Fran

1. 1. celota podatkov, ki si jih kdo vtisne v zavest z učenjem, študijem: izpopolniti, poglobiti, razširiti, utrditi znanje; uporabiti v šoli pridobljeno znanje v praksi; ima pomanjkljivo jezikovno znanje; sistematično, temeljito znanje; zahtevati več strokovnega, teoretičnega znanja; trajnost znanja; ekspr. vrzeli v znanju
   // celota znanih, ugotovljenih podatkov o stvarnosti: dobivati znanje iz knjig; posredovati komu znanje; enciklopedija zajema vse znanje svojega časa; novo odkritje je obogatilo znanje o morju / širiti meje znanja
2. 2. z učenjem pridobljeno tako poznavanje besedila, da se to lahko pove, navede: površno znanje pesmi, vloge; izkoristili so njegovo znanje pravljic / utrditi znanje abecede, poštevanke
   // seznanjenost z dejstvi, podatki s kakega strokovnega področja: zahtevati v računalništvu znanje matematike; znanje slovnice / znanje tujega jezika usposobljenost za sporazumevanje v njem
   // izurjenost, usposobljenost za kako dejavnost: iskati delavca z znanjem kmečkih del; predpisati za določeno delovno mesto znanje stenografije / znanje smučanja
3. 3. star. poznavanje: dobro znanje dežele; znanje človeške narave
4. 4. nav. mn., star. veščina, spretnost: obvlada temeljna znanja; telovadba, kolesarjenje in druga znanja
5. 5. star. poznanstvo: očitali so mu znanje s sumljivimi ljudmi; dolgotrajno znanje / v vsakem kraju ima kako znanje kakega znanca
   // ljubezensko razmerje: imeti, skrivati, začeti znanje s poročeno žensko / grešno, prepovedano znanje izvenzakonsko spolno razmerje
   ● dati na znanje sporočiti, pojasniti; ekspr. jemljem, sprejmem na znanje izraža informiranost o stvari, ki se obravnava; ekspr. to opozorilo je treba vzeti na znanje upoštevati; publ. odliv znanja v tujino odhod izobražencev, strokovnjakov; v znanju je moč znanje poveča učinkovitost, vplivnost človeka
   ♦ ped. formalistično znanje ki sestoji iz naučenih podatkov brez razumevanja vsebine; uporabno znanje ki omogoča reševanje novih nalog v novih okoliščinah; test znanja; šol. oceniti, preveriti znanje; znanje zadnje učne snovi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

1. 1. precejšen: znaten del denarja; znatna količina opeke; znatno število ljudi / znatne padavine; znatne spremembe / ima znatno premoženje; dati znatna sredstva za razvoj / ekspr. za to mu je odštel znatno vsoto zelo veliko
2. 2. redko obilen, zajeten: plašč jo je delal znatnejšo, kot je bila v resnici
3. 3. zastar. pomemben, znamenit: pri njem so se srečavali vsi znatni ljudje

znátno prisl.  
1. 1. dosti, precej: počuti se znatno bolje; znatno dražji, krajši, toplejši / znatno se razlikujeta zelo; znatno se je spremenil
2. 2. zastar. zaznavno, opazno: komaj znatno je zmignil z rameni

