svétnik1 -a m (ẹ̑)
1. s prilastkom najvišji naslov za strokovnega, znanstvenega delavca v znanstvenih ustanovah, na visokih šolah: postal je raziskovalni svetnik; biti izvoljen za strokovnega, znanstvenega svetnika
2. navadno s prilastkom naslov za delavca na visokem položaju: je svetnik in ravnatelj šole; kot starejši zaslužni delavec je bil imenovan za svetnika / sodni svetnik; nekdaj samostojni svetnik
3. navadno s prilastkom član kolektivnega organa upravljanja v določenih ustanovah, delovnih organizacijah, državni upravi: občinski svetniki so opozorili na nepravilnosti; državni, mestni, občinski svetnik; odločitev, razprava svetnikov / izvoljeni svetniki; opozicijski svetnik / občinski svetnik v stari Avstriji član mestnega sveta v mestnih občinah z lastnimi statuti
4. v nekaterih državah naslov za visokega državnega uradnika: imenovati svetnike / dvorni, finančni, ministrski, sodni, vladni svetnik; njegov oče je bil tajni svetnik / deželnosodni svetnik v stari Avstriji sodnik senata deželnega sodišča
● zastar. bil jim je dober svetnik svetovalec
♦ rel. konzistorialni svetnik škofov svetovalec
Samostojni izpis sestavka
Slovar slovenskega knjižnega jezika²
Dostopnost