mogóče člen. (ọ́)
1. izraža možnost
a) uresničitve: ni nam bilo mogoče počistiti sobe; ne vem, če bo mogoče priti pravočasno / elipt. brž, prej, takoj ko bo mogoče, bom prišel
b) da se s predmetom kaj godi, zgodi: tega ni mogoče brati; to snov je mogoče predelati; stvar bi bilo mogoče bolje urediti / z njo ni mogoče živeti
2. izraža ne popolno prepričanost o čem: mogoče bi kaj dosegli, če bi bili složni; mogoče bo pa on popravil; mogoče pa on to ve; mogoče še živi v tistem kraju / mogoče pa ni on kriv; mogoče je pa res
// izraža približnost povedanega: dosti ni popil, mogoče kozarec ali dva; do tja je mogoče tri ure / pridelal je pet hektolitrov vina, mogoče pa tudi več
3. v zvezi z bi izraža obzirno željo, zapoved: mogoče bi se pomaknili nekoliko naprej; mogoče bi stvar še nekoliko popravili; mogoče bi še soseda vprašali za nasvet
4. v vprašalnem stavku izraža vljudnostno obzirnost vprašanja, prošnjo: ali bi mi mogoče lahko posodili malo denarja; ali mogoče želite še kaj drugega; elipt. bi mogoče še malo torte
5. izraža
a) zadržano pritrjevanje: boš prišel jutri? Mogoče; premalo znaš. Že mogoče
b) v zvezi ni mogoče presenečenje, začudenje: nabral je celo košaro gob. Ni mogoče
6. v retoričnem vprašanju poudarja nasprotno trditev: kdo me bo strahoval, mogoče ti, ki te nič ni
Samostojni izpis sestavka
Slovar slovenskega knjižnega jezika²
Dostopnost