Fran

1. 1. s svojim delovanjem povzročati reakcijo česa, sposobnega čutenja, zaznavanja: nikotin vzburja živčni sistem / vsak gib njenega telesa ga vzburja / spolno vzburjati
2. 2. knjiž. delati razgibano, valovito: vihar vzburja morsko gladino
   // vznemirjati: vzburjati komu čustva, srce; take misli so ga zelo vzburjale / pojavi, ki vzburjajo raziskovalce
   // razvnemati: roman vzburja domišljijo / krivica jo vzburja razburja, jezi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. s slišnimi globokimi vdihi in izdihi izražati žalost, hrepenenje, olajšanje: držal se je za glavo in vzdihoval; vzdihovati od ugodja; v spanju vzdihovati; naglas, žalostno vzdihovati / ekspr.: vzdihovati po kom, za kom želeti si koga; hrepeneti po kom; vzdihovati za nekdanjimi časi; srce mi vzdihuje po tebi / vzdihovati k bogu
   // ekspr. tožiti, tarnati: vzdihovati zaradi otrok; vzdihuje, da nima časa
2. 2. knjiž. dajati vzdihom podobne glasove: stroji vzdihujejo
   ● ekspr. v zaporu je vzdihoval deset let je bil

vzdihováje stil. vzdihujé: vzdihovaje opravljati neprijetno delo

vzdihujóč -a -e: vzdihujoč se je sezul; vzdihujoče dekle; vzdihujoče srce

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. rahlo se stresti, zlasti od vznemirjenja, mraza: deklica je zdrhtela in zardela; vzdrhteti od mraza, razburjenja; za trenutek je vzdrhtela; rahlo vzdrhteti; vzdrhtel je kot list trepetlike / glas vzdrhti
2. 2. knjiž. za krajši čas se čustveno zelo vznemiriti: srce ji je vzdrhtelo od sreče, veselja; vzdrhtela je v velikem upanju
3. 3. knjiž., s prislovnim določilom postati zaznaven, opazen: na obrazu mu je vzdrhtel smehljaj / po dvorani je vzdrhtelo ihtenje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. biti, ostati kljub obremenitvam cel, nepoškodovan: led je vzdržal, čeprav ni bil debel; nasip je vzdržal pritisk vode / most vzdrži pet ton; taka vrv veliko vzdrži
   // biti, ostati kljub čemu težkemu, hudemu brez večjih negativnih telesnih ali duševnih posledic: človek vzdrži več, kot misli; vzdržati preizkušnje / vzdržati mučenje; takega trpljenja ne bo vzdržal / vzdržati mraz; vzdržati hude napore / bali so se, da srce ne bo vzdržalo; njeni živci ne vzdržijo veliko / duševno, telesno vzdržati
2. 2. v zvezi z brez biti, ostati živ, nepoškodovan kljub odsotnosti, pomanjkanju česa, potrebnega za življenje: ponesrečenci so vzdržali brez hrane cel teden; boš že vzdržal kak dan brez kosila
   // biti tak, da nima (večjih) negativnih posledic zaradi odsotnosti, pomanjkanja česa, potrebnega za življenje: kamela dolgo vzdrži brez vode / to cvetje vzdrži brez vode samo nekaj ur
3. 3. biti, ostati v kakem stanju, dejavnosti kljub negativnim silam, težavnosti: podjetje je vzdržalo konkurenco; polk je vzdržal napad sovražne vojske; finančno vzdržati podražitve
4. 4. ostati kje kljub za življenje, počutje neugodnim okoliščinam: plavalec je dolgo vzdržal pod vodo; vojaki so vzdržali na položajih kljub močnemu obstreljevanju; zaradi hrupa ni vzdržal pri stroju; vzdržal je zunaj, čeprav je bilo zelo mrzlo / pri tej hiši ne vzdrži nobena gospodinjska pomočnica; v taki službi bo težko vzdržal / rastlina vzdrži na prostem le v toplih krajih / star., s smiselnim osebkom v rodilniku ni ga vzdržalo doma, pri učenju
5. 5. biti, ostati dalj časa v kakem položaju, stanju, zlasti težjem, neprijetnem: zbrala je vse moči, da bi vzdržala; vzdržati morajo do noči / pri njem, z njim ne vzdrži nobena ženska
6. 6. biti sposoben premagati željo, potrebo po čem: brez cigaret je vzdržal samo en dan; ne vzdrži brez mamil / ali bo vzdržal, ne da bi jo ves teden videl
7. 7. biti, ostati uporaben, dober: ta kruh dolgo vzdrži; v hladni kleti sadje vzdrži do poletja / stroj bo vzdržal še nekaj let
8. 8. preh. narediti, da se kaj ohrani v enakem stanju: vzdržati ogenj na ognjišču
   ● stara oblika je ob novi še dolgo vzdržala se je še dolgo uporabljala; publ. tako pisanje ne vzdrži kritike, trezne presoje kritika, trezna presoja pokaže, da ni dobro, ustrezno; zastar. sodišče je pogodbo vzdržalo v veljavi obdržalo; publ. te umetnine vzdržijo primerjavo z najbolj znanimi so enako dobre; ekspr. njenega pogleda ni mogel vzdržati povesil je oči; ni ji mogel gledati v oči; ekspr. v zakonu ni dolgo vzdržala kmalu se je ločila

