Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

SSKJ
zvŕhnji -a -e prid. (ȓ) star.  
  1. 1. vrhnji: zvrhnje oblačilo
  2. 2. zgornji: iti po zvrhnji poti
SSKJ
zvrníti in zvŕniti -em dov. (ī ŕ) 
  1. 1. narediti, da pride kaj iz pokončnega položaja na tla zlasti v ležeči položaj: zvrniti kip s podstavka; zvrniti posodo; burja je zvrnila voz prevrnila
    // z določenimi gibi povzročiti, da kdo pade: zgrabil ga je in zvrnil; zvrnili so ga v sneg / zvrnil ga je na tla / konj je zvrnil jezdeca s sebe
  2. 2. s spremembo lege, položaja posode narediti, da pride vsebina iz nje, na kaj: ohlajen narastek zvrnemo na krožnik; zvrniti tovor / ekspr. zvrniti kozarec vina izpiti
  3. 3. spraviti iz navadne, pokončne lege, položaja: ljubko je zvrnila glavo; zvrniti nazaj, vznak / pog. zvrnila si je nogo izvinila
  4. 4. v zvezi z na narediti, imeti koga drugega za povzročitelja, nosilca česa neugodnega, negativnega: zvrniti krivdo, odgovornost na druge; vse je zvrnila nanj
    ●     ekspr. zvrniti čašo, kozarček izpiti brez oddiha; pog., ekspr. zvrniva vsak enega popijva kak kozarček pijače; preg. pijanec se spreobrne, ko se v jamo zvrne kdor je vdan pijači, se tega do smrti ne more znebiti
    zvrníti se in zvŕniti se priti iz pokončnega položaja na tla zlasti v ležeči položaj: spodrsnilo mu je, pa se je zvrnil; zvrniti se na posteljo, v travo; zvrnil se je po tleh kot snop
    zvŕnjen -a -o: ob cesti leži zvrnjen voz; na pladenj zvrnjena potica
SSKJ
zvrstíti -ím dov., zvŕstil (ī í) narediti, da pride kaj kam tako, da tvori vrsto, vrste: zvrstiti račune po datumih; zvrstiti drugega za drugim / zvrstili so nas v dolgo kolono; pogrebcev je bilo toliko, da so se komaj zvrstili; čete so se zvrstile za pohod; zvrstiti se vzdolž ceste
    zvrstíti se 
    1. 1. pojaviti se, nastopiti drug za drugim: tekmovalci so se zvrstili v eni uri; za govorniškim pultom se je zvrstilo deset razpravljavcev / dela so se zvrstila drugo za drugim / v nekaj letih se je zvrstilo še trideset črtic je nastalo
      // pojaviti se, nastopiti v večjem številu v manjših časovnih presledkih: zvrstili so se sestanki na vseh ravneh; za tem so se zvrstile aretacije in zasliševanja
    2. 2. priti pri čem izmenoma na vrsto: bilo je toliko kandidatov, da so se komaj zvrstili
    3. 3. priti v vrsti: ljudje so se hitro zvrstili mimo nas
      ●       evfem. vsi so se zvrstili pri njej imeli spolne odnose z njo
    zvrščèn -êna -o: ob cesti zvrščene hiše
SSKJ
žábica -e ž (á) 
  1. 1. manjšalnica od žaba: mlada žabica; regljanje žabic / obleči otroku žabice / plavati žabico
    // igrača v obliki te živali: otrok se igra z leseno žabico
  2. 2. ljubk. majhen otrok, navadno deklica: naša žabica še spančka / kot nagovor kaj pa jokaš, žabica mala
  3. 3. ključavnica z ukrivljenim paličastim delom, s katerim se ta pri zaklepanju namesti na kaj; obešanka: na vratih visi žabica; vtakniti ključ v žabico / varnostna žabica
  4. 4. večkrat prepognjen papir z eksplozivno snovjo, ki ob vžigu odskakuje od tal in poka: pod nogami je pokala žabica
  5. 5. odboj vrženega kamna od vodne gladine: otroci mečejo kamne in štejejo žabice / metati, vreči žabico metati, vreči majhen, ploščat kamen, da se odbije, odbija od vodne gladine
