planíti in plániti -em
dovršni glagol,
glagol (ciljnega/dogodkovnega) premikanja1.
v posplošenem pomenu kdo/kaj nenadoma, zelo hitro premakniti se iz/od koga/česa / k/h komu/čemu / na/v/po/pod/nad/med/skozi/čez koga/kaj / od kod / kam
/V ihti/ je planila mednje.
2.
v zvezi planiti v jok, smeh, čustvenostno, v oslabljenem pomenu kdo/kaj nenadoma začeti kaj 'jokati, smejati se'
Planila je v jok, ko jih je zagledala.
3.
čustvenostno kdo/kaj nenadoma napasti koga/kaj , pasti po kom/čem
Nekateri so planili samo nanj, drugi pa še po drugih.
ANDREJA ŽELE: Vezljvostni slovar slovenskih glagolov, www.fran.si, dostop 11. 5. 2024