Fran > SSKJ

1. 1. živahno premikati se v večjem številu in ne v isti smeri: po cestah gomazijo ljudje; mravlje so gomazele po listih / v mesu so gomazeli črvi / brezoseb., ekspr.: na smetišču je gomazelo (od) podgan bilo jih je zelo veliko; v potoku je bilo toliko rib, da je kar gomazelo; pren., ekspr. čudne misli mi gomazijo po glavi
2. 2. z dajalnikom imeti neprijeten občutek zaradi kakega doživetja, dogodka: od groze so mu gomazeli mravljinci po hrbtu; brezoseb. od strahu mu je gomazelo po telesu

gomazèč -éča -e: gomazeče mravlje; stal je sredi gomazeče množice

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 6. 2024.

1. 1. z grabljami spravljati skupaj: grabiti listje, seno; nepreh. pri sosedovih grabijo
   // ekspr. z rokami spravljati k sebi: sklonil se je nad dragocenosti in jih grabil z obema rokama
   // ekspr. pohlepno si prisvajati dobrine: vse življenje je stiskal in grabil / tujci so grabili po naši zemlji
2. 2. močno, sunkovito prijemati kaj: čeljusti so grabile in drobile kamenje; grabil ga je za roko, za vrat; nervozno se je grabil za glavo / bager grabi material; s pestjo je grabila žito in ga metala kokošim / ekspr. grabil je kos za kosom in jih metal v košaro hitro jemal, pobiral
   // žaga dobro grabi pri žaganju vsakokrat globoko zareže
   // prizadevati si z roko priti do česa: grabil je že po kljuki, ko je potrkalo; nervozno je grabil za kozarcem / od bolečin je grabila po odeji; pren. grabila je za primerno besedo, a nobena ni bila prava
3. 3. ekspr. polaščati se, prevzemati: grabil ga je bes; grabi jih huda jeza, obup / brezoseb.: grabi ga, da se spotikajo obenj jezi; grabilo jo je, da bi mu vse vrnila najraje bi mu vse vrnila
4. 4. pog. imeti močno, stiskajočo bolečino: v roko ga je grabil krč; brezoseb. grabi ga pri srcu
5. 5. ekspr. premikati se z dolgimi koraki: dobro je grabil pot / grabil je po dve stopnici hkrati prestopal jih z enim korakom
   ● ekspr. to se bodo grabili za lase, ko bodo zvedeli za novo nevarnost bodo v hudih skrbeh; zna grabiti na kup kopičiti, večati si premoženje

grabèč -éča -e: grabeč sekiro za toporišče; grabeči prsti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 6. 2024.

1. 1. ekspr. udariti, navadno s čim ploskim: lopniti konja po hrbtu; prijateljsko je lopnil znanca po rami; lopniti s knjigo po glavi; lopniti se z dlanjo po prsih
   // udariti sploh: molči, sicer te lopnem; pren. na sestanku so lopnili tudi po njem
2. 2. ekspr. plosko pasti: lopniti na tla; lopnil je v sneg
3. 3. žarg., šol. ne izdelati v šoli, pri izpitu; pasti: že spet je lopnil
   ● ekspr., redko ušla je od doma, je lopnil hitro rekel; ekspr. nekje so lopnila vrata se glasno zaprla; ekspr., redko kar takole lopne v hišo nepričakovano pride

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 6. 2024.

1. 1. knjiž. neposredno po kom drugem prevzeti njegov položaj, funkcijo; zamenjati, slediti: ne ve se, kdo bo nasledil kralja, mojstra, predsednika / naslediti koga na vodilnem mestu / po očetu je nasledil urejeno gospodarstvo
2. 2. publ. priti glede na prostor, čas, vrstni red neposredno po čem drugem: uničene freske je nasledil mozaik / pohvalo je nasledila še večja prizadevnost
3. 3. knjiž., redko podedovati: naslediti očetovo premoženje / barvo oči je nasledila po materi
   ♦ jur. neposredno po kom drugem pridobiti njegovo premoženje ali določene pravice

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 6. 2024.

