža težo, ki se ugotavlja s tehtanjem: je petinsedemdeset kilogramov težek in stoosemdeset centimetrov visok / koliko je težek koliko tehta - 2. ki je iz debelih, velikih sestavnih delov: težki čolni; težki tovornjaki vozijo po cesti; težke krojaške škarje; težko pohištvo / težki oblaki veliki, temni
// težki portali masivni; težke črne kite debele
// težka mehanizacija stroji z veliko zmogljivostjo, zlasti za opravljanje zemeljskih del - 3. ki izraža, kaže telesni napor: težka hoja / težko dihanje, sopenje / težki koraki trdi, glasni; težki udarci na vrata
- 4. za katerega je potreben velik trud, spretnost, sposobnost: težek poklic, študij, vzpon; odgovor na to vprašanje je težek; pred njim je bila težka bitka; težka naloga / piše v težkem jeziku zapletenem, nejasnem; težek nasprotnik težko premagljiv; težek učni načrt zelo zahteven; vinograd ima na težkem zemljišču zelo neugodnem za obdelavo; težka knjiga težko razumljiva
// za težko delo ni sposoben fizično naporno; pred seboj ima težek dan zelo naporen - 5. ki prinaša dosti težav, neprijetnosti: težka bolezen; težka kazen, novica; zadela ga je težka nesreča zelo huda
// izvedeti težko resnico zelo neprijetno
// težek poraz zelo velik, s hudimi posledicami; težka napaka, zabloda, zmota; težka obtožba / težka preteklost polna težav, trpljenja; težko umiranje; težko življenje / težka operacija zelo nevarna; težka poškodba
// ki zelo otežuje življenje, delo: postaviti komu težke pogoje; živeti v težkih razmerah / biti v težkem položaju
// ki povzroča pomisleke, omahovanje: težka izbira, odločitev / težka odpoved; to je bila zanj težka žrtev - 6. ki prizadeva žalost, bolečino: težek spomin; smrt staršev je bila zanj težka izguba; težke misli; težka slutnja; težko slovo
// ki izraža, kaže žalost, bolečino: težek vzdih / težek pogled žalosten; strog
// z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: težka bolečina; težka bridkost srca; težka žalost - 7. ki povzroča neprijetno telesno počutje: težek vonj, zadah; težek zrak
// nav. ekspr. zelo neprijeten, mučen: v prostoru je zavladal težek molk / imeti s kom težek pogovor; to je težka zadeva - 8. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki; hud: biti pod težkim pritiskom; težka skrb, žalitev / težki notranji boji; težki davki visoki; težek naliv močen, hud; pasti v težko krizo; težka megla, tema gosta
- 9. ki ima določeno značilnost v visoki meri: težek bolnik, ranjenec / ekspr.: težek tat velik; težek kmet bogat, velik; težek milijonar / ekspr., z oslabljenim pomenom vreči stran težke milijone
- 10. v katerem osnovna sestavina nastopa v veliki meri: težek parfum; težke cigarete; težka pijača
// težko prebavljiv: težka hrana / težka večerja - 11. nav. ekspr., navadno v povedni rabi ki se telesno ali duševno slabo počuti: bil je težek od skrbi; čutil se je težkega in bolnega / po kosilu je postal težek zelo zaspan
// od vina je imel težko glavo neprijeten občutek v glavi - 12. pog. siten, nadležen: kadar je pil, je postal težek; težka ženska
// ki se nerad prilagaja okolju, zahtevam; težaven: težek otrok / težek značaj
● pog. pri kupčiji je zaslužil težek denar dosti denarja; ekspr. govoril je s težkim glasom z nizkim, globokim; ekspr. težek kamen se mu je odvalil od srca rešil se je velike skrbi, nadloge; ekspr. težek križ si je naložil na rame sprejel je veliko skrb, odgovornost; ekspr. jé težki kruh rudarjev preživlja se s težkim rudarskim poklicem; pog. ta človek je težek milijone ima veliko milijonov; evfem. težek odgovor boš dajal pred Bogom v krščanskem okolju pred Bogom si zelo kriv; ekspr. za vse je plačal težek račun je moral dosti pretrpeti; ekspr. to je zadalo trgovini težek udarec jo je zelo prizadelo; narediti se težkega s sprostitvijo mišic otežiti komu dvig; težka atletika atletika, ki obsega dviganje uteži, rokoborbo, boks; težka industrija industrija, ki proizvaja velike stroje, naprave, zlasti za opremo tovarn; ekspr. biti težke krvi miren, nerazburljiv, vztrajen; imeti težke noge težko hoditi; ekspr. varuj se ga, ima težko pest, roko močno udari; ekspr. s svojo odločitvijo mu je prizadel težko rano ga je zelo prizadel; ekspr. v roke so dobili težko ribo pomembnega nasprotnika; pomembnega člana kake organizacije, skupine; pri pisanju ima težko roko močno pritiska, okorno piše; ekspr. imeti težko sapo oteženo, težko dihati; pog. ima težke zveze zelo pomembne; veke so mu postale težke postal je zaspan; ekspr. dom je zapustil s težkim srcem nerad, z obžalovanjem; poln skrbi; ekspr. otroci mu delajo težko srce ga žalostijo; mu povzročajo skrbi; vsak začetek je težek
♦ agr. konj težke pasme pasme, ki se goji za prevažanje težkih tovorov; kokoš težke pasme pasme, ki se goji zlasti zaradi mesa; težka prst, zemlja prst, zemlja z več glinenimi primesmi in manj peska in organskih snovi; grad. težki beton beton, v katerem je barit; jur., do 1930 težka ječa; kem. težki vodik stabilni težki izotop vodika; težka voda voda, v kateri je težki vodik; les. težki les les z veliko gostoto; metal. težke kovine kovine z veliko gostoto; težka valjalna proga valjalna proga za valjanje kovinskih, navadno jeklenih blokov; obrt. težka konfekcija oblačila iz debelejšega blaga, zlasti plašči; težka obutev; strojn. težko olje olje z vreliščem med 230° in 350° C; šah. težka figura trdnjava ali dama; šport. težka kategorija kategorija (težkoatletov) telesne teže nad 83 kg; teh. težki bencin bencin z višjo gostoto in vreliščem med 100° in 150° C; voj. težki top top s kalibrom cevi nad 155 mm; težka artilerija artilerija s kalibrom cevi nad 155 mm; težka strojnica na podstavek, vozilo, letalo pritrjeno avtomatsko orožje za streljanje na večje cilje; mitraljez; težko orožje orožje večjega kalibra ali večje teže
težkó - 1. prislov od težek: kdor težko dela, mora imeti močno hrano; težko naložen voz / težko se je odločil, odpovedal
♦ metal. težko taljive kovine kovine, ki imajo tališče nad 1.500° C - 2. izraža, da se kaj opravlja s trudom, naporom: bolnik težko diha, govori; zaradi utrujenosti težko hodi / težko sledi njegovim mislim; težko razumljiva knjiga / težko se je prebijal skozi življenje
// izraža, da je kaj povezano z velikim prizadevanjem: težko ga je našel; težko ga je prepričal; težko je razločil, kaj piše / težko premaguje radovednost; težko skriva čustva / težko popravljiva škoda; težko prehodni kraji
// izraža, da je za kaj potrebno dosti energije, kakega sredstva: težko gorljiva, topljiva snov / težko prebavljiva hrana - 3. izraža, da kdo za kaj nima ugodnih okoliščin, možnosti: težko so mu dali, ker sami nimajo; zaradi otrok gre težko od doma
// izraža, da je malo možnosti, verjetnosti za uresničitev česa: s to krmo bo težko preredil toliko živine; to bo težko uganil / težko če ga bo našel; težko da bi kdo ostal živ
// v medmetni rabi izraža pritrditev s pridržkom: bo avtomobil vzdržal? Težko (da) / ali ne bi bilo bolje molčati? Težko če ne - 4. izraža neprijetnost česa: težko vas prosim, vendar vas moram / v povedni rabi: težko je govoriti o tej kočljivi stvari; težko mi je sprejemati darila