    ●     nar. govedo, ovca ima žabico bolezen, za katero je značilno napenjanje, zaprtje; nar. nasaditi žabice zajčke; zapeti žabico na nogavici zaponko z gumijastim jezičkom za držanje obutih dolgih nogavic; pog. zavesa visi na žabicah ščipalkah, zaponkah; ekspr. ne molči, pa če mu zapreš usta z žabico nikakor ne molči
    ♦     agr., gozd. hoditi z žabicami z enostavnimi derezami s štirimi zobmi za hojo po strmem svetu, travi; alp. žabica priprava, ki s čeljustmi stisne obremenjeno jekleno vrv, da se ne izmakne; etn. žabice igrača iz polovice orehove lupine, pokrite z napetim papirjem, ki pri kroženju po zraku daje kvakanju podobne glasove; lit. žabica med črkarsko pravdo metelčica; med., vet. žabica voden mehur na dnu ust; muz. žabica spodnji konec, držaj loka za godala; obrt. žabica element klekljane čipke, podoben drži nog žabe pred skokom; tisk. žabica iz sredine levo in desno poševno potekajoča guba, nastala zaradi slabega zgibanja pole
SSKJ
žábji -a -e prid. (ȃ) nanašajoč se na žabe: žabje kvakanje, regljanje / jesti žabje krake / žabja mlaka / žabji samec / ekspr. zvečer se je oglasil žabji zbor / ekspr. rahitičen otrok z žabjim trebuhom velikim, napihnjenim; slabš.: imeti žabja usta zelo široka; človek z žabjimi očmi velikimi, izbuljenimi
● ekspr. tak je kot žabji pildek narobe grd, neprikupen; ekspr. poslati koga po žabjo dlako, volno poslati ga z nesmiselnim naročilom proč; ekspr. ocenjevati razmere z žabje perspektive s stališča, ki ni dvignjeno nadnje; šalj. žabja pijača voda; ekspr. žabja volna na gladini mlake skupki alg; ekspr. presti žabjo volno delati kaj nemogočega, nesmiselnega
♦ agr. žabja usta razpoka na robu zlasti trdega sira zaradi nepravilnega tehnološkega postopka; anat. žabja glava glava brez lobanjskega svoda; bot. žabji las vodna rastlina s tankim stebelcem in narobe jajčastimi ali črtalastimi listi, Callitriche; geom. žabja perspektiva perspektiva od spodaj; šport. žabji slog slog v smuku, pri katerem so kolena upognjena, zgornji del trupa nagnjen naprej in glava sklonjena, smuči pa široko razmaknjene; vet. žabji smrček temen smrček s svetlimi pegami ali svetel smrček s temnimi pegami; zool. žabji mrest
    žábje prisl.: žabje zelena barva
    ●     ekspr. plavati po žabje plavati žabo
SSKJ
žádast -a -o prid. (ȃ) 
  1. 1. po barvi podoben žadu: žadasta riževa polja / žadasta barva
  2. 2. ki je iz žada: žadaste ploščice
    žádasto prisl.: žadasto zelen
SSKJ
žafránast -a -o prid. (ȃ) po barvi podoben (pravemu) žafranu: žafranasto oblačilo / žafranasta barva
    žafránasto prisl.: žafranasto rumen
SSKJ
žága -e ž (ȃ) 
  1. 1. orodje ali stroj z nazobčanim listom za žaganje: pognati, vleči žago; list, ročaj žage / slišati žago glas žage pri žaganju; kakor žaga rezek glas / drvarska žaga; dvoročna žaga; električna, motorna, ročna, strojna žaga; mizarska žaga ročna žaga z vrvico, napeto z zatikalom; žaga na vodni pogon; žaga za kovino, marmor
    // list tega orodja: vpeti žago v okvir; zobje žage / žaga se skrha; brusiti žago
  2. 2. obrat za žaganje hlodov, lesa: žaga dela tudi ob sobotah; vodja žage / imeti mlin in žago stavbo z napravami za žaganje; postaviti ob potoku žago / pripeljati na žago; delavci na žagi
    ●     ekspr. zapele so žage začeli so žagati; nar. vodnjak na žago vodnjak z ročno črpalko
