rísast -a -o prid. (ȋ)
ekspr. podoben risu: risasta mačka
// tak kot pri risu: človek z risastim pogledom
Zadetki iskanja
SSKJ²
SSKJ²
sivoglàv in sivogláv -áva -o prid. (ȁ á; ȃ)
ki ima sivo glavo: sivoglava mačka / sivoglav starček sivolas
♦ zool. sivoglava penica penica, katere petje je podobno klopotanju mlinskih koles, Sylvia curruca
ki ima sivo glavo: sivoglava mačka / sivoglav starček sivolas
♦ zool. sivoglava penica penica, katere petje je podobno klopotanju mlinskih koles, Sylvia curruca
SSKJ²
skotíti -ím dov., skótil (ī í)
1. pri živalih spraviti iz rodil mladiče, mladiča: mačka je skotila mladiče / psica skoti tudi dvakrat na leto
2. nizko roditi: slaba mati ga je skotila
3. slabš. povzročiti nastanek česa: vojna je skotila vse te grozote
1. pri živalih spraviti iz rodil mladiče, mladiča: mačka je skotila mladiče / psica skoti tudi dvakrat na leto
2. nizko roditi: slaba mati ga je skotila
3. slabš. povzročiti nastanek česa: vojna je skotila vse te grozote
- skotíti se
1. pri živalih priti iz rodil: ko se mladič skoti, je moker in slep
// začeti živeti ob prihodu iz rodil: to tele se je skotilo včeraj
2. slabš. nastati, pojaviti se: v takih okoliščinah se bo skotila še kaka bolezen / ta načrt se je skotil v njegovi glavi
- skotèn -êna -o:
skoteni mladiči
SSKJ²
sòm sôma m (ȍ ó)
velika sladkovodna roparska riba z dolgimi brki: ulovil je velikega soma
♦ zool. somi morske ali sladkovodne ribe brez lusk in z daljšimi ali krajšimi brki, Siluridae; mačji som do enega metra dolga morska riba z ogrodjem iz hrustanca in pegami; morska mačka; pasji som do dveh metrov dolga morska riba z zelo podaljšanim gobcem in močno repno plavutjo, Galeus canis
velika sladkovodna roparska riba z dolgimi brki: ulovil je velikega soma
♦ zool. somi morske ali sladkovodne ribe brez lusk in z daljšimi ali krajšimi brki, Siluridae; mačji som do enega metra dolga morska riba z ogrodjem iz hrustanca in pegami; morska mačka; pasji som do dveh metrov dolga morska riba z zelo podaljšanim gobcem in močno repno plavutjo, Galeus canis
SSKJ²
sovražíti in sovrážiti -im, in sovrážiti -im nedov. (ī á ȃ; ā ȃ)
čutiti veliko nenaklonjenost, odpor do koga, navadno združen z željo škodovati mu: sovražiti brata, soseda; ekspr. divje, smrtno sovražiti; ekspr. iz dna duše, srca sovražiti; ljubiti in sovražiti; sovražiti koga kot kugo, psa; sovražita se kot pes in mačka zelo
// čutiti odpor, veliko nenaklonjenost sploh: svoje delo je sovražil; dejal je, da sovraži lenuhe / sovražim to obleko nočem je nositi; ne nosim je rad
čutiti veliko nenaklonjenost, odpor do koga, navadno združen z željo škodovati mu: sovražiti brata, soseda; ekspr. divje, smrtno sovražiti; ekspr. iz dna duše, srca sovražiti; ljubiti in sovražiti; sovražiti koga kot kugo, psa; sovražita se kot pes in mačka zelo
// čutiti odpor, veliko nenaklonjenost sploh: svoje delo je sovražil; dejal je, da sovraži lenuhe / sovražim to obleko nočem je nositi; ne nosim je rad
- sovražèč -éča -e:
še bolj sovražeč ga, so se razšli; sovražeči se ljudje
- sovrážen -a -o zastar.:
misel na sovraženega človeka
SSKJ²
sŕšiti -im nedov. (ŕ r̄)
postavljati v tak položaj, kot so bodice pri ježu: mačka srši dlako; na golih rokah so se mu sršile dlačice / sršiti obrvi mrščiti
● ekspr. drevje se je sršilo v ivju je bilo pokrito z ivjem
postavljati v tak položaj, kot so bodice pri ježu: mačka srši dlako; na golih rokah so se mu sršile dlačice / sršiti obrvi mrščiti
● ekspr. drevje se je sršilo v ivju je bilo pokrito z ivjem
- sŕšiti se ekspr.