vzdržáti se 
1. 1. zavestno, hote ne zadovoljiti svojih spolnih potreb: zaradi bolezni se vzdržati; popolnoma se vzdržati / spolno se vzdržati
2. 2. zavestno, hote ne narediti, kar osebek hoče, želi: vzdržati se kajenja / alkoholnih pijač se mora vzdržati
   // zavestno, hote ne narediti česa sploh: hotela je nekaj reči, pa se je vzdržala / vzdržati se smeha, solz; niso se mogli vzdržati začudenja
   ● večina je glasovala za predlog, nekaj jih je bilo proti, nekaj pa se jih je vzdržalo se jih ni opredelilo
3. 3. knjiž. obdržati se: brez gospodarskega napredka se narod ne bo vzdržal / s težavo se je vzdržal na vodi, v strmini

vzdržán -a -o: število vzdržanih glasov

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

vzgíban -a -o: zasidran čoln se je zibal na vzgibani vodi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. nehoteno se krčiti: mišice mu vzigravajo / srce mu burno vzigrava bije
2. 2. pojavljati se: na obrazu mu vzigrava posmeh
3. 3. razvnemati: take slike mu vzigravajo domišljijo

vzigrávati se živahno skakaje igrati se: žrebe ni divje, samo vzigrava se / v vodi se vzigravajo ribice

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. narediti, povzročiti, da pride kdo v stanje notranje napetosti zaradi motenja, pričakovanja česa, navadno slabega, nezaželenega: otrokova bledica je starše vznemirila; hrup je vznemiril tudi živali; ni ga hotel vznemiriti / vznemiriti koga z očitki, s pismom
   // narediti, povzročiti, da pride kdo v stanje notranje neubranosti, neurejenosti: film gledalca vznemiri; njegovi pogledi so jo vznemirili; čustveno, moralno vznemiriti / vznemiriti komu vest, ekspr. srce
   // narediti, povzročiti, da pride kdo v stanje, ko hoče, želi
   1. a) ukvarjati se s čim, spoznati kaj: neznani pojav je znanstvenike vznemiril / knjiga je vznemirila kritike
   2. b) uresničiti kake želje, doseči kak cilj: lepotica je vznemirila marsikaterega moškega; spolno vznemiriti / ekspr. vznemiriti komu kri
2. 2. s svojo dejavnostjo narediti, povzročiti, da pride kdo v stanje notranje napetosti, negotovosti: razbojniki so vznemirili vse mesto / prelet sovražnega letala jih je vznemiril
3. 3. ekspr. narediti, povzročiti, da kaj ne miruje: veslo je vznemirilo vodo / strel vznemiri tišino prekine
   // nova visoka stavba je vznemirila staro mestno panoramo moteče razgibala

vznemíriti se priti v stanje notranje napetosti zaradi motenja, pričakovanja česa, navadno slabega, nezaželenega: ob strelu so se živali vznemirile; če samo pomisli na to, se vznemiri / kaj bo iz tega, se vznemiri sosed / glas se mu je vznemiril
// priti v stanje notranje neubranosti, neurejenosti: ob gledanju filma se je zelo vznemiril; spolno se vznemiriti

