dajátev -tve ž (ȃ)
kar se obvezno da, daje v denarju ali naturalijah: plačevati dajatve; denarna dajatev; davčne, fevdalne, javne, vojne dajatve; davki in druge dajatve; dajatve v naturalijah; znižanje dajatev; pren. mladinske igre so njegova najtrajnejša dajatev našemu gledališču
Zadetki iskanja
SSKJ²
SSKJ²
jáven -vna -o prid. (á)
1. ki je v zvezi z družbeno skupnostjo in ne s posameznikom: javni interesi; zadeva javnega pomena; skrbeti za javno blaginjo; ogroziti javne koristi; brigati se za javne zadeve; pereča javna vprašanja
// ki se kaže, izraža v kaki družbeni skupnosti: vplivati na javno moralo; vzbujati javno pohujšanje; ugotavljati javno razpoloženje / javno mnenje družbeno pogojeno mnenje večine prebivalstva ali reprezentančne skupine o določeni stvari
2. namenjen uporabi, koristi vseh ljudi, skupnosti: javne dobrine; javne naprave / hoditi v javne lokale; javni park; skrbeti za red na javnih prostorih; javne ceste; javna knjižnica, tehtnica; javna dela; javno kopališče; javna prevozna sredstva
3. ki se opravi tako, da se z njim javnost, ljudje lahko seznanijo: pripravljati se na javen obračun; dati javen odgovor; javna obsodba, polemika / javni natečaj za oddajo gradbenih del; imenovati direktorja na osnovi javnega razpisa / javna seja; delo državnih organov mora biti javno / to je bil njegov prvi javni nastop nastop v tisku, na radiu, televiziji ali pred občinstvom; javna anketa anketa, pri kateri so anketiranci znani; javno glasovanje glasovanje, pri katerem vsak svoje mnenje izrazi tako, da drugi zanj vedo
// ki mu prisostvuje, se ga udeleži občinstvo navadno brez omejitve: javna predstava, razstava; javna razprava na sodišču; javna usmrtitev; javno predavanje / javne prireditve; javna radijska oddaja oddaja, pri kateri je občinstvo; javno predvajanje filma predvajanje v kinematografih ali na televiziji
// ki se opravi pred ljudmi, vpričo ljudi: javen prepir; dobiti javno pohvalo
4. nanašajoč se na družbeno dejavnost, dogajanje: javni delavec, funkcionar / pripravljati se na javno delovanje; vključiti se v javno dogajanje; javno življenje / ima javne funkcije / državljan kot javno bitje
● javna hiša hiša, lokal, v katerem je za plačilo možno imeti spolne odnose; ekspr. javna skrivnost stvar, za katero že vsi vedo; ekspr. varuh javne varnosti policist; knjiž. javna ženska prostitutka; publ. sredstva javnega obveščanja časopisje, radio, televizija
♦ ekon. javni kapital kapital, ki je last države, političnoteritorialnih enot ali javnih ustanov; javna družba družba, katere člani odgovarjajo s celotnim premoženjem; javna investicija investicija v objekt za splošne družbene potrebe; javna sredstva sredstva, ki so družbena last ali last državnih organov oziroma ustanov; fin. javni kredit kredit, ki ga najamejo državni organi; pravn. javni organ; javni pravobranilec nekdaj predstavnik javnega pravobranilstva; javni red red, ki ga zahtevajo zakoni in drugi predpisi državnih organov ali ukrepi pooblaščenih oseb teh organov; javni tožilec; javni uslužbenec oseba, ki v javni ustanovi opravlja službo kot svoj redni poklic; javna dajatev prisilna denarna dajatev, ki jo država enostransko naloži občanom; dajatev, ki si jo samoupravno naložijo občani, navadno denarna; javna listina listina, ki jo izda javni organ v mejah svoje pristojnosti in v predpisani obliki; javna služba dejavnost, ki zadovoljuje določene potrebe skupnosti; javna uprava odločanje o javnih zadevah; sistem organov, ki odločajo o javnih zadevah; javna ustanova organizacija javne uprave in družbene službe; javna varnost del državne uprave, ki skrbi zlasti za osebno, premoženjsko, prometno varnost; organi javne varnosti; javno pravo pravo, ki ureja odnose, v katerih je vsaj ena stranka nosilec javne oblasti, ali odnose, ki so splošnega pomena za družbeno skupnost; javno pravobranilstvo; javno tožilstvo; šol. javna šola šola, ki je dostopna vsem ljudem ob enakih pogojih; urb. javne zgradbe zgradbe za upravne, kulturne, zdravstvene, gospodarske dejavnosti
1. ki je v zvezi z družbeno skupnostjo in ne s posameznikom: javni interesi; zadeva javnega pomena; skrbeti za javno blaginjo; ogroziti javne koristi; brigati se za javne zadeve; pereča javna vprašanja
