Fran > SSKJ

1. 1. rezultat najvišje umske dejavnosti, ki nakazuje uresničitev, izvedbo česa: opisati, razložiti svojo zamisel; dobra, izvirna zamisel; ima velike zamisli; utopične zamisli; zamisel o reformi se dolgo ni uveljavila; sprejeti zamisel o ustanovitvi časopisa / raziskovati pesem od zamisli do objave; uresničiti zamisel; dele pohištva lahko sestavljate po svoji zamisli
   // navadno s prilastkom kar izraža, kaže tak rezultat: na risbi je podana zamisel predmeta / patentirati zamisel
2. 2. navadno s prilastkom kar posreduje način delanja, dogajanja na kakem področju: njena igra je ustrezala dramaturški zamisli; nevarna politična zamisel; razložiti zamisel uprizoritve / predstavil je svojo zamisel vodenja podjetja načrt

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.

1. 1. načrt, zamisel idealne družbene ureditve ali družbene ureditve v prihodnosti, ki v stvarnosti ni mogoč, uresničljiv: utopija je lahko izhodišče za poznejše družbene spremembe; razvoj socializma od utopije do znanosti
   // pripovedno delo, v katerem je podana, opisana taka družbena ureditev: rad bere utopije; pisatelj je v utopiji skušal prikazati svet, kakršen naj bi bil
   // navadno v povedni rabi načrt, zamisel česa sploh, ki v stvarnosti ni mogoč, uresničljiv: polet na luno ni več utopija; svetovni mir je za nekatere utopija / ekspr. vse to so same utopije / moralna, socialna utopija
2. 2. knjiž. predstava, podoba česa, ki ni osnovana na resničnosti: sredi pekla taborišča si je ustvaril utopijo iz želja in hrepenenj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.

1. 1. ki je last drugega, ne osebka: zaleteti se s tujim, ne svojim avtomobilom; piti za tuj denar; del ograje stoji na tujem svetu
   // ki pripada drugemu, ne osebku: sesti na tuj sedež / odpreti tuje pismo / posegati v tuje pravice / paziti na tuja življenja / objavljati pod tujim imenom pod drugim, ne svojim imenom
   // margarina se rada navzame tujega vonja
   // ki ga ima kdo drug, ne osebek: tuje skrbi mu niso mar; lastiti si tuje zasluge / prevzeti tujo zamisel; sočustvovati ob tujem trpljenju / bolnik že hodi brez tuje pomoči / vmešavati se v tuje zadeve / ekspr. bahati se s tujo učenostjo
2. 2. ki družbeno, organizacijsko pripada drugemu, ne osebku: poslati lastne delavce in nekaj tujih; v svojo skupino je vzgojitelj sprejel še dva tuja učenca
   // ki z osebkom ni v sorodstvu: za sirote skrbijo tuji ljudje; posvojiti tujega otroka / kmetje ne uporabljajo tuje delovne sile
3. 3. ki mu osebek ne pripada: ozemlje pripada tujemu narodu, plemenu
4. 4. v določni obliki ki ga ima, uporablja, ustvarja druga skupnost, ne skupnost, ki ji pripada osebek: sprejemati tuje navade / učiti se tuji jezik / biti tuje narodnosti
5. 5. v katerem osebek ne živi, nima doma: ogledovati si tuje kraje; potovati po tujih deželah
6. 6. ki je, izhaja iz drugega kraja, dežele: domači in tuji vasovalci / tuje rastline / pripoved o prihodu tujih bitij na zemljo
7. 7. v določni obliki ki ni pripadnik države, v kateri je, se nahaja: tuji državljan, turist, vojak
   // ki pripada drugi državi, ne državi osebka: letalo je zašlo v tuji zračni prostor; zasesti tuje ozemlje / tuja država država, ki ni država, katere prebivalec je osebek
   // nanašajoč se na drugo državo, ne državo, katere prebivalec je osebek: tuji denar; tuja valuta / tuji prevoznik / tuji časopis; tuje blago / tuji kapital, kredit / tuje cene
8. 8. v določni obliki ki je, izvira iz drugega jezika, ne iz jezika osebka: tuji izraz; tuja imena / besede tujega izvora
9. 9. ki nima lastnosti, značilnih za okolje, v katerem je, se nahaja: njena čudno tuja lepota ga je očarala / v kraju se počutim tujega z okoljem, ljudmi nepovezanega
10. 10. ki je, se nahaja v okolju, v katerega ne spada: ugotoviti tuje primesi v snovi / odstraniti iz očesa tuje telo tujek
    // publ. odstraniti iz skupnosti tuje elemente
11. 11. v zvezi s si ki si po lastnostih, izvoru niso enaki, sorodni: tuje si prvine literarnega dela / kulturi obeh narodov sta si še zmeraj tuji / angleščina je iz dveh tujih si prvin
12. 12. ki po lastnostih, značilnostih za osebek ni običajen: njegov glas je bil tuj / sadje ima tuj priokus
13. 13. z dajalnikom ki je tak, da ga osebek ne more razumeti, noče sprejeti: sin ji postaja tuj / glasba mu je bila zmeraj tuja; vaše ideje so mi tuje
14. 14. ki osebku ni znan
    1. a) iz srečanj, obvestil: na cesti me je ogovoril tuj človek; na oknu je videl same tuje obraze / kraj zanj ni več tuj; po imenu mi ni tuj, srečala se pa še nisva; ker so si bili udeleženci še tuji, so priredili družabno srečanje
    2. b) iz predhodnega znanja: marsikomu še tuji izrazi
    3. c) z dajalnikom iz lastnega doživetja, življenja: lakota mu v mladosti ni bila tuja
       // z dajalnikom ki za osebek ni značilen: ta lastnost mu je tuja; naglica, zadrega mu ni tuja
       ● ekspr. ne bodi tako tuj zadržan, neoseben; ekspr. seda za tujo mizo jé pri drugih, tujih ljudeh; ekspr. lahko je s tujo roko kače loviti lahko je delati, če kdo drug opravlja nevarno delo; dom je prešel v tuje roke ni več v lasti iste družine; ekspr. živeti pod tujo streho v tujem stanovanju, tuji hiši; ekspr. tega ne sme slišati tuje uho kaka nezaželena oseba; povedati kaj skozi tuja usta z govorjenjem, besedami drugega človeka
       ♦ ekon. izkoriščati tuje delo delo, ki ga opravlja delavec za določeno plačilo s tujimi proizvajalnimi sredstvi; mat. tuji množici množici, ki nimata nobenega skupnega elementa; tuji števili števili, ki nimata nobenega skupnega faktorja