1. 1. del stopala pod nartom: poškodovati si peto; zbodel se je v peto; nekaj časa hodi po prstih, nato po petah; brcniti žogo s peto; vso peto ima ožuljeno; gleženj, nart in peta / čepeti na petah; zasukala se je na peti in odšla / ekspr. nosi haljo do pet dolgo (do pet)
   // vojak je udaril s petami v pozdrav
   ● teče, da ga pete komaj dohajajo zelo hitro; pog. igrajo tako poskočno, da vsakogar srbijo pete da si vsakdo želi plesati; ekspr. brusiti pete hitro hoditi, teči; nizko iztegniti pete umreti; slabš. lizati pete komu ponižujoče si prizadevati za njegovo naklonjenost; ekspr. pete si lahko obrusiš, pa boljšega ne najdeš lahko zelo veliko prehodiš; ekspr. odmakniti, odnesti, pobrati pete oditi; pobegniti; ekspr. hitro zna sukati pete hoditi, plesati; ekspr. obesiti, prilepiti se komu za pete hoditi tik za njim; slediti mu v neposredni bližini; zasledovati ga; biti pogostoma v njegovi družbi proti njegovi volji; star. tuja vrata ga bijejo po petah nima svojega doma; ekspr. že dolgo sem jim trn v peti mi nasprotujejo, me ne marajo; ekspr. gori mu pod petami je v veliki stiski, nevarnosti; ekspr. imeti koga pod peto ukazovati, gospodovati mu; ekspr. neprestano ji je za petami hodi za njo, jo zasleduje; ekspr. smrt mu je že za petami kmalu bo umrl; to je njegova Ahilova peta slabost, napaka, ki jo nasprotnik lahko izkoristi proti njemu; ekspr. fant je hitrih, urnih pet lahko hitro hodi, teče; ekspr. samo hitre pete so ga rešile s hitrim tekom, begom se je rešil; ekspr. junak, poštenjak je od pet do glave zelo je junaški, pošten; ekspr. biti nov od glave do peta biti oblečen v nova oblačila; ekspr. več ima v peti kakor ti v glavi neprimerno več ve kot ti; preg. kdor nima v glavi, ima v petah pozabljiv človek se mora večkrat vrniti
2. 2. zadnji spodnji del obuvala: peta se ji je odlomila; gumijasta, lesena, usnjena peta / čevlji z nizko, visoko peto
   // del nogavice, ki pokriva peto: nogavico je spletla do pete; na peti imaš luknjo; lepo krojena, zaokrožena peta / trenirke s peto s hlačnicami, podaljšanimi čez peto
3. 3. del kakega orodja, priprave, s katerim se ta na kaj naslanja, opira, pritrjuje: jambor se je prelomil nad peto; peta kose drsi po tleh široki del rezila ob ročaju; peta pluga del pluga, ki drsi po dnu brazde
   ♦ navt. peta krmila del krmila, vsajen v ležišče v gredlju
4. 4. nar. kos kruha, odrezan ob strani hlebca: rad bi peto, ne pa sredice / peta kruha

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 6. 2024.

1. 1. dati kratek, močen glas: suha veja je počila; v temi je nekaj počilo; brezoseb. udaril ga je, da je počilo / strel poči / puška poči strel iz puške
   // povzročiti kratek, močen glas: počiti s prsti
   // s tankim prožnim predmetom zamahniti po zraku tako, da se sliši pok: počiti z bičem
   // ekspr. ustreliti: nekajkrat počiti s puško / pog. vzel je pištolo in ga počil
2. 2. dobiti razpoko, špranjo: kozarec, led, obroč poči; skala, zvon poči; počiti po sredi / mehurček, žulj poči / struna je počila zaradi prevelike napetosti se je pretrgala; šivi na hlačah so počili
3. 3. ekspr. udariti: počiti otroka po roki; počiti koga s kolom; počiti se po čelu
4. 4. ekspr., v zvezi z od izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa samostalnik: počiti od jeze, smeha
5. 5. brezoseb., ekspr. priti do spopada: nazadnje je tudi na tem koncu sveta počilo
   ● star. počil je glas o njegovi smrti nenadoma se je razvedelo, da je umrl; ekspr. od žalosti ji je počilo srce je umrla; ekspr. počiti v smeh nenadoma glasno se zasmejati; ekspr. spotaknil se je in počil po tleh padel; tako sem sit, da bom počil zelo

póčiti se pog., ekspr.  
1. 1. sesti: počiti se v naslanjač
2. 2. spreti se, stepsti se: spet sta se počila

póčen -a -o: počen kozarec, vrč; počena deska; počeno jajce
● ekspr. hiša ni vredna počenega groša zelo malo, nič

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 6. 2024.

