| Slovensko gradivo | ||
| dȗr -a m ‛vrsta tonalitete’ (19. stol.), dȗrov, dȗrovski. | ||
| Razlaga | ||
| Prevzeto (eventualno prek nem. Dur) iz lat. dūrus, kar dobesedno pomeni ‛trd’. V srednjeveškem tonskem sistemu sta se s črko b označevala dva tona. Da bi ju med seboj razlikovali, so ton b označevali z zaobljeno črko b, podobno znaku ♭, srlat. imenovano b rotundum, dobesedno ‛okrogli b’, ali b molle, dobesedno ‛mehki b’, za pol tona višji ton h pa z oglato črko b, ki je imela namesto polkroga kvadrat, srlat. imenovano b quadratum, dobesedno ‛štirioglati b’, ali b durum, dobesedno ‛trdi b’. V srednjeveški solmizaciji se je b molle izvajal kot fa, b durum pa kot mi. Fa je imel pod sabo malo terco (re), ki se pojavlja kot spodnji interval molovega kvintakorda, mi pa je imel pod sabo veliko terco (ut), ki se pojavlja kot prvi interval durovega kvintakorda. Napačno, paretimološko se je izraz dur že v 18. stol. razumel kot ‛trd’ tudi zato, ker durovi akordi vzbujajo občutek trdote, izraz mol pa kot ‛mehek’ zato, ker molovi vzbujajo občutek mehkobe. Poleg tega so si izvor izrazov razlagali tudi s tem, da je treba pri izvajanju višjega tona struno prijeti trše kot pri izvajanju nižjega (Pf, 254; podrobneje Randel, The New Harvard Dictionary of Music, 4). Označevanje z b molle in b durum, ki se je bilo prvotno nanašalo le za današnja tona b in h, se je kasneje posplošilo na označevanje zniževanja oz. zviševanja katerega koli tona. Iz znaka b molle se je tako razvil današnji znak za nižaj (♭), iz znaka b durum pa znaka za višaj (♯) in razvezaj (♮). Ker se je oglati b v 15. in 16. stol. v Nemčiji zaradi podobnosti s črko h začel brati kot [ha], je iz njega nastalo tudi poimenovanje tona h. | ||
| Povezana iztočnica | ||
| Glej tudi mọ̑l1. | ||
Samostojni izpis sestavka
Slovenski etimološki slovar³
Dostopnost