// ki se kaže, izraža v kaki družbeni skupnosti: vplivati na javno moralo; vzbujati javno pohujšanje; ugotavljati javno razpoloženje / javno mnenje družbeno pogojeno mnenje večine prebivalstva ali reprezentančne skupine o določeni stvari
2. namenjen uporabi, koristi vseh ljudi, skupnosti: javne dobrine; javne naprave / hoditi v javne lokale; javni park; skrbeti za red na javnih prostorih; javne ceste; javna knjižnica, tehtnica; javna dela; javno kopališče; javna prevozna sredstva
3. ki se opravi tako, da se z njim javnost, ljudje lahko seznanijo: pripravljati se na javen obračun; dati javen odgovor; javna obsodba, polemika / javni natečaj za oddajo gradbenih del; imenovati direktorja na osnovi javnega razpisa / javna seja; delo državnih organov mora biti javno / to je bil njegov prvi javni nastop nastop v tisku, na radiu, televiziji ali pred občinstvom; javna anketa anketa, pri kateri so anketiranci znani; javno glasovanje glasovanje, pri katerem vsak svoje mnenje izrazi tako, da drugi zanj vedo
// ki mu prisostvuje, se ga udeleži občinstvo navadno brez omejitve: javna predstava, razstava; javna razprava na sodišču; javna usmrtitev; javno predavanje / javne prireditve; javna radijska oddaja oddaja, pri kateri je občinstvo; javno predvajanje filma predvajanje v kinematografih ali na televiziji
// ki se opravi pred ljudmi, vpričo ljudi: javen prepir; dobiti javno pohvalo
4. nanašajoč se na družbeno dejavnost, dogajanje: javni delavec, funkcionar / pripravljati se na javno delovanje; vključiti se v javno dogajanje; javno življenje / ima javne funkcije / državljan kot javno bitje
● javna hiša hiša, lokal, v katerem je za plačilo možno imeti spolne odnose; ekspr. javna skrivnost stvar, za katero že vsi vedo; ekspr. varuh javne varnosti policist; knjiž. javna ženska prostitutka; publ. sredstva javnega obveščanja časopisje, radio, televizija
♦ ekon. javni kapital kapital, ki je last države, političnoteritorialnih enot ali javnih ustanov; javna družba družba, katere člani odgovarjajo s celotnim premoženjem; javna investicija investicija v objekt za splošne družbene potrebe; javna sredstva sredstva, ki so družbena last ali last državnih organov oziroma ustanov; fin. javni kredit kredit, ki ga najamejo državni organi; pravn. javni organ; javni pravobranilec nekdaj predstavnik javnega pravobranilstva; javni red red, ki ga zahtevajo zakoni in drugi predpisi državnih organov ali ukrepi pooblaščenih oseb teh organov; javni tožilec; javni uslužbenec oseba, ki v javni ustanovi opravlja službo kot svoj redni poklic; javna dajatev prisilna denarna dajatev, ki jo država enostransko naloži občanom; dajatev, ki si jo samoupravno naložijo občani, navadno denarna; javna listina listina, ki jo izda javni organ v mejah svoje pristojnosti in v predpisani obliki; javna služba dejavnost, ki zadovoljuje določene potrebe skupnosti; javna uprava odločanje o javnih zadevah; sistem organov, ki odločajo o javnih zadevah; javna ustanova organizacija javne uprave in družbene službe; javna varnost del državne uprave, ki skrbi zlasti za osebno, premoženjsko, prometno varnost; organi javne varnosti; javno pravo pravo, ki ureja odnose, v katerih je vsaj ena stranka nosilec javne oblasti, ali odnose, ki so splošnega pomena za družbeno skupnost; javno pravobranilstvo; javno tožilstvo; šol. javna šola šola, ki je dostopna vsem ljudem ob enakih pogojih; urb. javne zgradbe zgradbe za upravne, kulturne, zdravstvene, gospodarske dejavnosti
- jávno prisl.:
javno delovati; javno glasovati, govoriti, izjaviti; javno preklicati zmote; javno se je sprehajal z njo
SSKJ²
jávnopráven -vna -o prid. (á-ā)
nanašajoč se na javno pravo: javnopravni predpis / javnopravna dajatev dajatev, določena z javnim pravom
nanašajoč se na javno pravo: javnopravni predpis / javnopravna dajatev dajatev, določena z javnim pravom
SSKJ²
svobôden -dna -o prid., svobôdnejši (ó ō)
1. podrejen samo zakonom in ne neomejeni, samovoljni oblasti koga: vsak človek se rodi svoboden / osebno svoboden človek
// zgod. ki ni last koga: tlačan se je odkupil in postal svoboden; svobodni ljudje in sužnji