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

1. 1. imeti to, kar se uči, študira, vtisnjeno v zavest, spomin in biti sposoben povedati, uporabiti: znati abecedo, poštevanko; pesem se je učil toliko časa, da jo je znal; igralci ne znajo vlog; znati besedilo na pamet, kot očenaš / zna nekaj francoskih besed; zna dosti pravljic
   // biti seznanjen z dejstvi, podatki s kakega strokovnega področja: znati matematiko; temeljito zna slovnico / nepreh. njegov učitelj dosti zna; premalo zna za srednjo šolo
2. 2. navadno z nedoločnikom biti glede na izurjenost, usposobljenost sposoben (uspešno) opravljati kako dejavnost: zna brati, kositi, kuhati; zna popravljati stroje; ne zna plavati; elipt.: zna vsa kmečka dela opravljati, delati; dobro zna svojo obrt; valčka ne zna plesati
   // biti sposoben narediti, delati kaj glede na svojo razvitost, znanje: otrok pri tej starosti že zna govoriti; ne zna napisati naloge; ni znal odgovoriti na vprašanje
   // biti zmožen česa, uspešen pri čem glede na svoje lastnosti, sposobnosti: zna se obvladati, potrpeti; znal jih je prepričati, da so šli; zna se uveljaviti; zna varčevati / ekspr.: zna lagati spretno laže; zna živeti uživa življenje
   // elipt., ekspr.: znati je treba, pa gre biti iznajdljiv, prebrisan; ljudje znajo, pa imajo / kot izraz priznanja: vse je potegnil za nos. Ta pa zna; pretihotapil je dosti blaga. Kdor zna, pa zna
3. 3. pog., z nedoločnikom utegniti, moči: tam bi znala biti zaseda; mrzla pijača bi vam znala škoditi; zunaj bi ga znal kdo videti; zna se zgoditi, da se bodo sporazumeli
   // izraža, da dejanje kljub zaželenosti razmeroma dolgo ne nastopi: kar klepeta in ne zna iti; elipt. ne zna domov iti
   // dež ne zna nehati; hladno vreme se ne zna posloviti dolgo traja
4. 4. star. vedeti: za njegov dolg so znali vsi / niso znali, kdo je njegov oče / ni prav znal, kako je prišlo do tega / ne znamo vam povedati, zakaj so prišli / znaj, da pri nas to ni dovoljeno / sam ne zna, zakaj se jezi
5. 5. star. poznati: zna njegove skrivnosti / zna svoje pravice, svojo vrednost
6. 6. zastar. opaziti, videti: nikjer ni bilo znati človeških bivališč / na obrazu mu je bilo znati, kaj čuti
   ● star. sam bog zna, kdaj jih bo videl ve; star. ni priženil bog zna koliko bogzna; ekspr. ne zna drugega kot pijančevati dosti pijančuje; ekspr. vse, kar zna, je, da se zadira na otroke na otroke se predvsem zadira; ekspr. ne zna brzdati jezika ne pazi, kaj, kako govori; ekspr. človek, ki se zna obrniti spreten, iznajdljiv; ekspr. znati poslušati dati sogovorniku možnost, da govori, pove svoje mnenje; ekspr. nobene stvari ne zna prijeti v roke se ne loti prav; drži se, kot da ne zna do pet šteti nevedno, naivno; pog. zna več kot hruške peč(i), orehe treti ima velike sposobnosti, se spozna na marsikaj; gospodaril je, kakor je vedel in znal po svojih zmožnostih; pomagaj si, kakor veš in znaš izraža neprizadetost, nepripravljenost za pomoč; stori, kot veš in znaš po svojem preudarku; izraža nezanimanje; kolikor znaš, toliko veljaš znanje je merilo človekove pomembnosti; preg. kar se Janezek nauči, to Janez zna kar se človek navadi delati, početi v mladosti, to mu ostane tudi v zrelih letih; preg. kolikor jezikov znaš, toliko (mož) veljaš znanje več jezikov zelo poveča človekovo pomembnost
   ♦ šol. znati zadnjo učno snov za odlično

znáti se star.  izražati se, kazati se: hudobija in predrznost se mu zna v očeh; na obrazu se jim je znalo zadovoljstvo
// biti opazno pri kom, poznati se komu: znalo se mu je, da ga nekaj vznemirja; zna se mu, da je razvajen / po jeziku se mu je znalo, da je tujec

