Fran > SSKJ

1. 1. z mahanjem odgovarjati, navadno na pozdrav: odmahovali so ji, dokler ni vlak izginil
2. 2. z gibi roke izražati odklonilen odnos, omalovaževanje, zavračanje: ni mu odgovoril, le odmahoval mu je / ne, tega ne maram, je odmahovala

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. prenehati vztrajati pri dejanju, kot ga določa sobesedilo: borci so zaradi premoči morali odnehati; samo on je skušal priti na vrh, vsi drugi so odnehali; ni odnehal, dokler jih ni našel
2. 2. popustiti: ob sinovi prošnji je oče odnehal; na prigovarjanje je odnehal in dovolil / vezi so odnehale; žeblji so odnehali / bolečine so nekoliko odnehale; žgoča vročina je odnehala
3. 3. nar. zmehčati se, omehčati se: skorjo so zmočili, da bi odnehala; po dežju je zemlja odnehala / led je odnehal
   ● ne odneha od tožbe ne odstopi; ekspr. pri ceni ni niti malo odnehal ni je niti malo znižal; pametnejši odneha bolje je v prepiru prenehati vztrajati pri svojem stališču, kot pa prepir preveč zaostriti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. ki je v takem odnosu do koga, da ta skrbi za njegove potrebe: mladič je dolgo odvisen od svoje matere; zaradi bolezni je bila popolnoma odvisna od drugih / odvisni smo drug od drugega
   // ki je v takem odnosu do koga, da potrebuje od njega določeno pomoč: sin študira in je odvisen od staršev; biti finančno, gospodarsko, kulturno odvisen od koga / preveč je odvisen od vašega mnenja preveč ga upošteva
2. 2. ki je v takem odnosu do koga, da mora upoštevati njegovo voljo, zahteve: dokler prejema njihovo podporo, je od njih odvisen; žena je bila v preteklosti odvisna od moža
   // star. nesvoboden, nesamostojen: boj odvisnih narodov za svobodo; kolonije in druge odvisne dežele
3. 3. ki je v takem odnosu do česa, da to omogoča njegovo uresničitev, določa stopnjo, lastnosti: tudi od pridnosti je odvisen uspeh dela; cena je odvisna od stroškov; vidljivost je odvisna od čistosti ozračja
   ● od vaše izjave je odvisna odločitev sodnikov vaša izjava bo odločilno vplivala nanjo; od tega je odvisna njena prihodnost to je zelo pomembno zanjo; vse je odvisno od sreče stvar bo uspela le v ugodnih okoliščinah; od vas je odvisno, kam bomo šli vi boste odločili; od vremena je odvisno, če bomo šli šli bomo le ob ugodnem vremenu
   ♦ ekon. odvisni stroški stroški v zvezi z nabavo, prevozom, skladiščenjem blaga; lingv. odvisni govor navajanje tujega sporočila v slovnični odvisnosti od poročevalčevega govorjenja; odvisni sklon vsak od šestih sklonov razen imenovalnika; odvisni stavek stavek podredja, ki smiselno dopolnjuje nadredni stavek; mat. odvisni sistem sistem med seboj odvisnih enačb, vektorjev, aksiomov; odvisna spremenljivka količina, katere vrednost je odvisna od drugih količin

odvísno prisl., navadno v povedni rabi  izraža omejitev: stvar je lahko dobra ali slaba, odvisno je, kako nanjo gledate; elipt.: jed je odlična, odvisno od okusa; nekateri odidejo veseli, drugi pa žalostni, odvisno od značaja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. v krščanskem okolju delati, da postane pripadnik ene krščanske vere pripadnik druge krščanske vere: s silo prekrščevati
2. 2. ekspr. večkrat preimenovati: prekrščevali so jo, dokler ni dobila tega imena