izražati jezo, nejevoljo: med poslušanjem govora se je vedno bolj sršil / sršili so se proti vsaki novosti nasprotovali
SSKJ²
SSKJ²
táca -e ž (á)
1. spodnji del noge nekaterih sesalcev: pes je ležal z glavo na tacah; mačka zamahne s taco po hrošču / medved se je postavil na zadnje tace noge; odtisi pasjih tac; tapkanje tac / kot vzklik pasja taca, kakšna vročina
2. slabš. noga, roka: taca ga boli; težko najde čevlje za svoje tace; držal je kozarček v tresočih se tacah
3. v zvezah: medvedje ali medvedove tace užitna, grmičasto razrasla goba z mesnatim betom, bot. rumena griva; medvedove tace travniška rastlina z velikimi listi in belimi cveti v kobulih, bot. navadni dežen; zajčja taca nekdaj blazinica za pudranje iz zajčje kože
● slabš. izteguje tace po očetovih žuljih prilašča si, hoče si prilastiti očetovo premoženje; ekspr. vem, kam pes taco moli kaj je skrivni namen govorjenja, ravnanja kake osebe; nar. pritiskati na taco pri kolovratu nožno gonilo, stopalnik
♦ etn. morska taca narisano, vrezano znamenje, ki naj odganja moro; teh. taca široka podporna ploskev na spodnjem delu nosilne priprave
1. spodnji del noge nekaterih sesalcev: pes je ležal z glavo na tacah; mačka zamahne s taco po hrošču / medved se je postavil na zadnje tace noge; odtisi pasjih tac; tapkanje tac / kot vzklik pasja taca, kakšna vročina
2. slabš. noga, roka: taca ga boli; težko najde čevlje za svoje tace; držal je kozarček v tresočih se tacah
3. v zvezah: medvedje ali medvedove tace užitna, grmičasto razrasla goba z mesnatim betom, bot. rumena griva; medvedove tace travniška rastlina z velikimi listi in belimi cveti v kobulih, bot. navadni dežen; zajčja taca nekdaj blazinica za pudranje iz zajčje kože
● slabš. izteguje tace po očetovih žuljih prilašča si, hoče si prilastiti očetovo premoženje; ekspr. vem, kam pes taco moli kaj je skrivni namen govorjenja, ravnanja kake osebe; nar. pritiskati na taco pri kolovratu nožno gonilo, stopalnik
♦ etn. morska taca narisano, vrezano znamenje, ki naj odganja moro; teh. taca široka podporna ploskev na spodnjem delu nosilne priprave
SSKJ²
ugrízniti -em dov. (í ȋ)
1. zasaditi zobe v kaj in jih stisniti z namenom to pojesti: ko je ugriznil kruh, se mu je odlomil zob; močno ugrizniti / ugrizniti v jabolko / riba je ugriznila vabo
// ekspr. pojesti: ni imel kaj ugrizniti
2. z zasaditvijo in s stiskom zob povzročiti komu rano, bolečino: pes je ugriznil otroka; mačka jo je ugriznila v nogo; pri padcu se je ugriznil v jezik; do krvi se ugrizniti / ugriznila se je v ustnico, da se ne bi zasmejala močno je pritisnila zobe na ustnico / bolha, kača ga je ugriznila pičila
● kje si bil pa takrat, ga je ugriznila zbodla; ekspr. ugrizniti v kislo jabolko lotiti se česa neprijetnega, neugodnega; pog., ekspr. zadnji hip se je ugriznil v jezik ni povedal, rekel, kar je hotel; pog., ekspr. že večkrat se je v jezik ugriznil se mu je zgodilo to, kar je prej obsojal pri drugih; ekspr. končno je ugriznil v politiko se je začel ukvarjati s politiko
1. zasaditi zobe v kaj in jih stisniti z namenom to pojesti: ko je ugriznil kruh, se mu je odlomil zob; močno ugrizniti / ugrizniti v jabolko / riba je ugriznila vabo
// ekspr. pojesti: ni imel kaj ugrizniti
2. z zasaditvijo in s stiskom zob povzročiti komu rano, bolečino: pes je ugriznil otroka; mačka jo je ugriznila v nogo; pri padcu se je ugriznil v jezik; do krvi se ugrizniti / ugriznila se je v ustnico, da se ne bi zasmejala močno je pritisnila zobe na ustnico / bolha, kača ga je ugriznila pičila
● kje si bil pa takrat, ga je ugriznila zbodla; ekspr. ugrizniti v kislo jabolko lotiti se česa neprijetnega, neugodnega; pog., ekspr. zadnji hip se je ugriznil v jezik ni povedal, rekel, kar je hotel; pog., ekspr. že večkrat se je v jezik ugriznil se mu je zgodilo to, kar je prej obsojal pri drugih; ekspr. končno je ugriznil v politiko se je začel ukvarjati s politiko
