sèn snà m, mn. tudi snóvi (ə̏ ȁ) knjiž. - 1. spanje, spanec: sen ga je okrepil; prebuditi se iz globokega sna; ekspr. pogrezniti se, potoniti v sen zaspati; rahel, trden sen; sen brez sanj; noči brez sna / govoriti v snu
- 2. mn. kar se kot podobe, predstave pojavlja v spanju, zlasti manj trdnem; sanje: imeti lepe sne; spanje brez snov / verjeti v sne
- 3. kar si kdo predstavlja, želi in navadno ni osnovano na resničnosti; sanja: njegov sen se ni uresničil; varljiv sen / uresničiti svoj življenjski sen; stoletni sen naroda
● knjiž. sen mu lega na oči postaja zaspan; vznes. spati večni sen biti mrtev
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 5. 2024.