Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

SSKJ
obdóbje -a s (ọ̑) navadno s prilastkom  
  1. 1. omejeno trajanje
    1. a) v katerem se kaj dogaja, zgodi: posamezna obdobja njegovega bivanja v tujini; daljša padavinska obdobja v jeseni / obdobje priprav na tekmovanje
    2. b) v življenju, bivanju: značilnosti otroka v različnih starostnih obdobjih; obdobje doraščanja / njegova izvolitev pomeni novo obdobje za stranko; zgodnje obdobje v pisateljevem ustvarjanju
  2. 2. omejeno trajanje z razmerami, okoliščinami, stvarnostjo vred: povojno obdobje; obdobje industrializacije / različna obdobja v zemeljski zgodovini / z oslabljenim pomenom v obdobju narodnoosvobodilnega boja med narodnoosvobodilnim bojem
  3. 3. omejeno trajanje kot del neomejenega trajanja; čas: umrljivost za tuberkulozo se je v kratkem obdobju zmanjšala; v omenjenem obdobju se je proizvodnja podvojila; v obdobju od januarja do maja / z oslabljenim pomenom v obdobju enega leta v enem letu
    // najmanjše časovno obdobje
    ♦     ekon. manufakturno obdobje kapitalizma; geol. kozmično obdobje razvojna doba zemlje pred nastankom prve trdne skorje
SSKJ
objektíven -vna -o prid., objektívnejši (ȋ) 
  1. 1. ki se pri presojanju, vrednotenju ne ravna po osebnih nagnjenjih, interesih, ampak po dejstvih; nepristranski, pravičen: objektiven človek, sodnik; spoštovali so ga, ker je zmeraj skušal biti objektiven / objektivna kritika; objektivno ocenjevanje
    // neodvisen od osebnih nazorov, interesov; neoseben, stvaren: niti realizem niti naturalizem nista povsem objektivna; objektivnih meril za lepoto najbrž ni
  2. 2. ki je v skladu z dejanskim, resničnim stanjem, položajem: skušal je priti do objektivnih podatkov; tako govorjenje, pisanje ni objektivno / to je objektivna resnica splošno veljavna
  3. 3. ki obstaja neodvisno od človekove zavesti, mišljenja: objektivni zakoni sveta; objektivna resničnost, stvarnost; to je objektivno dejstvo
    // ki izhaja iz čutnega, snovnega sveta zunaj osebka: objektivni vzroki nesreče; dosegati uspehe kljub objektivnim težavam; objektivna in subjektivna krivda / objektivne okoliščine / narava je pogost objektivni motiv v realističnem pesništvu
    ♦     filoz. objektivni idealizem idealizem, ki trdi, da se svet idej da spoznati; fiz. objektivni fotometer fotometer, pri katerem se meri svetloba z merilnim instrumentom, ne z očesom; psih. objektivna metoda v behaviorizmu metoda, ki proučuje zunanje, javno preverljivo vedenje in ravnanje organizmov; šol. naloga objektivnega tipa naloga, ki se more ocenjevati na osnovi objektivnih meril
    objektívno prisl.: govoriti, soditi objektivno; biti objektivno kriv
SSKJ
obratoválen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na obratovanje: obratovalni pogoji / obratovalni stroški; dobiti obratovalno dovoljenje / obratovalni čas uradno določeno trajanje (dnevnega, tedenskega, letnega) obratovanja
// obratovalni prostori
♦ elektr. obratovalna kapacitivnost, napetost; obratovalna ozemljitev ozemljitev določene točke tokokroga; strojn. obratovalna hitrost hitrost, s katero obratuje stroj v normalnih okoliščinah
SSKJ
obremenílen -lna -o prid. (ȋ) ki obtožuje, dolži: obremenilna priča / obremenilna izpoved; obremenilno gradivo / obremenilne okoliščine
♦ jur. obremenilni dokaz; teh. obremenilni preizkus preizkus, ki pokaže odpornost kakega strojnega dela glede na obremenitev
SSKJ
obròk -óka m (ȍ ọ́) 