znajóč -a -e: šel je, ne znajoč kam

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

1. 1. trd, bel izrastek v spodnji in zgornji čeljusti za grizenje, žvečenje hrane: zob ga boli; zob se mu maje; otroku že rastejo zobje; zobje so mu šklepetali od mraza; izdreti, izpuliti zob; odlomiti si zob; stisniti zobe; umivati si zobe; iztisniti slino skozi zobe; tiščati pipo med zobmi; žival se brani z zobmi; škrtati z zobmi; beli, gnili, zdravi zobje; od tobaka porjaveli zobje; močni, veliki zobje; ščetka za zobe / umetni zob; pog. zlat(i) zob ki ima zlato krono
2. 2. temu podoben del česa: zabiti grabljam nove zobe; zlomiti zob na glavniku; zobje brane, pogonskega kolesa
   ● ekspr. sovražnik znova kaže zobe pripravlja se za napad, grozi; ekspr. gospodi je rad kazal zobe nasprotoval, se upiral; ekspr. zet je kmalu pokazal zobe se uprl, postal odločnejši, samozavestnejši; publ. zima je spet pokazala zobe je postala bolj mrzla, ostra; ekspr. sovražnik si bo v tem boju polomil zobe ne bo uspel; bo premagan; ekspr. v tem položaju ne kaže drugega kot stisniti zobe se obvladati, potrpeti; ekspr. oborožiti se do zob zelo dobro; pog., ekspr. dali smo ga na zob pili smo alkoholno pijačo; ekspr. leno cediti besede skozi zobe zelo počasi govoriti; pog. sosedom se v zobe daje povzroča, omogoča, da ga opravljajo, obrekujejo; ekspr. to mu kar naprej mečejo v zobe to mu kar naprej očitajo; pog., ekspr. nositi, star. vlačiti koga po zobeh obrekovati, opravljati ga; ekspr. bil je tiho, sam pri sebi pa je škripal z zobmi se je zelo jezil; ekspr. držati jezik za zobmi ne povedati česa, molčati; ekspr. stavbo je že načel zob časa zaradi starosti začenja razpadati; pog., slabš. jezik za zobe molči, ne ugovarjaj; pog., ekspr. rad bi dobil kaj za pod zob rad bi kaj pojedel; podarjenemu konju se ne gleda na zobe pri podarjeni stvari se ne smejo iskati napake; oko za oko, zob za zob če je bila komu storjena krivica, naj se zanjo maščuje
   ♦ alp. zob manjša kamnita tvorba, ki pokončno moli iz stene; anat. mlečni zob vsak od dvajsetih zob, ki zraste v zgodnji mladosti in po šestem letu starosti izpade; modrostni zob vsak od dveh zadnjih kočnikov; stalni zob vsak od dvaintridesetih zob, ki zraste po šestem letu starosti; strupni zob strupnik; vrat zoba del zoba med krono in koreninami; bot. pasji zob rastlina s suličastimi, temno pegastimi listi in rdečimi, nazaj zavihanimi cvetnimi listi, Erythronium dens-canis; gozd., les. pazduha zoba dno zareze med zobema pri žagi; les. volčji zobje na žagi zobje v obliki romboida, brušeni navadno poševno; med. mrtvi zob z odmrlim ali odstranjenim živcem; strojn. cikloidni zobje kolesa; evolventni zobje; teh. koren zoba del zobnika, kjer prehaja zob v podlago

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

1. 1. zmes plinov, vodne pare in trdnih delcev, ki sestavlja ozračje: ali je tudi na drugih planetih zrak; plast zraka okrog zemlje
2. 2. ta zmes, ki obdaja zemeljsko površino: zrak se dviga navzgor; zrak migota, ekspr. trepeta od vročine; mrzel, redek, suh, vlažen, vroč zrak; z dimom, vlago nasičen zrak; zrak nad vzhodno Evropo se je ohladil; zrak v industrijskih predelih je zelo onesnažen; gibanje, kroženje zraka; gostota, temperatura, tlak zraka; plasti zraka; tok zraka / arktični, celinski, polarni, tropski zrak; morski, planinski zrak
3. 3. ta zmes, ki jo dihajo živa bitja: ves zasopel lovi zrak; vdihniti, globoko zajeti zrak; zadržati zrak v pljučih; življenje brez zraka ni mogoče
4. 4. ta zmes, ki napolnjuje kak zaprt prostor, napravo: izpustiti zrak iz balona; izsesati zrak; vlažiti zrak v sobi; v prostoru je dober, izrabljen, ekspr. obupen zrak; dovod zraka
5. 5. s to zmesjo napolnjen prostor nad zemeljsko površino: puščica je švistnila skozi zrak; ustreliti v zrak; ptice so krožile po zraku / napad iz zraka; pogled, posnetek iz zraka; imeti vojaško premoč v zraku
   // s to zmesjo napolnjen prostor okoli česa, nad tlemi: košarkar je skočil v zrak in vrgel žogo v koš; s svežnjem papirja maha po zraku; pes je kost ujel v zraku / s prsti nekaj piše v zrak / gole veje dreves štrlijo v zrak
6. 6. v prislovni rabi, s predlogom izraža prostor zunaj stavbe, v naravi: iti malo na zrak; igrati se na zraku; na zraku sušiti kože, les; sprehajati se po svežem zraku
   ● redko zapri okno, zrak v sobi se je že premenjal soba se je že prezračila; ekspr. poglej, če je zrak čist če ni nevarnih ali nezaželenih oseb; ekspr. pomenil mu je toliko kot zrak nič; ekspr. po petih letih zapora spet diha svoboden zrak je svoboden, na prostosti; ekspr. od zraka se ne da živeti brez sredstev, dohodkov; žarg., lov. tudi izkušen lovec včasih naredi luknjo v zrak pri streljanju na divjačino zgreši; ekspr. tovarna je šla v zrak tovarno je uničila eksplozija; ekspr. pognati, poslati, spustiti bunker, most, hišo v zrak razstreliti; ekspr. vsak dan spusti dvajset cigaret v zrak pokadi; slabš. ves dan zija v zrak postopa; je brez dela; ekspr. hiti, da vse frči po zraku zelo; ekspr. to je v zraku na neki ne popolnoma jasen, otipljiv način obstaja; se bo verjetno zgodilo; ekspr. vprašanje je obviselo v zraku nihče ni odgovoril nanj; viseti v zraku ekspr. aretacije visijo v zraku se pričakujejo; ekspr. pomlad visi v zraku opazni so znaki pomladi; ekspr. potovanje visi v zraku še ni gotovo; ekspr. trditve visijo v zraku so neprepričljive, neutemeljene
   ♦ fiz. komprimirani zrak; med. residualni zrak ki ostane v dihalih po maksimalnem izdihu; meteor. nasičeni zrak ki vsebuje glede na temperaturo najvišjo mogočo količino vodne pare; suhi ki ima razmeroma nizko, vlažni zrak ki ima razmeroma visoko relativno vlago; navpično, vodoravno gibanje zraka; jedro hladnega zraka; prodor hladnega zraka; voj. raketa zemlja-zrak raketa, ki se izstreli z zemlje na cilj v zraku