túje prisl.: (po) tuje misliti; tuje ga je pogledal; beseda mu zveni tuje

túji -a -e sam.: tujega nočemo, svojega ne damo geslo jugoslovanskih narodov po drugi svetovni vojni tujega ozemlja; spoštovati tuje tuje stvari; ugotoviti, koliko je tujega v evropski miselnosti; iti na tuje v tujino; živeti na tujem v tujini

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.

1. 1. splošno znan, zlasti zaradi slabih lastnosti, značilnosti; zloglasen, razvpit: zaradi tiste famozne kritike je bila akcija izgubljena; niso še pozabili famozne zgodbe o njem
2. 2. raba peša slovit, znamenit: famozni državniki, pisatelji / to je naravnost famozna zamisel

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.

1. 1. razumljiv, pojmljiv brez dodatnih podatkov: to je očiten dokaz, da smo imeli prav; očiten primer medsebojne nesloge; to je več kot očitno
2. 2. lahko ugotovljiv, zaznaven: očitna laž; podobnost med njima je očitna; te stvari so še bolj očitne v drugi knjigi
   // ekspr. zelo velik, hud: storil ji je očitno krivico; gre za očitno pomoto; nova zamisel je bila v očitnem nasprotju s tedanjimi razmerami
3. 3. zastar. javen: zasliševali so ga pred vsemi in na očitnem kraju / očitna dražba
   ● star. očitna grešnica vlačuga, prostitutka
   ♦ rel. očitna spoved molitev, s katero se grehi na splošno javno izpovejo in obžalujejo

očítno 
1. 1. prislov od očiten: očitno se ga izogiba; zaslišali so ga očitno pred ljudstvom / v povedni rabi očitno je, da to ni mogoče
   // izraža precejšnjo verjetnost, prepričanost: očitno sta tujca; očitno je zamudil avtobus
2. 2. v primerniku izraža večjo mero glagolskega dejanja ali stanja; bolj: njegove pripombe to še očitneje poudarjajo; publ. to je vedno očitneje prihajalo do izraza

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.