  1. 1. jed, namenjena enemu človeku naenkrat: obrok naj bo dovolj kaloričen in pester; otrok je slastno pojedel svoj obrok (hrane) / dnevni obrok kruha; opoldanski, večerni obrok; topli obrok / kapaciteta kuhinje je dvesto obrokov
  2. 2. znesek, ki se plačuje v določenih časovnih presledkih kot vračanje dolga in obresti: redno odplačevati obroke; plačati zadnji obrok posojila / letni, mesečni, polletni obrok / kupiti pohištvo na obroke
    // v prislovni rabi, v zvezi z na, po, v izraža, da se kaj opravlja v časovnih presledkih: hišo dela na obroke; oddajati rokopis po obrokih; jemati zdravila v obrokih
  3. 3. zastar. rok: včeraj je potekel obrok / najeti delavce za določeni obrok
    ♦     agr. paša na obroke paša, pri kateri se dodeli živini le toliko pašnika, da se na njem enkrat do sitega naje; voj. suhi rezervni obrok ki ga sme vojak pojesti le v izrednih okoliščinah
SSKJ
obstójen -jna -o prid. (ọ́ ọ̄) 
  1. 1. ki kljub neugodnim okoliščinam dalj časa ne spremeni svojih bistvenih lastnosti, značilnosti: blago obstojnih barv / pri visokih temperaturah obstojen lak; proti vlagi obstojna snov odporna; tako jeklo je na zraku dobro obstojno
    ♦     teh. v ognju obstojen ki pri visoki temperaturi ne spremeni svojih lastnosti
    // ki ne spremeni svojih bistvenih lastnosti, značilnosti sploh: kemično obstojna spojina
  2. 2. ki se dalj časa ne pokvari, ne uniči: shranjevanje manj obstojnih pridelkov; pivo je obstojno nekaj mesecev; industrijsko pripravljena živila so bolj obstojna / preproge iz sintetičnih vlaken so zelo obstojne trpežne
    ●     zastar. alkohol je obstojni del vina sestavni
    obstójno prisl.: obstojno obarvana tkanina
SSKJ
obteževálen -lna -o prid. (ȃ) obtežilen: obteževalni kamni
♦ jur. obteževalne okoliščine okoliščine, ki vplivajo na odmero večje kazni
SSKJ
obtežílen -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na obtežitev: obtežilni kamen; obtežilna vreča, napolnjena s peskom
♦ jur. obtežilni dokaz obremenilni dokaz; obtežilne okoliščine obteževalne okoliščine
SSKJ
obvládati -am dov. (ā) 
  1. 1. biti telesno ali duševno enako ali bolj sposoben kot nasprotnik: v napadu je napadalca obvladal; v šahu ga obvlada / z velikim naporom so obvladali sovražnika premagali
    // konja je z lahkoto obvladal
  2. 2. biti sposoben odločujoče vplivati na pojavitev, potek, stopnjo česa: ta človek zna obvladati svoja čustva; obvladati jezo, strah / obvladati položaj
  3. 3. nedov. biti sposoben (uspešno) opravljati kako delo, dejavnost: obvladati plavanje, risanje, tipkanje / obvladati tehniko, teorijo česa; aktivno, pasivno obvladati tuji jezik; to področje dobro obvlada; snov temeljito obvlada zna, pozna
  4. 4. dobiti, doseči nad kom oblast, gospostvo: sovražnik je obvladal vso deželo / nedov.: obvladati naravo, prostor, svet; njihov kapital obvlada uvoz in izvoz ima v oblasti
  5. 5. knjiž., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: obvladal ga je nemir; starko je obvladal spanec je zaspala
    // ekspr. izraža, da postane kdo deležen kakega stanja v polni meri: hrepenenje ga je popolnoma obvladalo
    ●     publ. Jugoslavija obvlada najvažnejši del Podonavja ima, ji pripada; publ. voznik ni mogel več obvladati krmila ni mogel več usmerjati, voditi vozila; ekspr. domovina je obvladala njegove misli mislil je samo nanjo; ekspr. on obvlada teren do zadnje kmetije zelo dobro pozna
