vájen -a -o prid. (ȃ) - 1. ki zaradi ponavljanja, pogostosti zna, je sposoben
- a) kako delo, dejanje opraviti brez težav: kuhanja, ukazovanja vajen človek; vajen je nastopati, pisati / kdor alkohola ni vajen (piti), se hitro opije / vajen je konj; ker je bil vajen poti, tudi v temi ni zašel / vajenemu jezdecu, strelcu se kaj takega ne bi zgodilo / ekspr. vajeno oko hitro opazi pomanjkljivosti
- b) kako stvar, dejanje prenesti brez nenavadnih, nezaželenih reakcij: ker ni vajen čakanja, se je čudil, razburil / oprostite, takih neprijaznosti pri nas nismo vajeni
- c) sprejemati koga, imeti stik s kom brez nenavadnih, nezaželenih reakcij: otrok joka, ker tujih obrazov ni vajen; vajena sta drug drugega
// ki zaradi ponavljanja, pogostosti kakega dela, dejanja opravlja to še naprej: dela, kar je vajen od doma; on je vajen samostojno misliti
// ki zaradi ponavljanja, pogostosti kakega dejanja, stanja doživlja njegovo odsotnost kot pomanjkanje, neugodje: vajen je udobja; vajen je voziti se v avtomobilu
// ki se zaradi ponavljanja, pogostosti opravlja brez težav: narediti z vajenim gibom; iti z vajenimi koraki
- 2. zaradi ponavljanja, pogostosti kakega stanja, okolja sposoben to stanje prenašati brez večjih težav: hrupa, mraza, naporov vajen človek; tropskega podnebja ni vajen / vajen je samote, trpljenja / biti vajen trdih besed
vájeno prisl.: vajeno je šel po brvi; prim. vaditi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 5. 2024.