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. narediti primerjavo: primeriti staro novemu; primeriti slovenske oblike nemškim / bolečina se ni dala z ničimer primeriti je bila neprimerljiva
2. 2. star. ugotoviti, ali oblačilo, obutev ustreza, zlasti glede na velikost; pomeriti: primeriti obleko; primeril si je kapo / primeril je desko in ugotovil, da je prekratka
3. 3. zastar. prilagoditi, prirediti: zlatar je primeril ceno srebra tako, da ni imel škode; zakon primeriti volji ljudi

primériti se nav. 3. os.  izraža zlasti nepričakovano navzočnost dejanja, dogodka v stvarnosti: primerila se je nesreča; to se lahko primeri samo v sanjah / krivica se mu je primerila zgodila; redkokdaj se mu je primerilo, da je zamudil redkokdaj je zamudil
● star. če se primeri slaba letina, bo hudo če bo; živemu človeku se vse primeri, mrtvemu pa samo jama dokler je človek živ, lahko doživi zelo različne stvari

primérjen -a -o: čevlji so že primerjeni

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. z vrtenjem v določeno smer
   1. a) nameščati: privijati pokrovčke na steklenice; privijati vijake in zabijati žeblje / privijati oblogo na zid z vijakom, vijaki pritrjevati
   2. b) delati, da kaj močneje pritiska kaj, je trdno nameščeno: privijati matice, ki so popustile
      // z vrtenjem dajati del priprave v tak položaj, da kaj nima več (popolnoma) proste poti: privijati in odvijati pipo
2. 2. objemajoč delati, da je kdo tesno ob čem: mati je privijala otroka na prsi; otrok se je privijal k materi / privijal jo je k sebi
3. 3. ekspr., navadno v zvezi s cena zviševati, dvigati: privijati cene
4. 4. ekspr. siliti, pregovarjati koga: privijali so ga, dokler jim ni vsega povedal

privijajóč -a -e: jokala je, privijajoč otroka k sebi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. delati, da prilegajoči se deli česa niso več drug ob drugem: razpotegovati živalim čeljusti
2. 2. raztegovati: razpotegoval je vzmet, dokler ni počila / razpotegovati usta / razpotegovati pomenek / na vzhodu se razpotegujejo hrbti gor so, se vidijo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. iti za kom po sledi: pes sledi divjadi, zajcu; sledil jima je po razliti barvi; lovec sledi obstreljeno srno po kapljah krvi / iskalci so sledili njene stopinje v snegu
   // neopazno, skrivaj iti za kom z določenim namenom: detektiv mu je sledil; sledil ji je v primerni razdalji / oče mu neprestano sledi ga nadzoruje
2. 2. gledati kaj, kar se giblje, premika: gledalci so napeto sledili igralčevim kretnjam; sledil jo je s pogledom; sledil je ptico z očmi, dokler ni izginila med drevjem
3. 3. hoditi, iti za kom: oče je hodil spredaj, otroci so mu sledili / otrok je sledil materi za petami / odšel je v Ameriko, žena pa mu je sledila čez dve leti
4. 4. knjiž. hoditi, iti po čem, v čem: sledili so ozki poti skozi grmovje; sledili smo rov in prišli v večjo jamo / slediti reki iti ob njej; pren. sledil je toku svojih misli
5. 5. prihajati, biti glede na prostor, čas, vrstni red neposredno po čem drugem: ozkemu hodniku je sledilo nekaj stopnic; poročilu je sledila razprava; romantiki sledi realizem; veselju sledi žalost; dogodki so si hitro sledili / mrzli noči je sledilo sončno jutro / kot pojasnilo, opozorilo na koncu objavljenega dela teksta nadaljevanje sledi
   // dov. in nedov. neposredno po kom drugem prevzeti njegov položaj, funkcijo: po dveh letih mu je sledil mlajši predsednik; vladarju je sledil njegov sin
6. 6. biti posledica česa: prestopku je sledila kazen / nemirom so sledili ostri ukrepi
7. 7. publ. ravnati se po kom, posnemati: v tem je sledil svojemu vzorniku / slediti tujemu zgledu / slediti modi oblačiti se po najnovejši modi; v novejšem času sledi ljudski pesmi piše ljudskim pesmim podobne pesmi
   // upoštevati pri svojem ravnanju: za našo varnost je zelo pomembno, da sledite mojim nasvetom, navodilom; ljudstvo je sledilo pozivu k uporu; slediti ukazu ubogati ga
   // žival sledi nagonu
8. 8. z gledanjem, poslušanjem dojemati, zaznavati vsebino česa: slediti filmu, koncertu, pouku; pogovoru so lahko sledili tudi drugi / predavatelju je lahko sledil, ker je govoril preprosto / pozorno slediti razlagi jo poslušati; publ. gledališki predstavi je sledil po televiziji jo gledal
   // sproti se seznanjati s čim: slediti dogodkom, gospodarski problematiki, razvoju tehnike
9. 9. nav. 3. os., publ. biti jasno viden, kazati se: iz razprave sledi, da je treba storilnost povečati / kaj sledi iz tega se lahko sklepa
   // kakšen nauk sledi iz te zgodbe kakšen je nauk te zgodbe
   ● ekspr. blisk je sledil blisku bliskalo se je v zelo kratkih presledkih; publ. uspeh je hitro sledil je bil viden, se je pokazal; narekoval je hitro in mu nisem mogel slediti sproti zapisovati besedilo; star. tod sledimo hiše iz kamna so hiše iz kamna; star. stezo smo težko sledili steza je bila zelo slabo vidna, opazna; star. sledil je za prijateljem v sobo šel; star. slediti za zlatom iskati ga; pisar. besedilo prvega člena se dopolni, kot sledi z besedilom, ki se neposredno navaja; sledi mu kot senca je vedno v njegovi družbi; neopazno, tiho hodi za njim
   ♦ mat. iz obeh formul sledi, da je a večji kot b sklep, zaključek obeh formul je; mont. slediti sloj, žilo z delanjem prečnikov iskati sloj premoga, žilo rude, ugotavljati lego, količino premoga, rude