- ugríznjen -a -o:
otrok je ugriznjen
SSKJ²
uprežáti -ím dov., uprêži in upréži; uprêžal in upréžal (á í)
knjiž. prežeč opaziti, zagledati: mačka je uprežala miš / uprežal je trenutek, ko ni bilo nikogar doma prežeč dočakal, pričakal
knjiž. prežeč opaziti, zagledati: mačka je uprežala miš / uprežal je trenutek, ko ni bilo nikogar doma prežeč dočakal, pričakal
SSKJ²
SSKJ²
uslóčiti -im dov. (ọ́ ọ̑)
dati čemu lokasto obliko: usločiti hrbet, ramena; mačka se je usločila; usločil se je kot pod težkim bremenom / prevelika teža je usločila strop
dati čemu lokasto obliko: usločiti hrbet, ramena; mačka se je usločila; usločil se je kot pod težkim bremenom / prevelika teža je usločila strop
- uslóčiti se ekspr.
pojaviti se v obliki loka: nad dolino se je usločila mavrica
- uslóčen -a -o:
usločen vrat; stena je nekoliko usločena; elegantno usločen most
SSKJ²
uspávati -am nedov. in dov. (ā)
1. delovati, vplivati na koga tako, da postane zaspan, zaspi: uspavati otroka s pesmico, z zibanjem; enakomerno tresenje vagona ga je uspavalo / hipnotizer jo je zlahka uspaval spravil v spanju podobno stanje; nežni zvoki so jih uspavali omamljali
// dov. in nedov. začasno omamiti, omrtvičiti, povzročiti nezavest: uspavati pacienta z etrom, pomirjevali / uspavati medveda, slona z uspavalnim nabojem
2. dov. in nedov. povzročiti smrt pri navadno bolni, stari živali na neboleč način: uspavati psa z injekcijo; nesti mačka uspavat k veterinarju / uspavati obsojenca s plinom, smrtonosno injekcijo usmrtiti
3. ekspr. povzročati, da je kdo nedejaven, nedelaven: zmage in uspehi tekmovalcev niso uspavali; obljube so jih preveč uspavale; marsikdo se je s tem uspaval / propaganda je hotela uspavati javno mnenje / s tem so uspavali pazljivost ljudi zmanjševali; ekspr. take besede so mu uspavale vest povzročale, da se je manj zavedal svoje krivde
1. delovati, vplivati na koga tako, da postane zaspan, zaspi: uspavati otroka s pesmico, z zibanjem; enakomerno tresenje vagona ga je uspavalo / hipnotizer jo je zlahka uspaval spravil v spanju podobno stanje; nežni zvoki so jih uspavali omamljali
// dov. in nedov. začasno omamiti, omrtvičiti, povzročiti nezavest: uspavati pacienta z etrom, pomirjevali / uspavati medveda, slona z uspavalnim nabojem
2. dov. in nedov. povzročiti smrt pri navadno bolni, stari živali na neboleč način: uspavati psa z injekcijo; nesti mačka uspavat k veterinarju / uspavati obsojenca s plinom, smrtonosno injekcijo usmrtiti
3. ekspr. povzročati, da je kdo nedejaven, nedelaven: zmage in uspehi tekmovalcev niso uspavali; obljube so jih preveč uspavale; marsikdo se je s tem uspaval / propaganda je hotela uspavati javno mnenje / s tem so uspavali pazljivost ljudi zmanjševali; ekspr. take besede so mu uspavale vest povzročale, da se je manj zavedal svoje krivde
- uspavajóč -a -e:
uspavajoč glas, vonj; zrak je bil topel, uspavajoč; prisl.: tablete delujejo uspavajoče; uspavajoče govoriti
- uspávan -a -o:
uspavan od enakomernega ropota
SSKJ²
véra -e ž (ẹ́)
1. zavest o obstoju boga, nadnaravnih sil: vera se kaže v različnih oblikah; tudi primitivni človek ni bil brez vere; ugotavljati izvor vere
2. sistem naukov, norm, vrednot in dejanj, obredov, v katerih se kaže zavest o obstoju boga, nadnaravnih sil: širiti, učiti, zavračati vero; vzgojiti otroke v veri; nauki, resnice, skrivnosti vere / pripadati kaki veri; odpasti od vere; prestopiti v drugo vero / preganjati vero versko dejavnost, vernike; zatajiti vero staršev; zlorabiti vero v politične namene / to uči vera nauki vere; živeti po veri / državna vera v nekaterih državah ki jo država z zakonodajo priznava za svojo; judovska, krščanska, muslimanska vera; biti rimskokatoliške vere; kriva vera za pripadnike določene krščanske veroizpovedi ki je zaradi nepriznavanja kake dogme druga, drugačna