    ♦     etn. vžigalna žaga pri nekaterih primitivnih ljudstvih priprava za delanje ognja, pri kateri se ostroroba palica vleče sem in tja po zarezi; gozd., les. verižna motorna žaga v obliki brezkončne verige, katere členi so oblikovani kot žagini zobje; les. krožna žaga stroj z nazobčano okroglo rezilno ploščo; tračna žaga strojna žaga v obliki brezkončnega traku; (žaga) samica venecijanka; muz. pojoča žaga veliki žagi brez zob podobno glasbilo, na katero se igra z lokom ali tolkalcem; teh. razperiti žago; kamnoseška žaga
SSKJ
žáganica -e ž (ȃ) 
  1. 1. debelejši ali tanjši ploščat kos lesa iz podolžno razžaganega debla: peljati žaganice z žage; skladovnica žaganic
    ♦     etn. tolči žaganice na veliko sredo po končanem obredu v cerkvi tolči s palicami po razpostavljenih deskah pred cerkvijo
  2. 2. redko žaganje, žagovina: pomesti žaganico
SSKJ
žágati -am nedov. (ȃ) 
  1. 1. s potegovanjem žage sem in tja ali z njenim premikajočim se listom
    1. a) delati kose, dele: žagati les, marmor, železo; žagati ploh; žagati z motorno žago; ročno žagati / žagati sneg z vrvjo / žagati drevesa, drogove z žaganjem podirati; žagati veje ob deblu z žaganjem odstranjevati
    2. b) oblikovati, delati: žagati deske, letve / žagati drva z žaganjem pripravljati
  2. 2. ekspr. premikati lok sem in tja: violinist žaga po strunah / žagati violino, na violino premikajoč lok igrati
  3. 3. slabš. monotono igrati: orkester je žagal; violina žaga / žagati simfonijo, skladbo
  4. 4. oglašati se z rezkimi, monotono ponavljajočimi se glasovi: kobilice, škržati žagajo / nekje žaga sinička
  5. 5. ekspr. rezko, monotono smrčati: če leži na hrbtu, žaga; sosed na postelji je celo noč žagal
  6. 6. pog. prizadevati si odstaviti, odpustiti koga: žagati direktorja / žagati vlado
    ●     žagati komu stolček ogrožati komu službeni položaj; nar. žagati vodo črpati s premikanjem ročaja črpalke; pog. take žaga, da se valjamo od smeha pripoveduje take šale; ekspr. žagajo si vejo, na kateri sedijo ogrožajo si (družbeni) položaj, materialno osnovo; ob sobotah ne žagamo ne opravljamo žagarske dejavnosti, žagarskih storitev
    ♦     etn. babo žagati šega ob koncu zimske dobe, da se prežaga lutka iz slame in cunj
    žagajóč -a -e: žagajoča pesem škržatov
    žágan -a -o: žagana veja
    ♦     les. žagani furnir furnir, izdelan z žaganjem; žagani les les, izdelan z žaganjem hlodovine
SSKJ
žájfa -e ž (ȃ) nižje pog.  
  1. 1. milo: umiti se z žajfo; kos žajfe / dve žajfi dva kosa mila
  2. 2. slabš. po okusu milu podobna jed: ta sir je žajfa, se je skremžil
SSKJ
žàl [žau̯] prisl. (ȁ) 
  1. 1. v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža neprijetno čustvo, žalost zaradi storjenega slabega, nepravilnega dejanja ali opustitve česa dobrega, koristnega: najprej je bil surov, potem mu je bilo pa žal; žal mu je, da ga je udaril; iz srca, neizmerno, zelo mu je žal za vse hudo, ki ga je povzročil / kot opravičilo ne bom več tega storil, žal mi je
    // izraža nezadovoljstvo, prizadetost zaradi česa sploh: še žal mu bo, če ne bo šel; žal jim je, da prireditev ni uspela; zaradi izgube pri stavi mu ni žal; ekspr. žal mu je, kolikor ima las na glavi, da avtomobila ni prodal zelo
  2. 2. v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža žalost, sočutje s kom zaradi njegovih težav, neprijetnosti: žal mu je fanta, ki je tako osamljen; njemu nikogar ni žal / žal mu je rož, ki se bodo posušile
    // v zvezi z za izraža nezadovoljstvo, pridržek ob porabi, uporabi, dajanju česa: žal mu je časa za potepanje; za knjige mu ni žal denarja; žal mu je stroškov za zdravljenje / žal mu je avtomobila za tako pot