sledíti se star.  biti viden, opazen: razvaline gradu se še dobro sledijo; po travi so se sledile stopinje

sledèč -éča -e: sledeč materi v kuhinjo, je tiho zaprl vrata; na spremembo glasu vpliva sledeči j; hitro si sledeči poki
● publ. predlagam sledeči dnevni red tak(le), takšen; sledeče jutro drugo, prihodnje; sam.: publ. poročam sledeče tole

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. z obdelovanjem delati kaj glede na lastnosti, obliko boljše, ustreznejše: udelavati kožo, testo
2. 2. star. silovito tepsti, pretepati: udelavali so ga, dokler ni omedlel / neusmiljeno je udelaval po psih udarjal, tolkel
3. 3. star. kričati, razgrajati, divjati: gospodar je strahovito udelaval / v gozdu so udelavali ptiči glasno peli
   // mati udelava za ugrabljenim otrokom silovito žaluje, toži

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. nehote priti pod (vodno) gladino in se zadušiti zaradi vdora vode v pljuča: deček bi utonil, če ga ne bi rešil neki kopalec; utoniti v ribniku
2. 2. ekspr. izginiti pod (vodno) gladino; potoniti: vedro se je utrgalo in utonilo / ves prah je utonil v lužah
3. 3. ekspr., navadno s prislovnim določilom izginiti, izgubiti se: gledala je za njim, dokler ni utonil v gozd, v gozdu; prijatelja sta utonila v noč; utoniti v množici / njegove besede utonejo v splošnem trušču
4. 4. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop stanja osebka, kot ga določa samostalnik: utonil je v trden spanec; utoniti v spomine / ti dogodki so že utonili v pozabo / taborišče je utonilo v nočni tišini
   ● ekspr. grmovje je utonilo v snegu grmovje je prekril sneg; ekspr. v vinu mu utonejo vse skrbi pozabi nanje; ekspr. sonce je utonilo za gore je zašlo; ekspr. brez njega bi utonila v blatu bi se moralno pokvarila; ekspr. utoniti v dolgovih zelo se zadolžiti; propasti zaradi dolgov; ekspr. utoniti v nemškem, tujem morju postati sestavni del nemškega, tujega naroda in prenehati se šteti za pripadnika svojega naroda; ekspr. jokala je, da bi skoraj utonila v solzah močno, silovito