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

1. 1. postati večji, višji zaradi naravnega, življenjskega razvoja: v tem letu je otrok zelo zrasel; zrasla je za pet centimetrov višje kot mati; zrasti v dolžino, višino / star. velik je zrasel postal je velik
   // v zvezi z v zaradi takega razvoja se razviti v to, kar izraža dopolnilo: zrasla je v lepo dekle; zrasel je iz otroka v moža / otroci so zrasli v delovne ljudi
   // z rastjo dobiti dokončno podobo: ta drevesa hitro zrastejo; mladič zraste v enem letu / kaj bi bil rad, ko zrasteš ko boš odrasel; šalj. bom kar stal, bom prej zrasel / setev je zrasla in šla v klasje; jedo to, kar zraste na njivi
2. 2. zaradi naravnega, življenjskega razvoja nastati, pokazati se: fantu so že zrasle brčice; zrasli so novi listi; zrasel mu je prvi zob; iz groba je zrasla vrtnica; po dežju je zraslo veliko gob / treba je počakati, da zraste nova generacija
3. 3. s prislovnim določilom preživeti čas rasti, zorenja: zrasel je na vasi, pri starih starših / zrasli so v izobilju, revščini
4. 4. nav. ekspr. postati večji
   1. a) po obsegu: trebuh mu je zrasel; oteklina je čez noč zrasla; mesto je zelo zraslo
   2. b) po številu: na vsakih sto metrov globine zraste temperatura za tri stopinje / število zaposlenih je zraslo
5. 5. doseči višjo stopnjo
   1. a) glede na intenzivnost, jakost: hrup je še zrasel; pritisk je zelo zrasel narasel
      // od jeze, razburjenja mu je glas zrasel / brundanje je zraslo v glasno petje / pogum, ponos mu je zrasel; ugled ustanove je zelo zrasel
   2. b) glede na količino: dohodki so malo zrasli; potrebe po energiji so zrasle za dvajset odstotkov; promet je v tem obdobju zelo zrasel
   3. c) glede na možni razpon: cene so zrasle; kvaliteta je zrasla
      // razviti se, postati boljši, kvalitetnejši: igralec je v zadnjem obdobju zelo zrasel; moralno, umetniško zrasti / zrasti v dobro pevko
6. 6. ekspr. nastati, pokazati se kot posledica dela: pod njenimi prsti je hitro zrasel papirnat okrasek / tu bodo zrasli stanovanjski bloki; zrasla so nova naselja / vsak dan zraste kako novo podjetje se ustanovi
7. 7. nav. ekspr. postati viden, opazen: po dolgi hoji zraste pred nami koča; iz teme je zrasla postava / na nebu je zrasla luna vzšla
8. 8. ekspr. nastati, razviti se kot posledica česa: čuden upor je zrasel v njem; med njima je kmalu zraslo zaupanje / ta spoznanja so zrasla iz pisateljevega notranjega življenja / ta glasba je zrasla iz ljudskega izročila
9. 9. postati s čim skladna celota: nova cesta je zrasla z okolico / sosednji naselji sta že zrasli v celoto
10. 10. ekspr. z naraščanjem glasu, odločnejšim vedenjem pokazati jezo, razburjenje: oče je ukazovalno zrasel / zrasti v jezi / tako ne boš govoril z menoj, je zrasel
    // navadno s prislovnim določilom postati bolj samozavesten, ponosen: od sreče je zrasel do neba; ob taki pohvali je kar zrasel
    ● ekspr. pri tem delu ti bo zrasla brada zelo dolgo boš to delal; ekspr. greben mu je zrasel postal je domišljav, prevzeten; ekspr. spet so jim zrasle peruti spet so postali (preveč) samozavestni, aktivni; ekspr. to ni zraslo na njegovem zelniku tega ni sam dognal; to ni njegov domislek; pog. čez glavo mu je zrasel se ga ne boji več, se ne zmeni za njegove opomine; ekspr. s tem dejanjem je zrasel v njenih očeh ga je začela bolj ceniti, spoštovati; ekspr. prodaj mu tisti les, saj ti ni na srcu zrasel saj ni potrebno, da si tako navezan nanj

