Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ

Zadetki iskanja

Slovar slovenskega knjižnega jezika

SSKJ
iróničen -čna -o prid. (ọ́) ki izraža negativen, odklonilen odnos do česa, navadno z vsebinsko pozitivnimi besedami, posmehljiv: ironičen človek, pisatelj; hotel je biti ironičen do nje, pa se mu ni posrečilo / ironičen izraz v obrazu; imel je ironičen nasmeh; ironična poteza okoli ust / govoriti v ironičnem tonu; ironične besede, opombe / ironična usoda
    irónično prisl.: ironično nasmihati se, pogledovati; ironično reči, vprašati; ironično zajedljiv ton
SSKJ
kléti kólnem [u̯n] nedov., kolníte tudi kólnite; klél; nam. klét in klèt (ẹ́ ọ́) 
  1. 1. uporabljati grobe besede, besedne zveze, navadno v afektu: navadil se je kleti; vozniki so vpili in kleli; kolne kot Turek zelo; ekspr. klel je, da se je vse bliskalo zelo
    // hudič! je potihem klel
  2. 2. nav. ekspr. izražati sovraštvo, odpor, navadno s takimi besedami, besednimi zvezami: klela je njegovo žlahto / kolne dan, ko se je rodil / vola je s hudičem klel zmerjal, psoval
    ♦     rel. zelo nespoštljivo, žaljivo izražati se o Bogu, svetih osebah ali stvareh
    kléti se redko  prisegati, zaklinjati se: na čast, pri vseh svetnikih se ti kolnem, da ni bilo res; zaman se je klel, da je nedolžen
    kolnèč -éča -e in kolnóč -a -e zastar.: vrnil se je pijan in kolneč; policaj je kričal na kolneče moške
    klét -a -o star.  preklet: kleta usoda
    ●     zastar. naš kleti sovražnik nespravljiv, zaklet
SSKJ
milostljív -a -o prid. (ī í) star. usmiljen, prizanesljiv: bil je milostljiv vladar / milostljiva usoda / v vljudnostnem nagovoru, v meščanskem okolju milostljiva gospa / iron. naj mi milostljivi gospodje oprostijo zamudo; sam.: to je ukazala milostljiva
SSKJ
múčiti -im nedov. (ú ȗ) 
  1. 1. namenoma povzročati telesne bolečine: pri zasliševanju so ljudi tudi mučili; mučiti ujetnike; mučiti živali; mučili so ga, da bi kaj priznal / mučiti koga do smrti
  2. 2. nav. ekspr. povzročati, da mora kdo prestajati velik napor, velike neprijetnosti: ni je dal študirat, kaj bi jo mučil; mučil in teptal je ljudstvo; glej, kako mučiš psa, ko ga imaš na verigi / kaj bi mučil avtomobil po teh hribih; ne bom (si) mučil oči v temi / mučil jih je z dolgoveznim govorjenjem; ne bi vas rad mučil s številkami
  3. 3. povzročati duševno ali telesno neugodje, trpljenje: mučil ga je z molkom, namigovanjem / negotovost ga muči; mučilo ga je, da so ga odstavili
    // nav. 3. os., ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: muči ga zahrbtna bolezen ima zahrbtno bolezen; mučijo ga dvomi; začela ga je mučiti radovednost, kaj se je zgodilo postal je radoveden; žeja ga muči zelo je žejen
    ●     ekspr. ves večer je mučil harmoniko (slabo) igral nanjo
    múčiti se 
    1. 1. imeti telesne ali duševne bolečine: videl je, da se bolnik muči; mučil se je tako zelo, da ga ni mogla gledati; ranjeno žival so ubili, da se ne bi mučila
      // zelo neudobno, nelagodno se počutiti: otrok se muči v takih čevljih; divje živali se mučijo v kletkah
    2. 2. čutiti velik napor: poglej, kako se ti mučiš, jaz pa zlahka dvignem; zelo se je mučila, ko je vlekla voz
      // ekspr., s širokim pomenskim obsegom z naporom opravljati opravilo, delo, kot ga določa sobesedilo: muči se z nemščino, pa ji ne gre; sama se muči z otroki in gospodinjstvom; pren. ladja se muči skozi valove
      // knjiž. truditi se, prizadevati si: vojaki so se mučili, da bi premaknili voz; zelo se je mučil, da bi jih pridobil
    múčen -a -o: usoda mučenega naroda; bili so mučeni in pobiti
SSKJ
nakljúčiti -im dov. (ú ȗ) nav. 3. os., star. odločiti, določiti: oče je naključil drugače / usoda je to naključila
    nakljúčiti se knjiž.  zgoditi se, pripetiti se: naključil se je čuden dogodek; naključilo se je nekaj slabega; mogoče se naključi, da ga kje srečaš / naključila se mu je sreča, o kateri še sanjal ni doživel je srečo