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. prejemati hrano, tekočino v telo skozi usta: bolnik naj uživa lahko hrano in čim več tekočine; uživati krompir, zelenjavo; to se uživa tudi surovo / uživati mamila; uživati tablete, zdravila
2. 2. uporabljati kaj za zadovoljevanje svojih potreb: uživati bogastvo, premoženje / ekspr. uživati sadove svojega dela
3. 3. jur. služnostno uporabljati tujo stvar in jo gospodarsko izkoriščati: uživati gozd, hišo, zemljišče
4. 4. kot upravičenec dobivati, prejemati kaj: uživati visoke dohodke; uživati pokojnino, štipendijo
   // kot upravičenec imeti kaj, zlasti ugodnega, zaželenega: uživati avtonomijo; uživati olajšave, prednosti; uživati enake pravice kot drugi
   ♦ jur. uživati imuniteto imeti jo priznano
5. 5. biti deležen česa, zlasti ugodnega, zaželenega: uživati gostoljubnost, hvaležnost, podporo, zaupanje koga / ekspr. vesel sem, da spet uživam vašo družbo da sem spet v vaši družbi
   // uživati dobro ime; uživati sloves dobrega gospodarja
6. 6. živeti tako, da se doživlja telesno, duševno ugodje: mi sedimo samo doma, sosedovi pa znajo uživati; užival je, dokler je bil mlad / uživati mladost, življenje
7. 7. doživljati, čutiti telesno, duševno ugodje: uživati nad lastnimi domislicami; uživati ob kajenju, v kajenju; uživati pri mučenju; zelo uživa v vodi / čutno, estetsko, spolno uživati
   // ob zaznavanju, sprejemanju česa doživljati, čutiti telesno, duševno ugodje: uživati lepoto, naravo; umolknili so in uživali čudovit razgled / uživati umetnino
   // biti deležen stanja, kot ga izraža določilo: uživati mir, srečo, udobje / uživati oddih, počitnice
   ● on že uživa plačilo v nebesih v krščanskem okolju je že umrl kot dober, pošten človek; še zmeraj uživa prostost, svobodo je prost, svoboden; živi na prostosti, svobodi

uživáje: molčali so, uživaje dobro kosilo

uživajóč -a -e: veselo peti, uživajoč v jasnem jutru; uživajoč pogled

užívan -a -o: v teh krajih je vino prepogosto uživano

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. kar nastane s prepletom in zategnitvijo koncev, delov niti, vrvi, traku: vozel drži, popusti; delati vozle na vrvi; naredila je vozel in začela šivati; razvezati, zadrgniti, zategniti, zrahljati vozel; okrasni vozli; trden vozel / vozel na robcu ga je spomnil na dano obljubo / ambulantni vozel ploščat vozel pri zasilnem obvezovanju; dvojni vozel; mrtvi vozel pri katerem je vrv v enojni zanki ovita okrog predmeta; skrajševalni vozel s katerim se skrajša vrv
2. 2. nav. ekspr. kar je vozlu podobno: veje so pokrite z vozli; njegovo gibčno telo je polno mišičnih vozlov
   // lasje ali kita, zviti na tilniku ali temenu: nositi vozel / v grški vozel zaviti lasje v visoko, vozlu podobno pričesko
   // vozel črnih las
3. 3. ekspr., s prilastkom zapletena zadeva, težko rešljivo vprašanje: ni odnehal, dokler ni razrešil težkega, zadnjega vozla; jezikovni, prevajalski vozel; drama s psihološkimi vozli
4. 4. s prilastkom kraj, prostor, kjer se prepleta, stika več prometnih poti: cestni, železniški vozel / to je eden najpomembnejših prometnih vozlov
   // publ. kraj, prostor, kjer se prepleta, stika kaj sploh: z njegovo aretacijo so prenehali delati pomembni obveščevalni vozli / ob neurju je bil poškodovan telefonski vozel telefonska centrala
5. 5. ekspr., s prilastkom središče: na svoji poti se je ustavil v tem velikem vozlu evropske kulture / ta kraj je bil vozel upora / vozel dramskega dogajanja / vozel problema bistvo, težišče
6. 6. aer., navt. dolžinska mera, 1.852 m: ladja je plula s hitrostjo dvajset vozlov
   ● ekspr. prerezal je družinske vozle vezi, stike; knjiž. gordijski vozel zapletena, težko rešljiva zadeva ali vprašanje; ekspr. v njej se nabira vozel grenkobe grenkoba; ekspr. imel je, naredil se mu je vozel na jeziku ni si upal povedati, kar je mislil; ekspr. vozel v grlu, želodcu neprijeten občutek zaradi strahu
   ♦ alp. varovalni vozel ki se uporablja kot dodatni varnostni ukrep na preostalem delu vrvi; anat. živčni vozel skupek živčnih celic v možganih ali v obrobnem živčevju; ganglij; astr. vozel presečišče tira nebesnega telesa z ekliptično ravnino; etn. živi vozel po ljudskem verovanju ki se razveže z enim potegom in obvaruje človeka urokov; fiz. valovni vozel točka v stoječem valovanju, ki ne niha; geom. vozel prebodišče dane ravnine z osjo uporabljanega koordinatnega sistema; navt. ladijski vozli ki se uporabljajo pri delu na ladji; obrt. mrežni vozel ki se uporablja za izdelavo mrež; tkalski vozel s katerim se priključi nova nit h koncu porabljene niti; rib. ribiški vozli ki se uporabljajo pri vezavah vrvice; teh. sanitarni inštalacijski vozel celotna inštalacija na enem mestu v stavbi, vezana na sanitarije