zrásti se 
1. 1. rastoč se združiti, povezati: drevesi, veji sta se zrasli; cepič se je zrasel s podlago; rebra so se nepravilno zrasla
   // ekspr. združiti, povezati se sploh: umsko in ročno delo se bosta sčasoma zrasli / sorodne panoge so se zrasle med seboj
2. 2. ekspr. začeti skladno obstajati, živeti s kom: stara in mlada družina sta se zrasli / mož in žena se morata zrasti v eno / mesto se je zraslo z zaledjem tesno povezalo

zrásel -sla -o: rodil se je z zraslimi prsti; zrasle kosti
♦ bot. cevasto zraslo cvetno odevalo

zráščen -a -o: zraščena dvojčka; zraščeni veji; ima zraščene obrvi
● ekspr. zelo je zraščen z zemljo navezan nanjo
♦ med. zraščeni pljučna in rebrna mrena; prim. izrasti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

1. 1. izraža položaj, prostor v neposredni bližini, sosedstvu česa: na mizo je postavila čajnik in zraven položila prtičke; stena je suha, omaro lahko porinete čisto zraven; na desni strani stoji pošta, tik zraven je trgovina; iz prostora zraven se je slišalo kričanje
   // izraža položaj, ko je kaj skupaj s čim: zunaj je gruča fantov, tudi vaš sin je zraven; slikali se bodo, stopite še vi zraven / denite še malo zelenja zraven, da bo šopek bogatejši; krilo je temno, svetla bluza se poda zraven / kadar kam gredo, ga vzamejo zraven s seboj
   // ko so ustanovili društvo, so ga povabili zraven v društvo
   // kupil je konja in vse, kar spada zraven / postregli so z golažem in (za) zraven so dali žgance
   // izraža položaj, ko je kaj pritrjeno k čemu: kupiti smuči in dati vezi zraven; vzemi čevlje in poglej, če so vezalke zraven
2. 2. izraža navzočnost, udeleženost pri čem: bil je zraven, ko so jih obsodili; rad preostro sodi, zlasti tiste, ki jih ni zraven / rad bi to delal, pa ga ne pustijo zraven / pog.: pri vsaki stvari je zraven je udeležen; pustite me, jaz nimam nič zraven
3. 3. izraža dodajanje: če boste kupili posodo, vam bomo zraven dali še pribor; tega nisem plačal, to sem dobil zraven / lepa je, pa še bogata zraven; ne poznam poti in še bolan sem zraven; bila je urejena, preprosta, a zraven vedno elegantna / igrala sta karte in se zraven prepirala hkrati
   // v vezniški rabi: že po naravi je bil razburljiv, zraven pa je živel v nevarnem času; nima vztrajnosti, zraven pa ne zna izkoristiti časa
   ● slabš. on je zraven samo za figuro on pri stvari nič ne pomeni, ne koristi; priti zraven pog. preveč ima oboževalcev, on ne pride zraven nima možnosti, da bi si pridobil njeno naklonjenost; pog. imamo prijetno dužbo, še ti pridi zraven se pridruži; pog. zaradi prehude konkurence ne boš prišel zraven uspel v potegovanju za kaj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

