Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

SSKJ²
izgovoríti -ím dov., izgovóril; nam. izgovôrit in izgovorít (ī í)
1. izoblikovati glasove, besede z govorilnimi organi: jasno, razločno izgovoriti; to ime je težko izgovoriti; izgovoriti skozi nos
♦ jezikosl. izgovoriti samoglasnik
2. knjiž. reči, povedati: izgovoril je nekaj navadnih fraz; naravnost izgovoriti svojo misel; ekspr. še besede ne izgovori, že jo zmerjaš / dovoli, da izgovorim do konca
// star. prenehati govoriti: ko je izgovoril, so mu vsi ploskali
3. zlasti v kmečkem okolju z dogovorom, s pogodbo zagotoviti (si) pravico do česa: oče mu je izgovoril pol posestva; izgovoriti si preužitek, stanovanje / izgovoriti si dopust
4. opravičiti koga tako, da se navadno ne navede pravi, resnični vzrok: izgovorila je hčer pred gosti; izgovoriti se na dež; pri teti se je izgovoril, da ne utegne priti
    izgovoríti se nav. ekspr.
    povedati vse, kar človeka vznemirja, zanima: prišla je k nam, da se izgovori, olajša; izgovorila sta se o vsem, kar ju je težilo
    izgovorívši zastar.:
    to izgovorivši, odide iz sobe
    izgovorjèn -êna -o:
    izgovorjeni delež; izgovorjena misel; s pridihom izgovorjen glas
Pravopis
izgovoríti -ím dov., nam. izgovôrit in izgovorít/izgovorìt; drugo gl. govoriti (í/ȋ í) kaj ~ ime, samoglasnik; star. Ko je izgovoril, so mu ploskali |prenehal govoriti|; star. izgovoriti koga pred kom ~ hčer pred gosti |opravičiti|; star. izgovoriti komu kaj Oče mu je izgovoril pol posestva |zapisal|
izgovoríti se -ím se (í/ȋ í) poud. Prišel je na obisk, da se ~i |se nagovori, izpove|; izgovoriti se na koga/kaj ~ ~ ~ dež; Izgovoril se je, da ne utegne
izgovoríti si -ím si (í/ȋ í) kaj ~ ~ hrano in stanovanje |zagotoviti si|
Celotno geslo Vezljivostni G
izgovoríti se -ím se dovršni glagol, glagol govorjenja
kdo/kaj opravičiti se za koga/kaj
/Precej neiznajdljivo/ se je izgovoril na sodelavce in na dež.
Jezikovna
Izgovor izpeljank iz samostalnika »dež« ter raba predloga »v« oz. »na«

Kako se pravilno izgovori besedo dežnik? V SP je napisana ena možnost (dežník -a [də]), po SSKJ sta dovoljeni dve možnosti ([dežník] in [dəžník]), na portalu Franček pa je posnetek izgovora s širokim e.

Kaj je prav, živim na Javoru/Krtini ali v Javoru/Krtini (mišljeni sta naselji), grem na Javor/Krtino ali v Javor/Krtino, prihajam iz Javora/Krtine ali z Javora/s Krtine? Na spletni strani Amebis Besane je napisana 2. možnost, torej (kje) v Javoru/Krtini ..., pri Jesenicah in Ptuju pa piše (kje) na Jesenicah/Ptuju. Od česa je odvisna raba predloga v ali na ob zem. lastnem imenu (kraja, mesta, naselja ...)?

Celotno geslo Vezljivostni G
izlíti se -líjem se dovršni glagol, glagol (ciljnega/dogodkovnega) premikanja
1.
kaj priti iz česa / od kod / v/na/za/čez/skozi kaj / po/na kom/čem / med/nad kom/čim / kam /kod
/Po nesreči/ se (mu) je izlilo oko.
2.
nav. v zvezi s potok, reka kaj preiti / v/na/za/čez/skozi kaj / po/na kom/čem / med/nad kom/čim / kam /kod
(Iz ravninske prikrite kotanje) se potok /v velikih počasnih zavojih/ izlije v reko.
3.
brezosebnoprenehati deževati
(Do jutra) se bo že izlilo.