2. ki ni podrejen neomejeni, samovoljni oblasti ali kaki tuji državi: mnogi afriški narodi še niso bili svobodni; svobodna domovina, država / svobodno ozemlje med narodnoosvobodilnim bojem ozemlje, ki ga ne nadzoruje sovražnik; Svobodno tržaško ozemlje od 1947 do 1954 ozemlje med Jugoslavijo in Italijo, razdeljeno na cono A pod anglo-ameriško in cono B pod jugoslovansko vojaško upravo
3. ki lahko izbira, se odloča po lastni volji: svoboden si, naredi po svoje / svoboden pri izbiri, odločitvi
// ki je izraz volje, odločitve osebka samega: svobodno dejanje; svoboden in prisiljen / svobodna volja
4. ki mu kdo s silo, prisilo ne omejuje gibanja: ujetniku, zaporniku so sporočili, da je svoboden / dobiti dovoljenje za svobodno gibanje
5. knjiž. ki je brez obveznosti in lahko sam razpolaga s svojim časom; prost: danes ni nikogar doma, svoboden sem / prvo svobodno popoldne te obiščem
6. ki ni omejen s posebnimi predpisi, pravicami koga: svoboden razvoj gospodarstva; svobodno oblikovanje cen / v obdobju diktature tudi znanost ni svobodna
7. ki ni omejen, vezan s predpisanimi, urejenimi pravili, obrazci: svobodne pesniške oblike; svobodne skladbe; oblikovno svoboden
8. ki svojemu mišljenju, kritičnosti ne postavlja mej, omejitev: svoboden duh; vzgajati svobodne osebnosti / notranje svoboden človek
9. ekspr. ki ravna, presoja po svojem spoznanju, potrebah in ne v skladu s splošnimi pravili, zlasti moralnimi: svobodna ženska / v oblačenju je precej svobodna; zgodba je na nekaterih mestih zelo svobodna / evfem. svobodna ljubezen skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze
10. ki se popolnoma ne ujema s predlogo, originalom: svoboden prevod; umetnikov opis tega dogodka je precej svoboden
11. zastar., z rodilnikom osvobojen, prost, rešen česa: biti svoboden strasti, od strasti / dajatev svobodno posestvo posestvo brez obveznosti dajatev
● svobodni književnik književnik, ki se poklicno ukvarja s pisanjem literarnih del umetniške vrednosti; svobodni poklic poklic, ki ga opravlja oseba kot glavno dejavnost, ne da bi bila v rednem delovnem razmerju; ekspr. po petih letih zapora spet diha svoboden zrak je svoboden, na prostosti; ekspr. fant je še svoboden neporočen; ekspr. pusti mu svobodno pot da ravna po svojem preudarku; ekspr. pri tem je imel svobodne roke je lahko ravnal po svojem preudarku; sedem svobodnih umetnosti v srednjem veku sedem temeljnih učnih predmetov elementarne, začetne šole; publ. svobodno morje morje, z istimi pravicami dostopno vsem državam
♦ ekon. svobodna carinska cona prosta carinska cona; svobodna konkurenca konkurenca brez kakršnihkoli omejitev glede ponudbe in povpraševanja; svobodna menjava dela s sporazumi določena menjava storitev ali proizvodov zlasti negospodarskih dejavnosti; lit. svobodni ritem, verz; navt. svobodna luka prosta luka; ped. svobodni razgovor učna metoda, pri kateri učenci pod učiteljevim vodstvom pripovedujejo o izkustvih z določenega področja; pravn. svobodni preudarek pravica javnega organa, sodišča, da iz več pravno mogočih rešitev izbere tisto rešitev, ki je v javnem interesu; šol. svobodne aktivnosti, dejavnosti nekdaj organizirano izvenšolsko udejstvovanje mladine
1. podrejen samo zakonom in ne neomejeni, samovoljni oblasti koga: vsak človek se rodi svoboden / osebno svoboden človek
// zgod. ki ni last koga: tlačan se je odkupil in postal svoboden; svobodni ljudje in sužnji
2. ki ni podrejen neomejeni, samovoljni oblasti ali kaki tuji državi: mnogi afriški narodi še niso bili svobodni; svobodna domovina, država / svobodno ozemlje med narodnoosvobodilnim bojem ozemlje, ki ga ne nadzoruje sovražnik; Svobodno tržaško ozemlje od 1947 do 1954 ozemlje med Jugoslavijo in Italijo, razdeljeno na cono A pod anglo-ameriško in cono B pod jugoslovansko vojaško upravo
3. ki lahko izbira, se odloča po lastni volji: svoboden si, naredi po svoje / svoboden pri izbiri, odločitvi
// ki je izraz volje, odločitve osebka samega: svobodno dejanje; svoboden in prisiljen / svobodna volja
4. ki mu kdo s silo, prisilo ne omejuje gibanja: ujetniku, zaporniku so sporočili, da je svoboden / dobiti dovoljenje za svobodno gibanje