// izraža, da se kaj dela z odporom: težko ga poslušam, ko govori neumnosti; težko prenašam njegove žalitve - 5. v povedni rabi izraža neugodnost razmer, stanja: pri njih je težko, odkar je umrla mati; po vojni je bilo nekaj časa težko / težko je, ker noče več delati
// izraža težavnost česa: težko je, če vsak dela po svoje; težko bo, če ga ne bodo pustili pri miru - 6. v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža stanje bolečine, prizadetosti: ob slovesu mu je bilo težko; bilo mu je tako težko, da je jokal
// v zvezi z za izraža obžalovanje: težko mi je zanjo, ker je dobro dekle; za mlade ljudi mi je težko / težko mi je za brati žalujem za njimi; pogrešam jih - 7. nav. ekspr. zelo, hudo: težko ga je prizadel; težko bolan, ranjen
// silovito, močno: težko stopati; vrata so težko zaječala; ura je težko udarila glasno, zamolklo
// težko pasti na tla z močnim udarcem
● zaradi hitre hoje mu je bilo težko pri srcu je čutil tesnobo, bolečino pri srcu; ekspr. že nekaj časa me težko gleda tukaj ne vidi rad, da sem tukaj; besede so mu šle težko z jezika nerad, težko je to povedal; med vojno je bilo težko za živež ga ni bilo dovolj na razpolago; z bolnimi otroki je težko bolni otroci povzročajo težave
têžki -a -o sam.: ne bi rad bral kaj težkega; nekaj mračnega, težkega je v njem; nič težkega ne sme jesti težko prebavljive hrane; ekspr. težka mu prede težko živi; je v neprijetnem, nevarnem položaju; prim. težji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
tíh -a -o prid., tíšji (ȋ í) - 1. ki je malo slišen ali neslišen: tih glas, pok; tih pozdrav, smeh, šepet; tiha glasba / tih tek stroja; tiha hoja; streljanje je postajalo vse tišje / ekspr. v temi se plazijo tihi koraki
- 2. ki s svojim delovanjem povzroča malo hrupa, ropota: tih motor, stroj / tih potok, veter
- 3. ki s svojim vedenjem, ravnanjem ne povzroča hrupa: družba je postala tiha; otroci so tihi kot miške / konja sta tiha in mirna
// ki se zadržano vede, malo govori: njegov oče je tih mož; tiha in ponižna ženska / sprva je bil tih, potem se je razgovoril - 4. ki je brez hrupa, ropota: tih prostor, vrt; tiha soba; mesto je postalo tiho / tih večer; tiha noč
- 5. nav. ekspr. ki se ne izraža z govorjenjem: tih obup; tiha ljubezen; molk ni vedno tiho odobravanje; tiho privoljenje / v osmrtnicah prosimo tihega sožalja
- 6. pri katerem se ne govori: tihe demonstracije / tiho branje
- 7. ekspr. ki se dogaja, ne da bi se o tem veliko govorilo, pisalo: tiha reforma, revolucija; tihe spremembe
- 8. ekspr. ki se dogaja okolici prikrito, neopazno: vdaja se tihemu pijančevanju / mamila vodijo mlade v tihi samomor
- 9. ekspr. ki je brez vznemirljivih, razburljivih dogodkov; miren: tih dan; tiho življenje / tih spanec / star. odpluli so v tihem vremenu brezvetrnem
- 10. ekspr. ki se ne pojavlja v izraziti obliki, z veliko intenzivnostjo: tih sijaj; zrak je poln tihih vonjev / tiha eleganca obleke umirjena
● ekspr. zakonca imata tihi teden ne govorita, sta sprta; ekspr. ta človek je tiha voda ne kaže negativnih lastnosti; poroka je bila tiha brez svatovanja; ekspr. tiho pravilo ki se uveljavlja z navado; preg. tiha voda bregove dere na zunaj tih, miren človek je zmožen storiti kaj nepričakovanega
♦ ekon. tihi družabnik kdor vloži kapital v drugo, ne svoje podjetje zaradi udeležbe pri dobičku in izgubi; rel. tiha maša maša brez petja; tiha nedelja predzadnja nedelja pred veliko nočjo; šol. tiha vaja navadno krajša pismena naloga v šoli, s katero se utrjuje, preverja določeno znanje; tiha zaposlitev ali tiho delo samostojno delo učencev pri pouku, pri katerem vsak tiho opravlja svojo nalogo
tího prisl.: tiho brati; tiho so šli proti domu; tiho jokati; tiho odpreti vrata; tiho se strinjati s kom; tiho upa, da se bo vse srečno končalo / v povedni rabi: vse je bilo tiho; ves čas so tiho; tiho je kakor v grobu; biti tiho kot miš; kot grožnja ali boš tiho; elipt.: ti pa kar tiho; tiho, nekdo prihaja
● ekspr. nikomur ni tiho odgovori na vsako nasprotovanje, vsak izziv; vulg. namesto da bi povedali svoje mnenje, so pa tiho kot riti ga ne povejo
♦ muz. tiho označba za jakost izvajanja piano; zelo tiho označba za jakost izvajanja pianissimo; čedalje tišje označba za jakost izvajanja decrescendo
tíhi -a -o sam.: na tiho stopati natiho; ekspr. na tihem pisati pesmi natihem; po tihem jokati potihem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
tóda in toda vez. (ọ̑) - 1. v protivnem priredju za izražanje
- a) nasprotja s prej povedanim: rekel je, da bo pomagal, toda obljube ni izpolnil; natočila mu je poln kozarec, toda sama ni pila; zunaj ni bilo mrzlo, toda v kleti nas je kljub temu zeblo / elipt. potrebovali bi delavce, toda kaj, ko jih ne dobimo / previden je, toda odločen
● šel bi rad, toda.. Nič toda izraža pomislek, pridržek; ekspr. žalostno, toda resnično izraža ugotovitev, da je kaka stvar taka, kakršna je, čeprav je vredna obžalovanja - b) nepričakovanega: tipal je po temni veži, toda vrat ni našel; verjeli smo mu, toda on ni bil vreden našega zaupanja / mlad, toda že tako izkušen
// za omejevanje: veliko bere, toda samo pustolovske knjige; izvedel je vse, toda prepozno; prodam, toda le pod pogojem, da plačate takoj / to bi lahko izrazil samo umetnik. Toda še ta težko
- 2. na začetku (od)stavka za opozoritev na prehod k drugi misli: toda pogovarjajmo se rajši o čem drugem; toda to ni vprašanje, s katerim bi se tu ukvarjali / ekspr. toda čast komur čast, govoriti pa zna
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
trámvaj tudi tramváj -a m (ȃ; ȃ) - 1. električna cestna železnica: Ljubljana nima več tramvaja
// redko tramvajsko podjetje: biti zaposlen pri tramvaju - 2. vozilo ali skupina med seboj spetih vozil take železnice: pripeljal, ekspr. priropotal je tramvaj; stopiti na tramvaj, v tramvaj; peljati se s tramvajem; poln, prazen tramvaj; voznik tramvaja / nekdaj konjski tramvaj ki ga vleče konj; neskl. pril.: tramvaj vozilo
● pog., šalj. če ti ni prav, se lahko pritožiš na tramvaj komando se ne moreš nikamor pritožiti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
travmátičen -čna -o prid. (á) - 1. nanašajoč se na travmo; travmatski: travmatična okvara organa / travmatična nevroza
- 2. knjiž. zelo hud, zelo težek: travmatičen dogodek / travmatična doživetja / travmatične posledice
● knjiž. zgodovinarji imajo do nekaterih dogodkov travmatičen odnos poln predsodkov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
trébuh -úha m (ẹ́ ú) - 1. del človeškega ali živalskega trupa med prsmi in nogami nasproti hrbtenice: trebuh ga boli; živali se je napel trebuh; trebuh se veča, ekspr. raste; izbočiti trebuh; prerezati, razparati ovci trebuh; položiti roko na trebuh; suniti koga v trebuh; držati se za trebuh; kitov, konjski, ribji trebuh; mehek, okrogel, povešen, vdrt trebuh; riba s sploščenim, stisnjenim trebuhom; spodnji del trebuha; ima trebuh kot sod zelo velik
// ekspr. ima trebuh izbočen trebuh zaradi tolšče
// ptica je po trebuhu rumena po spodnjem delu telesa