1. 1. delati, povzročati, da se kaj giblje, premika: potok poganja mlin in žago; čoln je poganjal z vesli; poganjati kolo, šivalni stroj / vrtiljak so poganjali z rokami / poganjati meh, pedal
   // delati, povzročati, da se kaj zelo hitro giblje, premika: kar naprej je poganjal konja; nepreh. vso pot je poganjal; pren., ekspr. režiser je dogajanje spretno poganjal
2. 2. delati, povzročati, da pride navadno žival pod nadzorstvom na določeno mesto: vsak dan poganja živino na pašo
3. 3. delati, povzročati, da kaj opravlja, izpolnjuje kako nalogo: jedrsko elektrarno poganja atomska energija; napravo poganja električni motor
   // delati, povzročati, da kaj kam pride: srce poganja kri po žilah / črpalka poganja vodo po ceveh
4. 4. nav. ekspr. delati, povzročati, da pride kdo v določeno stanje; gnati: glad ga poganja v obup; ne vedo, kaj ga je poganjalo v smrt / nasprotujoča si stališča jih poganjajo v spore
5. 5. ekspr. poditi, odganjati: ostani, saj te nihče ne poganja; poganjati koga od hiše
6. 6. delati poganjke: vrtnice lepo poganjajo; bujno poganjati
   // delati, povzročati, da iz česa kaj nastaja: repa poganja cime; seme poganja kal / veje že poganjajo liste
   // začenjati rasti: brada mu že poganja; zvončki že poganjajo / med skalami poganjajo zvončnice; pren., ekspr. vsepovsod poganjajo nove šole
   ● star. pod skalo poganja studenec izvira; knjiž. njegovo delavnost poganja misel na zaslužek povečuje, stopnjuje; ekspr. poganjati dneve v brezdelju preživljati; pog., ekspr. v študentskih letih ga je precej poganjal je počenjal neumnosti, lahkomiselnosti; ekspr. sram mu poganja kri v lica od sramu zardeva; ekspr. to mu poganja strah v kosti ga straši, vznemirja; zastar. ves čas ga poganja k učenju naganja, priganja; ekspr. po gostilnah poganja težko prisluženi denar zapravlja s pijačo, pije
   ♦ etn. poganjati obroč otroška igra, pri kateri se poganja obroč

pogánjati se 
1. 1. s silo, sunki se premikati z enega mesta na drugo: poganjal se je od drevesa do drevesa; riba se je poganjala za mušicami / ekspr. tekmovalci so se poganjali z najvišjega naleta skakali; pren., ekspr. oblaki se poganjajo po nebu
2. 2. izredno si prizadevati za kaj; gnati se: poganjati se za pravico; dolgo se je poganjal za službo; preveč se poganja, da bi napredoval
3. 3. knjiž. dvigati se, kipeti: zvoniki se poganjajo proti nebu

poganjajóč -a -e: poganjajoč živino, je prepeval; poganjajoči brki; poganjajoče trobentice

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 6. 2024.