Pleteršnik
izlúžiti, -im, vb. pf. 1) auslaugen; dež bode pepel izlužil, Nov.; izlužen pepel, ausgelaugte Asche, Cig.; — durch die Lauge herausbringen: i. madež iz perila, Cig.; — 2) in der Lauge ausbeizen, Cig.; kože se v lužnici izlužijo, Vrt.
SSKJ²
izmíti -míjem tudi zmíti zmíjem dov., izmìl tudi zmìl (í ȋ)
z vodo ali drugo tekočino očistiti: rano so mu izmili z alkoholom; izmiti sod, steklenice pomiti / izmiti zaspane oči
// z vodo ali drugo tekočino odstraniti zlasti umazanijo: izmiti krvav madež; izmiti si prst z rok / dež je izmil dim iz zraka; pren. s tem se sramota ne da izmiti; pesn. solze so ji izmile vso žalost
    izmít tudi zmít -a -o:
    izmita posoda; nebo je kakor izmito
SSKJ²
izplakováti -újem in splakováti -újem nedov. (á ȗ)
1. z vodo ali drugo tekočino (dokončno) čistiti: umivati in izplakovati; izplakovati perilo; izplakovati posodo v čisti vodi
2. z vodo ali drugo tekočino na hitro čistiti brez drgnjenja: izplakovati kozarce pred uporabo / izplakovati oči s kamiličnim čajem; izplakovati si usta
3. s trajnim ali ponavljajočim se tokom odstranjevati zlasti kaj drobnega: dež izplakuje smeti v jaške / izplakovati si prah z obraza / morje izplakuje breg
Pleteršnik
izplavíti, -plavím, vb. pf. ausschwemmen, Mur., Cig., Jan.; i. perilo, Mur.; posodo i., C.; dež je polja izplavil, der Regen hat die Felder abgeschwemmt, Cig.
Pleteršnik
izpráti, -pérem, vb. pf. 1) durch Waschen herausbringen; i. madež; — krivnjo, greh i., sühnen, Cig.; — 2) aufwaschen, Jan.; vse perilo i., Cig.; — 3) durch Waschen reinigen, auswaschen; grlo, rano i.; — dež je polja izpral, der Regen hat die Felder ausgeschwemmt, Cig.; rudo i., abschlämmen, Cig.; — aussüßen (chem.), Cig. (T.).
SSKJ²
iztrésati -am nedov. (ẹ́)
1. s tresenjem spravljati iz česa: iztresati moko; iztresati orehe iz vreče
// s tresenjem delati, da v čem ne bi bilo več določene stvari, vsebine: iztresati vreče; pren., ekspr. iztresal je svojo torbo z novicami
2. ekspr. izločati v velikih količinah: nebo je iztresalo dež in točo
● ekspr. iztresati dovtipe praviti, pripovedovati; ekspr. iztresati jezo, nejevoljo nad kom zaradi jeze, nejevolje zelo neprijazno z njim govoriti, ravnati; ekspr. iztresati svojo ošabnost ošabno se vesti; prim. stresati
Pravopis
iztrésati -am nedov. -ajóč, -áje; -an -ana; iztrésanje (ẹ́) kaj iz česa ~ orehe iz vreče; ~ vrečo; poud. Nebo je iztresalo dež |Močno je deževalo|; poud. iztresati kaj na koga ~ nejevoljo na sodelavce |biti nejevoljen|
iztrésati se -am se (ẹ́) iz česa Jabolka se ~ajo iz vreče
Jezikovna
Izvor priimka »Pišot«

Zanima me, kako je nastal priimek Pišot. Najdemo ga predvsem na Vipavskem, v Selu in Batujah, nepretrgoma zadnjih 400 let. Hvala za odgovor, pa tudi sicer za zanimiva jezikovna pojasnila v tem kotičku.