// kot povelje trebuh noter, prsi ven
// trebušna stran telesa: leči, obrniti se na trebuh; plaziti se po trebuhu; mrtve ribe so plavale v vodi s trebuhom navzgor
// trebušna votlina (z organi): v trebuhu se mu nabira voda / boli, zavija, zbada ga po trebuhu; imeti bolečine, krče v trebuhu / govoriti iz trebuha govoriti brez premikanja ustnic, tako da se sliši, kot da glas prihaja iz trebuha - 2. nav. ekspr. izbočeni, širši del posode, predmeta: trebuh soda, vrča; vrat in trebuh steklenice / trebuh jadra del jadra, ki se ob vetru izboči
// grozeči trebuhi oblakov
// notranjost česa, zlasti votlega: letalo je v trebuhu nosilo bombe; tovorni prostor v trebuhu ladje / rovi v trebuhu gore
// spodnji del trupa (letala): zaradi okvare je letalo pristalo na trebuhu
● pog. dobivati trebuh rediti se v trebuh; ekspr. poseda po gostilnah in si pase trebuh veliko, z užitkom jé; (potegniti) trebuh noter s skrčitvijo mišic mu zmanjšati obseg; ekspr. tako je lačen, da se mu skozi trebuh vidi zelo; od smeha so se držali za trebuhe zelo so se smejali; ekspr. po trebuhu se plaziti pred kom pretirano ponižno se vesti, navadno iz koristoljubja; ekspr. iti s trebuhom za kruhom iskati zaslužek zunaj domačega kraja, domovine; pog. domov je prišla s trebuhom noseča; pog. ne zanima ga drugo, kot da ima poln trebuh da je sit; ekspr. vrnil se je s praznim trebuhom sestradan; preg. kdor hoče iti na Dunaj, mora pustiti trebuh zunaj na Dunaju je življenje zelo drago
♦ metal. razširjeni del plavža med jaškom in talilnikom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
tŕgec -gca m (ȓ) ekspr. manjšalnica od trg: trgec je poln ljudi / stanujejo deset minut iz trgca
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
trudapóln -a -o [u̯n] prid. (ọ̑ ọ́) star. poln truda, naporen: trudapoln dan;
njegovo življenje je trudapolno / trudapolno delo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
tvórast -a -o prid. (ọ̑) poln tvorov: tvorast vrat
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
úp -a m (ȗ) - 1. kar se upa: njegov up je bil beg; upi so se izpolnili, uresničili; ekspr. up se izjalovi, podre, razblini; mladostni upi so bili uničeni, ekspr. pokopani; zavreči nekdanje, vse upe; ekspr. slepiti se s praznimi upi; varljivi upi; upi za prihodnost / knjiž.: gojiti upe upati; vdajala se je upom, da je ne bodo zaprli
- 2. duševno stanje, ko se vidi možnost za rešitev iz težkega položaja; upanje: poznati up in strah; vzbujati potrtim ljudem up; poln upa je čakal zdravnika / ekspr. up se jim sveti v očeh
// duševno stanje, ko se zaželeno kaže mogoče, dosegljivo: ta zmaga je narode navdala z upom, da se bliža konec vojne; boriti se brez upa na zmago, star. zmage / zaspal je v upu, da bo naslednji dan boljše - 3. v povedni rabi izraža možnost uresničitve česa; upanje: malo upa je, da bo ozdravel; ni (več) upa, da jih kdo reši
- 4. ekspr., navadno s prilastkom kar lahko pomaga: njegov up so najnovejša zdravila; razvoj kmetijstva je up stradajočega človeštva / zadnji up so mu bili stari prijatelji
// kdor ima take lastnosti, da je lahko uspešen: igralec je bil največji up na prvenstvu; bil je up gledališča - 5. v prislovni rabi, v zvezi na up na upanje: dajati, kupovati, prodajati na up
● ni si delal upov, da bodo popustili ni mislil, da je mogoče; nima nobenega upa več, da bi ga našli živega ne upa več; publ. nimajo resnejših upov za napredek, dokler ne odpravijo napak možnosti; ekspr. izgubil je vsak, zadnji up, da ga bodo rešili ne upa več, ne zdi se mu več mogoče; star. vse svoje upe staviti na koga, v koga upati, pričakovati, da bo kdo dosegel, uresničil, kar se želi; mladi igralec vzbuja veliko upov o njem se meni, da bo glede na sposobnosti uspešen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
úpanje -a s (ȗ) - 1. duševno stanje, ko se vidi možnost za rešitev iz težkega položaja: upanje nastane, se okrepi, utrdi; ekspr. upanje v njem gori, pojema, se poraja, živi; ekspr. v njem je vstalo, zraslo novo upanje; umirati brez upanja; biti poln upanja; ekspr. iskra, plamen, žarek upanja / ekspr. upanje se jim sveti v očeh
// duševno stanje, ko se zaželeno kaže mogoče, dosegljivo: vdaja se upanju, da ga ne bodo odkrili; srečanje obeh državnikov krepi upanje na ustavitev atomskih poskusov; dosedanji dosežki vzbujajo upanje, da bo načrt uresničen; močno, negotovo, neutemeljeno, trdno, veliko upanje; upanje na službo, v zmago je bilo vse manjše / živi v upanju, da se bo sin vrnil / ob koncu pisma v upanju, da ste zdravi, vas prisrčno pozdravljam - 2. kar se upa: upanje se izpolni, uresniči, ekspr. splava po vodi; zavreči, ekspr. pokopati upanje; bolezen mu je uničila vsa upanja; slepiti se z upanjem na njihovo privolitev; majhno, veliko, skrito, tiho upanje
- 3. v povedni rabi izraža možnost uresničitve česa: ob atomski vojni ni nobenega upanja, da bi preživeli; le malo upanja je, da bodo dosegli drugo mesto; v tem položaju ni upanja na rešitev
- 4. ekspr., navadno s prilastkom kar lahko pomaga: to zdravilo je novo, zadnje upanje za bolnike / sin je bil njeno edino upanje
// kdor ima take lastnosti, da je lahko uspešen: bil je največje upanje gledališča; ti pesniki so upanje naše književnosti - 5. v prislovni rabi, v zvezi na upanje brez takojšnjega plačila ali jamstva za plačilo: ni jim hotel dati pijače na upanje; dobiti, kupiti kaj na upanje
● zanj ni več upanja njegovo stanje, položaj se ne bo izboljšal; umrl bo; dajati upanje dekle mu ni dajalo upanja ni kazalo naklonjenosti njegovemu snubljenju; v težavah jim je dajal upanje jih je spodbujal; zdravnik ne daje, nima dosti upanja, da bo pacient ozdravel meni, da je malo možnosti; novo zdravilo daje upanje v ozdravitev zaradi njegove uspešnosti je ozdravitev mogoča; imeti upanje še ima upanje, da bo prišla pomoč še upa; publ. nima nobenega upanja, da bi dosegel prvo mesto možnosti; publ. akcija nima upanja na uspeh ne kaže, da bo uspela; ekspr. izgubil je vsako, zadnje upanje, da ga bo našel ne upa več, ne zdi se mu več mogoče; izrazil je upanje, da se bodo še videli rekel je, da upa; star. staviti upanje na koga, v koga upati, pričakovati, da bo kdo dosegel, uresničil, kar se želi; z upanjem gledati v prihodnost meniti, da bo prihodnost boljša; ekspr. dežela upanja dežela, kjer bi se zaželeno lahko uresničilo
♦ mat. matematično upanje število, ki izraža povprečno vrednost spremenljivke; rel. vera, upanje, ljubezen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
úpapóln -a -o [u̯n] prid. (ȗ-ọ̑ ȗ-ọ́) knjiž. poln upanja: upapolna ljubezen;
upapolna mladost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
vàmp vámpa m (ȁ á) - 1. zool. del želodca prežvekovalcev, v katerem se kopiči hrana: ko je vamp poln, začne govedo prežvekovati; vamp in kapica
- 2. mn. goveji želodec kot hrana: kupiti, izplakovati vampe / goveji vampi
// jed iz majhnih kosov tega dela: jesti, kuhati vampe / vampi v omaki; vampi s krompirjem / pog. naročiti male, velike vampe malo, veliko porcijo te jedi
