zapík -a m (ȋ) - 1. etn., pri lovljenju dogovorjeno mesto, ki se ga bežeči dotakne, da je varen pred lovečim: priteči do zapika; ta vogal je zapik / kot vzklik zapik, je zavpil, ko je pritekel k drevesu izraža, da se koga ne sme ujeti
// pusti ga, je zapik v položaju, ko se ga ne sme loviti - 2. v medmetni rabi izraža odločenost, da se kaj preneha: zapik, to me ne skrbi več / zapik, ne prepirajta se
// navadno v zvezi z in izraža odločnost, nepopustljivost: moja žena bo, in zapik; zapik, lažeš; tako je, kot pravim, in zapik
● ekspr. kmalu bo vsemu zapik kmalu bo vsega konec; ekspr. narediti čemu zapik povzročiti, da kaj preneha
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 6. 2024.