prídiga -e ž (í) - 1. rel. govorno podajanje vsebinsko zaokrožene verske snovi: poslušati pridigo; molitev pred pridigo / nedeljska pridiga; pridiga na gori Kristusov govor, ki vsebuje povzetek krščanskega moralnega nauka
// besedilo za tako podajanje: knjiga pridig - 2. ekspr. (vsiljivo) dajanje naukov: vse pridige nič ne pomagajo; le obdrži svojo pridigo zase
// opominjanje, oštevanje: za vsak prestopek je moral poslušati pridigo; zaslužil si pridigo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 6. 2024.