    ♦     ekon. obvladati trg z določitvijo cene na trgu vplivati na količino blaga, ki se bo prodalo, ali z določitvijo količine blaga vplivati na ceno; šah. obvladati polje imeti na polju možnost uspešno nadaljevati igro
    obvládati se ostati miren, preudaren tudi v razburljivih okoliščinah: ta človek se zna obvladati; dobro se je obvladala
    obvládan -a -o: premišljen in obvladan človek; obvladani gibi; v kretnjah je bila skladna, obvladana
    ♦     gozd. obvladano drevje drevje, ki ga je preraslo sosednje drevje
SSKJ
obvladováti -újem nedov. (á ȗ) 
  1. 1. biti telesno ali duševno enako ali bolj sposoben kot nasprotnik: obvladovati napadalca; v igri ga obvladuje / obvladovati sovražnika premagovati
  2. 2. biti sposoben odločujoče vplivati na pojavitev, potek, stopnjo česa: obvladovati čustva; težko obvladuje jezo / on zna obvladovati položaj
  3. 3. biti sposoben (uspešno) opravljati kako delo, dejavnost: zelo dobro obvladuje tipkanje / nemščino obvladuje aktivno in pasivno zna
  4. 4. imeti nad kom oblast, gospostvo: sovražnik obvladuje vso deželo / obvladovati naravo, prostor, svet; njihov kapital obvladuje velik del proizvodnje ima v oblasti
    // imeti tako vojaško razporeditev, da je nasprotniku otežkočena večja akcija: čete obvladujejo cesto in most
  5. 5. knjiž., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: obvladuje ga nemir; začel ga je obvladovati spanec
    // ekspr. izraža, da postane kdo deležen kakega stanja v polni meri: vojaško razpoloženje ga je vsega obvladovalo
    ●     ekspr. grad obvladuje vso blejsko okolico z njega se vidi vsa blejska okolica; ekspr. stara ura s hrupom obvladuje ves prostor njeno tiktakanje se sliši po vsem prostoru
    ♦     ekon. obvladovati trg z določitvijo cene na trgu vplivati na količino blaga, ki se bo prodalo, ali z določitvijo količine blaga vplivati na ceno
    obvladováti se ostajati miren, preudaren tudi v razburljivih okoliščinah: znal se je obvladovati; težko se obvladuje
    obvladujóč -a -e: obvladujoč položaj, je znal vse zadovoljivo rešiti
    obvladován -a -o: obvladovana strast
SSKJ
obzír -a m (ȋ) 
  1. 1. ravnanje, vedenje, ki kaže prizanesljiv, dobrohoten odnos: imeti obzir do bolnika, z bolnikom / vojaki so brez obzira hodili po žitu; ekspr.: nobenega obzira ne pozna; brez vsakega obzira mu je povedal vso resnico
  2. 2. upoštevanje česa pri svojem ravnanju, odločitvah; ozir: motijo ga njegovi obziri; ravnati brez obzirov / publ. pri tej stvari je treba jemati, vzeti v obzir vse okoliščine upoštevati
    ●     zastar. v tem obziru je čudak v tem pogledu; zastar. v nekem obziru imaš prav pravzaprav; zastar. z obzirom na nastale težave so se načrti spremenili glede na
SSKJ
oddáljenost -i ž (ȃ) 
  1. 1. dolžina poti od kakega kraja, stvari do drugega kraja, stvari: ugotoviti oddaljenost krajev v šolskem okolišu od šole; velika oddaljenost od železniške postaje
    // dolžina najkrajše črte od izhodiščnega predmeta, točke do določenega predmeta, točke: oddaljenost planetov od sonca; oddaljenost od peči / streljati iz predpisane oddaljenosti razdalje
  2. 2. dolžina trajanja od kakega trenutka, časa do trenutka, časa kakega dogodka: precejšnja oddaljenost dogodka
  3. 3. lastnost, značilnost oddaljenega: ti kraji so zaradi oddaljenosti od industrijskih središč precej zaostali / medsebojna oddaljenost otrok in staršev
SSKJ
odkloníti -klónim dov. (ī ọ́) 
  1. 1. ne sprejeti (kaj ponudenega): odkloniti darilo, nagrado / odkloniti pomoč, ponudbo, vabilo / zaradi pomanjkanja prostora so več gojencev odklonili