1. 1. narediti (bolj) redko: zredčiti omako; zredčiti z vodo / zredčiti solato / mah je zredčil travo / gozd so zelo zredčili
2. 2. povzročiti, da se kaka skupina, skupnost številčno zmanjša: bolezen je zredčila to živalsko vrsto

zrédčiti se 
1. 1. postati (bolj) redek: nekdaj gosta trava se je zredčila / lasje so se mu zredčili in posiveli / megla se je zredčila / promet se proti večeru zredči
2. 2. postati številčno manjši: zaradi spopadov so se vojaške enote zredčile / število gostov se je zredčilo

zrédčen -a -o: z vodo zredčeno mleko

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

1. 1. narediti, povzročiti, da postane kaj manjše
   1. a) glede na količino, število; zmanjšati, omejiti: zreducirati izdatke; zreducirati porabo na najmanjšo mogočo mero / zreducirati vojaštvo / zreducirati zemljiško posest
   2. b) glede na možni razpon: zreducirati tuje vplive
2. 2. v zvezi z na narediti, da kako dejanje, dejavnost obsega samo to, kar nakazuje določilo, omejiti: zreducirati raziskovanje na kmečko arhitekturo / zreducirati problematiko na tri bistvena vprašanja; razprava se je zreducirala le na nekaj vodilnih delavcev

zreducíran -a -o: zreduciran program; zaradi neprestanih bojev so bile partizanske čete zreducirane; v objavi je pesem zreducirana na nekaj vrstic

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

1. 1. s silo narediti, da zlasti objekt, objekti razpadejo na dele, kose: zrušiti hišo, obrambni zid / potres je zrušil velik del mesta porušil; pren. zrušiti temelje družbenega reda
2. 2. nav. ekspr. narediti, povzročiti, da zlasti kako stanje preneha: zrušiti ravnotežje v naravi / zrušiti komu srečo / zrušiti nočni mir skaliti
3. 3. ekspr. vzeti pomen, veljavo, vrednost: to dejanje je zrušilo njegov ugled; zrušiti ideale, teorijo / zrušiti oblast
   ● ekspr. nasprotniki so ga zrušili mu preprečili delovanje; ekspr. zagnal se je vanj in ga zrušil na tla podrl; publ. zrušiti državni rekord preseči

zrúšiti se, in zrušíti se in zrúšiti se 
1. 1. zaradi delovanja zunanjih sil razpasti na dele, kose: stara hiša se je zrušila; most se je zaradi preobremenitve zrušil; ekspr. mesto se je zrušilo v prah / podporniki so popustili in premog se je zrušil / strop se je zrušil podrl, udrl; pren., ekspr. vera v pravičnost se mu je zrušila; ob tej novici se je v njej vse zrušilo
2. 2. pasti, navadno s silo in z velike višine: kamenje se je zrušilo nanj; skala se je zrušila v dolino; publ.: helikopter se je zrušil v morje; letalo se je zrušilo takoj po vzletu; pren. skrb za družino se je zrušila nanjo; vse se mu je zrušilo na glavo
3. 3. ekspr. zaradi telesne, duševne prizadetosti preiti v ležeči, klečeči položaj: udaril ga je, da se je zrušil; zrušiti se na kolena; mrtev se je zrušil na tla; utrujen se je zrušil na stol sesedel