SSKJ²
jèli2 in jeli člen. (ȅ)
zastar. uvaja vprašanje; ali1: jeli kdo verjame / v vezniški rabi, v odvisnih vprašalnih stavkih ugiba, jeli bo dež ali, če
SSKJ²
jókati tudi jokáti -am, in jókati tudi jokáti jóčem, in jókati se tudi jokáti se -am se, in jókati se tudi jokáti se jóčem se nedov., jókajte (se) tudi jokájte (se) in jóčite (se) (ọ́ á ọ́)
1. izražati veliko čustveno prizadetost, zlasti žalost, ali telesno bolečino s solzami in glasovi: otrok je jokal in se oklepal matere; jokati ob slovesu; ekspr. jokati dan in noč; jokati iz usmiljenja, od ganjenosti, jeze, veselja, žalosti; joka zaradi hude bolečine; pog., ekspr. jokati za vsako figo; ekspr. jokati za prazen nič; joka, ker je bil tepen; glasno, silovito, tiho jokati; ekspr. bridko, krčevito, milo jokati; rad joka; jokal je kot otrok močno, brez obvladovanja; ekspr. jokala je, da bi se je kamen usmilil zelo, da bi si skoraj oči izjokala zelo, veliko, da bi skoraj utonila v solzah močno, silovito / jokala je brez solz / knjiž., z notranjim predmetom jokati bridke, debele, grenke solze / krilila je z rokami in jokala: Vrnite nam ga; pren., ekspr. njegovo srce joka
● ekspr. včeraj je jokala, danes se pa smeje je bila žalostna; ekspr. obraz imajo veder, na dnu srca pa jokajo čutijo žalost, bolečino; ekspr. tak dim je, da vsi jokajo imajo solzne oči; knjiž., ekspr. jokajo krvave solze zelo trpijo
// ekspr. žalovati, tožiti, tarnati: joka po izgubljeni sreči; še zmeraj joka za starimi časi; nikar ne jokaj več za njim / kar naprej joka, čeprav mu ni nič hudega; jokala je pred njim, da je otroci ne ubogajo / joka nad domovino, nad svojo hčerjo izraža bolečino zaradi njene nesrečne usode, položaja
2. knjiž., ekspr. dajati joku podobne glasove: zunaj je jokala burja; harmonika, violina joka / preh., pesn. dež joka monotono pesem
3. knjiž., ekspr. cediti se, solziti (se): v peči so jokala drva / trta joka na obrezanih mestih; preh. drevesa jokajo smolo / pesn. v dežju so jokale veje
    jokáje :
    jokaje govoriti; jokaje je pritekel domov; pozdravil ga je, jokaje od veselja
    jokajóč -a -e:
    jokajoč ga je objela; jokajoč glas; jokajoči otroci; prisl.: jokajoče govoriti
    ♦     glasb. jokajoče označba za izraz izvajanja lagrimoso; sam.:, bibl. veseliti se z veselimi in jokati z jokajočimi
Pravopis
jókati tudi jokáti -am in jókati tudi jokáti jóčem in jókati se tudi jokáti se -am se in jókati se tudi jokáti se jóčem se nedov. jókaj (se) -te (se) tudi -ájte (se) in jóči (se) -te (se) tudi -íte (se), -ajóč (se), -áje (se); jókal (se) -ála (se), jókat (se); jókanje tudi jokánje; (jókat (se)) (ọ́/á ọ́; ọ́/á ọ́)
1. Otrok ~a; ~ iz usmiljenja, od ganjenosti; glasno ~; poud.: ~ dan in noč |neprestano jokati|; ~ za prazen nič; bridko, krčevito, milo ~; Jokala je, da bi se je kamen usmilil |zelo|; jokati kaj neobč., z notranjim predmetom ~ bridke solze; pesn. Dež ~a monotono pesem; poud. Drevesa ~ajo smolo |izcejajo|
2. poud. |žalovati, tožiti, tarnati|: jokati po kom/čem ~ ~ sreči; jokati nad kom/čim ~ ~ domovino; ~ ~ svojo hčerjo; jokati za kom/čim ~ ~ starimi časi
Celotno geslo Vezljivostni G
jókati tudi jokáti -am tudi jóčem nedovršni glagol, netvorni (dogodkovni/procesni) glagol
1.
kdo/kaj izražati veliko čustveno prizadetost
Otrok je jokal in se oklepal matere.
2.
čustvenostno, v posplošenem pomenu kdo/kaj oddajati podobno joku
Violina je /brez prestanka/ jokala (otožno pesem).
3.
čustvenostno kdo/kaj tožiti po kom/čem / za/nad kom/čim
/Brez življenjske volje/ joka po izgubljeni sreči.
