prídigar -ja m (í) - 1. rel. duhovnik, ki pridiga: poslušati pridigarja / biti dober pridigar znati dobro pridigati
// v protestantskem okolju kdor poklicno ali nepoklicno pridiga: popotni pridigar; izgon protestantskih pridigarjev; Dalmatin je dobil službo pridigarja v Ljubljani - 2. ekspr., s prilastkom kdor se zavzema za kako idejo, nazor: ideološki pridigarji; biti pridigar morale; pridigar proti alkoholizmu
● ekspr. poznali so ga, da je pridigar da rad (vsiljivo) daje nauke
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 5. 2024.