    // v zvezi s po, za izraža boleče čustvo zaradi odsotnosti, izgube česa: zapustil jih je, pa ni bilo nikomur žal po njem; izgubili so psa, še zdaj jim je žal za njim
  3. 3. z oslabljenim pomenom izraža prizadetost, nezadovoljstvo ob povedanem: bal se je, da bo zbolel. Žal so se slutnje uresničile; to, kar pravite, je žal resnično / v medmetni rabi: naj gre kdo drug, on, žal, zdaj nima časa; boš šel z nami? Žal, ne morem
SSKJ
žálik žêna žálik žêne ž (á-é) etn., po ljudskem verovanju mladi ženski podobno bitje s čarovno močjo, ki pomaga ubogljivim radodarnim ljudem in muči vanj zaljubljene moške: v nedostopnem skalovju so živele žalik žene; zaljubiti se v žalik ženo / bele žalik žene
SSKJ
žálosten -tna -o prid., žálostnejši (á) 
  1. 1. ki je v stanju žalosti: tolažiti žalostnega človeka; žalosten je zaradi smrti očeta; v nesreči so žalostni vzdihovali; ekspr. do smrti, na smrt žalosten / v osmrtnicah z žalostnim srcem sporočamo
    // ki izraža, kaže žalost: žalosten obraz, pogled / žalostno petje
  2. 2. v povedni rabi ki občuti žalost, nezadovoljstvo ob čem: žalostni so, ker jim ne pišejo / star. žalosten je svojih otrok nezadovoljen je z njimi
  3. 3. ki vsebuje kaj, kar povzroča žalost, duševno bolečino: obujati žalostne spomine; žalostna misel, novica / v osmrtnicah sporočamo žalostno vest
    // ki vzbuja sočutje, obžalovanje: žalosten konec zgodbe; žalostno dejanje / odpravljati žalostne posledice povodnji
    // poln žalosti, trpljenja: biti kriv žalostne nesreče, usode koga / žalostni časi; žalostne razmere; žalostno življenje / žalostna zgodba / žalostne izkušnje
  4. 4. ekspr. enoličen, pust: žalostna pokrajina / žalostna jesenska polja prazna, pusta
    // ki je sive, temne barve: žalosten videz knjige / žalostna megla / žalosten jesenski dan meglen, deževen; žalostno vreme / žalostne barve
    // medel, slaboten: žalostna razsvetljava; žalostno jesensko sonce
  5. 5. ekspr. zelo slab: žalosten videz avtomobila po nesreči; hiša je v žalostnem stanju / žalostno znanje / ima žalostne nazore o življenju; žalosten sloves nekaterih gostiln / da se kaj takega lahko pripeti tudi drugim, je žalostna tolažba zame
    // zelo nizek: številke o naraščanju proizvodnje so žalostne / žalostna udeležba na sestanku / dobiti bolj žalostno pomoč
    ●     publ. žalosten rekord ceste prvo mesto po številu nesreč; zastar. žalostna koračnica žalna koračnica; star. žalostna pesem žalostinka; iron. vitez žalostne postave kdor zaradi svojega vedenja, videza vzbuja usmiljenje, sočutje; knjiž. žalostna vrba vrba žalujka
    ♦     rel. Žalostna Mati božja; um. slika, kip Žalostne Matere božje slika, kip sedeče Kristusove matere z mrtvim sinom v naročju
    žálostno 
    1. 1. prislov od žalosten: žalostno se držati; žalostno živeti; žalostno smešen
      ♦       muz. žalostno označba za izraz izvajanja triste
    2. 2. ekspr., v povedni rabi zelo slabo: pri sosedu je žalostno, odkar nimajo zaslužka / z bolnikom je žalostno
      // izraža odklanjanje česa, nezadovoljstvo s čim: žalostno je, da morajo ljudje tako slabo živeti; žalostno je poslušati take neumnosti; žalostno se nam zdi tako dolgo čakati / elipt. žalostno, da tega ne veš / v medmetni rabi ogoljufal da ga je, žalostno; sam.: doživeti kaj žalostnega; tolažiti žalostne
SSKJ
žalováti -újem nedov. (á ȗ) 