5. knjiž. ki je brez obveznosti in lahko sam razpolaga s svojim časom; prost: danes ni nikogar doma, svoboden sem / prvo svobodno popoldne te obiščem
6. ki ni omejen s posebnimi predpisi, pravicami koga: svoboden razvoj gospodarstva; svobodno oblikovanje cen / v obdobju diktature tudi znanost ni svobodna
7. ki ni omejen, vezan s predpisanimi, urejenimi pravili, obrazci: svobodne pesniške oblike; svobodne skladbe; oblikovno svoboden
8. ki svojemu mišljenju, kritičnosti ne postavlja mej, omejitev: svoboden duh; vzgajati svobodne osebnosti / notranje svoboden človek
9. ekspr. ki ravna, presoja po svojem spoznanju, potrebah in ne v skladu s splošnimi pravili, zlasti moralnimi: svobodna ženska / v oblačenju je precej svobodna; zgodba je na nekaterih mestih zelo svobodna / evfem. svobodna ljubezen skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze
10. ki se popolnoma ne ujema s predlogo, originalom: svoboden prevod; umetnikov opis tega dogodka je precej svoboden
11. zastar., z rodilnikom osvobojen, prost, rešen česa: biti svoboden strasti, od strasti / dajatev svobodno posestvo posestvo brez obveznosti dajatev
● svobodni književnik književnik, ki se poklicno ukvarja s pisanjem literarnih del umetniške vrednosti; svobodni poklic poklic, ki ga opravlja oseba kot glavno dejavnost, ne da bi bila v rednem delovnem razmerju; ekspr. po petih letih zapora spet diha svoboden zrak je svoboden, na prostosti; ekspr. fant je še svoboden neporočen; ekspr. pusti mu svobodno pot da ravna po svojem preudarku; ekspr. pri tem je imel svobodne roke je lahko ravnal po svojem preudarku; sedem svobodnih umetnosti v srednjem veku sedem temeljnih učnih predmetov elementarne, začetne šole; publ. svobodno morje morje, z istimi pravicami dostopno vsem državam
♦ ekon. svobodna carinska cona prosta carinska cona; svobodna konkurenca konkurenca brez kakršnihkoli omejitev glede ponudbe in povpraševanja; svobodna menjava dela s sporazumi določena menjava storitev ali proizvodov zlasti negospodarskih dejavnosti; lit. svobodni ritem, verz; navt. svobodna luka prosta luka; ped. svobodni razgovor učna metoda, pri kateri učenci pod učiteljevim vodstvom pripovedujejo o izkustvih z določenega področja; pravn. svobodni preudarek pravica javnega organa, sodišča, da iz več pravno mogočih rešitev izbere tisto rešitev, ki je v javnem interesu; šol. svobodne aktivnosti, dejavnosti nekdaj organizirano izvenšolsko udejstvovanje mladine
- svobôdno prisl.:
svobodno govoriti, misliti; možnost svobodneje se razvijati; svobodno misleči ljudje
SSKJ²
kontribúcija -e ž (ú)
1. dajatev, ki se določi pripadnikom okupirane ali premagane države, vojna odškodnina: Nemci so morali plačati velike kontribucije / vojna kontribucija
2. zgod., v stari Avstriji podložnikova dajatev zemljiškemu gospodu, zlasti za vojne namene: pobirali so kontribucijo
3. knjiž. dajatev, prispevek sploh: kontribucija članic Organizacije združenih narodov
1. dajatev, ki se določi pripadnikom okupirane ali premagane države, vojna odškodnina: Nemci so morali plačati velike kontribucije / vojna kontribucija
2. zgod., v stari Avstriji podložnikova dajatev zemljiškemu gospodu, zlasti za vojne namene: pobirali so kontribucijo
3. knjiž. dajatev, prispevek sploh: kontribucija članic Organizacije združenih narodov
SSKJ²
prispévek -vka m (ẹ̑)
1. denarna vsota ali kaka stvar, ki se za kaj da, prispeva: dati svoj prispevek za novo šolo; zbirati denarne prispevke za izlet; podpreti kaj s prispevkom; letni, mesečni prispevek; prispevek v blagu, obleki / prostovoljni prispevek
// dajatev za zadovoljevanje skupnih potreb: odmeriti, predpisati prispevek; plačati prispevke; določiti stopnjo prispevka; dajatve in prispevki / komunalni prispevek za kritje stroškov komunalne ureditve zazidalnega zemljišča; stanovanjski prispevek; prispevek za invalidsko, pokojninsko in zdravstveno zavarovanje delavcev / družbeni prispevki
♦ ekon. proračunski prispevek nekdaj dajatev proračuna za splošne družbene potrebe; prispevek za socialno varnost del osebnih dohodkov ali dohodka, ki ga odvaja izplačevalec za zdravstveno, pokojninsko, invalidsko zavarovanje
