Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ

Zadetki iskanja

SSKJ
nevzdŕžema prisl. (ȓ) knjiž.  
  1. 1. neprenehoma: topovi grmijo nevzdržema; nevzdržema pada dež
  2. 2. nezadržno, neustavljivo: nevzdržema propadati, rasti, slabeti
SSKJ
obílen -lna -o [tudi u̯n] prid., obílnejši (ȋ) nav. ekspr.  
  1. 1. po količini, vrednosti zelo velik: padal je obilen dež; obilen zajtrk; pomagali so mu z obilno podporo; žetev bo letos obilnejša / obilna in raznovrstna izbira v trgovinah; obilno duševno delo ga je izčrpalo / to v obilni meri velja tudi za vas v veliki
    // knjiž. številen: obilne atmosferske motnje / obilna udeležba
  2. 2. ki ima razmeroma velike razsežnosti: slon ima obilen trup; stregla je obilna gospodinja; na mizi je obilna majolika z vinom / njegov nos je precej obilen velik, debel
    obílno prisl.: sline so se mu obilno cedile; zjutraj je obilno zajtrkoval; trud je bil obilno poplačan
    ●     obilno se je najedel zelo, močno; pripravili so obilno hrane veliko, mnogo
SSKJ
odjénjati -am dov. (ẹ̄) raba peša  
  1. 1. odnehati, popustiti: ob njenih solzah je takoj odjenjal / spodbujali so ga, naj pri tem pomembnem delu ne odjenja / klin, zabit v skalo, je odjenjal / mraz letos ne odjenja
  2. 2. nehati, prenehati: nazadnje je dež odjenjal; nista odjenjali govoriti
SSKJ
omočíti omóčim dov. (ī ọ́) 
  1. 1. nekoliko zmočiti: dež je omočil cesto; omočiti noge; omočiti robove kozarcev z limono; s pijačo si je omočila ustnice
  2. 2. namočiti: omočiti perilo; omočiti žemljo
    // pomočiti: omočil je palec v vodo
    ♦     knjiž., ekspr. tudi oni si morajo omočiti grlo kaj popiti; star. starki so se omočile oči postale solzne
    omóčen -a -o: omočen klobuk; omočena tla
SSKJ
oplakováti -újem nedov. (á ȗ) 
  1. 1. z vodo ali drugo tekočino na hitro čistiti brez drgnjenja: oplakovati posodo / oplakovati roke z razkužilom; hodili smo se oplakovat v potok
  2. 2. večkrat pokriti, obdati kaj s seboj: dež je oplakoval ceste / voda oplakuje strme bregove / otok oplakujejo valovi
SSKJ
osvežíti -ím tudi osvéžiti -im dov., osvéžil (ī í; ẹ̑) 
  1. 1. povzročiti, da postane kaj bolj sveže, čisto: dež je osvežil drevje; veter je osvežil ozračje
    // povzročiti, da se kdo duševno in telesno bolje počuti: mrzla pijača ga je osvežila; večerni sprehod jo je osvežil; osvežiti se z mrzlo vodo / osvežiti (si) obraz z limoninim sokom / ekspr. s prijetnim pripovedovanjem ga je osvežila poživila
  2. 2. nav. ekspr. povzročiti, da postane kaj spet navzoče v zavesti: osvežiti komu spomin na stare čase; osvežiti si znanje fizike
  3. 3. ekspr. narediti, da postane kaj spet bolj vidno, izrazito: osvežiti barve na sliki, steni
    ●     ekspr. osvežiti stara poznanstva obnoviti
    ♦     agr. osvežiti pasmo izboljšati jo s križanjem znotraj pasme
    osvežèn -êna -o tudi osvéžen -a -o: osvežena se je lotila dela
SSKJ
ovčíca -e ž (í) 
  1. 1. nav. ekspr. manjšalnica od ovca: pasti ovčice; tava okrog kakor izgubljena ovčica
    ●     ekspr. pohlevnih ovčic gre veliko v en hlev več mirnih, nezahtevnih ljudi lahko živi skupaj tudi v majhnem prostoru