♦ gastr. tržaški vampi - 3. trebuh prežvekovalcev: voda je segala govedu do vampa; suniti vola v vamp; napet, velik vamp / dlaka na vampu
// ekspr. trebuh živali, zlasti velik, debel: vamp prašiča
// nizko trebuh človeka, zlasti velik, debel: vamp mu visi čez hlače / imeti prazen vamp biti lačen; skrbijo samo za svoj vamp samo zase - 4. nizko trebušast, požrešen človek: ta vamp bi vse pojedel / kot psovka vamp požrešni
- 5. ekspr. izbočeni, širši del posode, predmeta: vamp soda
// notranjost česa, zlasti votlega: tovor v vampu ladje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
vdolbínast -a -o [u̯b] prid. (í) poln vdolbin: vdolbinasta deska
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
vesél -a -o [eu̯] prid., veseléjši (ẹ̑) - 1. ki je v stanju veselja: skupina veselih otrok; od tistega dne ni bil več vesel; vesel je prepeval in vriskal; vesel je bil, da bi plesal; vesela družba ni hotela domov / evfem. ponoči ste bili malo preveč veseli hrupni
// ki je večkrat, rad v stanju veselja: tod živijo veseli ljudje; bil je vesel otrok / človek vesele narave / veseli Dolenjci / veselo mesto mesto z bogatim zabavnim življenjem
// ki izraža, kaže veselje: veseli glasovi otrok; vesel pogled, smeh; veselo petje, ukanje - 2. v povedni rabi ki občuti veselje, zadovoljstvo ob čem
- a) z rodilnikom: vesel je bil darila, pozdravov; otroško je vesel pohvale; zelo je vesel smuči / vesel je bil gostov bili so mu dobrodošli
// ta človek je vesel življenja rad živi - b) z odvisnim stavkom: bil je vesel, da ga je našel; vesel je, kadar se more z njim pogovoriti / vesel bodi, da si zdrav zadovoljen; vesel mora biti, da ima kaj jesti; vesel je, če lahko komu pokaže svojo zbirko rad jo pokaže
- 3. ki povzroča veselje, zadovoljstvo: vesel spomin; sporočiti veselo novico; pogovarjati se vesele reči / vzeti kaj z vesele strani
// poln veselja, prijetnega: to so bili veseli časi; imel je veselo mladost; čaka ga vesela prihodnost / vesela zabava; pokvariti veselo razpoloženje / kot voščilo želimo vam vesele praznike
// ki je zabavne, lahkotne vsebine: vesele pesmi; vesela zgodba / vesele besede - 4. ekspr. lahkotno se premikajoč, živahen: veseli metuljčki; vesele ribice / veseli oblaki, studenci; veseli plameni / stopati z veselim korakom
- 5. ekspr. svetle barve, živo pisan: veseli puloverji; veselo cvetje na oknih; griči z veselim zelenjem oklepajo dolino / plašči veselih barv
// svetel, bleščeč: vesela mesečina; veselo junijsko sonce - 6. z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se nanaša: praznovati veseli pust; minila je vesela mladost; prišla je vesela pomlad; z veselim upanjem obrezovati trto
● ekspr. pripravljati se za veseli dan poroko, svatbo; ekspr. čestitati za veseli dogodek rojstvo otroka; zastar. napisal je dve veseli igri veseloigri; knjiž. veselo oznanilo evangelij; star. to mu je dal iz veselega srca rad; veselega človeka ima še bog rad veseli, dobrovoljni ljudje so zelo priljubljeni
vesélo prislov od vesel: veselo skakati, se smejati; veselo žareče oči
// v povedni rabi izraža veselo razpoloženje: pri sosedovih bo zvečer veselo; ni tako veselo, kot se zdi
● star. veselo je gledati ljudi, kako plešejo prijetno; veselo mi je postalo pri duši občutil sem zadovoljstvo
veséli -a -o sam.: tudi najbolj veseli so utihnili; povej kakšno veselo šalo; pog. zapojmo eno veselo veselo pesem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
vesêlje -a s (é) - 1. stanje prijetne vznemirjenosti, ki se izraža v smehu, petju, živahnosti: vso družbo je zajelo veselje; ekspr. nalesti se veselja od tovarišev; prepustiti se veselju; spodbujati k veselju / ekspr. to je bilo veselje, ko so se srečali
// izražanje te vznemirjenosti: veselje se je sprevrglo v divjanje; vsepovsod vlada veselje; ekspr. mesto hrumi od veselja; hrupno, praznično veselje; trenutki veselja / na vrtu se je začelo razvijati ljudsko veselje; opustiti ponočno veselje veseljačenje - 2. prijetno duševno stanje, ki se izraža v vedenju, odnosu do življenja: prinesti komu veselje in mir; ekspr. veselje kar kipi v njem; živeti v sreči in veselju; vir veselja / ekspr. v tej deželi je doma, prebiva veselje so ljudje veseli
// ekspr. veselje mu je sijalo iz oči; njegov nasmeh je poln veselja
// čustvo, ki ga povzroči kaj ugodnega, zaželenega: ob pogledu na otroke ga je prevzelo veselje; ni jim maral greniti veselja; pokazati veselje nad darilom; jokati, vzklikati od veselja; ekspr. kar sije, se topi od veselja zelo je vesel; čisto, ekspr. neizmerno veselje; solze veselja / z učenjem jim dela veselje; ima veselje, če jih lahko spre; z igračo je otroku naredil veliko veselje ga je zelo razveselil; to mi je v veliko veselje - 3. kar ima kdo rad, mu je prijetno: pravljice so otroško veselje; vsak človek ima kakšno veselje; ne kratite mu veselja, da hodi v hribe / pripraviti komu veselje razveseliti ga
// ekspr. oblaki so prinašali dež namesto zimskega veselja snega
// v povedni rabi, z nedoločnikom izraža prijetnost dejanja, ki ga izraža nedoločnik: veselje ga je gledati, kako dela; veselje je hoditi po tako lepih krajih; studenec je hladen, da ga je veselje piti / ima avtomobil, da ga je veselje pogledati ima zelo lep, zelo dober avtomobil - 4. pozitiven odnos, zaradi katerega se zdi kaj, ukvarjanje s čim prijetno, zaželeno: razviti, vzbuditi v kom veselje do glasbe, za glasbo; na to šolo se je vpisal iz veselja do kemije / imeti veselje do vrta, za vrt, z vrtom / uredili bodo igrišče, naj ima mladina veselje / slikati iz veselja
// vnema, prizadevnost: veselje, s katerim se je lotil dela, se je izgubljalo / z veseljem prebira njegova dela rad; z veseljem jim je zapel / kot vljudnostna fraza: z veseljem vas pozdravljamo med nami; z veseljem sprejmemo vaše povabilo
// v medmetni rabi, v zvezi z veseljem izraža vljuden sprejem predloga, pritrditev: boste prišli? Z veseljem - 5. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi da je veselje zelo: vojaki so izurjeni, da je veselje; zdravi so, da je veselje; gre gladko, da je veselje / sedli so na sani in je šlo, da je bilo veselje zelo hitro; napivalo se je, da je bilo veselje dosti; krompir je obrodil, da je bilo veselje obilno, bogato
// zelo dobro: plava, pleše, da je veselje; zapel je, da je bilo veselje / lotila se je gospodinjstva, da je bilo veselje zelo uspešno; plezali so, da je bilo veselje zelo spretno
● otroci ji delajo veselje se razvijajo, ravnajo tako, kot si želi; z njim, redko nad njim nimam nobenega veselja ni tak, kot si želim; vznes. šel je v nebeško veselje umrl je; ekspr. kratko veselje — dolga žalost; ekspr. vsako tele ima svoje veselje izraža dopuščanje sicer nespametnega, neprimernega govorjenja, ravnanja koga
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
viháren -rna -o prid. (á ā) - 1. nanašajoč se na vihar: viharni sunki; viharni vrtinec / viharni veter / viharen dan; viharno obdobje / viharno vreme / viharno morje / viharno ozračje
- 2. ekspr. zelo hiter, živahen: viharen ples / viharen razvoj tehnike
- 3. ekspr. zelo močen, silovit: viharno ploskanje / viharno navdušenje / viharna čustva
