Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ

Samostojni izpis sestavka

nòr nôra -o prid. (ȍ ó) 
  1. 1. pog. duševno bolan: nor človek; biti nor / delati se norega
    // ekspr. tak kot pri duševno bolnih: nore misli; njegova nora pamet ga je spravila v težave
    // ekspr. neumen, nespameten: ne bodi nor; tako nor pa nisem; nor bi bil, če bi priznal; o ta nora ženska
  2. 2. ekspr., navadno v povedni rabi zaradi močnega čustva zelo razburjen: ves nor je od obupa, veselja, žalosti
  3. 3. ekspr. ki zelo presega navadno mero: nora jeza; prijelo ga je noro veselje / užival je v norem plesu
    ●     nar. štajersko nore gobe strupene gobe; ekspr. nora leta puberteta; leta zlasti spolno neurejenega življenja; ekspr. obšlo ga je noro upanje, da bo rešen zelo veliko, a neuresničljivo; ekspr. noro vreme zelo spremenljivo, nestalno; pog., ekspr. vsa nora je na moške ima veliko slo po moških; pog., ekspr. čisto nor je na konje zelo rad ima konje; veslal je kot nor zelo, hitro; šalj. gora ni nora, tisti je nor, ki gre gor
    ♦     bot. nora ajda njivski plevel med ajdo, Fagopyrum tataricum
    nôro stil. noró prisl.: noro si je želel, da bi jo srečal; noro zaljubljen; sam.: ali si kdaj že slišal kaj tako norega
Slovar slovenskega knjižnega jezika