  2. 2. ekspr. faran, vernik v odnosu do svojega župnika, duhovnika: grajal je svoje neubogljive ovčice
  3. 3. mn. oblak v obliki majhnih, manjših kopic: ovčice kažejo na dež; rdeče večerne ovčice
SSKJ
parazól -a m (ọ̑) 
  1. 1. star. sončnik: sprehajala se je s svilenim parazolom / razpel je velik rdeč parazol
  2. 2. pog. dežnik: dež bo, vzemi parazol
SSKJ
pohléven -vna -o prid., pohlévnejši (ẹ́ ẹ̄) 
  1. 1. ki je v odnosu do ljudi nezahteven, poslušen, skromen: pohleven človek; pohleven kot jagnje / doma je zelo pohleven
    // ki vsebuje, izraža nezahtevnost, poslušnost, skromnost: govorila je s pohlevnim glasom; pohleven pogled
  2. 2. ki človeka ne napada, mu ne povzroča težav; krotek: pohleven konj, pes / pohlevna čreda
    ●     ekspr. pohlevnih ovčic gre veliko v en hlev več mirnih, nezahtevnih ljudi lahko živi skupaj tudi v majhnem prostoru
  3. 3. ekspr. ki se pojavlja v neizraziti obliki: padati je začel pohleven dež; pohleven ogenj
  4. 4. ekspr. majhen, skromen: pohlevne hiše na koncu vasi / bil je pohlevne postave majhne, drobne
    pohlévno prisl.: pohlevno ga gleda; pohlevno vprašati
SSKJ
pojémati -am stil. -ljem nedov. (ẹ̑) izraža približevanje koncu
  1. a) obstajanja: dež je že pojemal; hrup na cesti pojema; vročina bo vsak čas začela pojemati / bolečina proti jutru pojema / epidemija gripe že pojema / ogenj, sveča pojema ugaša
  2. b) stanja, razpoloženja: bojevitost je že pojemala; njegova jeza še ne pojema
    // biti v vedno manjši
  3. a) količini: premoženje pojema; pojemala so živila in denar / množina blaga pojema / dnevi so začeli pojemati se krajšati
  4. b) stopnji: moči so mu pojemale / glas ji pojema / hitrost pojema enakomerno
    ●     ekspr. kar pojema od žalosti hira
    pojemajóč -a -e: s pojemajočimi močmi se je dvignil; govoril je s pojemajočo sapo; pojemajoče zanimanje; prisl.: vedno bolj pojemajoče je govoril
    ♦     muz. pojemajoče označba za spremembo hitrosti in jakosti izvajanja diminuendo
SSKJ
ponehávati -am nedov. (ȃ) 
  1. 1. izraža približevanje koncu obstajanja: dež je ponehaval; vročina ponehava / bolečine ponehavajo / takrat je pomen njegove igre že ponehaval
  2. 2. star. nehavati, prenehavati: počasi je ponehavala jokati
SSKJ
ponehováti -újem nedov. (á ȗ) 
  1. 1. izraža približevanje koncu obstajanja: dež ponehuje / bolečina ponehuje / raba teh izrazov ponehuje se manjša
  2. 2. star. nehovati, prenehovati: vedno bolj je ponehoval misliti nase
SSKJ
ponížen -žna -o prid., ponížnejši (í ī) 
  1. 1. ki podcenjuje svoj pomen, vrednost: ponižen človek; ponižni in naduti ljudje; ponižen kot jagnje
  2. 2. ki ima, kaže do ljudi podrejen odnos: od delavcev je zahteval, da so delavni in ponižni; za ženo je hotel dobiti delavno, skromno in ponižno žensko / star., kot vljudnostna fraza sluga ponižen
    ●     ekspr. bila je ponižnega srca ponižna, skromna
    // ekspr. ki vsebuje, izraža tak odnos: pripovedovala je s ponižnim glasom; gledal me je s ponižnimi očmi / moje namere so miroljubne in ponižne