- 4. ekspr. poln vznemirljivih, razburljivih dogodkov; nemiren, buren: viharni časi / viharno življenje
- 5. ekspr. čustveno neuravnovešen, razburljiv: viharen fant / viharen značaj
● ekspr. viharna razprava ostra
vihárno prisl.: viharno govoriti, spodbujati; viharno ploskati nastopajočim / v povedni rabi jutri bo vroče in viharno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
vihràv -áva -o prid. (ȁ á) - 1. ki dela hitre, silovite gibe: vihrav delavec ga je po nesreči sunil z držajem; pazi, kako delaš, ne bodi tako vihrav / ekspr. vihrave roke / vihravo vedenje
// ekspr. vihrajoč: vihravi lasje; vihrave zastave - 2. ki nepremišljeno, hitro reagira, se odloča: vihrav fant; vihrav, kot je, tega ne bo dosegel; vihravo dekle / ima vihrav značaj
// ekspr. poln nepremišljenih, hitrih odločitev, ravnanj: vihrava mladost; vihravo življenje umetnikov / vihravo obdobje življenja / pošiljal ji je vihrava pisma
// ekspr. nepremišljen, neizdelan: vihravi napadi nogometnih igralcev / vihrave odločitve / vihrave poteze slikarja - 3. ekspr. spremenljiv, nestalen: vihravo jesensko vreme
vihrávo prisl.: vihravo hoditi; vihravo je nadaljevala z delom; vihravo veseli ljudje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
vitálen -lna -o prid., vitálnejši (ȃ) - 1. ki je bistven za ohranjanje življenja: vitalni organi človeka; vitalni procesi v telesu; vitalne funkcije organov; vitalne potrebe bitja / vitalni deli rastline / vitalna moč življenjska
// knjiž. ki je bistven za obstoj, nadaljnji potek česa; ključen, osnoven: vitalni pogoji za delo; to je za nas vitalno vprašanje - 2. sposoben za življenje, obstajanje: vitalen rod; vitalna živalska vrsta / vitalna družba; vitalna narodna skupnost / hišna goba v lesu ni več vitalna živa
- 3. poln življenjske moči, volje do udejstvovanja: kdor se ukvarja s športom, je bolj vitalen; vitalna, razgibana osebnost; stara je, pa še zmeraj zelo vitalna / vitalna institucija
♦ filoz. vitalna sila življenjska sila; med. vitalna indikacija za operacijo zdravstveni znaki, po katerih je operacija nujna za ohranitev življenja; vitalna kapaciteta pljuč količina zraka, ki se izdihne po najglobljem vdihu; soc. vitalna statistika statistika, ki zbira in proučuje podatke o rojstvu, smrti, rodnosti, porokah prebivalstva; šport. vitalna točka pri karateju mesto na telesu, na katerem lahko uresničen udarec povzroči hudo poškodbo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
votlíkav -a -o prid. (í) geogr. poln votlinic, votlin: votlikav apnenec;
kraška tla so votlikava
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
votlínast -a -o prid. (í) - 1. poln votlin: votlinasta skalna stena; kraška tla so votlinasta
- 2. podoben votlini: votlinast prostor
// ekspr. značilen za votlino: votlinasta tema
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
votlíničast -a -o prid. (ī) poln votlinic: votliničast kamen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
vragolíja -e ž (ȋ) ekspr. - 1. presenetljivo, predrzno, hudobno dejanje, narejeno zaradi razposajenosti, zabave: izmisliti si vragolijo; počenjati, zganjati vragolije; fantovske vragolije / biti poln vragolij
- 2. dejanje, ki zahteva veliko spretnost, zabava in vzbuja občudovanje: znati vse mogoče vragolije; vragolije akrobata, hipnotizerja / glasbenik je s kitaro uganjal prave vragolije
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
vráža -e ž (á) verovanje, prepričanje, da lahko kaka stvar, dejanje na razumsko nedoumljiv način vpliva na usodo, življenje koga: prepričanje, da črna mačka, ki komu prečka pot, prinaša nesrečo, je vraža;
narediti kaj iz vraže;
biti poln vraž / zapisovati, zbirati vraže; verjeti v vraže / prazne, praznoverne vraže; ljudske vraže
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
vrhovàt -áta -o prid. (ȁ ā) - 1. ki ima velik, izrazit vrh; vrhat: vrhovato drevo
- 2. star. zvrhan: vrhovat jerbas jabolk / nameriti vrhovato mero
vrhováto prisl.: vrhovato poln
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
vríniti -em dov. (í ȋ) - 1. s silo, potiskanjem spraviti kaj v kak ozek prostor: vriniti pismo v poln nabiralnik; uspelo mu je vriniti se v prepoln avtobus / vriniti roko med komolec in telo nasprotnika
- 2. narediti, da pride kaj v ozek, tesen prostor med čim: vriniti garažo med hišo in ograjo / vriniti besedo med vrstici
- 3. reči v premoru med govorjenjem drugega: vrinil je skeptično pripombo; ni mogel prej vriniti vprašanja / ne da se spremeniti, je vrinil
- 4. doseči, da kdo proti volji drugih, neupravičeno kam pride: pazi, da kdo koga ne vrine v vrsto; vriniti se med čakajoče / v hišo so vrinili še eno stranko / vriniti koga v seznam
// zvijačno, prikrito vključiti koga v kako skupnost: med partizane, v organizacijo so vrinili svoje agente; vrinil se je v njihovo družbo - 5. narediti, da proti volji koga pride kaka beseda ali besedilo v določeno besedilo: v pogodbo so uspeli vriniti še en člen
- 6. doseči pri kom, da kljub odporu kaj vzame, sprejme: vrinil je kupcu blago; vrinila mu je denar, čeprav se je branil / vriniti bralcu svoje nazore, mnenje vsiliti
// s prizadevanjem doseči pri kom, da pristane na kako razmerje s kom: vrinil mu je svojo hčer / vriniti komu koga za pomočnika; vrinil se jim je za prijatelja
vríniti se - 1. nezaželeno priti v ozek, tesen prostor med čim: med oko in lečo se je vrinila smet
- 2. nezaželeno priti v kako stvar, pojav: v jezik se je vrinilo dosti tujih besed; med prepisovanjem so se v besedilo vrinile napake / te navade so se vrinile v naše življenje
// nezaželeno pojaviti se v zavesti: vrinila se mu je misel, da bi vse povedal; vrinil se ji je spomin na prvo srečanje
vrínjen -a -o: vrinjeni del besedila
♦ lingv. vrinjeni l l, ki je nastajal v glasovni skupini med ustničnikom in j; vrinjeni stavek stavek v drugem stavku ali zvezi stavkov, s katerima ni skladenjsko povezan
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
vročekŕven -vna -o prid. (ŕ r̄) ekspr. - 1. ki se hitro zelo razburi, čustveno razvname: vročekrvni fantje; na jugu so ljudje bolj vročekrvni in strastni
- 2. bojevit, vnet: vročekrven ideološki nasprotnik / vročekrvna sodba, trditev
- 3. poln čustev, strasten: vročekrvno dekle
● ekspr. vročekrven konj isker, živahen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
vročíčen -čna -o prid. (ȋ) - 1. nanašajoč se na vročico: vročičen bolnik; bila je vročična in v nezavesti / vročične oči bolnika; vročične roke / vročični prividi; vročične blodnje; vročične lise na licih / biti v vročičnem stanju
- 2. ekspr. poln nemira, vznemirjenosti: po glavi so se mu podile vročične misli; vročična razdvojenost, veselost / vročične priprave na tekmovanje / vročično življenje ji je pustilo sledove na obrazu nemirno, pustolovsko
● ekspr. opaziti je vročično diplomatsko dejavnost zelo povečano
vročíčno prisl.: vročično pričakovati kaj; vročično svetleče se oči; sam.: vzdihi vročičnih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
vrtáčast -a -o prid. (á) - 1. podoben vrtači: vrtačasta globel
- 2. poln vrtač: vrtačast svet
