síj -a m (ȋ)
1. prostorsko omejeno razpršena svetloba: opazovati sij; medel, močen, slepeč sij; sij bliska, požara, sveče; sij zahajajočega sonca; sij na nebu, obzorju / ekspr. plameni so metali sij na njegov obraz; večerjati ob siju sveč / trajanje sončnega sija vidnega sijanja sonca; pren. ljudje so obdali njega in njegovo delo s sijem; sij dostojanstva
♦ geogr. južni, severni polarni sij svetlikanje razredčenega zraka v višjih plasteh ozračja v južnem, severnem polarnem območju zaradi električno nabitih delcev s sonca
2. ekspr. sijaj, lesk: pohištvo je izgubilo prvotni sij; svilnat sij tkanine
● svetniški sij svetleči se kolobar okrog glave upodobljenih svetnikov; ekspr. sij v njenih očeh ugaša njene oči ne izražajo več veselja, pričakovanja; ekspr. oči so se mu zableščale v čudnem siju čudno je pogledal
Samostojni izpis sestavka
Slovar slovenskega knjižnega jezika²
Dostopnost