SSKJ
nègíben -bna -o prid. (ȅ-í ȅ-ī) ki se ne giblje, ne premika: biti, ležati, postati negiben; stal je negiben kot kip / negiben izraz, obraz / negibna soparica nad vasjo; negibno morje
// ki se ne more gibati, premikati: negiben bolnik / negibni prsti negibljivi
● pesn. negibna noč tiha, mirna; knjiž. negibna usoda nespremenljiva; knjiž. v naše negibno življenje je prinašal razvedrilo enolično, monotono
    nègíbno prisl.: negibno ležati, stati; negibno strmeti v kaj
SSKJ
nèodvračljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í) star. neodvrnljiv, neizogiben: neodvračljiva nesreča / neodvračljiva smrt, usoda
SSKJ
nèodvráten -tna -o prid. (ȅ-ā) zastar. neodvrnljiv, neizogiben: njegov odhod je bil neodvraten / neodvratna usoda
SSKJ
nèodvrnljív -a -o prid. (ȅ-ī ȅ-í) ki se ne da odvrniti, preprečiti: neodvrnljiva nesreča / neodvrnljiva smrt, usoda; sam.: njegove oči so izražale pričakovanje nečesa hudega, neodvrnljivega
SSKJ
nèusmíljen -a -o prid. (ȅ-ȋ) ki mu manjka usmiljenja, dobrote: neusmiljen človek; trd, neusmiljen gospodar; biti neusmiljen do koga / ekspr.: neusmiljena roka; neusmiljeno srce / ekspr. neusmiljena smrt, usoda / ostra, neusmiljena kritika neprizanesljiva
    nèusmíljeno prisl.: neusmiljeno pretepati; neusmiljeno ravnati s kom; neusmiljeno uničevati
SSKJ
prečésto prisl. (ẹ̑) knjiž. prepogosto: prečesto zahaja v kavarno / taka je le prečesto usoda pisateljev
SSKJ
prerokováti -újem nedov. in dov. (á ȗ) vnaprej pripovedovati potek, pojavitev česa: vse se je uresničilo, kar je prerokoval / prerokovati komu srečo, usodo; prerokovati iz kart, kave, zvezd vedeževati
// prerokovala mu je prihodnost / prerokovali so mu lepe uspehe napovedovali; pren., ekspr. srce ji je prerokovalo, da se bo vrnil
♦ rel. pod izrednim božjim vplivom vnaprej pripovedovati potek, pojavitev česa
    prerokován -a -o: prerokovani hudi časi so prišli; prerokovana usoda se ni izpolnila; tako je bilo prerokovano
SSKJ
razžalíti in razžáliti -im dov. (ī á ā) z nevljudnim, nespoštljivim dejanjem, govorjenjem povzročiti čustveno prizadetost: ni je hotel razžaliti; razžaliti očeta; javno razžaliti koga / te besede so ga zelo razžalile / razžalil je njegovo čast, dostojanstvo
    razžáljen -a -o: bil je razžaljen; razžaljena ljubezen; sam.: usoda trpečih in razžaljenih
SSKJ
trágika -e ž (á) kar vzbuja sočutje, žalost: njegovo življenje je polno tragike; zgodba je prežeta s tragiko; osebna tragika / ekspr.: tragika revolucionarja tragična usoda; tragika življenja tragičnost
SSKJ
ukániti -im, tudi ukaníti in ukániti -im dov. (á ā; ī á ā) namerno narediti, povzročiti, da kdo zaradi napačnega sklepanja, ravnanja ne doseže tega, kar namerava, hoče: ukaniti nasprotnika; zasledovalca je spretno ukanil / ukaniti koga pri plačilu, za zemljo prevarati, ogoljufati; ukaniti koga za zmago
// ekspr. narediti, povzročiti, da kdo ne doseže tega, kar namerava, upa: usoda, vojna jih je ukanila; ni pil veliko, toda vino ga je vendarle ukanilo se je preveč opil; brezoseb. vse sem dobro premislil, toda ukanilo me je
    ukániti se, tudi ukaníti se in ukániti se knjiž.  prevarati se, zmotiti se: ukanil si se, ni ga tukaj
SSKJ
zadrvíti -ím dov., zadŕvil (ī í) star. napoditi, nagnati: zadrvil jih je iz pisarne / usoda ga je zadrvila v svet
SSKJ
zbrátiti se -im se dov. (á ȃ) skleniti bratsko, prijateljsko razmerje: zbratiti se s pijanci; zbratila sta se, ker imata enake interese
    zbrátiti knjiž.  notranje, čustveno povezati: nesreča, skupna usoda jih je zbratila
SSKJ
brezdómec -mca m (ọ̑) človek brez doma: brezdomec sem; usoda brezdomcev / knjiž. brezdomec v svoji domovini in tujec v svoji lastni deželi
SSKJ
junákov -a -o (á) pridevnik od junak: junakova notranjost, usoda
SSKJ
nèizbéžen -žna -o prid. (ȅ-ẹ́ ȅ-ẹ̄) ki se mu ne da izogniti, izmakniti: neizbežna smrt, usoda; vojna je bila neizbežna / knjiž. neizbežni ukrepi nujni
Število zadetkov: 98