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
začímba -e ž (ȋ) snov, ki daje hrani prijeten, navadno ostrejši okus: dodajati hrani začimbe;
močna začimba;
sol, poper in druge začimbe;
pren., ekspr. članek je poln senzacionalističnih začimb
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
zaderíka1 -e ž (í) knjiž. trska, iver: zaderika se ji je zabodla v prst;
pod je poln zaderik
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
zaderíkast1 -a -o prid. (í) knjiž. poln trsk, iveri: zaderikast pod
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
zadonéti -ím dov. (ẹ́ í) - 1. dati poln, nizek glas: orgle so zadonele in slovesnost se je začela; brezoseb. udaril je po deblu, da je zadonelo
- 2. doneč se razširiti: petje je zadonelo po dolini
- 3. ekspr. nastopiti, pojaviti se: piker posmeh je zadonel v njegovih besedah
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
zagnánost -i ž (á) ekspr. veliko navdušenje, vnema: njegova zagnanost ni popustila;
delati z zagnanostjo;
biti poln mladostne zagnanosti;
zagnanost pri odkrivanju novega / delovna zagnanost
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
zagòn -ôna m (ȍ ó) - 1. dejanje, s katerim se spravi kaj v delovanje, tek: ročni zagon motorja ga je utrudil; zagon turbine / zagon kolesa
// v zvezi z v stanje delovanja, teka česa: spraviti motor v zagon / stroj je v zagonu - 2. velika stopnja psihične pripravljenosti za kako delo: zagon mu pada, pojema, raste; ta misel mu je dajala zagon; delati kaj z velikim zagonom; biti poln zagona / delovni, ustvarjalni zagon
- 3. publ., s prilastkom hiter, močen razvoj zlasti kake dejavnosti: industrijski zagon dežele; zagon gospodarstva / kratkotrajni zagon kakega gibanja
- 4. dejanje, s katerim se naredi, povzroči, da gre, pride žival pod nadzorstvom na določeno mesto: zagon krav v ogrado
● knjiž. zagoni vetra sunki; publ. delavci so bili neprestano v zagonu so neprestano delali; publ. zbrati sredstva za zagon tovarne za začetek normalnega delovanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
zagostíti -ím dov., zagóstil (ī í) narediti kaj s čim dodanim (bolj) gosto, polno: jed zagostimo s krompirjem;
zagostiti golaž z moko / zagostiti rušo s travozagostíti se postati (bolj) gost, poln: gozd se zagosti; krošnja se zagosti šele tretje leto
zagoščèn -êna -o: juha, zagoščena s prežganjem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
zalèt -éta m (ȅ ẹ́) - 1. hitro premikanje z namenom dobiti zadostno hitrost, silo za določeno dejanje: z zaletom preskočiti potok; zalet za skok / vzel je zalet in skočil / odbiti sovražnikov zalet
- 2. šport. del smučarske skakalnice od vrha do odskočišča; zaletišče: skrajšati zalet; skakalnica ima trd zalet / spustiti se z najvišjega zaleta
- 3. ekspr. polet, zagon: delati z velikim zaletom; biti poln zaleta / igralčev nastop je brez zaleta / publ. industrijski razvoj je v polnem zaletu
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
zaplíniti -im dov. (í ȋ) s plinom razkužiti: zapliniti bolniško sobo;
zapliniti garjavo žival
● njegovo družino so v taborišču zaplinili usmrtili s plinomzaplíniti se postati poln plina, plinov: rov se je zaradi pomanjkljivega zračenja zaplinil
zaplínjen -a -o: zaplinjena jama; zaplinjeno stanovanje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
zapolníti in zapólniti -im [u̯n] dov. (ī ọ́) - 1. s kako snovjo narediti, da prazen prostor v čem, med čim preneha obstajati: zapolniti reže med zidaki z malto; zapolniti špranje s kitom / ilovica je zapolnila razpoke; plaz je zapolnil kotanjo napolnil
// s svojo postavo je zapolnil okvir vrat; pren. zapolniti praznino, ki je nastala po odhodu tujih strokovnjakov; zapolniti vrzeli v znanju
// narediti, da so prazni deli kake površine polni: zapolniti stene s slikami; zapolniti stran z ilustracijo - 2. narediti, da se v kakem še razpoložljivem času kaj dogaja: zapolniti z glasbo čas med govornimi oddajami; zapolniti premor z zabavnimi prizori
♦ lingv. zapolniti zev z j odpraviti jo
zapolníti se in zapólniti se postati poln: jama se je sčasoma zapolnila s prodom
zapólnjen -a -o: z jalovino zapolnjeni rovi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
zasítiti -im dov. (í ȋ) - 1. narediti, povzročiti, da postane kdo tako sit, da mu je hrana odveč, nezaželena: tečna jed človeka hitro zasiti
- 2. ekspr. narediti, povzročiti, da postane komu kaj odveč, nezaželeno zaradi prevelike količine, stopnje: zasititi koga z obljubami / zasititi jezik z narečnimi izrazi / zasititi svojo strast; zasititi željo koga po potovanjih
- 3. fiz. narediti, povzročiti, da kaka snov sprejme vase največjo mogočo količino česa: zasititi zrak s paro
- 4. publ. z veliko količino blaga narediti, povzročiti, da je ponudba večja od povpraševanja: zasititi trg / zasititi potrošnjo
zasítiti se - 1. postati tako sit, da je hrana odveč, nezaželena: pri jedi se takoj zasiti / zasititi se s sladkarijami
- 2. ekspr. postati komu kaj odveč, nezaželeno zaradi prevelike količine, stopnje: zasititi se ljubezni / zasititi se sonca in morja / zasititi se družbe koga
- 3. fiz. sprejeti vase največjo mogočo količino česa: zrak se je zasitil s paro / les se je zasitil z vlago
- 4. publ. postati tako poln blaga, da je ponudba večja od povpraševanja: trg se je zasitil
zasíčen -a -o: z vlago zasičen zrak; trg je zasičen
● zasičen vonj vonj, katerega izrazitost, polnost ne more biti še večja
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
zaúpanje -a s (ȗ) prepričanje, da je kdo sposoben, voljen narediti, kar se pričakuje: z delom upravičiti zaupanje koga;
delavci so izkušeni, zato uživajo zaupanje;
poln zaupanja prositi koga za pomoč / imeti zaupanje vase // prepričanje, da je kdo pošten, iskren: zlorabiti zaupanje koga; ekspr. v slepem zaupanju mu je verjela // prepričanje, da je kaj dobro in da bo dobro vplivalo na uresničitev določenih pričakovanj: zaupanje lastni moči / zaupanje v razum
● publ. večina volivcev mu je izrazila zaupanje je glasovala zanj; knjiž. podarjati komu zaupanje zaupati vanj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
zbalansírati -am tudi izbalansírati -am in zbalancírati -am tudi izbalancírati -am dov. (ȋ) - 1. spraviti v ravnotežje: zbalansirati jadrnico / zbalansirati krmilno napravo
- 2. ekspr. loveč ravnotežje prinesti: srečno je zbalansiral poln pladenj na mizo
zbalansíran tudi izbalansíran in zbalancíran tudi izbalancíran -a -o: zbalansirano krmilo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
zélnat1 -a -o [u̯n] prid. (ẹ̑) poln zeli: zelnata njiva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
zlát -a -o prid. (ȃ á; četrti pomen ȃ) - 1. nanašajoč se na zlato: najti v pesku zlata zrna; zlata žila / zlati rudnik; zlata ruda / zlate zaloge / poljud. zlati pesek zlatonosni pesek
// ki je iz zlata: zlat nakit, prstan; napisati ime na spomenik z zlatimi črkami; zlata krona / zlati okviri slik pozlačeni; zlate kupole / pog. zlat(i) zob ki ima zlato krono