1. 1. dejanje, dejavnost organa vida: pogled nanje ga je pretresel; opaziti, prestreči pogled; dolg, hiter, kratek pogled; pogleda vreden prizor; pren., ekspr. pogled v preteklost jih navdaja s ponosom
   // nav. ekspr. to dejanje glede na način, kot ga določa glagol: čutil je njen pogled na sebi / njihovi pogledi so počivali na domači hiši dalj časa so jo gledali; njuna pogleda sta se srečala spogledala sta se; pogled jim je uhajal skozi okno pogledovali so skozi okno; njen pogled se je ustavil na njem začela ga je gledati; očetov pogled se je zapičil vanj preiskujoče, ostro ga je pogledal, gledal; star. danes nima pogleda zanjo je ni pogledal, ni čutil potrebe po njeni družbi; ni mogel ločiti, odmakniti, odtrgati, odvrniti pogleda od nje neprestano jo je gledal; dvigniti pogled h komu pogledati ga; metati poglede za kom pogledovati, ogledovati ga; pasti pogled na čem dalj časa poželjivo gledati kaj; upreti pogled v koga začeti ga gledati; meriti s pogledom gledati, ogledovati; s pogledom je objel vse navzoče pogledal; ošiniti s pogledom nahitro pogledati; požirati koga s pogledi poželjivo ogledovati; prebadati koga s pogledom strogo, pozorno ga gledati; s pogledom so jo kar slačili poželjivo, pohotno ogledovali; vrtati v koga s pogledom pozorno ga gledati z namenom ugotoviti, odkriti resnico
   // z oslabljenim pomenom pogledati z jeznim, žalostnim pogledom jezno, žalostno
   // nav. ekspr., s prilastkom to dejanje glede na izražanje
   1. a) čustva, razpoloženja: boji se njegovih črnih pogledov; divji, hladen, jezen, prijazen pogled; preplašen, začuden pogled
   2. b) lastnosti, stanja: fant bistrega pogleda; mil, odsoten, oster, strog, trd pogled / kalen, moten pogled
2. 2. kar je predmet zaznavanja z gledanjem: na vrhu se jim je odprl zelo lep pogled; opisati pogled s svojega okna / redko nudil se jim je nenavaden pogled prizor
3. 3. s prilastkom kar se pojavi v zavesti kot rezultat
   1. a) gledanja, zaznavanja: pogled na mesto ga je prevzel; prišel je do trupla: strašen pogled; pogled v razmetano sobo mu je veliko povedal
   2. b) dojemanja, razumevanja: pogled po zbranem gradivu odkriva zanimive značilnosti
4. 4. kar izraža odnos do kakega dejstva, pojava: o teh vprašanjih imajo različne poglede; kritizirati, razložiti poglede na kaj; njegov pogled na življenje je mračen; novi pogledi na umetnost; publ.: med pogovori so izmenjali, razčistili poglede o številnih problemih; zavzeti enotne poglede na kaj; predstava je bila sprejeta z deljenimi pogledi o njej so imeli različna mnenja
5. 5. v prislovni rabi, s prilastkom, v zvezi z v izraža omejitev trditve na določeno: v tem pogledu ni prav nič boljši od njega; v marsikaterem pogledu mu je moral pritrditi v marsičem; v nobenem pogledu ga ne prekaša v ničemer
   // v estetskem pogledu je knjiga zanimivo delo; v nekem pogledu imaš prav deloma; to je v vsakem pogledu upravičeno popolnoma, čisto
6. 6. nav. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi na pogled izraža ocenitev, presojo
   1. a) s kratkotrajnim vidnim zaznavanjem: na pogled bi mu prisodil petdeset let; na pogled se zdi, da je ladja že blizu / na prvi pogled je precej nerodna
   2. b) z nekritičnim dojemanjem, mišljenjem: na pogled nerazumljivo dejanje; na pogled preprosta stvar
      // v zvezi na prvi pogled izraža, da se dejanje zgodi v kratkem času: vsem se je prikupil na prvi pogled / ljubezen na prvi pogled
7. 7. star. vid: to slepcu ne bo vrnilo pogleda
   ● od tu je lep pogled na mesto od tu se mesto lepo vidi; ekspr. kamor nese pogled, so sama žitna polja vsenaokrog; ekspr. bila je taka megla, da mu je pogled nesel le nekaj metrov da je videl le nekaj metrov daleč; ekspr. odpira se mu pogled v ozadje zadeve spoznava ozadje zadeve; star. moj pogled v mraku ne razločuje obrazov moje oči; star. ta človek je zelo kratkega pogleda ni sposoben pravilno oceniti, predvideti dogajanje; ekspr. želel se je skriti radovednim pogledom radovednim ljudem; ekspr. našemu kratkovidnemu pogledu se zdi taka prihodnost nemogoča naši majhni sposobnosti predvidevanja; ekspr. ona ima oster pogled, gotovo ga bo spregledala je sposobna kritično gledati, opazovati; pog. bilo mu je nerodno, da je izmaknil pogled pogledal vstran; pog. močna svetloba mu je jemala pogled ga je slepila; ekspr. dekle že obrača pogled po fantih kaže zanimanje zanje; ekspr. s svojo lepoto je vlekla vse poglede nase povzročala, da so jo vsi gledali; ekspr. kritik je skušal vreči pogled na njegovo celotno delo ga (na kratko) oceniti, ovrednotiti; ekspr. to mu je zameglilo pogled na prednosti predloženega načrta to je povzročilo, da jih je manj jasno videl, se jih zavedal; star. izginiti iz pogleda izpred oči; star. ne smemo izgubiti iz pogleda končnega cilja pozabiti; star. storilo se mu je črno pred pogledom pred očmi; ekspr. s pogledom se je prilepil nanjo neprestano jo je gledal; žarg., lov. dober pogled kot voščilo za uspešen lov; star. poznati koga samo na pogled navidez; zastar. to se ni zgodilo na pogled, temveč skrivaj vidno, očitno; ekspr. bil je grozljiv na pogled po videzu, zunanjosti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 6. 2024.