  3. 3. ekspr., s širokim pomenskim obsegom majhen, skromen, preprost: to je bil le ponižen poskus sestaviti model srednjeveške jadrnice; imel je precej bušk, čeprav je bil le ponižen pretep; na koncu vasi si je postavil ponižno hišico / naše ponižne želje se gotovo ne bodo uresničile
  4. 4. ekspr. ki se pojavlja v neizraziti obliki: padal je ponižen dež; poleti se je reka spremenila v ponižen potok
    ponížno prisl.: pes je ponižno mahal z repom; prav ponižno vas prosim za pomoč; ponižno jo je vprašal, kaj lahko še stori zanjo; ponižno sklonjen
SSKJ
pooblačíti se -ím se dov., poobláčil se (ī í) 
  1. 1. postati oblačen: nebo se je pooblačilo; brezoseb. spet se je pooblačilo, dež bo
  2. 2. ekspr. postati tak, da izraža neugodno, negativno razpoloženje: ob teh besedah se mu je obraz pooblačil
    ●     ekspr. prijateljsko ozračje med njima se je pooblačilo je postalo manj prijateljsko, manj zaupljivo
    pooblačèn -êna -o: pooblačeno nebo; s sodišča je odšel pooblačen
SSKJ
porosíti -ím dov., porósil (ī í) 
  1. 1. brezoseb. krajši čas rositi: ni bilo hudega, le malo je porosilo
  2. 2. z rošenjem zmočiti, ovlažiti: dež je porosil seno; očala so se mu porosila / pot mu je porosil čelo
    // nekoliko zmočiti, ovlažiti: lončnice je treba vsak dan porositi
    porošèn -êna -o: z znojem porošena zemlja
SSKJ
pošév prisl. (ẹ̑) star.  
  1. 1. postrani, poševno: dež lije pošev na okna; kola slonita pošev drug proti drugemu / cesta se vije pošev navkreber / zavese v pošev pripeti
  2. 2. počez, povprek: stopa pošev čez njivo
SSKJ
poštèn -êna -o prid., poštênejši (ȅ é) 
  1. 1. ki ravna v skladu z določenimi normami, priznanimi načeli: pošten človek; sosed je pošten in delaven; predstojnik je bil do vseh pošten; vse življenje je ostal pošten; bodi pošten in priznaj krivdo; zelo je poštena, nikomur ne bi storila nič hudega / ekspr. on je poštena duša / to je revna, a poštena družina / naša hiša je poštena / publ. pošten najditelj naj izgubljeni predmet vrne proti nagradi
    // nav. ekspr. ki je v skladu z določenimi normami, pravili: poštena igra / poštena obravnava problema / dobiti pošteno plačilo za pošteno delo
  2. 2. ki obvladuje moralno negativna nagnjenja in teži k dobremu: poštena ženska; dekle je pošteno / pošteno življenje
  3. 3. nav. ekspr. ki se ne okorišča z oškodovanjem drugega: pošten obrtnik, trgovec; v tej trgovini so zelo pošteni / poštena kupčija
  4. 4. ki vsebuje, izraža resnične misli, čustva: pošten obraz; njegovi nameni so pošteni; ekspr. to je poštena beseda; pošteno priznanje
  5. 5. nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: potreben bi bil pošten dež; pošten prehlad ima hud; s poštenim sunkom ga je spravil na tla močnim
    // precej velik, precejšen: dali so mu pošten kos mesa; popil je pošteno mero vina; dobil je pošteno vsoto denarja
    // ki v veliki meri izpolnjuje dolžnosti ali delovne navade: pošten delavec, športnik, znanstvenik
  6. 6. ekspr. ustrezen, primeren: nima niti enih poštenih čevljev; v kraju ni poštene trgovine; komaj je prišel do poštenega stanovanja / prodajati po poštenih cenah
    ●     ekspr. za svoje ravnanje je dobil pošten nauk je bil ostro opomnjen, kaznovan; ekspr. bojim se, da ta denar ni pošten pravično pridobljen; ekspr. dal mu je pošteno klofuto zelo ga je udaril; star. to vino ni pošteno pristno