// zlata kolajna, medalja kolajna, medalja, ki se podeli za prvo mesto v posameznih športnih disciplinah; zlata obreza obreza, na katero se nanese tanka plast zlata - 2. take barve kot zlato: zlati čevlji; pletenine z zlatimi nitkami / ekspr. zlati sončni žarki / poljud. zlata bronsa bakrova bronsa
// zlata barva
// ekspr. rjavkasto, rdečkasto rumen: dekle z zlatimi lasmi; piti zlato kapljico; zlata pšenica / zlati oktober - 3. ki predstavlja petdeseto obletnico česa: zlati jubilej organizacije / praznovati zlato poroko petdesetletnico poroke
- 4. ekspr. zelo dober, dobrosrčen: bil je zlat človek, iskren prijatelj; ima zlate starše; bil bi zlat, če ne bi pil / tisti dan je bila vsa zlata in je vsem stregla ustrežljiva, pozorna
// v nagovoru moj zlati otrok, varuj se
// ki vzbuja zelo pozitiven čustveni odnos: bili so zlat razred; ta otrok je zlat / v nagovoru sinek moj zlati, hitro se vrni - 5. ekspr. zelo dragocen, koristen: ni poslušal zlatega nauka; to so zlate besede; zlato spoznanje / posnemati zlat zgled koga; zlato pravilo pravilo, ki ga je v kaki zadevi zelo koristno upoštevati
// zelo ugoden: ponuja se mu zlata priložnost / bili so zlati časi za špekulante - 6. ekspr. poln uspehov, pomembnih del: minili so zlati časi reprezentance; zlati vek italijanskega slikarstva; zlata doba znanosti
// poln zadovoljstva, sreče: zlati trenutki življenja; zlata mladost, prihodnost / sanjati zlate sanje - 7. ekspr. zvonek, svetel: ima zlat glas; zlat smeh
- 8. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se nanaša: izgubil je svoj zlati mir; zlata resnica, sreča; hrepeni po zlati svobodi; zlato upanje
● ekspr. imaš zlat čas, da to narediš veliko prostega časa; ekspr. to je zlatega denarja vreden delavec zelo dober, marljiv; ekspr. obljubljal ji je zlate gradove srečo, bogastvo; ekspr. to dejanje bo zapisano v zgodovini z zlatimi črkami dobilo bo pomembno mesto, ohranilo se bo v častnem spominu; ekspr. ta obrt je zanj zlata jama prinaša mu zelo velik dobiček; ekspr. njegovo ime je zapisano v zlati knjigi zgodovine on je zelo zaslužen; učenca so vpisali v zlato knjigo nekdaj v knjigo z imeni odličnjakov; ekspr. to zbirko poezij so označili za zlato knjigo izredno dobro knjigo; iron. zlata mladina razvajeni mladi ljudje, zlasti iz bogatejših družin; ekspr. zlata mrzlica povečano iskanje zlata; zlata parmena jesensko jabolko rumene barve z rdečimi progami, lisami; otr. ti si pa danes zlata ptička kot pohvala pri jedi si prvi pojedel; zlate ribice akvarijske ribe zlasti zlato rumene barve; ekspr. ta fant ima zlate roke zna dosti stvari spretno narediti, izdelati; ekspr. bila je dobrega srca in zlatih rok zelo radodarna; ekspr. držati se zlate sredine biti zmeren, v ničemer ne pretiravati; ekspr. vkovati koga v zlate verige dati mu dober gmotni položaj, a odvzeti mu samostojnost; zlato jabolko kaki; zlato runo v grški mitologiji runo zlatega ovna s čudežnimi lastnostmi; red zlatega runa nekdaj visoko avstrijsko in špansko viteško odlikovanje za plemiče in državne voditelje; ekspr. ima zlato srce je zelo dobrosrčen; zlato tele po bibliji zlat kip živali, ki so ga častili Izraelci med Mojzesovim bivanjem na gori Sinaj; ekspr. častiti zlato tele bogastvo, denar; preg. zlat ključ vsaka vrata odpre z denarjem se vse doseže; preg. srednja pot — zlata pot najbolj priporočljiva je zmernost, umerjenost v vsem; preg. dokler prosi, zlata usta nosi, kadar vrača, hrbet obrača dokler prosi, govori zelo prijazno, hvaležno, ko pa bi bilo treba dobljeno vrniti, je neprijazen, nehvaležen; preg. rana ura — zlata ura če se začne zgodaj delati, se veliko naredi
♦ agr. zlati delišes sladko rumeno zimsko jabolko, po izvoru iz Amerike; astr. zlato število število, ki določa zapovrstnost leta v Luninem krogu; bot. zlati grmiček zdravilna rastlina z drobnimi rožnatimi cveti; tavžentroža; zlati klobuk rastlina z velikimi temno rožnatimi cveti z nazaj zavihanimi listi, Lilium martagon; zlato jabolko gorska rastlina s pokončnim steblom in oranžnim rjavo lisastim cvetom z nazaj zavihanimi listi; kranjska lilija; ekon. zlate palice zlato v obliki kvadrov; zlate rezerve zlato, ki ga ima centralna banka; zlata valuta denarni sistem, v katerem je vrednost denarne enote določena z vrednostjo zlata; etn. zlati očenaš molitev v obliki dvogovora med Kristusom in Marijo, nastala med ljudstvom; film. zlati lev priznanje za najboljši film mednarodnega festivala v Benetkah; velika zlata arena priznanje za najboljši film puljskega festivala; filoz. zlato pravilo (moralnega vedenja) po Kantu pravilo, po katerem naj človek ne stori drugim, česar ne želi, da drugi storijo njemu; geom. zlati rez daljice točka na daljici, ki deli daljico na dva dela tako, da je razmerje med daljico in večjim delom enako razmerju med večjim in manjšim delom; med. zlata žila bolezenska razširitev vene ob zadnjični odprtini; muz. zlata plošča plošči podobno priznanje, ki se podeli izvajalcu za 50.000 prodanih plošč; obl. zlata košuta najvišje priznanje na mednarodnem sejmu mode v Beogradu; šport. zlata lisica priznanje, ki se podeli najboljši tekmovalki na tradicionalnem ženskem tekmovanju v slalomu in veleslalomu na Pohorju; um. zlati oltar rezljan in bogato pozlačen leseni oltar, značilen za 17. stoletje; zlati rez sorazmerje med dvema količinama, pri katerem je razmerje med večjo in manjšo količino enako razmerju med večjo količino in celoto; vrtn. zlati šeboj grmičasta vrtna ali lončna rastlina z dišečimi rumenimi ali rjavimi cveti, Cheiranthus cheiri; zool. zlata minica hrošč bleščeče rumenkasto zelene barve, ki se hrani s cvetnim prahom, Cetonia aurata
zláto prisl.: posoda se je zlato svetila; zlato obrobljena očala; zlato vezeni plašči / piše se narazen ali skupaj: zlato pisano ali zlatopisano listje; zlato rjava skorja
zláti -a -o sam.: dvorana je bila v belem in zlatem; star. dal mu je pet zlatih zlatnikov
// ljubk., kot nagovor: zlata moja, nič ne skrbi; zdaj pa spančkaj, zlato moje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
zvézdnat -a -o prid. (ẹ̑) - 1. poln zvezd: zvezdnato nebo / zvezdnata noč / zvezdnata zastavica
- 2. knjiž. zvezden: zvezdnat utrinek / dvigniti se v zvezdnate višave
♦ vrtn. zvezdnata magnolija grm z velikimi belimi zvezdastimi cveti pred olistanjem, Magnolia stellata
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
zvijáča -e ž (á) - 1. dejanje, ravnanje, s katerim kdo z zavajanjem koga v zmoto skuša doseči svoj namen: nasesti zvijači; uporabiti zvijačo; dobiti, doseči, izvedeti, vzeti kaj z zvijačo; premagati koga z zvijačo; hudobna, podla zvijača; ženska zvijača / ekspr. biti poln zvijač / policijska, pravna zvijača / nastaviti komu zvijačo past
- 2. trik: naučil se je majhnih zvijač; pokazal je nekaj zvijač s palico / kuharske zvijače
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
zvóčen -čna -o prid., zvóčnejši (ọ̄ ọ̑) - 1. nanašajoč se na zvok: zvočni pojavi / zvočna naprava, priprava / zvočni signal, znak / zvočni dražljaj / dosegati posebne zvočne učinke; zvočni vtis govora; zvočna podoba besede; zvočna skladnost / zvočni časopis na (magnetni) trak ali kaseto posneti aktualni članki ali obvestila za slepe; zvočni film film z dialogi, glasbo in šumi; zvočni zapis; zvočno sporočilo / zvočna in toplotna izolacija / zvočna hitrost; zvočna jakost