1. 1. glasno izgovoriti, navadno kako ime: poklicala ga je, pa ni slišal; otrok je v strahu poklical mater; večkrat poklicati / polglasno, z močnim glasom poklicati; poklicati po imenu / poklicali so ga domov, nazaj / poklicati kokoši, psa z določenim glasom, znakom izraziti zahtevo po prisotnosti
2. 2. s prislovnim določilom izraziti željo, zahtevo po
   1. a) prisotnosti na kakem mestu: mati pokliče otroke domov, v hišo / direktor ga je poklical (v pisarno); poklicati koga vstran / večkrat ga pokličejo na sodišče; starše so poklicali v šolo / poklicali so jih k vojakom / v namenilniku takoj ga grem poklicat / poklicati letala iz oporišča; pren., ekspr. opravki so ga poklicali daleč od doma
   2. b) z glagolskim samostalnikom kaki dejavnosti: poklicati koga k delu; moral jo je poklicati na pomoč / elipt. poklicati koga jest naj gre jest
      // poklicati na dvoboj / poklicati gasilce, zdravnika; poklicati zidarja, da prenaredi stanovanje najeti
      // poklicati na zagovor / sodišče ga je poklicalo za pričo / vznes. poklicati ljudstvo k uporu pozvati, spodbuditi; pren., ekspr. zvon je poklical k molitvi
3. 3. zbuditi: zjutraj me pokliče mama; pokličite me ob šestih
4. 4. vzpostaviti zvezo s kom po telefonu: včeraj sem ga dvakrat poklical / poklicati (telefonsko) centralo, številko / poklicati po telefonu
   ● vznes. Bog ga je poklical k sebi v krščanskem okolju umrl je; star. poklicati vino na mizo naročiti ga; vse sosede je poklical na svatbo povabil; to mu je treba poklicati v spomin na to ga je treba opozoriti, spomniti; vznes. poklicati kaj v življenje narediti, da začne obstajati

poklícan -a -o 
1. 1. deležnik od poklicati: poklicani otroci so stopili iz vrste; bil je poklican na zagovor
2. 2. nav. ekspr., v povedni rabi obvezan komu kaj izkazovati, storiti; dolžen: kdo je poklican razpravljati o tem; prav ta odbor je poklican, da to uredi / starši so prvi poklicani skrbeti za vzgojo pričakuje se od njih, morajo
3. 3. nav. ekspr. izbran, določen: človek je poklican za velike stvari / to so izvedela samo poklicana ušesa
   ● ekspr. za tako razpravljanje se ne čutim dovolj poklicanega usposobljenega; star. vsi fantje so bili poklicani pod orožje vpoklicani, mobilizirani; sam.: poklicani se je obrnil; to prepuščam bolj poklicanim; bibl. veliko je poklicanih, a malo izvoljenih

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 6. 2024.

1. 1. ime, ki ga ima kdo navadno po starših: v seznam je napisal svoj priimek; po poroki obdržati, spremeniti priimek; poklicati koga po priimku, s priimkom; podpisati se z imenom in priimkom; dolg, neslovenski priimek; možev, očetov priimek; priimek tekmovalca; slovar priimkov; priimek, ime in bivališče / otrok ima priimek po očetu / dekliški priimek ki ga ima ženska po starših
2. 2. ekspr. pridevek, vzdevek: otroci so si dajali različne priimke; ozmerjala ga je z grdimi priimki; zbadljiv priimek

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 6. 2024.

1. 1. razširjajoč se postajati slišen: ob napadu so se razlegali bojni kriki; petje se je razlegalo daleč naokoli; iz hiše se je razlegalo vpitje; zvonjenje se je razlegalo po dolini; brezoseb. zavpil je, da se je razlegalo po hiši; pren., knjiž. pesnikov glas se je razlegal po vsej domovini
2. 2. knjiž., z oslabljenim pomenom izraža nastopanje stanja, kot ga določa samostalnik: po zemlji se je razlegal mir / grenkoba se mu je razlegala po obrazu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 6. 2024.

1. 1. navodilo s podatki o vrsti, količini snovi in postopku zlasti za industrijsko pripravo, izdelavo česa: spremeniti recepturo; izdelovati klobase po preizkušeni recepturi; receptura sadnega sirupa
   ● žarg. strojiti po novi recepturi na nov način, po novem postopku; knjiž. v učbeniku je poseben del z recepturami za narodne jedi recepti
2. 2. farm. izdelovanje zdravil po zdravnikovem receptu: farmacevt mora biti pri recepturi zelo natančen; receptura in galenika
   // lekarniški oddelek za izdelovanje zdravil po zdravnikovem receptu

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 6. 2024.