2. s čimer kdo sodeluje, pomaga pri skupnem prizadevanju: prispevek delavca k ustvarjanju dohodka / prispevek režiserja k predstavi / publ. vsak bo dal svoj prispevek k miru, razvoju mednarodnih odnosov bo prispeval / članek je zanimiv prispevek k zgodovini
● prispevki za zgodovino gradivo
3. (krajše) literarno delo, sestavek v kaki publikaciji: napisati prispevek za zbornik; v reviji je izšlo več njegovih prispevkov; objavili so tudi prispevek v domačem narečju / literarni prispevki
1. denarna vsota ali kaka stvar, ki se za kaj da, prispeva: dati svoj prispevek za novo šolo; zbirati denarne prispevke za izlet; podpreti kaj s prispevkom; letni, mesečni prispevek; prispevek v blagu, obleki / prostovoljni prispevek
// dajatev za zadovoljevanje skupnih potreb: odmeriti, predpisati prispevek; plačati prispevke; določiti stopnjo prispevka; dajatve in prispevki / komunalni prispevek za kritje stroškov komunalne ureditve zazidalnega zemljišča; stanovanjski prispevek; prispevek za invalidsko, pokojninsko in zdravstveno zavarovanje delavcev / družbeni prispevki
♦ ekon. proračunski prispevek nekdaj dajatev proračuna za splošne družbene potrebe; prispevek za socialno varnost del osebnih dohodkov ali dohodka, ki ga odvaja izplačevalec za zdravstveno, pokojninsko, invalidsko zavarovanje
2. s čimer kdo sodeluje, pomaga pri skupnem prizadevanju: prispevek delavca k ustvarjanju dohodka / prispevek režiserja k predstavi / publ. vsak bo dal svoj prispevek k miru, razvoju mednarodnih odnosov bo prispeval / članek je zanimiv prispevek k zgodovini
● prispevki za zgodovino gradivo
3. (krajše) literarno delo, sestavek v kaki publikaciji: napisati prispevek za zbornik; v reviji je izšlo več njegovih prispevkov; objavili so tudi prispevek v domačem narečju / literarni prispevki
SSKJ²
tribút -a m (ȗ)
zgod. dajatev, ki jo morajo plačevati zlasti pripadniki okupirane ali premagane države: naložiti, zahtevati tribut
// dajatev sploh: plačevati tribut zemljiškemu gospodu
zgod. dajatev, ki jo morajo plačevati zlasti pripadniki okupirane ali premagane države: naložiti, zahtevati tribut
// dajatev sploh: plačevati tribut zemljiškemu gospodu
SSKJ²
obligacíjski -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na obligacijo, obveznosten:
a) obligacijska pogodba, pravica / obligacijsko pravo pravo, ki ureja obligacijska razmerja; obligacijsko razmerje pravno razmerje, na podlagi katerega je ena stranka upravičena zahtevati od druge določeno dajatev, storitev
b) obligacijsko posojilo
nanašajoč se na obligacijo, obveznosten:
a) obligacijska pogodba, pravica / obligacijsko pravo pravo, ki ureja obligacijska razmerja; obligacijsko razmerje pravno razmerje, na podlagi katerega je ena stranka upravičena zahtevati od druge določeno dajatev, storitev
b) obligacijsko posojilo
SSKJ²
odškodnína -e ž (ī)
kar se da, dobi
a) za poravnavo škode: oškodovanci niso zahtevali odškodnine; plačati odškodnino; tožiti za odškodnino; dobiti odškodnino za bolečine / vojna odškodnina dajatev, ki se določi pripadnikom okupirane ali premagane države
b) za uporabo, obrabo: prepustil mu je sobo za dve leti brez odškodnine; odškodnina za uporabo mestnega zemljišča
c) za storitev, delo: obljubil sem mu pomoč pri urejanju brez odškodnine; igral bo tudi pri radiu za primerno odškodnino honorar / odpuščenim vojakom so prepustili konje za majhno odškodnino
kar se da, dobi
a) za poravnavo škode: oškodovanci niso zahtevali odškodnine; plačati odškodnino; tožiti za odškodnino; dobiti odškodnino za bolečine / vojna odškodnina dajatev, ki se določi pripadnikom okupirane ali premagane države
b) za uporabo, obrabo: prepustil mu je sobo za dve leti brez odškodnine; odškodnina za uporabo mestnega zemljišča
c) za storitev, delo: obljubil sem mu pomoč pri urejanju brez odškodnine; igral bo tudi pri radiu za primerno odškodnino honorar / odpuščenim vojakom so prepustili konje za majhno odškodnino
SSKJ²
prótidajátev -tve ž (ọ̑-ȃ)
dajatev, s katero se povrne določena dajatev: dobiti primerno protidajatev
dajatev, s katero se povrne določena dajatev: dobiti primerno protidajatev
SSKJ²
búkve -kev ž mn. (ū ȗ) star.