vznemírjen -a -o: vznemirjen človek, pogled; prisl.: vznemirjeno govoriti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. zagoreti s plamenom: ogenj vzplameni / po hribih so vzplameneli kresovi; senik vzplameni kakor bakla
   // začeti goreti z višjim, močnejšim plamenom: petrolejka, sveča še nekajkrat vzplameni in končno ugasne
2. 2. knjiž. zasijati, zažareti v močni svetlobi: nebo vzplameni / ob blisku pokrajina vzplameni / oči so mu vzplamenele
3. 3. knjiž. pojaviti se, začeti obstajati v veliki meri: ljubezen, upanje spet vzplameni; v srcu mu vzplameni sovraštvo / boj, polemika znova vzplameni
   // postati zelo čustveno vznemirjen: vzplameneti od jeze / srce mu vzplameni
   ● knjiž., ekspr. znova vzplameni dan nastane močno sijoč, žareč; knjiž., ekspr. kmalu po okupaciji je vsa dežela vzplamenela je vso deželo zajel boj, upor

vzplamenèl in vzplamenél -éla -o: vzplamenela jeza

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. drug za drugim zagoreti s plamenom: po hribih so vzplamtevali kresovi / vžigalice vzplamtevajo
   // v presledkih začenjati goreti z višjim, močnejšim plamenom: ogenj, petrolejka ugaša in spet vzplamteva
2. 2. knjiž. v presledkih začenjati sijati, žareti v močni svetlobi: nebo vzplamteva / oči so mu vzplamtevale v strasti
3. 3. knjiž. v presledkih pojavljati se, začenjati obstajati v veliki meri: jeza, strast vzplamteva / upor spet vzplamteva
   // v presledkih postajati zelo čustveno vznemirjen: vzplamtevati od navdušenja / srce mu vzplamteva v ljubezni

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

vzradostíti se razveseliti se: vzradostiti se ob novici / ekspr. srce se mu vzradosti

vzradoščèn -êna -o: vzradoščen klic, obraz; biti vzradoščen; prisl.: vzradoščeno pogledati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. stresati se od vznemirjenja ali mraza: vztrepetavati od nemira; vztrepetavati v grozi; podrhtevati in vztrepetavati / roka, telo mu vztrepetava / ekspr. srce mu vztrepetava od sreče
   // delati kratke, hitre premike zaradi nehotenega skrčenja mišice, mišic: ustreljena žival vztrepetava na tleh / žabji kraki še vztrepetavajo
2. 2. ekspr. v presledkih na kratko, rahlo se premikati iz določene lege v drugo in nazaj: listje, plamen vztrepetava v vetru / sončni žarki vztrepetavajo
   // rahlo, komaj zaznavno zamahovati s perutmi: orel vztrepetava s krili
3. 3. ekspr. v kratkih časovnih presledkih rahlo se spreminjati v višini ali jakosti, navadno zaradi vznemirjenosti: glas mu je vztrepetaval, ko je to pravil
   // navadno s prislovnim določilom pojavljati se kje v presledkih, rahlo spreminjajoč se v jakosti, opaznosti: na ustnicah mu vztrepetava nasmeh / hiša vztrepetava v luči

vztrepetavajóč -a -e: vztrepetavajoč se stiskati k tlom; vztrepetavajoče ustnice

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. začeti valovati: morje, voda vzvaluje / trava, žito vzvaluje; zastava vzvaluje v vetru / ekspr. ob teh besedah množica vzvaluje / ekspr. lasje ji vzvalujejo čez rame
2. 2. narediti, povzročiti, da kaj začne valovati: ladja vzvaluje jezero / ekspr. ptičja jata vzvaluje zrak / ekspr. ganjenost mu je vzvalovala glas
3. 3. ekspr. postati valovit: onkraj reke pokrajina vzvaluje
4. 4. ekspr. pojaviti se zdaj z bolj zdaj z manj močnimi zvoki, glasovi: vzvalovala je himna
   // pojaviti se, pokazati se zdaj z večjo zdaj z manjšo intenzivnostjo: na obrazu ji je vzvalovala rdečica / čustva so mu vzvalovala / v njenih besedah vzvaluje upanje
5. 5. ekspr. vznemiriti, razvneti: vzklik je vzvaloval množico / vzvalovati dekletu čustva / doživetje ga je vzvalovalo, da se dolgo ni pomiril
   ● ekspr. ob tej misli mu je kri vzvalovala se je vznemiril, razvnel; ekspr. srce mu vzvaluje začne močno biti