● prebiti zvočni zid biti hitrejši od zvoka
♦ elektr. zvočni ojačevalnik; film., gled. zvočni efekt zvok, ki spremlja dogajanje; učinek, ki ga zvok doseže; film., rad. zvočna oprema ustrezna glasba, šumi v radijski oddaji, filmu; muz. zvočni tlak tlak, merjen po frekvenci in jakosti zračnih tresljajev; rad. zvočni posnetek; zvočni rekviziti priprave, s katerimi se povzročajo zvoki v kaki oddaji, igri; zvočna kulisa gramofonski ali magnetofonski posnetek zvokov, šumov za ustvarjanje iluzije prizorišča; zvočna omarica zabojčku podobna naprava z zvočnikom, zvočniki; zool. zvočni mehur organ za krepitev glasu pri nekaterih živalih - 2. ki lepo, dobro zveni: zvočen glas; pesnikov jezik je zvočen; zvočne orglice / odmev je napolnil zvočne oboke grajskih dvoran
zvóčno prisl.: zvočno in slikovito izraziti; zvočno bogat, poln
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
zvŕhan -a -o prid. (r̄) poln bolj kot do vrha, roba: na mizi je stal zvrhan pehar jabolk;
prinesla je zvrhano skledo štrukljev / nameriti zvrhan liter moke; zvrhan mernik pšenice; dati česa zvrhano mero / zvrhan voz smrekovih hlodov visoko naložen // ekspr. poln do vrha, roba: zvrhan kozarec, vrč vina
● ekspr. prinesel je zvrhan koš novic zelo veliko; ekspr. ima zvrhano mero križev in težav zelo veliko; ekspr. ima zvrhano mero talenta zelo je talentiranzvŕhano prisl.: zvrhano naliti; zvrhano poln jerbas
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
žábast -a -o prid. (á) - 1. podoben žabi: žabasta oblika / ljubk., kot nagovor ti žaba žabasta
- 2. ekspr. poln žab: ostudna žabasta voda
žábasto prisl.: žabasto odpreti usta
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
žálosten -tna -o prid., žálostnejši (á) - 1. ki je v stanju žalosti: tolažiti žalostnega človeka; žalosten je zaradi smrti očeta; v nesreči so žalostni vzdihovali; ekspr. do smrti, na smrt žalosten / v osmrtnicah z žalostnim srcem sporočamo
// ki izraža, kaže žalost: žalosten obraz, pogled / žalostno petje - 2. v povedni rabi ki občuti žalost, nezadovoljstvo ob čem: žalostni so, ker jim ne pišejo / star. žalosten je svojih otrok nezadovoljen je z njimi
- 3. ki vsebuje kaj, kar povzroča žalost, duševno bolečino: obujati žalostne spomine; žalostna misel, novica / v osmrtnicah sporočamo žalostno vest
// ki vzbuja sočutje, obžalovanje: žalosten konec zgodbe; žalostno dejanje / odpravljati žalostne posledice povodnji
// poln žalosti, trpljenja: biti kriv žalostne nesreče, usode koga / žalostni časi; žalostne razmere; žalostno življenje / žalostna zgodba / žalostne izkušnje - 4. ekspr. enoličen, pust: žalostna pokrajina / žalostna jesenska polja prazna, pusta
// ki je sive, temne barve: žalosten videz knjige / žalostna megla / žalosten jesenski dan meglen, deževen; žalostno vreme / žalostne barve
// medel, slaboten: žalostna razsvetljava; žalostno jesensko sonce - 5. ekspr. zelo slab: žalosten videz avtomobila po nesreči; hiša je v žalostnem stanju / žalostno znanje / ima žalostne nazore o življenju; žalosten sloves nekaterih gostiln / da se kaj takega lahko pripeti tudi drugim, je žalostna tolažba zame
// zelo nizek: številke o naraščanju proizvodnje so žalostne / žalostna udeležba na sestanku / dobiti bolj žalostno pomoč
● publ. žalosten rekord ceste prvo mesto po številu nesreč; zastar. žalostna koračnica žalna koračnica; star. žalostna pesem žalostinka; iron. vitez žalostne postave kdor zaradi svojega vedenja, videza vzbuja usmiljenje, sočutje; knjiž. žalostna vrba vrba žalujka
♦ rel. Žalostna Mati božja; um. slika, kip Žalostne Matere božje slika, kip sedeče Kristusove matere z mrtvim sinom v naročju
žálostno - 1. prislov od žalosten: žalostno se držati; žalostno živeti; žalostno smešen
♦ muz. žalostno označba za izraz izvajanja triste - 2. ekspr., v povedni rabi zelo slabo: pri sosedu je žalostno, odkar nimajo zaslužka / z bolnikom je žalostno
// izraža odklanjanje česa, nezadovoljstvo s čim: žalostno je, da morajo ljudje tako slabo živeti; žalostno je poslušati take neumnosti; žalostno se nam zdi tako dolgo čakati / elipt. žalostno, da tega ne veš / v medmetni rabi ogoljufal da ga je, žalostno; sam.: doživeti kaj žalostnega; tolažiti žalostne
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
žár -a in -ú m (ȃ) - 1. močna, zlasti rdečkasta svetloba: žar na zahodu ugaša; jutranji, večerni žar / knjiž. žar novega dne zarja, zora
// lunin žar; žar bliska, požara je razsvetlil okolico; žar sonca, zvezd / knjiž. žar draguljev sijaj, lesk
// knjiž. velika pripeka, vročina: umakniti se z opoldanskega žara v senco; poletni žar - 2. goreča, tleča snov: pogasiti, razpihati žar; razgorevanje žara
// svetloba, ki jo daje taka snov: žar dogorevajoče sveče je medlo osvetljeval prostor
// toplota, ki jo daje taka snov, zlasti žerjavica: greti se ob žaru ognja; zažgati meso na premočnem žaru / peči jedi na žaru, nad žarom - 3. priprava z rešetko, ploščo za pečenje navadno nad žerjavico; raženj: prenesti, prestaviti žar; stresti oglje na žar / na žaru pečene ribe / električni žar
- 4. visoka stopnja čustvene vznemirjenosti, razgibanosti: pesnika navdaja nenavaden žar; biti poln notranjega žara / imeti veliko žara za skupno stvar biti zelo zavzet zanjo
// govoriti, peti z žarom; lotiti se dela z mladostnim žarom in navdušenjem
// z oslabljenim pomenom izraža pomen samostalnika, na katerega se veže: žar ljubezni ugaša; žar upanja še tli v njem - 5. glagolnik od žareti: žar segrete kovinske palice, žice / opazovati žar sonca / žar večernega neba / segreti do žara
● knjiž. tvoj pogled je v mojem srcu zanetil žar vzbudil močno ljubezensko čustvo; knjiž. žar njegove osebnosti je začel ugašati privlačnost, priljubljenost; knjiž. slepi ga žar svetlobe močna, slepeča svetloba
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
žêljen in želján žêljna -o tudi -ó prid. (é ȃ ē) - 1. z rodilnikom ki ima (veliko) željo po čem: časti in slave željen človek; željni počitka, so sedli v travo; ljudstvo, željno zabave / ekspr. poljubov željna usta
- 2. poln želj: željno pričakovanje / z željnim očesom se je oziral proti domu
- 3. zastar. želen, zaželen: prišel je do željne delavnice
žêljno tudi željnó prisl.: željno je čakal njene vrnitve
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
žíličast -a -o prid. (í) poln žilic: žiličast obraz
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
žlebovít -a -o prid. (ȋ) poln žlebov: žlebovito skalovje
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.
žmúlast -a -o prid. (ú) star. - 1. poln izboklin, nabuhlin: žmulasta bukev
- 2. nabuhel, debel: žmulaste ustnice
♦ alp. žmulasta skala, stena skala, stena, v kateri so trebušaste izbokline; teh. žmulasti zvar rahlo odebeljen zvar, ki nastane pri uporovnem varjenju z večkratnim pritiskanjem, stiskanjem
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 5. 2024.