♦ rel. prejeti tolažila vere zakramente za umirajoče; vera, upanje, ljubezen
3. prepričanost o obstoju, resničnosti tega, kar vsebujejo nauki o bogu, nadnaravnem: njegova vera peša, raste; izgubiti, ohraniti vero; ekspr. vzeti komu vero; preganjati koga zaradi vere; potrditi koga v veri; imeti močno, ekspr. živo vero / svoboda vere izražanja vere, verske dejavnosti / vera v posmrtno življenje
// prepričanost o obstoju česa skrivnostnega, skrivnostni moči česa: vera v duhove, čarovnice
4. s tradicijo prenašano mnenje o obstoju česa skrivnostnega, skrivnostni moči česa: zavračati vero, da črna mačka prinaša nesrečo / ekspr. babja vera; vraže in prazne vere
5. nav. ekspr. prepričanost o obstoju, možnosti nastopa, uresničitve zlasti česa zaželenega: v izgnancih je še živela vera; krepiti v ljudeh vero v lepšo prihodnost; vera v prijateljstvo, uspeh; tolažila ga je vera, da bo še vse dobro
// prepričanost o možnosti, obstoju česa domnevanega, predpostavljanega, napovedovanega: v ljudeh se je utrjevala vera, da je na tem kraju v globinah voda / njeno vedenje mu je potrjevalo vero, da ni več prisebna prepričanje / pustil jih je v veri, da je sprejel njihove predloge
6. nav. ekspr., navadno v zvezi z v prepričanost o uspešnosti, učinkovitosti koga ali česa: izgubiti vero v zdravnike / dati otrokom vero v življenje; neuspeh mu je omajal vero v lastne sposobnosti; zavreči vero v silo / manjka mu vera vase zaupanje vase; samozavest
7. star. prepričanost o poštenosti, iskrenosti koga: ta človek je vreden vere, zasluži vero; s svojim ravnanjem je zapravil vero ljudi
8. ekspr., s prilastkom skupek načel, nazorov, naukov: oznanja novo estetsko vero; nevarna politična vera / ne verjame več tvoji veri tvojim naukom, pogledom
9. rel. molitev, ki obsega dvanajst temeljnih členov krščanske vere: moliti vero / apostolska vera
10. v medmetni rabi izraža podkrepitev trditve: ne, vere mi, tega nisem naredil / na mojo vero, tako je, kot sem rekel; pri moji veri, da je res
● star. smo te vere, da se je knjiga bralcem prikupila prepričani smo; dati vero star. s solzami je dal vero svojim besedam jih je podkrepil; star. njegovim trditvam niso dali vere niso jim verjeli; star. dal ji je vero obljubil ji je zvestobo; star. ne drži vere ne drži (dane) besede; nima (nobene) vere je neveren; star. dati komu kaj na vero na upanje; zastar. živita na veri živita skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze; posodil jim je v dobri veri, da bodo vrnili v trdnem prepričanju; to je storil v dobri veri v prepričanju, da je tako prav; ekspr. ti oznanjaš, učiš krivo vero tvoji nazori, nauki niso v skladu z določeno ideologijo, normami, navadami; tvoja razlaga, trditev ni pravilna; ekspr. to je mož vere zelo je veren; vreden je zaupanja; živa vera gore prestavlja kdor trdno veruje, lahko napravi skoraj nemogoče stvari
1. zavest o obstoju boga, nadnaravnih sil: vera se kaže v različnih oblikah; tudi primitivni človek ni bil brez vere; ugotavljati izvor vere
2. sistem naukov, norm, vrednot in dejanj, obredov, v katerih se kaže zavest o obstoju boga, nadnaravnih sil: širiti, učiti, zavračati vero; vzgojiti otroke v veri; nauki, resnice, skrivnosti vere / pripadati kaki veri; odpasti od vere; prestopiti v drugo vero / preganjati vero versko dejavnost, vernike; zatajiti vero staršev; zlorabiti vero v politične namene / to uči vera nauki vere; živeti po veri / državna vera v nekaterih državah ki jo država z zakonodajo priznava za svojo; judovska, krščanska, muslimanska vera; biti rimskokatoliške vere; kriva vera za pripadnike določene krščanske veroizpovedi ki je zaradi nepriznavanja kake dogme druga, drugačna