zrúšen -a -o: zrušen zid; zrušena hiša; bil je ves zrušen

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

1. 1. z namestitvijo vrvi, traku, verige okrog česa narediti, da to je, ostane skupaj: zvezati živali noge; zvezati pisma s trakom; roke so mu zvezali na hrbtu; rahlo, trdno zvezati / zvezati snope; vse koruzne storže so že zvezali; zvezati dračje v butaro; zvezati lase v čop / zvezati latvico, lonec za zaščito, trdnost obdati z žico
   // na tak način narediti, izdelati: zvezati metlo, šopek; zvezati splav
   // z namestitvijo vrvi, verige okrog telesa, dela telesa koga narediti, da se ne more gibati, premikati: tatu so ujeli in zvezali; morali so ga zvezati, tako je otepal z rokami in nogami
2. 2. s prepletanjem in zategnitvijo narediti, da nastane iz dveh ali več kosov, stvari celota: zvezati dve ali več niti; neločljivo zvezati / zvezati glasove v besede
   // povezati: zvezati vasi s cestami / zvezal se je z največjimi pokvarjenci
3. 3. teh. na določen način, z določenimi pripravami narediti, da je kaj tako skupaj, da tvori celoto: zvezati kovinske, lesene dele; zvezati ostrešje; zvezati električne vodnike; zvezati s klini, kovicami; zvezati na greben in utor
   // elektr. vzpostaviti stik, zvezo: zvezati aparate z električnim tokom; zvezati prevodnik z zemljo; vzporedno, zaporedno zvezati
4. 4. obrt. sešiti, zlepiti (natisnjene) pole in jih spojiti s platnicami in hrbtom: zvezati knjigo, zvezek; natisniti in zvezati
5. 5. narediti, da ima kdo s kom kaj skupnega: petje v zboru ju je zvezalo / prijateljstvo ju je tesno zvezalo
6. 6. ptt narediti, da kdo dobi telefonsko zvezo z drugim telefonskim priključkom: telefonist zveže z interno številko / vse telefonske aparate so zvezali na eno linijo
   ● ekspr. nemoč mu je zvezala korake povzročila, da ni mogel hoditi; ekspr. svoje življenje je zvezala s človekom, ki ga ni ljubila poročila se je

zvézan -a -o: zvezan sveženj vejic; z železnimi obroči zvezani stebri; kozolca sta zvezana s skupnim ostrešjem; zvezanega so peljali skozi vas; počuti se, kot bi bil zvezan; ugodnosti, zvezane s službo
● ekspr. imeti zvezane roke ne moči storiti kaj odločilnega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

1. 1. z nameščanjem vrvi, traku, verige okrog česa delati, da to je, ostane skupaj: zvezovati ujetnikom roke in noge; zvezovati z jermeni
   // z nameščanjem vrvi, verige okrog telesa, dela telesa koga delati, da se ne more gibati, premikati: moral je gledati, kako so zvezovali sina
2. 2. s prepletanjem in zategnitvijo delati, da nastane iz dveh ali več kosov, stvari celota: zvezovati konce niti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

zvijáčno prisl.: dobiti kaj zvijačno; zvijačno komu kaj onemogočiti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

1. 1. drobni delci lesa, ki se odrezujejo pri žaganju: posuti z žagovino; vlažna žagovina / peč na žagovino
   ♦ agr. mesna žagovina majhni delci mesa, ki se odrezujejo pri žaganju mesa
2. 2. slabš. suha, pusta brezokusna jed: kdo bi jedel to žagovino
   // pusto, nekvalitetno delo, besedilo brez notranje povezanosti: naslov je privlačen, knjiga pa je žagovina

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

1. 1. v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža neprijetno čustvo, žalost zaradi storjenega slabega, nepravilnega dejanja ali opustitve česa dobrega, koristnega: najprej je bil surov, potem mu je bilo pa žal; žal mu je, da ga je udaril; iz srca, neizmerno, zelo mu je žal za vse hudo, ki ga je povzročil / kot opravičilo ne bom več tega storil, žal mi je
   // izraža nezadovoljstvo, prizadetost zaradi česa sploh: še žal mu bo, če ne bo šel; žal jim je, da prireditev ni uspela; zaradi izgube pri stavi mu ni žal; ekspr. žal mu je, kolikor ima las na glavi, da avtomobila ni prodal zelo
2. 2. v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža žalost, sočutje s kom zaradi njegovih težav, neprijetnosti: žal mu je fanta, ki je tako osamljen; njemu nikogar ni žal / žal mu je rož, ki se bodo posušile
   // v zvezi z za izraža nezadovoljstvo, pridržek ob porabi, uporabi, dajanju česa: žal mu je časa za potepanje; za knjige mu ni žal denarja; žal mu je stroškov za zdravljenje / žal mu je avtomobila za tako pot
   // v zvezi s po, za izraža boleče čustvo zaradi odsotnosti, izgube česa: zapustil jih je, pa ni bilo nikomur žal po njem; izgubili so psa, še zdaj jim je žal za njim
3. 3. z oslabljenim pomenom izraža prizadetost, nezadovoljstvo ob povedanem: bal se je, da bo zbolel. Žal so se slutnje uresničile; to, kar pravite, je žal resnično / v medmetni rabi: naj gre kdo drug, on, žal, zdaj nima časa; boš šel z nami? Žal, ne morem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