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. s primernikom izraža postopno naraščanje ali upadanje: postajajo vse bolj nestrpni; spuščali so se vse globlje; pitne vode je vse manj; zavzemati se za vse tesnejše sodelovanje
2. 2. navadno s primernikom ali elativom izraža visoko stopnjo: vse predober je za vas; vse premalo vemo o tem; vse preveč ga skrbi; vse hujše stvari so že doživeli dosti
   // tam je vse drugačen red popolnoma; v sobi je bilo vse prazno
3. 3. z oslabljenim pomenom poudarja visoko mejo trajanja, seganja, doseganja: čakali so ga vse do jutra; ravnina sega vse do obzorja; ples je trajal, vse dokler plesalci niso omagali / napil se je vse do nezavesti; napredoval je vse do predsednika
   // ekspr. poudarja pomen besede sploh: na trgu je vse črno ljudi; ima vse polno znancev
4. 4. ekspr., z oslabljenim pomenom, z zaimkom ali prislovom za izražanje množine: kaj vse je že opravil danes; pripoveduje, kam vse bi rad šel; s kom vse se je že pogovarjal; kje vse jih ne sreča marsikje jih sreča
   ● ekspr. v gozd je šel po vse kaj drugega kot po drva po nekaj popolnoma drugega; ljudje so stali vse tam okrog povsod

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. delati, da kdo kaj zagotovo ima, dobi: dokler nam prijatelji zagotavljajo denar, pomoč, ne bo težav / te zmage mu že zagotavljajo prvo mesto
   // delati, da kdo kaj zagotovo lahko uresniči: z vojaki zagotavljati potnikom varno potovanje
2. 2. s svojim obstajanjem, učinkovanjem delati, povzročati, da kaj zagotovo obstaja, se uresniči: policisti zagotavljajo javni red in mir / igralska zasedba zagotavlja dobro predstavo
3. 3. izjavljati, da je ali da bo povedano zagotovo res, uresničeno: mojster zagotavlja, da bo delo opravil; zagotavljal jim je, da ne laže / kmalu se vrnem, ji je zagotavljal / dov., ekspr., kot podkrepitev vse se bo dobro izteklo, zagotavljam ti