vzvalován -a -o: vzvalovana gladina

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. premakniti se v obliki vala, valov: gladina vzvalovi; voda se je vzvalovila / žito vzvalovi v vetru; zavesa vzvalovi / ekspr. ob teh besedah je množica vzvalovila
2. 2. narediti, povzročiti, da je kaj valovito: plavalec, veter vzvalovi gladino
3. 3. ekspr. postati valovit: onkraj reke ravnina rahlo vzvalovi / pred potniki vzvalovi zimska pokrajina se pojavi, se pokaže valovita zimska pokrajina
4. 4. ekspr. pojaviti se zdaj z bolj zdaj z manj močnimi zvoki, glasovi: pesem je spet vzvalovila
   // pojaviti se, pokazati se zdaj z večjo zdaj z manjšo intenzivnostjo: na obrazu ji vzvalovi rdečica / čustva so ji vzvalovila / v pogledih vzvalovi jeza / po deželi vzvalovi ogorčenje
5. 5. ekspr. vznemiriti, razvneti: njena bližina mu vzvalovi kri / slovo ga je vzvalovilo
6. 6. ekspr. postati vznemirjen, razvnet: njena duša je vzvalovila / ob tej misli mi vzvalovi kri
   ● ekspr. dogodek je vzvalovil življenje v mestu ga razgibal; imel velik odmev; ekspr. pogled na domačo vas mu je vzvalovil srce povzročil, da mu je začelo močneje biti

vzvalovljèn -êna -o: črta, ravnina je rahlo vzvalovljena; vzvalovljeno jezero

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. delati, povzročati, da kaj začne goreti: vžigati drva, slamo / vžigati ogenj v peči; pren. strast mu vžiga plamen v očeh
2. 2. star. prižigati: vžigati svetilko; luči se vžigajo in ugašajo / na nebu se vžigajo zvezde
3. 3. s povzročanjem zgorevanja goriva spravljati v delovanje: vžigati motor; voznik je dolgo vžigal / vžigati vozilo
   // nepreh. zaradi zgorevanja goriva začenjati delovati: motor rad, težko vžiga / avtomobil slabo vžiga
4. 4. ekspr. delati, povzročati, da se kaj začne z veliko silo, intenzivnostjo: vžigati jezo, sovraštvo; vžigati v kom pohlep / vžigati domišljijo, samozavest
5. 5. nepreh., ekspr. vzbujati pri kom zelo močen, navadno pozitiven čustveni odziv: popevka, akrobatska točka vžiga; vžigati z nastopom
   ● ekspr. godci vžigajo koračnice ognjevito, glasno igrajo; ekspr. lepotica mu vžiga kri, srce ga spolno zelo vznemirja, privlači; ekspr. njegovi govori vžigajo množice zelo navdušujejo

vžígati se 
1. 1. začenjati goreti: hiše so se vžigale druga za drugo; suha trava se rada vžiga
2. 2. ekspr. pojavljati se z intenzivno svetlobo: jutranja zarja se vžiga / blisk za bliskom se vžiga / iskrice se mu vžigajo v očeh
   ● ekspr. v pogledih se jim vžiga veselje pogledi izražajo veliko veselje
   // postajati zelo svetel, žareč: obzorje se vžiga
3. 3. ekspr. pojavljati se z veliko silo, intenzivnostjo: v njem se vžiga ljubezen, strast / v glavi se mu vžigajo nove ideje

vžigajóč -a -e: vžigajoče besede; vžigajoča se zarja

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. z udarci narediti, da kaj s koničastim delom pride v kaj in tam ostane: zabiti kol v zemljo; zabiti zagozdo v razpoko
2. 2. z udarci spraviti kako snov, predmet v kako odprtino, da se ta zapre, zadela: luknjo so zabili z debelim kamenjem / zabiti sod z veho
   // ekspr. s silo, z udarci spraviti kaj kam sploh: roke je zabil v žepe skoraj do komolcev; zabiti žogo čez travnik
3. 3. s pritrditvijo česa z žebljem, žeblji zapreti, prekriti: zabiti okenske odprtine z deskami / zabiti hišo; zabiti zaboj / zabiti pokrov na krsto pribiti
4. 4. navadno v zvezi s srce s širjenjem in krčenjem ritmično pognati kri po žilah: od strahu ji je srce hitreje zabilo
5. 5. navadno v zvezi z ura z zvočnim znakom, znaki naznaniti čas: v stolpu je zabila ura
6. 6. ekspr., navadno v zvezi zabiti v glavo z vztrajnim razlaganjem doseči, da se kdo česa nauči, si kaj zapomni: zabiti komu podatke v glavo
7. 7. slabš. zapraviti: ves denar zabije; plačo zabije po gostilnah / žal mu je časa, ki ga je zabil za to delo nekoristno porabil
8. 8. ekspr. prebiti, preživeti: veselo je zabil prosti čas; skušal je nekako zabiti čas do odhoda vlaka
9. 9. pog. odrezavo zavrniti, spraviti v zadrego: ta pa zna zabiti; dobro jih je zabil
   ● žarg., šport. zabiti gol dati, doseči; pog., ekspr. zabiti komu kajlo z besedo, dejanjem koga učinkovito zavrniti