1. večje število trdno sešitih tiskanih listov; knjiga: brati bukve, na bukve; tako stoji v bukvah; debele, stare bukve; latinske bukve / mašne bukve; pogledati v sanjske bukve
2. kot knjiga trdno sešiti listi za uradne zapise: pogledati v krstne bukve; voditi gruntne bukve zemljiško knjigo
● star. govori, kakor bi iz bukev bral gladko; učeno; star. kar naprej je v bukvah bere, študira; črne bukve po ljudskem verovanju knjiga, s katero se da čarati, vedeževati; star. njegovo ime je zapisano v zlatih bukvah zgodovine ta človek je zelo zaslužen; učenca so vpisali v zlate bukve nekdaj v knjigo z imeni odličnjakov
♦ etn. šembiljske bukve knjiga ljudskih prerokovanj; pravn. gorske bukve zapis dolžnosti in dajatev zakupnikov vinogradov v fevdalizmu
1. večje število trdno sešitih tiskanih listov; knjiga: brati bukve, na bukve; tako stoji v bukvah; debele, stare bukve; latinske bukve / mašne bukve; pogledati v sanjske bukve
2. kot knjiga trdno sešiti listi za uradne zapise: pogledati v krstne bukve; voditi gruntne bukve zemljiško knjigo
● star. govori, kakor bi iz bukev bral gladko; učeno; star. kar naprej je v bukvah bere, študira; črne bukve po ljudskem verovanju knjiga, s katero se da čarati, vedeževati; star. njegovo ime je zapisano v zlatih bukvah zgodovine ta človek je zelo zaslužen; učenca so vpisali v zlate bukve nekdaj v knjigo z imeni odličnjakov
♦ etn. šembiljske bukve knjiga ljudskih prerokovanj; pravn. gorske bukve zapis dolžnosti in dajatev zakupnikov vinogradov v fevdalizmu
SSKJ²
devetína -e ž (í)
del na devet enakih delov razdeljene celote: vsak je dobil svojo devetino
♦ zgod. podložniška dajatev devetega dela pridelkov, dohodkov zemljiškemu gospodu
del na devet enakih delov razdeljene celote: vsak je dobil svojo devetino
♦ zgod. podložniška dajatev devetega dela pridelkov, dohodkov zemljiškemu gospodu
SSKJ²
dobíček -čka m (ȋ)
1. presežek izkupička nad stroški ali prodajne cene nad nakupno ceno: pri kupčiji ni imel dobička; v podjetju so si delili dobiček; tovarna je ustvarila velik dobiček; ali bo kaj dobička? ekspr. masten dobiček / trgovina mu je prinašala lepe dobičke; prodajati z dobičkom / vojni dobiček
♦ ekon. čisti dobiček ki ostane po odbitku vseh bremen, dajatev ali dolgov; tržni dobiček
2. korist, ki izvira iz česa: od takega ravnanja ne boš imel nobenega dobička; pri vsaki stvari gleda samo na svoj dobiček; dobiček iz pravd
● biti na dobičku imeti korist, zaslužiti; preg. kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima spore izkoristijo navadno tisti, ki v njih niso udeleženi
3. zastar. plačilo: prevažal je ljudi čez reko za dober dobiček
1. presežek izkupička nad stroški ali prodajne cene nad nakupno ceno: pri kupčiji ni imel dobička; v podjetju so si delili dobiček; tovarna je ustvarila velik dobiček; ali bo kaj dobička? ekspr. masten dobiček / trgovina mu je prinašala lepe dobičke; prodajati z dobičkom / vojni dobiček
♦ ekon. čisti dobiček ki ostane po odbitku vseh bremen, dajatev ali dolgov; tržni dobiček
2. korist, ki izvira iz česa: od takega ravnanja ne boš imel nobenega dobička; pri vsaki stvari gleda samo na svoj dobiček; dobiček iz pravd
● biti na dobičku imeti korist, zaslužiti; preg. kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima spore izkoristijo navadno tisti, ki v njih niso udeleženi
3. zastar. plačilo: prevažal je ljudi čez reko za dober dobiček
SSKJ²
imunitéta -e ž (ẹ̑)
1. pravn. pravica izvzetosti iz oblasti določenih zakonov, nedotakljivost: imeti, kršiti imuniteto; odvzeti komu imuniteto; sklicevati se na imuniteto / diplomatska imuniteta nedopustnost kazenskega pregona diplomatov; poslanska imuniteta
♦ zgod. izvzetost od javnih dajatev ali drugih javnih obveznosti
2. med. imunost: ugotoviti imuniteto
1. pravn. pravica izvzetosti iz oblasti določenih zakonov, nedotakljivost: imeti, kršiti imuniteto; odvzeti komu imuniteto; sklicevati se na imuniteto / diplomatska imuniteta nedopustnost kazenskega pregona diplomatov; poslanska imuniteta
♦ zgod. izvzetost od javnih dajatev ali drugih javnih obveznosti
2. med. imunost: ugotoviti imuniteto
SSKJ²
létina -e ž (ẹ̄)
1. kar se pridela v (enem) letu: letina dobro kaže; kakšna bo letos letina; tam daje zemlja letino le vsako drugo leto; prodali so vso letino tobaka; spravljati letino; sadna, vinska letina; bogata letina krompirja; pren., ekspr. lani je izšlo dvajset pesniških zbirk, to je kar dobra letina
// s prilastkom določen čas v okviru enega leta glede na pridelek: takrat so se vrstile dobre letine; pogovarjati se o slabih letinah; bali so se ga kot hude letine zelo / ob dobri letini je pridelal sto mernikov pšenice
● lani je bila sadna letina ali letina za sadje so sadna drevesa dobro obrodila
2. gozd. enoletni debelinski prirastek lesa; letnica: šteti letine
♦ pravn. letina v fevdalizmu podložniška dajatev sodni oblasti kot odškodnina za varstveno poslovanje v enem letu
1. kar se pridela v (enem) letu: letina dobro kaže; kakšna bo letos letina; tam daje zemlja letino le vsako drugo leto; prodali so vso letino tobaka; spravljati letino; sadna, vinska letina; bogata letina krompirja; pren., ekspr. lani je izšlo dvajset pesniških zbirk, to je kar dobra letina
// s prilastkom določen čas v okviru enega leta glede na pridelek: takrat so se vrstile dobre letine; pogovarjati se o slabih letinah; bali so se ga kot hude letine zelo / ob dobri letini je pridelal sto mernikov pšenice
● lani je bila sadna letina ali letina za sadje so sadna drevesa dobro obrodila
2. gozd. enoletni debelinski prirastek lesa; letnica: šteti letine
♦ pravn. letina v fevdalizmu podložniška dajatev sodni oblasti kot odškodnina za varstveno poslovanje v enem letu
SSKJ²
nakládanje -a s (ȃ)
glagolnik od nakladati: nakladanje hlodov, peska; nakladanje živine; prostor za nakladanje / nakladanje ladij, vagonov / njegova naloga je nakladanje peči / nakladanje novih dajatev / ekspr.: nakladanje o ljubezni, spoštovanju in demokraciji; to je čisto navadno nakladanje; dovolj nakladanja!