zagotavljajóč -a -e: izdelek jim je prodal, zagotavljajoč, da je odličen

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. izraža, da osebek s hojo, premikanjem naredi, da ni več na določenem mestu: pravkar je zapustil dvorano; vojaki so zapustili položaje; večkrat na dan zapusti stanovanje / zapustiti volišče / zapustiti zabavo, zborovanje / vlak je zapustil postajo odpeljal z nje
   // izraža, da osebek naredi, da ne prebiva, živi več kje: zapustiti dom, domovino; zapustiti rojstni kraj / medved je že zapustil svoje bivališče; mladiči so zapustili gnezdo
2. 2. izraža, da osebek naredi, da preneha biti, se nahajati skupaj s kom: dokler je bila pot neznana, ga ni zapustil; pes ni zapustil ranjenega gospodarja / tu cesta zapusti reko preneha potekati ob njej
   // ekspr. senca ga ne zapusti
   // izraža, da osebek naredi, da preneha bivati, živeti skupaj s kom: otroci so odrasli in zapustili starše / zapustiti družino / bolna žival zapusti čredo; samica zapusti mladiče / v osmrtnicah nenadoma nas je zapustil naš oče je umrl
3. 3. narediti, da preneha določeno razmerje s kom: dekle ga je zapustilo; mož je zapustil ženo
   // prenehati skrbeti za koga, pomagati komu: prijatelji ga niso zapustili; velik revež je, vsi so ga zapustili; v stiski, težavah ga niso zapustili
4. 4. narediti, da kdo kaj dobi kot dediščino: domačijo, posestvo je zapustil sinu; zapustil mu je veliko premoženje / ekspr. žena mu je ob smrti zapustila dva otroka / ekspr. po končani šoli je knjige zapustil bratu dal, prepustil
5. 5. narediti, povzročiti, da kje je, ostane, kar izraža dopolnilo; pustiti: tat ni zapustil sledov / težko življenje ji je zapustilo številne gube na obrazu / umrli ni zapustil oporoke ni naredil
   // pog. predstava je zapustila slab vtis gledalcem ni bila všeč, jim ni ugajala; ekspr. ti dogodki so zapustili trajne sledove v zavesti naših ljudi so zelo vplivali na njihovo zavest
6. 6. nav. ekspr. izraža prenehanje sposobnosti, stanja pri kom, kot ga določa samostalnik: zapustil ga je razum, spomin, vid / telesne moči so ga zapustile / dobra volja ga je zapustila; nenadoma ga je zapustila zavest
7. 7. pretrgati svojo dejavno vključenost v kaj: zapustiti šolo, tovarno / zapustiti delo, službo
8. 8. publ. ne upoštevati: v svojih delih je večkrat zapustil načela estetike
   ● ekspr. sreča ga je zapustila prenehal je biti uspešen; ekspr. zapustiti kolesnice starega nehati živeti, delati po starem, ustaljenem načinu; kmalu bo zapustil posteljo ozdravel; evfem. zapustiti (ta) svet umreti

zapustíti se nav. ekspr.  zanemariti se: ženske se v teh letih rade zapustijo / postal je odličen mojster, toda kmalu se je zapustil

zapustívši star.: zapustivši prijateljico, je stekla proti domu

zapuščèn -êna -o 
1. 1. deležnik od zapustiti: skrbeti za zapuščene otroke; umrl je od vseh zapuščen; pravkar zapuščena soba
2. 2. ekspr. neurejen, zanemarjen: zapuščen sadovnjak; vrt je zaradi bolezni gospodarja čisto zapuščen
3. 3. ekspr. prazen, nenaseljen: zapuščena vas / okoli doma je bilo vse tiho in zapuščeno / zapuščeni rovi v rudniku
4. 4. ekspr. osamljen, sam: po smrti moža se je počutila zelo zapuščena

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. s sluhom zaznati: dvignil je slušalko in zaslišal ženski glas; za seboj je zaslišal korake; ni ga videl, dokler ga ni zaslišal; zaslišalo se je škripanje koles / v daljavi se je zaslišal strel
2. 2. seznaniti se s čim s poslušanjem: ko so zaslišali, kakšna je cena, so bili presenečeni

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. spustiti se za obzorje, pod obzorje; zaiti: sonce, zvezda zatone / sonce je zatonilo za goro
2. 2. končati se, miniti: dan je zatonil; leto je zatonilo
3. 3. navadno s prislovnim določilom izginiti, izgubiti se: zatonil je v noč; gledal je za njim, dokler ni zatonil v daljavi
4. 4. z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop stanja osebka, kot ga določa samostalnik: zatonil je v spanje; zatoniti v žalost / to delo je že zatonilo v pozabo
   ● ekspr. njegova slava je zatonila je minila; ekspr. zvezda njegove sreče je zatonila prenehal je biti srečen; prenehal je biti uspešen

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. oster, višji glas zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: slišati tanke žvenke; šipa se je z žvenkom razletela
   // žvenketanje: oddaljen žvenk kladiv; žvenk kovancev
2. 2. nav. ed., ekspr. denar: popival je, dokler je bilo kaj žvenka; imeti dosti žvenka in cvenka
   ● kosa ima pravi žvenk glas ob udarcu po njej kaže na dobro kvaliteto

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.