Celotno geslo Frazemi
jokáti Frazemi s sestavino jokáti:
jokáti kot dèž, jokáti kot míla jéra (Jéra), jokáti kot otròk, jokáti krváve sólze
Celotno geslo eSSKJ
káča káče samostalnik ženskega spola [káča]
    1. plazilec brez nog in z dolgim valjastim telesom; primerjaj lat. Serpentes
      1.1. meso te živali kot hrana, jed
    2. mitološko bitje z dolgim kačjim trupom in glavo, pogosto upodobljeno v templjih, svetiščih
    3. ozek, podolgovat predmet iz mehkega materiala
    4. ekspresivno dolga vijugasta vrsta česa, kar se počasi premika
    5. znamenje kitajskega horoskopa med zmajem in konjem
      5.1. kdor je rojen v tem znamenju
    6. slabšalno kdor je hudoben, nesramen ali se mu to pripisuje
STALNE ZVEZE: mlečna kača, morska kača, pernata kača
FRAZEOLOGIJA: asfaltna kača, dolg kot jara kača, imeti kačo v žepu, jara kača, kača v žepu, kot bi koga pičila kača, povest o jari kači, rediti kačo na prsih, sikati kot kača, skrivati koga, kaj kot kača noge, viti se kot kača, vleči se kot jara kača, zgodba o jari kači, zvijati se kot kača, zvit kot kača, železna kača, Kogar je pičila kača, se boji zvite vrvi.
ETIMOLOGIJA: = hrv. nar. kȁča, prvotneje morda ‛modras’, iz *kačiti ‛dvigati se, skakati’ (sorodno s ↑skakati), prvotno torej ‛skakač’ - več ...
SSKJ²
kadíti -ím nedov., kajèn (ī í)
1. vdihavati in izdihavati dim kake tleče snovi, zlasti tobaka: prižgal si je cigareto in kadil; že ves večer kadi; kaditi opij, tobak / kaditi cigareto, cigaro / za skednjem smo dečki kadili suh srobot / ne kadi in ne pije; strastno kaditi; ponudil mu je zavojček cigaret: kadite? Hvala, ne kadim; ekspr. ali se pri vas doma kadi? ali pri vas doma kadite; kadi ko Turek veliko, pogosto / z nedoločnikom odvaditi se kaditi / kot opozorilo kaditi prepovedano
2. povzročati, da se dela, razširja dim: v vinogradu kadijo / v krščanskem okolju ob praznikih so kadili po hiši, kašči in hlevu; kaditi s kadilnico / ekspr. kamin, peč kadi se kadi; avt. žarg. avto kadi iz izpušne cevi prihaja gost dim
3. izpostavljati delovanju dima, zaradi konzerviranja; prekajevati: kaditi meso / kaditi sode z žveplom žveplati
4. ekspr., z dajalnikom izražati komu (pretirano) hvalo, priznanje, navadno z namenom pridobiti si naklonjenost: vsi kadijo novemu županu; zdaj mi pa že preveč kadiš; drug drugemu (si) kadita / star. kadil ne bom več vaju brez preudarka (F. Prešeren)
    kadíti se 
    1. delati, oddajati dim: peč se kadi; mokra drva so tlela in se kadila
    // delati, oddajati hlape: kislina se kadi / žganci se kadijo v skledi
    2. brezoseb. izraža razširjanje, obstoj dima, hlapov v zraku, prostoru: iz dimnika, iz peči se kadi; iz lonca, od živine se kadi / ekspr. v sobi se je kadilo, da so nas pekle oči
    // izraža razširjanje, obstoj drobnih delcev v zraku: poškropila je tla z vodo, da se pri pometanju ne bi kadilo; za drvečo čredo se je kadilo / ekspr. na skednju se je kadilo (od) plev, prahu bilo je zelo veliko plev, prahu
    ●     ekspr. dež, sneg se kadi (močno) dežuje, sneži z vetrom; ekspr. bežal je, tekel je, da se je (vse) kadilo (za njim) zelo hitro; ekspr. kolne, laže, da se kar kadi zelo
    kadèč -éča -e:
    kadeč cigareto, se je udobno zleknil; iz kadečih se loncev je prijetno dišalo; počasi je srebal kadečo se kavo; kadeča se kislina
Število zadetkov: 703