zabíti se 
1. 1. ekspr. za dalj časa se namestiti kje, umakniti se na težje dostopen kraj, težje dostopno mesto: zabil se je v bunker in čakal, da se spopad konča
   // za dalj časa se zapreti, umakniti kam: zabil se je v sobo in bral; zabili so se na peč in kvartali / do konca življenja se je zabil na podeželje
2. 2. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: tako se je zabil v študij, da ni mislil na nič drugega / zabiti se v knjige
3. 3. pog. zaleteti se, trčiti: pazi, da se ne zabiješ; zaradi prevelike hitrosti se je zabil v zid; zabiti se z avtomobilom

zabíti si ekspr., navadno v zvezi zabiti si v glavo  trdno se odločiti kaj doseči, narediti: zabil si je v glavo, da bo šel študirat / kadar si kaj zabije v glavo, ga ni mogoče ustaviti

zabít -a -o 
1. 1. deležnik od zabiti: zabit klin; z žeblji zabita vrata
   ● ekspr. nebo je čisto zabito z oblaki prekrito
   ♦ grad. zabiti vodnjak vodnjak z v zemljo zabito koničasto cevjo z režami, iz katerega se voda dviga navadno z ročno črpalko
2. 2. ekspr. oddaljen, odročen: zabiti kraji; zabite vasi
3. 3. slabš. omejen, neumen: zabit človek; zabit je kot vol / kot psovka štor zabiti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. glagolnik od zabosti: zabod igle v žilo / zabod z nožem
   // dejanje, pri katerem se potisne oster koničast predmet v kaj: uboj z zabodom v srce
2. 2. rana, poškodba, povzročena z ostrim koničastim predmetom: razkužiti zabod; globok zabod

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. glagolnik od zabosti: zabodljaj z nožem
   // dejanje, pri katerem se potisne oster koničast predmet v kaj: umor z zabodljajem v srce
2. 2. rana, poškodba, povzročena z ostrim koničastim predmetom: po vsem telesu so vidni zabodljaji

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. izraža vznemirjenje, strah: zaboga, saj mu srce skoraj ne bije več; zaboga, zaprli vas bodo, ko tako govorite; zaboga, kaj se pa dogaja / zaboga, saj si bo še čeljust izpahnila
2. 2. izraža začudenje, presenečenje: zaboga, ali je to mogoče; zaboga, vse že vedo; zaboga, kakšen preobrat
3. 3. izraža nejevoljo, nestrpnost: hej, počakaj, zaboga; zaboga, kaj pa delaš; zaboga, odpri že
4. 4. izraža občudovanje: zaboga, kakšne misli; zaboga, kako ti hodi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. povzročiti bolečino: glava ga je zabolela; od svetlobe so ga zabolele oči; ko se je sklonil, ga je rana zelo zabolela / od hrupa so ga zabolela ušesa; pren. zabolela sta jih sramota in krivica; posmeh ga je v srce zabolel
2. 2. brezoseb. začutiti bolečino: stisnil mu je roko, da ga je zabolelo; zabolelo ga je pri srcu, v prsih

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.

1. 1. s sunkom, potiskanjem narediti, da koničasti del predmeta pride v kaj: zabosti z iglo v meh
   // s sunkom, potiskanjem narediti, da kaj s koničastim delom pride v kaj in tam ostane: ko je prenehala šivati, je zabodla iglo v blazinico; zabosti risalni žebljiček v desko
2. 2. s potiskom noža, bodala zlasti v srce ubiti, umoriti: v jezi je zabodel soseda; pogledala me je, kot bi jo zabodel

zabôsti se s koničastim delom prodreti v kaj in tam ostati: trn se mu je zabodel v prst; globoko se zabosti
● ekspr. njegov pogled se je zabodel vanjo ostro, strogo jo je pogledal

zabodèn -êna -o 
1. 1. deležnik od zabosti: našli so ga zabodenega; pog. gleda kakor zaboden vol zelo neumno ali začudeno
2. 2. ekspr. zelo neumen ali začuden: zaboden pogled; prisl.: zabodeno strmeti predse; nikar tako zabodeno ne glej

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 6. 2024.