vékomaj prisl. (ẹ̄) - 1. izraža, da obstaja kako dejanje, stanje brez začetka in brez konca: materija obstaja vekomaj / v krščanstvu Bog je vekomaj
- 2. izraža, da kako dejanje, stanje nima konca: nihče ne živi vekomaj / tako bo do vekomaj; to bo ostalo na vekomaj neznano / v krščanstvu: kdor veruje, vekomaj ne bo umrl; biti na vekomaj, za vekomaj pogubljen
- 3. ekspr., v zvezi z od izraža trajanje kakega dejstva, ki nima začetka: človek je živel od vekomaj / zemlja, od vekomaj do vekomaj naša mati
// izraža trajanje kakega dejanja, dogodka, kolikor daleč sega človeški spomin: tega se človeštvo vekomaj boji / tako ravna oblast od vekomaj - 4. izraža, da kako dejanje, dogajanje traja časovno neomejeno brez prekinitve: narava se vekomaj spreminja; v pravljicah tam je vekomaj pomlad
- 5. ekspr. izraža trajanje kakega dejanja, stanja do konca življenja, obstajanja koga: vekomaj sta si ostala zvesta; dogodka se bom spominjal vekomaj / biti dolžnik komu na vekomaj, za vekomaj
// v zvezi z na, za izraža, da se kako stanje v času po uresničitvi določenega dejanja ne ponovi: država je to ozemlje izgubila za vekomaj; za vekomaj se posloviti od šole / zbogom za vekomaj / sonce svobode nam ne ugasne na vekomaj; sam.: naj se ta trenutek raztegne v vekomaj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 1. 6. 2024.