    poštêno 
    1. 1. prislov od pošten: pošteno delati, živeti; pošteno je plačal, poravnal dolgove; pošteno povedano, ne zanimam se zanj / v povedni rabi: pošteno je, da napako priznaš; tako je prav in pošteno
    2. 2. ekspr. izraža visoko stopnjo: pošteno je že lačen; pošteno so se namučili z zidavo hiše; pošteno sem se prestrašil
    poštêni -a -o sam.: hotel je ločiti poštene in krivične; delati se, kazati se poštenega; ves dan ni pojedel nič poštenega
SSKJ
presenétiti -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) 
  1. 1. narediti, povzročiti, da se kdo zelo začudi: s svojim ravnanjem je vse presenetil; presenetila ga je z dobrimi ocenami, novimi predlogi; neprijetno, prijetno presenetiti / vaš dopis nas je presenetil
  2. 2. evfem. zalotiti, ujeti: miličniki so tatu presenetili pri kraji; mati ga je presenetila, ko je brskal po njenih predalih
  3. 3. narediti, povzročiti, da kaj doleti koga nepripravljenega: ko so se vračali domov, jih je presenetil dež; zgodnja zima jih je presenetila / nič nas ne sme presenetiti
    ●     publ. moštvo je na tej tekmi presenetilo je zelo dobro igralo; je nepričakovano zmagalo
    presenéčen -a -o: presenečen človek; pogledal je s presenečenim izrazom na obrazu; presenečen je obstal; biti neprijetno, prijetno, ekspr. rahlo presenečen; prisl.: presenečeno pogledati, vprašati
SSKJ
priméren -rna -o prid., primérnejši (ẹ́ ẹ̄) 
  1. 1. ki ima zaželene, potrebne lastnosti, značilnosti glede na kaj: rad bi zidal hišo, pa ne najde primernega kraja; on je primeren za to delo; za dež primerna obutev; stanovanje ni več primerno za bivanje / najti primerno besedo za kak pojem / ta knjiga ni primerna za preproste ljudi je pretežka
    // ki je po stopnji, višini v skladu s pričakovanim: moštvo ni pokazalo primerne tehnične ravni; za svoje delo je prejel primerno plačilo / primerne cene
  2. 2. ki je v skladu z določenimi normami, pravili: obiskati koga ob primernem času; uporabljati primerne besede; ta obleka za gledališče ni primerna; njihovo vedenje ni primerno
  3. 3. ki je v skladu z določenim namenom: našli so primerno terapijo zanj; vplivati na skladen razvoj mišic s primernimi telesnimi vajami / delati s primernim orodjem
    primérno prisl.: primerno govoriti; primerno se oblači; otrokovi starosti primerno izbrane igrače / v povedni rabi primerno je, da greste z nami
    primérni -a -o sam.: nič primernega ni mogel dobiti
    ♦     šol. imeti v vedenju primerno opisno oceno, ki je za stopnjo nižja od vzorno
SSKJ
pronicàv -áva -o in pronícav -a -o prid. (ȁ á; í) 
  1. 1. ki ima veliko sposobnost za spoznavanje, razčlenjevanje: pronicav kritik, mislec / človek pronicavega duha / pronicava analiza besedila; pronicavo opazovanje / njene pronicave oči vse opazijo
  2. 2. ekspr. visok, rezek: zaslišal je njen pronicavi glas; pronicavi žvižg lokomotive
  3. 3. ki lahko pronica: na popotnike se je ulil droben, pronicav dež
    pronicávo in pronícavo prisl.: pronicavo ga je pogledal; pronicavo jasne misli
Število zadetkov: 306