♦ rel. prejeti tolažila vere zakramente za umirajoče; vera, upanje, ljubezen
3. prepričanost o obstoju, resničnosti tega, kar vsebujejo nauki o bogu, nadnaravnem: njegova vera peša, raste; izgubiti, ohraniti vero; ekspr. vzeti komu vero; preganjati koga zaradi vere; potrditi koga v veri; imeti močno, ekspr. živo vero / svoboda vere izražanja vere, verske dejavnosti / vera v posmrtno življenje
// prepričanost o obstoju česa skrivnostnega, skrivnostni moči česa: vera v duhove, čarovnice
4. s tradicijo prenašano mnenje o obstoju česa skrivnostnega, skrivnostni moči česa: zavračati vero, da črna mačka prinaša nesrečo / ekspr. babja vera; vraže in prazne vere
5. nav. ekspr. prepričanost o obstoju, možnosti nastopa, uresničitve zlasti česa zaželenega: v izgnancih je še živela vera; krepiti v ljudeh vero v lepšo prihodnost; vera v prijateljstvo, uspeh; tolažila ga je vera, da bo še vse dobro
// prepričanost o možnosti, obstoju česa domnevanega, predpostavljanega, napovedovanega: v ljudeh se je utrjevala vera, da je na tem kraju v globinah voda / njeno vedenje mu je potrjevalo vero, da ni več prisebna prepričanje / pustil jih je v veri, da je sprejel njihove predloge
6. nav. ekspr., navadno v zvezi z v prepričanost o uspešnosti, učinkovitosti koga ali česa: izgubiti vero v zdravnike / dati otrokom vero v življenje; neuspeh mu je omajal vero v lastne sposobnosti; zavreči vero v silo / manjka mu vera vase zaupanje vase; samozavest
7. star. prepričanost o poštenosti, iskrenosti koga: ta človek je vreden vere, zasluži vero; s svojim ravnanjem je zapravil vero ljudi
8. ekspr., s prilastkom skupek načel, nazorov, naukov: oznanja novo estetsko vero; nevarna politična vera / ne verjame več tvoji veri tvojim naukom, pogledom
9. rel. molitev, ki obsega dvanajst temeljnih členov krščanske vere: moliti vero / apostolska vera
10. v medmetni rabi izraža podkrepitev trditve: ne, vere mi, tega nisem naredil / na mojo vero, tako je, kot sem rekel; pri moji veri, da je res
● star. smo te vere, da se je knjiga bralcem prikupila prepričani smo; dati vero star. s solzami je dal vero svojim besedam jih je podkrepil; star. njegovim trditvam niso dali vere niso jim verjeli; star. dal ji je vero obljubil ji je zvestobo; star. ne drži vere ne drži (dane) besede; nima (nobene) vere je neveren; star. dati komu kaj na vero na upanje; zastar. živita na veri živita skupno življenje moškega in ženske brez zakonske zveze; posodil jim je v dobri veri, da bodo vrnili v trdnem prepričanju; to je storil v dobri veri v prepričanju, da je tako prav; ekspr. ti oznanjaš, učiš krivo vero tvoji nazori, nauki niso v skladu z določeno ideologijo, normami, navadami; tvoja razlaga, trditev ni pravilna; ekspr. to je mož vere zelo je veren; vreden je zaupanja; živa vera gore prestavlja kdor trdno veruje, lahko napravi skoraj nemogoče stvari
SSKJ²
vráža -e ž (á)
verovanje, prepričanje, da lahko kaka stvar, dejanje na razumsko nedoumljiv način vpliva na usodo, življenje koga: prepričanje, da črna mačka, ki komu prečka pot, prinaša nesrečo, je vraža; narediti kaj iz vraže; biti poln vraž / zapisovati, zbirati vraže; verjeti v vraže / prazne, praznoverne vraže; ljudske vraže
verovanje, prepričanje, da lahko kaka stvar, dejanje na razumsko nedoumljiv način vpliva na usodo, življenje koga: prepričanje, da črna mačka, ki komu prečka pot, prinaša nesrečo, je vraža; narediti kaj iz vraže; biti poln vraž / zapisovati, zbirati vraže; verjeti v vraže / prazne, praznoverne vraže; ljudske vraže
SSKJ²
SSKJ²
SSKJ²
začopátiti -im dov. (ā ȃ) nižje pog.