1. 1. ki se ujema, je v skladu s predpisi, načrti in je določen vnaprej: redne in dodatne delovne obveznosti; reden in izreden / redni delovni čas z zakonom določen polni delovni čas; redni letni dopust / poskusil bom urediti stvar najprej po redni poti
   // ki se ujema, je v skladu s predpisi, pravili in se ponavlja ob določenem času, v določenih časovnih presledkih: jutri imamo redni letni zbor / redne letalske, prometne zveze / redni in posebni vlaki / redna izdaja, knjižna zbirka
2. 2. ki ima s splošno veljavnimi predpisi, pravili določen status, pravni položaj: redni član društva; redni študent / redni član akademije akademik najvišje stopnje; redni profesor univerzitetni predavatelj najvišje stopnje
3. 3. ki je tak, kot se pričakuje, mora biti: veter je močno oviral reden potek tekmovanja
4. 4. ki se ponavlja ob določenem času, v določenih časovnih presledkih: redni dnevni sprehod; redna radijska oddaja; redno čiščenje zob; sprva slučajna srečanja so postajala vse bolj redna
   // ki se ponavlja brez izostankov, preskokov: zahtevati redno dostavo časopisa; reden in nereden
5. 5. ki dela kaj v enakomerno se ponavljajočih, sorazmerno kratkih časovnih obdobjih: redni bralci knjig; on je v tej hiši reden gost
6. 6. ki ima, kaže smisel za red: redni učenci; reden in nereden / redno življenje
7. 7. stalno organiziran in označen po zahtevah mednarodnega prava: v boju proti upornikom so sodelovale tudi redne čete; priznati partizane kot redno vojsko / redni diplomatski odnosi diplomatski odnosi, ki jih vzdržujejo stalne diplomatske misije
   ♦ jur. sprejeti zakon po rednem postopku po postopku v več stopnjah, določenih z zakonom; redna likvidacija likvidacija, ko delovna organizacija ne izpolnjuje več z zakonom predpisanih pogojev za opravljanje dejavnosti; redna sodišča sodišča, ki odločajo predvsem v civilnih in kazenskih zadevah; redna pravna sredstva pravna sredstva, dovoljena proti sodnim odločbam, ki (še) niso pravnomočne; min. redni žarek žarek, ki ima v kristalu v vseh smereh isto hitrost; šol. redni izpitni rok; šport. v rednem času se je tekma končala neodločeno

rédno prisl.: revija izhaja redno; ta bolezen se redno konča s smrtjo; ekspr. redno odhaja na počitnice v hribe; po kosilu redno pijejo kavo; redno ali izredno študirati
● zastar. niti redno se ni poslovil, tako se mu je mudilo primerno, kot zahteva vljudnost; redno se zaposliti za nedoločen čas in s polnim delovnim časom; zastar. redno zasajene trte v urejenih, ravnih vrstah

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 6. 2024.

1. 1. posebno oblikovan podolgovat jeklen nosilec, ki se uporablja za izdelavo zlasti železniških tirov: položiti, zamenjati tirnice; pritrjevati tirnice na železniške prage
   // taki nosilci, položeni drug za drugim navadno v dveh vzporednih črtah, da po njih tečejo kolesa vozil: lokomotiva je osvetljevala tirnici; kolesa udarjajo ob tirnice; ta vlak naj bi vozil po eni tirnici; razdalja med tirnicama / tramvajske, železniške tirnice
2. 2. posebno oblikovan nosilec, po katerem kaj drsi, se premika: namestiti tirnice za zavese; tirnice predalov / kamera drsi po tirnicah
3. 3. tir okoli osrednjega nebesnega telesa pod vplivom gravitacije: doseči Lunino tirnico; izstreliti satelit na tirnico
4. 4. nav. mn., ekspr., s predlogom ustaljen način življenja, delovanja: življenje se vrača v stare tirnice; prodaja teče po starih tirnicah
   ♦ elektr., žel. kontaktna tirnica vodnik voznega voda v obliki kovinske tirnice; strojn. žerjavna tirnica; žel. varnostna tirnica ki je položena ob notranji strani tirnic na mostovih, da zadrži iztirjeno vozilo blizu osi tira; vodilna tirnica ki preprečuje iztirjenje vozila v ostrih lokih in na kretnicah; glava tirnice zgornji, odebeljeni del tirnice; noga tirnice del tirnice, s katerim se ta pritrjuje na podlago

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 6. 2024.

ulívati se 
1. 1. teči, odtekati silovito in v velikih količinah: voda se je ulivala po pobočju / ekspr.: pot se mu je kar ulival po hrbtu; iz oči so se ji ulivale solze
   // knjiž., ekspr. usipati se, padati: razpleteni lasje so se ji ulivali po ramenih
   // knjiž., ekspr. prihajati v velikih količinah: skozi okno se uliva mesečina; močna svetloba žarometov se je ulivala proti gozdu
   // ekspr. pojavljati se v velikih količinah: besede jeze, ogorčenosti so se kar ulivale iz njega
2. 2. brezoseb. zelo, močno deževati: ves dan se je ulivalo / v osebni rabi v presledkih se je ulival dež

ulivajóč -a -e: hudournik je, ulivajoč se po bregu, odnašal kamenje in vejevje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 6. 2024.

