upórnik -a m (ọ̑) 1. kdor sodeluje v uporu: uporniki nadzorujejo del ozemlja;
pošiljati upornikom orožje;
kaznovati, pobiti, zajeti upornike;
podpirati upornike;
uporniki na ladji / kmečki uporniki v kmečkih uporih2. nav. ekspr. kdor se upre, upira: skušal je pomiriti malega upornika / Cankarjevi uporniki in iskalci / uporniki proti družbenim normam
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 18. 5. 2024.