1. zgrabiti, prijeti: začopatil je mačka za vrat in ga odnesel ven / policisti so že začopatili vlomilca
2. zalotiti, zasačiti: začopatili so ga pri kraji
1. zgrabiti, prijeti: začopatil je mačka za vrat in ga odnesel ven / policisti so že začopatili vlomilca
2. zalotiti, zasačiti: začopatili so ga pri kraji
SSKJ²
zadišáti -ím dov. (á í)
1. dati, povzročiti prijeten vonj: akacije so opojno zadišale; hrana je zadišala po vsem prostoru; brezoseb.: od stojnic s sadjem je vabljivo zadišalo; zadišalo je kot v cvetličarni
// dati, povzročiti vonj sploh: iz kuhinje je zadišal dim
2. ekspr. dobiti, pokazati značilnosti česa: čas je zadišal po vojni; brezoseb. zadišalo je po snegu
3. ekspr., z dajalnikom vzbuditi željo, zamikati: tobak mu je zadišal
4. preh., zastar. zavohati, zaduhati: mačka je zadišala miš
1. dati, povzročiti prijeten vonj: akacije so opojno zadišale; hrana je zadišala po vsem prostoru; brezoseb.: od stojnic s sadjem je vabljivo zadišalo; zadišalo je kot v cvetličarni
// dati, povzročiti vonj sploh: iz kuhinje je zadišal dim
2. ekspr. dobiti, pokazati značilnosti česa: čas je zadišal po vojni; brezoseb. zadišalo je po snegu
3. ekspr., z dajalnikom vzbuditi željo, zamikati: tobak mu je zadišal
4. preh., zastar. zavohati, zaduhati: mačka je zadišala miš
SSKJ²
zalízati tudi zalizáti -lížem dov. (í á í)
1. z lizanjem narediti, da kaj pride v določen položaj in tam ostane: zalizati zatrgano obnohtno kožico
// ekspr. z gladenjem, česanjem narediti, da kaj pride v določen položaj in tam ostane: zmočila je glavnik in zalizala lase ob stran; zalizati si štrleč koder las
2. z lizanjem pozdraviti: mačka (si) rane zaliže / pes je nekaj dni šepal, pa se je kmalu zalizal
3. ekspr. s svojim učinkovanjem, prisotnostjo povzročiti, da postane kaj gladko, ravno, enako z okolico: dež in sneg zaližeta steze; veter je zalizal stopinje v snegu
4. nepreh., ekspr. švigniti, zaplapolati: plamen je zalizal do stropa; ogenj se je zalizal že do prvih hiš / biči so zalizali po golih telesih
1. z lizanjem narediti, da kaj pride v določen položaj in tam ostane: zalizati zatrgano obnohtno kožico
// ekspr. z gladenjem, česanjem narediti, da kaj pride v določen položaj in tam ostane: zmočila je glavnik in zalizala lase ob stran; zalizati si štrleč koder las
2. z lizanjem pozdraviti: mačka (si) rane zaliže / pes je nekaj dni šepal, pa se je kmalu zalizal
3. ekspr. s svojim učinkovanjem, prisotnostjo povzročiti, da postane kaj gladko, ravno, enako z okolico: dež in sneg zaližeta steze; veter je zalizal stopinje v snegu
4. nepreh., ekspr. švigniti, zaplapolati: plamen je zalizal do stropa; ogenj se je zalizal že do prvih hiš / biči so zalizali po golih telesih
- zalízati se
1. v zvezi s polž potegniti telo v hišico in zapreti ustje z apnenčastim pokrovom: pred zimo se polži zaližejo
2. ekspr., s prislovnim določilom postati zadržan, nezaupljiv: vsakdo se je zalizal sam vase / zalizati se v molk postati molčeč
- zalízan -a -o:
zalizani polži; biti zagrenjen in zalizan sam vase; zalizana rana
- « Prejšnja
- 1
- ...
- 4
- 5
- 6
- 7
- 8
- Naslednja »
Število zadetkov: 157
Dostopnost