1. 1. delati, govoriti kaj, kar prizadeva čast, ugled koga: ima priče, da so ga žalili; žaliti uradno osebo; žaliti koga z nedostojnimi vprašanji / žaliti čast, dobro ime koga; žaliti spomin umrlega / kot opravičilo oprostite, nisem vas hotel žaliti
   // z nevljudnostjo, nespoštljivostjo povzročati čustveno prizadetost koga: tako govorjenje, ravnanje nas žali; posmehovali so se mu, a njega to ni žalilo
2. 2. ekspr. biti v neskladju z moralnimi normami glede česa: to žali čut za pravičnost; tako ravnanje žali javno moralo / to žali pamet, resnico
   // biti v neskladju z estetskimi normami glede česa: stavba žali estetski čut; v tem ni ničesar, kar bi žalilo okus; neubrano petje žali posluh; prevod žali uho
3. 3. zastar. žalostiti: mar bi ostal doma, da ne bi žalil svoje žene; zelo ga je žalilo, da jim ne more pomagati
   // žalovati za kom: žaliti umrlega tri leta
   ● zastar. ni žalil ne denarja ne časa ni mu bilo žal ne denarja ne časa
   ♦ rel. žaliti Boga kršiti božje zapovedi

žalíti se in žáliti se zastar.  
1. 1. pritoževati se: zaradi tega se ni nikoli žalil; žaliti se nad kom
2. 2. v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku biti žal: njemu se žali nesrečnika

žalèč -éča -e: moralni čut žaleč prizor; prisl.: žaleče zavrniti koga žaljivo

žáljen -a -o: žaljen človek; njegov ponos je žaljen; sam.: žaljenemu je bilo zadoščeno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

žaljívo prisl.: žaljivo se vesti; sam.: reči komu kaj žaljivega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

1. 1. čustvo, ki ga povzroča doživljanje česa duševno bolečega, smrt, izguba koga: obšla, prevzela ga je žalost; čutiti, izražati žalost; nositi v sebi žalost; ekspr. pregnati komu žalost iz srca; od žalosti se razjokati; novica ga je navdala z žalostjo; z žalostjo se spominjati koga; ekspr. brezupna, grenka, nepopisna žalost; žalost za minulimi časi; žalost in veselje / te žalosti mi menda ne boš naredil; včasih pije na žalost, včasih na veselje
   // duševno stanje, ki je posledica tega čustva: premagati žalost; ekspr. prebuditi se iz žalosti; dobiti, najti koga v globoki žalosti / v družini, državi je zavladala žalost / v osmrtnicah v neizmerni žalosti sporočamo
   // kar izraža, kaže to čustvo, stanje: opaziti žalost v glasu koga; ekspr. čez obraz se mu razlije žalost / pogledati koga z žalostjo
2. 2. lastnost, značilnost žalostnega: žalost slovesa / žalost nasmeha, pogleda / ekspr.: žalost jeseni neprijetnost, sivina; žalost pokrajine enoličnost, pustost; žalost političnega življenja se je še povečala neuspešnost
3. 3. žalovanje: nositi črno v času žalosti / zaradi žalosti vse javne prireditve odpadejo / dan žalosti
4. 4. ekspr. žalosten dogodek: doživela sta veliko žalost, umrl jima je sin / ne spodobi se peti, ko imajo žalost v hiši smrt, nesrečo
5. 5. ekspr. nedejaven, nezabaven človek: pusti to žalost in pojdiva sama / sedeti kot živa žalost
   // slaba, nekakovostna stvar: kaj si pa kupil to žalost; ta izdelek, odgovor je žalost; vse skupaj je ena sama žalost
6. 6. v prislovni rabi, v zvezi na žalost izraža prizadetost, nezadovoljstvo ob povedanem: na žalost je to nemogoče; na žalost misli še dosti ljudi tako / ali je vrnil? Na žalost ne
   // ekspr., v medmetni rabi izraža pritrditev z obžalovanjem: ali ste ga izgubili? Na žalost
   ● v osmrtnicah pogreb bo izpred hiše žalosti izpred hiše, v kateri je umrli živel; ekspr. kratko veselje — dolga žalost kratkotrajni prijetni stvari navadno sledi dolgotrajna žalostna, neprijetna
   ♦ um. podoba Marije Sedem žalosti Marije s sedmimi meči, zabodenimi v srce

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.