  1. 1. čutiti, izražati žalost zaradi smrti, izgube koga: ne žalujte, saj se vrnemo; žalovati za očetom; ekspr. vsa dežela je žalovala za njim; bridko, dolgo, naglas žalovati / žalovati po domovini, za nekdanjimi časi / v osmrtnicah za pokojnikom žalujejo žena in otroci / slavec ne žaluje več, ampak veselo poje; krava žaluje za teletom
    // knjiž. biti žalosten, žalostiti se: žalovati zaradi zamujene priložnosti; žaluje, ker ni več svoboden
  2. 2. v spomin na umrlega nositi oblačilo žalne barve in se ne udeleževati zabavnih prireditev: eno leto je žalovala po možu, za možem
    ●     ekspr. tudi potok žaluje teče počasi, nerazgibano; ekspr. zapuščeni sadovnjak žaluje je prazen, pust
    žalováje: žalovaje koprneti po izgubljenem
    žalujóč -a -e: žalujoč za prijateljem, je napisal pesem; žalujoč glas; žalujoči sorodniki / v osmrtnicah žalujoči ostali pokojnikovi sorodniki; sam.: jok žalujočih
SSKJ
žáltav -a -o [u̯t] prid. (á) 
  1. 1. ki je zaradi razkrajanja maščobe ob stiku z zrakom neprijetnega vonja, pekočega in grenkega okusa: žaltava slanina; žaltavo maslo, olje / žaltavi orehi
    // značilen za maščobo, razkrajajočo se ob predolgem stiku z zrakom: žaltav duh, okus
  2. 2. ekspr. neprijeten, slab: naš položaj je žaltav / žaltavi časi hudi, težki
    // drug drugega se bojijo, žaltava reč
    žáltavo prisl.: žaltavo se počutiti / v povedni rabi: žaltavo je čakati na mrazu; brez vode bi bilo žaltavo; elipt. kako je pri vas? Žaltavo
    žáltavi -a -o sam.: če tega ne naredite, bo žaltava boste imeli težave; žaltava mu prede slabo se mu godi; okus po žaltavem
SSKJ
žaltavína in žáltavina -e [u̯t] ž (í; á) redko žaltava snov: obrezati žaltavino; vonj po žaltavini
SSKJ
žámetast -a -o prid. (á) 
  1. 1. značilen za žamet: žametast lesk, otip, videz
    // ki je iz žameta; žameten: žametaste hlače; žametasto krilo
  2. 2. nav. ekspr. po videzu, otipu podoben žametu: žametasta roka; žametasta trava; pesn. žametasto nočno nebo / žametast pogled prijazen, nežen
    // blagoglasen in rahlo zamolkel: imeti žametast glas
    žámetasto prisl.: žametasto črn; žametasto prijazen
SSKJ
žámeten -tna -o prid. (á) 
  1. 1. ki je iz žameta: žameten telovnik; žametna obleka / žametna tkanina
    // prevlečen, obdan z žametom: žameten naslanjač; žametna škatlica
    // značilen za žamet: žameten otip, videz
  2. 2. nav. ekspr. po videzu, otipu podoben žametu: rastlina z žametnimi listi; žametna koža; žametne trate; pesn. žametno nebo / žameten pogled prijazen, nežen; žametne oči temne in nežne
    // blagoglasen in rahlo zamolkel: pevec z žametnim glasom
  3. 3. agr., v zvezi žametna črnina trta s temno modrimi grozdi: zasaditi žametno črnino
    // črno vino iz grozdja te trte: piti žametno črnino; merlot in žametna črnina
    ♦     zool. žametna pršica majhnemu pajku podoben členonožec škrlatno rdeče barve s štirimi pari nog, Trombidium
    žámetno prisl.: žametno sijati; žametno mehek
SSKJ
žánr -a m (á) 
  1. 1. oblika umetniškega dela, zlasti filmskega, glede na ustaljen, značilen način obravnavanja določene vsebine: nekateri žanri so pri bralcih, gledalcih zelo priljubljeni; dokumentarni film, kavbojka in drugi filmski žanri; glasbeni, likovni žanr
  2. 2. umetniško upodabljanje značilnih, vsakdanjih prizorov iz življenja ljudi: ta slikar je znan zlasti po žanrih / na freskah se pojavljata tihožitje in žanr
    ●     publ. brati literaturo lažjega žanra manj zahtevno, navadno manjše umetniške vrednosti
Število zadetkov: 10018