1. 1. dobiti nižjo gladino: reka je upadla / po nevihti je voda kmalu upadla
   // zaradi izgube zraka, vode postati nižji, gostejši: sneg je čez dan upadel; pazi, da testo ne upade se sesede; oteklina mu je nekoliko upadla uplahnila
   // pri kuhanju jagodičje upade
2. 2. postati po obsegu manjši zaradi hujšanja, manjše čvrstosti: lica so mu upadla; trebuh mu je upadel / oči so jim upadle od lakote so se jim udrle
3. 3. priti na nižjo stopnjo
   1. a) glede na intenzivnost, jakost: glas mu je upadel / fantu je upadel pogum; sla po jedi jim je upadla; začetna vnema je kmalu upadla
   2. b) glede na obseg dejavnosti, kvaliteto: trgovina je v takih razmerah upadla / umetnost v tem času upade
   3. c) glede na količino: izvoz je upadel / število prošenj je v primerjavi z lanskim letom upadlo / povpraševanje po leposlovju je upadlo
   4. č) glede na možni razpon: moč orkana je upadla
      ● ekspr. ob njegovem pogledu mu je beseda upadla ni imel več poguma govoriti; ekspr. srce vam ne sme upasti ostati morate pogumni

upádel -dla -o: bledi in upadli obrazi jetnikov; upadla reka; upadla lica

upáden -a -o zastar.  upadel: bled in upaden mladenič

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 6. 2024.

1. 1. delati, da prihaja kaj v ravno vrsto: uravnavati zidake s pomočjo napete vrvice
   // redko izravnavati, poravnavati: uravnavati tla / počasi uravnavati hrbtenico vzravnavati, zravnavati
   // uravnavati gube ravnati, gladiti
   // uravnavati seno po vozu
2. 2. delati, da prihaja kaj v pravilen, ustrezen položaj: uravnavati napenjalne vrvi / z roko uravnavati kravato; uravnavati si lase / uravnavati lego, nagib priprave / uravnavati radijski aparat na ustrezno valovno dolžino naravnavati
   // delati, da prihaja kaj v naraven, pravilen položaj: uravnavati izpahnjeno, zlomljeno nogo
3. 3. redko urejati, izravnavati strugo, da voda ne poplavlja, dela škode; regulirati: uravnavati hudournike, potoke
4. 4. delati, da se kaj pojavlja v primerni, ustrezni količini, stopnji: naprava uravnava hitrost, temperaturo / ta snov uravnava količino sladkorja v krvi / z davki uravnavati porabo / uravnavati cene
   ♦ med. uravnavati rojstva
5. 5. knjiž. naravnavati, usmerjati: uravnavati topove na cilj / uravnavati tok razprave
   // odločilno določati, oblikovati: življenje v družini je uravnavala mati / uravnavati komu življenjsko pot
6. 6. v zvezi s po delati, da se kaj ravna po čem: uravnavati svoj korak po njihovem / uravnavati smer premikanja po soncu, zvezdah
7. 7. star. usklajevati: to živčno središče uravnava vse gibe; toplota in vlaga se morata uravnavati
8. 8. zastar. urejati: uravnavati posle, zadeve / uravnavati s predpisi, z zakoni
   ● star. uravnavati krivice, spore poravnavati, odpravljati; star. uravnavati se v vrsto postavljati se v ravno vrsto

uravnavajóč -a -e: uravnavajoča naprava; prisl.: uravnavajoče delovati

uravnávan -a -o: uravnavano delovanje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 6. 2024.