  2. 2. ne soglašati s čim, ne upoštevati česa: njegov predlog so odklonili; odkloniti pripombe, trditve, ugovore / njegovo dramo so na seji odklonili
  3. 3. imeti, izraziti negativen odnos do česa: njegovo poezijo je odklonil
    // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža voljo, željo osebka, da ne uresniči dejanja, kot ga določa samostalnik: odkloniti odgovor, podpis; odklonil je plačilo ni hotel plačati
  4. 4. knjiž., redko odstraniti, odmakniti: odklonil je veje in stopil za njo
  5. 5. fiz. povzročiti spremembo smeri gibanja ali širjenja valovanja zaradi zunanjega vpliva: magnetno polje odkloni curek elektronov; žarek se odkloni
    ●     prošnjo so odklonili je niso pozitivno rešili; redko žalostno je odklonil z glavo odkimal
    odkloníti se 
    1. 1. odmakniti se na nepritrjenem delu od določene točke: magnetna igla se odkloni; kazalec se odkloni v levo
    2. 2. odmakniti se od normalnega, pravega: zaradi neugodnih okoliščin se otrok lahko odkloni
    odklónjen -a -o: odklonjen predlog; odklonjena prošnja
SSKJ
odmériti -im dov. (ẹ́ ẹ̑) 
  1. 1. od večje količine z merjenjem določiti, ločiti določeno količino, obseg česa: odmeriti tri metre blaga; odmeriti zemljišče / odmeriti obroke hrane; odmeriti z zajemalko / odmeriti čas za delo, igro / vse mu odmerijo oddelijo
  2. 2. določiti višino česa glede na določene okoliščine, izhodišča: odmeriti davek; odmeriti pristojbino / odmeriti plačo, pokojnino
  3. 3. ekspr. nameniti, določiti: hitro se je vživela v vlogo, ki ji jo je odmeril / v reviji so članku odmerili precej prostora / sodišče mu je odmerilo tri mesece zapora
    ●     publ. pisatelju so odmerili prostor, ki si ga je zaslužil so ga upravičeno ugodno ocenili; če je zameril, bo pa še odmeril oprostil, odpustil
    ♦     geogr. odmeriti azimut; jur. odmeriti kazen
    odmérjen -a -o 
    1. 1. deležnik od odmeriti: za delo odmerjen čas; odmerjeni obroki hrane; odmerjena taksa; vse je bilo natančno odmerjeno
    2. 2. knjiž. premišljen, umerjen: odmerjene besede, kretnje
      ●       knjiž. slišijo se le odmerjeni koraki straže enakomerni
SSKJ
odmérjati -am nedov. (ẹ́) 
  1. 1. od večje količine z merjenjem določati, ločevati določeno količino, obseg česa: odmerjati moko kupcem; odmerjati zemljo / odmerjati komu delo odkazovati
  2. 2. določati višino česa glede na določene okoliščine, izhodišča: odmerjati davek / odmerjati pokojnino
SSKJ
odpóren1 -rna -o prid., odpórnejši (ọ́ ọ̄) 
  1. 1. ki ne zboli, se ne okuži hitro: otrok je zelo odporen; postati odporen proti infekciji
  2. 2. sposoben, usposobljen prenesti negativne okoliščine, vplive: odporen les; ti bacili so zelo odporni; steklo, odporno proti visoki temperaturi / gojiti sorte jabolk, odporne proti pozebi
    ●     zastar. nikoli ni bil odporen očetu se ni upiral
SSKJ
odvísen -sna -o prid. (í ī) navadno v povedni rabi, navadno v zvezi z od  
  1. 1. ki je v takem odnosu do koga, da ta skrbi za njegove potrebe: mladič je dolgo odvisen od svoje matere; zaradi bolezni je bila popolnoma odvisna od drugih / odvisni smo drug od drugega
    // ki je v takem odnosu do koga, da potrebuje od njega določeno pomoč: sin študira in je odvisen od staršev; biti finančno, gospodarsko, kulturno odvisen od koga / preveč je odvisen od vašega mnenja preveč ga upošteva
  2. 2. ki je v takem odnosu do koga, da mora upoštevati njegovo voljo, zahteve: dokler prejema njihovo podporo, je od njih odvisen; žena je bila v preteklosti odvisna od moža