glagolnik od nakladati: nakladanje hlodov, peska; nakladanje živine; prostor za nakladanje / nakladanje ladij, vagonov / njegova naloga je nakladanje peči / nakladanje novih dajatev / ekspr.: nakladanje o ljubezni, spoštovanju in demokraciji; to je čisto navadno nakladanje; dovolj nakladanja!
SSKJ²
naráva -e ž (ȃ)
1. od človeka neodvisni predmetni svet in sile, ki v njem delujejo: opazovati, raziskovati naravo in njene pojave; nekatere elemente najdemo v naravi proste; upoštevati zakonitosti v razvoju narave; zakoni narave; nauk o naravi; ekspr. človekov boj z naravo / spomladi se vsa narava prebuja; jesenska narava / neživa voda, zemlja, zrak, nebesna telesa, živa narava živali, rastline, človek
// nav. ekspr. ta svet kot ustvarjalec, vir česa: preživljali so se s tem, kar jim je dala narava; narava mu je podarila same lepe lastnosti; čuda narave; te čeri in soteske so delo narave; vznes. darovi matere narave; naravni gozd je enkratna biološka mojstrovina narave
2. del zemeljske površine, ki ga človek še ni bistveno spremenil: kvariti, spreminjati naravo; otroci naj bodo čim več v naravi; divja, nedotaknjena narava; lepote narave; ljubitelj narave; izlet v naravo; urediti si prostor za bivanje v naravi / spomenik se lepo vrašča v naravo v naravno okolje / ekspr. v mestu je vse izumetničeno, na kmetih pa še gospoduje narava; uživati naravo / slikati naravo; pesnik jemlje prispodobe iz narave
3. kar označuje, loči kaj od drugega: značilnosti človeške narave / opredeliti naravo poezije; preiskati naravo virusov / prodreti v naravo stvari
// kar označuje, loči kaj od drugega v okviru iste vrste: govoriti o naravi določene bolezni; upoštevati naravo dela; ugotoviti naravo poškodbe / z oslabljenim pomenom: predavanje je bilo bolj informativne narave; vzrok za spor je politične narave
4. navadno s prilastkom skupek človekovih lastnosti, iz katerih izhaja njegovo ravnanje: bila sta različne narave; ekspr. pokazal je svojo pravo naravo / biti dobre, nasilne, razdražljive narave / po naravi je blag, miroljuben; to je v njegovi naravi / ekspr. on je umetniška narava
5. navadno s prilastkom skupek zlasti telesnih lastnosti, značilnosti človeka: zaradi svoje narave je zmogel tak napor; biti močne, slabotne narave; imeti trdno, ekspr. železno naravo
● ekspr. igra narave nenavaden, izjemen pojav v naravi; plačati v naravi ne z denarjem; dajatev v naravi v pridelkih; preg. volk dlako menja, a narave nikdar človek ne more zatajiti svojega bistva
♦ filoz. filozofija narave filozofska disciplina, ki raziskuje zakone narave s filozofskega stališča; šol. spoznavanje narave in družbe nekdaj učni predmet o tem v osnovni šoli; šola v naravi večdnevno bivanje zunaj kraja šole, namenjeno pouku nekaterih predmetov in spoznavanju narave
1. od človeka neodvisni predmetni svet in sile, ki v njem delujejo: opazovati, raziskovati naravo in njene pojave; nekatere elemente najdemo v naravi proste; upoštevati zakonitosti v razvoju narave; zakoni narave; nauk o naravi; ekspr. človekov boj z naravo / spomladi se vsa narava prebuja; jesenska narava / neživa voda, zemlja, zrak, nebesna telesa, živa narava živali, rastline, človek
// nav. ekspr. ta svet kot ustvarjalec, vir česa: preživljali so se s tem, kar jim je dala narava; narava mu je podarila same lepe lastnosti; čuda narave; te čeri in soteske so delo narave; vznes. darovi matere narave; naravni gozd je enkratna biološka mojstrovina narave