1. 1. nanašajoč se na volkove: volčji mladič; volčje tuljenje / volčji brlog; volčje krdelo / volčja krutost
   // ekspr. zelo okruten, neusmiljen: človek volčje narave; imeti volčje srce
2. 2. ekspr. zelo velik: jesti z volčjim tekom; čutiti volčjo lakoto
3. 3. ekspr., navadno v povedni rabi, v zvezi z na ki čuti, ima strastno željo po čem: biti volčji na gobe, meso / biti volčji na denar
4. 4. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: volčji mraz; volčja zima / volčja tema
   ● slabš. iti v volčji brlog v skrivališče, zbirališče ničvrednih, slabih ljudi; nar. volčji les grm s po dvema cvetoma v socvetju in rdečimi strupenimi jagodami; puhastolistno kosteličevje; volčja noga preprosto orodje za vlamljanje; volčje žrelo prirojena preklana zgornja ustnica, zgornja čeljust in nebo z jezičkom
   ♦ bot. volčja češnja strupena gozdna rastlina s črnimi plodovi češnjeve velikosti, Atropa belladonna; volčja jagoda strupena trajnica vlažnih gozdov s črno jagodo med štirimi listi, Paris quadrifolia; etn. volčje noči po ljudskem verovanju dvanajst noči od božiča do svetih treh kraljev, ko se podi po zraku divja jaga, med katero so tudi ljudje, spremenjeni v volkove; les. volčji zobje na žagi zobje v obliki romboida, brušeni navadno poševno; lov. volčja jama jama, ki se napravi za lovljenje volkov; vrtn. volčji bob okrasna rastlina z dlanasto razrezanimi listi in raznobarvnimi cveti v socvetjih, Lupinus; zool. volčji krempelj navadno zakrnel notranji prst na zadnjih nogah pri psu

vólčje prisl.: volčje lačen; volčje siv; po volčje tuliti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 6. 2024.

1. 1. dajati višji glas, glasove pri udarcu po čem, zlasti kovinskem, ali trku ob kaj trdega: jeklo, kovina zveni / kose so zvenele; strune zvenijo / verige zvenijo rožljajo
   // ekspr. vesolje je tiho zvenelo
2. 2. navadno s prislovnim določilom biti jasno slišen: piščal zveni; koraki deklic zvenijo pod oknom; ukanje je zvenelo iz vasi; aplavz je dolgo zvenel / ekspr. veselje neprestano zveni v njej je, obstaja; pesn. zunaj je zvenel mir
3. 3. biti zvočno bogat, ubran: njegov glas zveni; verze je popravljal toliko časa, da so zveneli
   // s prislovnim določilom imeti tako zvočno barvo, podobo, kot izraža določilo: glas mu je zvenel mehko, nežno, odločno; orkester zveni polno, ubrano; njegov smeh je zvenel jasno, votlo / njegovo ime zveni tuje
   // ekspr., s prislovnim določilom kazati se, zdeti se tak, kot izraža določilo: njegove besede zvenijo preroško; trditev ni zvenela prepričljivo; pripomba zveni kot očitek
4. 4. ekspr. biti zaznaven, opazen: iz glasu je zvenela jeza, žalost; iz vprašanja je zvenelo očitanje; v njegovih besedah je zvenel obup, strah
5. 5. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku imeti občutek kot pri zvočni zaznavi: glas mu je grmel, da je otroku kar zvenelo po ušesih; v glavi mu zveni od klofute; v kosteh mu je zvenelo kot po žicah
   ● ekspr. hiša je zvenela od njenega smeha po hiši se je razlegal njen smeh; ta stavek mu je dolgo zvenel po ušesih dolgo je mislil nanj; melodija mu še vedno zveni v ušesih še vedno se mu zdi, da jo sliši; ekspr. njegove besede zvenijo v prazno nihče jih ne posluša; nimajo zaželenega uspeha

zvenèč -éča -e 
1. 1. deležnik od zveneti: zveneče strune; prijetno zveneče narečje; tuje zveneče ime
   // ki je zlasti iz višjih tonov: prijeten zveneč glas; zveneči udarci kladiva / zveneč smeh zvonek
   ♦ lingv. zveneči glas glas, pri katerem se glasilki ob izgovoru treseta
2. 2. ekspr. ugleden, slaven: doseči zveneč naslov; zveneča imena solistov
3. 3. ekspr. vznesen, a vsebinsko prazen: govoril je zveneče besede; zveneče fraze; prisl.: ura je zveneče odbila polnoč; zveneče se smejati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 6. 2024.

1. 1. dajati si opravka z drobnimi deli: težkega dela ne zmore več, samo okoli hiše kaj brklja; brkljati po štedilniku, po vrtu
2. 2. pog. brskati, stikati, šariti: brkljati po krožniku; zamišljeno brklja po omari; brkljati po torbici za ključi / kaj brkljaš tod?

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 24. 6. 2024.