    // star. nesvoboden, nesamostojen: boj odvisnih narodov za svobodo; kolonije in druge odvisne dežele
  3. 3. ki je v takem odnosu do česa, da to omogoča njegovo uresničitev, določa stopnjo, lastnosti: tudi od pridnosti je odvisen uspeh dela; cena je odvisna od stroškov; vidljivost je odvisna od čistosti ozračja
    ●     od vaše izjave je odvisna odločitev sodnikov vaša izjava bo odločilno vplivala nanjo; od tega je odvisna njena prihodnost to je zelo pomembno zanjo; vse je odvisno od sreče stvar bo uspela le v ugodnih okoliščinah; od vas je odvisno, kam bomo šli vi boste odločili; od vremena je odvisno, če bomo šli šli bomo le ob ugodnem vremenu
    ♦     ekon. odvisni stroški stroški v zvezi z nabavo, prevozom, skladiščenjem blaga; lingv. odvisni govor navajanje tujega sporočila v slovnični odvisnosti od poročevalčevega govorjenja; odvisni sklon vsak od šestih sklonov razen imenovalnika; odvisni stavek stavek podredja, ki smiselno dopolnjuje nadredni stavek; mat. odvisni sistem sistem med seboj odvisnih enačb, vektorjev, aksiomov; odvisna spremenljivka količina, katere vrednost je odvisna od drugih količin
    odvísno prisl., navadno v povedni rabi  izraža omejitev: stvar je lahko dobra ali slaba, odvisno je, kako nanjo gledate; elipt.: jed je odlična, odvisno od okusa; nekateri odidejo veseli, drugi pa žalostni, odvisno od značaja
SSKJ
odvzéti -vzámem dov., odvzêmi odvzemíte; odvzél; nam. odvzét in odvzèt (ẹ́ á) 
  1. 1. od večje količine ločiti zlasti določeno količino: odvzeli so drobec kamnine za analizo; nekaj kapljic krvi so odvzeli za posebne preiskave; od honorarja je odvzel manjši znesek in ga poslal domov
    // povzročiti, narediti, da je česa manj: odvzeti od celote; toliko odvzemi, da bo mera točna; odvzeti in dodati
  2. 2. navadno z dajalnikom narediti, da kdo česa nima več proti svoji volji: odvzeli so mu vozniško dovoljenje; odvzeli so jim vse olajšave, ugodnosti / odvzeti komu državljanstvo, pravice / odvzeti komu besedo
    // povzročiti, narediti, da ima kdo, kaj česa manj ali nima več: z novim blokom so jim odvzeli svetlobo / neuspeh mu je odvzel voljo do dela / odvzeti snovi določeno lastnost, sestavino; odvzeti čemu vodo
  3. 3. narediti, da pride kaj od koga: odvzela mu je klobuk in palico; odvzeti komu prtljago
    // z dajalnikom narediti, povzročiti, da kdo preneha biti deležen kakega neprijetnega stanja: odvzeti komu bolečine, gorje, skrb / odvzeti komu odgovornost oprostiti ga odgovornosti
    ●     knjiž. odvzel mu je veliko dela opravil ga je namesto njega; knjiž. za kazen so jim za en dan odvzeli hrano jim je niso dali; knjiž. odvzeti besedam ost obzirno reči, povedati zlasti kaj nasprotujočega; žarg., šport. odvzeti komu rekord prekositi ga; s pilo odvzeti rob odstraniti ga del
    ♦     jur. odvzeti poslovno sposobnost v sodnem postopku odločiti, da zaradi pravno določenih okoliščin kdo ne sme urejati določenih ali vseh svojih pravnih zadev
    odvzét -a -o: odvzeto premoženje
SSKJ
okólen -lna -o prid. (ọ̑) 
  1. 1. knjiž. ki je okoli, v bližini česa: železniška postaja, trg in okolne ulice / tekmovalci bodo nastanjeni v okolnih hotelih / namazati rano in okolno kožo / okolna temperatura zraka
  2. 2. star. okoliški: gradovi po okolnih hribih; okolne vasi
    ♦     geol. okolna kamnina kamnina, v kateri je rudišče
SSKJ
okoličánski -a -o prid. (ȃ) okoliški: okoličanska vas / je iz ugledne okoličanske rodbine
Število zadetkov: 332