2. del zemeljske površine, ki ga človek še ni bistveno spremenil: kvariti, spreminjati naravo; otroci naj bodo čim več v naravi; divja, nedotaknjena narava; lepote narave; ljubitelj narave; izlet v naravo; urediti si prostor za bivanje v naravi / spomenik se lepo vrašča v naravo v naravno okolje / ekspr. v mestu je vse izumetničeno, na kmetih pa še gospoduje narava; uživati naravo / slikati naravo; pesnik jemlje prispodobe iz narave
3. kar označuje, loči kaj od drugega: značilnosti človeške narave / opredeliti naravo poezije; preiskati naravo virusov / prodreti v naravo stvari
// kar označuje, loči kaj od drugega v okviru iste vrste: govoriti o naravi določene bolezni; upoštevati naravo dela; ugotoviti naravo poškodbe / z oslabljenim pomenom: predavanje je bilo bolj informativne narave; vzrok za spor je politične narave
4. navadno s prilastkom skupek človekovih lastnosti, iz katerih izhaja njegovo ravnanje: bila sta različne narave; ekspr. pokazal je svojo pravo naravo / biti dobre, nasilne, razdražljive narave / po naravi je blag, miroljuben; to je v njegovi naravi / ekspr. on je umetniška narava
5. navadno s prilastkom skupek zlasti telesnih lastnosti, značilnosti človeka: zaradi svoje narave je zmogel tak napor; biti močne, slabotne narave; imeti trdno, ekspr. železno naravo
● ekspr. igra narave nenavaden, izjemen pojav v naravi; plačati v naravi ne z denarjem; dajatev v naravi v pridelkih; preg. volk dlako menja, a narave nikdar človek ne more zatajiti svojega bistva
♦ filoz. filozofija narave filozofska disciplina, ki raziskuje zakone narave s filozofskega stališča; šol. spoznavanje narave in družbe nekdaj učni predmet o tem v osnovni šoli; šola v naravi večdnevno bivanje zunaj kraja šole, namenjeno pouku nekaterih predmetov in spoznavanju narave
SSKJ²
odkrížati se -am se dov. (ī)
znebiti se, otresti se: hitro, težko se ga je odkrižala / odkrižati se dolžnosti, skrbi za koga / ni se mogel odkrižati ljubosumnosti, misli nanjo
znebiti se, otresti se: hitro, težko se ga je odkrižala / odkrižati se dolžnosti, skrbi za koga / ni se mogel odkrižati ljubosumnosti, misli nanjo
SSKJ²
okóljski -a -o prid. (ọ̑)
nanašajoč se na okolje: okoljsko varstvo / okoljski program; okoljska dajatev / okoljsko ministrstvo ministrstvo za okolje in prostor / okoljska politika urejanje razmer in odločanje o njih na področju varovanja okolja; okoljska vzgoja vzgoja odnosa do okolja in ravnanja z njim
nanašajoč se na okolje: okoljsko varstvo / okoljski program; okoljska dajatev / okoljsko ministrstvo ministrstvo za okolje in prostor / okoljska politika urejanje razmer in odločanje o njih na področju varovanja okolja; okoljska vzgoja vzgoja odnosa do okolja in ravnanja z njim
SSKJ²
poklòn -ôna m (ȍ ó)
1. nagib glave ali glave in zgornjega dela telesa kot pozdrav, izraz spoštovanja: zahvalil se jim je z globokim, rahlim poklonom / v meščanskem okolju, kot pozdrav moj poklon, gospa
2. občudovanje, pohvala, izražena komu neposredno: njegov poklon ji je ugajal / vsi ji delajo poklone / tako povabilo je veljalo za največji poklon priznanje
3. star. dar, darilo: zavrniti poklon / plašč je namenjen njej za poklon
♦ zgod. manjša dajatev, ki so jo podložniki v Poljanski dolini morali plačevati svojemu zemljiškemu gospodu
1. nagib glave ali glave in zgornjega dela telesa kot pozdrav, izraz spoštovanja: zahvalil se jim je z globokim, rahlim poklonom / v meščanskem okolju, kot pozdrav moj poklon, gospa
2. občudovanje, pohvala, izražena komu neposredno: njegov poklon ji je ugajal / vsi ji delajo poklone / tako povabilo je veljalo za največji poklon priznanje
3. star. dar, darilo: zavrniti poklon / plašč je namenjen njej za poklon
♦ zgod. manjša dajatev, ki so jo podložniki v Poljanski dolini morali plačevati svojemu zemljiškemu gospodu
- « Prejšnja
- 1
- 2
- 3
- 4
- Naslednja »
Število zadetkov: 71
Dostopnost