1. 1. s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželeno lastnost, kakovost v najvišji meri: odličen papir; odličen zrak; odlične ceste; vreme je odlično / odlična hrana zelo okusna; izdatna, obilna; ima odlično srce zelo zdravo
   // ki v zelo veliki meri izpolnjuje dolžnosti ali delovne zahteve: odličen oče je; odličen športnik; na treningu je bil odličen; odlična kuharica / odličen prevodnik toplote
   // glede na določene zahteve zelo uspešen, učinkovit: odličen načrt; odlična zamisel / odličen začetek
2. 2. ki glede na možni razpon dosega zelo visoko pozitivno stopnjo: plavalec je zmagal z odličnim časom; odlična kakovost materiala / avtomobil je v odličnem stanju / midva sva odlična prijatelja
   // velik, obilen: ima odlične dohodke; odlična letina / predstava je imela odličen obisk / kot vljudnostna fraza na koncu pisma z odličnim spoštovanjem
3. 3. ki prinaša velike ugodnosti, veliko veselje: odlična novica; odlično znamenje / film je doživel odlično kritiko zelo pozitivno, pohvalno
   // ki prinaša velike gmotne koristi: odličen poklic, položaj; sklenil je odlično kupčijo
4. 4. s širokim pomenskim obsegom ki po pomembnosti, kakovosti presega stvari svoje vrste: postregli so mu z odličnimi vini / slika visi na odličnem mestu v sobi častnem, najbolj vidnem; mož odličnega vedenja uglajenega, izbranega
   // seznanil se je z nekaterimi odličnimi znanstveniki
   // ki ima visok družbeni položaj: soba za odlične goste / dekle iz odlične družine / stanuje v najodličnejšem predelu mesta
   ♦ šol. odlični uspeh uspeh s povprečno oceno odlično; odlična ocena najvišja pozitivna ocena

odlíčno 
1. 1. prislov od odličen: odlično je opravil nalogo; odlično režiran film
   ♦ šol. fizika: odlično
2. 2. v povedni rabi izraža veliko navdušenje nad čim: odlično je, da si spet tu / kot vzklik režiser zaploska: odlično, odlično

odlíčni -a -o sam.: odličnim ni treba delati sprejemnega izpita odličnim učencem; izdelati z odličnim z odličnim uspehom
♦ šol. dobiti odlično iz matematike najvišjo pozitivno oceno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.

1. 1. ki se da otipati: otipljiv izrastek na kosti; bula je otipljiva; to je resnica, otipljiva kakor kamen
   // ekspr. snoven, stvaren: poleg otipljivih dobrin so tudi neotipljive; zanj obstaja samo to, kar je otipljivo
2. 2. ekspr. lahko ugotovljiv, zaznaven: prvi otipljivi rezultati, uspehi; njegov namen je otipljiv; ta napaka, razlika je prav otipljiva
   // prepričljiv, jasen: otipljiv dokaz, primer / otipljiv načrt uresničljiv
   ● ekspr. zamisel dobiva otipljivo podobo se uresničuje; ekspr. v pripovedovanju je skoraj plastično otipljiv nazoren

otipljívo prisl.: otipljivo dokazovati, pripovedovati; sam.: nič otipljivega niso našli

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.

1. 1. predstavitev česa resničnega ali domišljijskega
   1. a) z likovnimi sredstvi: dolbsti podobe v les; na list papirja je narisal dve podobi; podoba petelina je vrezana v debelo plast barve; znamke s pesnikovo podobo / nabožne podobe / doprsna podoba
   2. b) s prilastkom z literarnimi sredstvi: v noveli je avtor podal nekaj impresivnih podob; analizirati pokrajinske podobe v romanu / izpisati si značilne podobe / to je najlepša ženska podoba v romanu oseba, lik
      // s prilastkom taka predstavitev kot prispodoba česa: s podobo dirjajočega konja je ponazoril vitalnost / princip zla ima v pravljici podobo hudobne starke / star. govorne, pesniške podobe figure
2. 2. slika: sneti podobo s stene; abstraktna podoba; oljnata podoba / dati podobo v okvir / lastna podoba avtoportret
3. 3. s prilastkom bistvene, navadno z vidom zaznavne lastnosti, značilnosti zunanjega sveta: spremeniti podobo dežele; zaščititi enotno podobo pokrajine / vas je imela nekoč drugačno podobo je bila drugačna; soba je dobila svojo prejšnjo podobo / mesto dobiva slovesno podobo / star. ženska prijetne podobe prijetnega videza
   // zunanja podoba predmetov
   // zaznavne lastnosti, značilnosti česa sploh: vedno je idealiziral podobo sveta; dejanska podoba življenja / njena notranja podoba se ni spremenila
4. 4. s prilastkom pojavne lastnosti, značilnosti česa, kot jih določa prilastek: dokončna literarna podoba romana; odrska podoba drame; besede z neustrezno pisno podobo / glasovna in oblikoslovna podoba slovenskega jezika; stilna podoba literarnega dela / izbor novel ne daje celotne podobe pripovedništva; to je popolna podoba pisateljevega ustvarjanja; podoba stanja, ki jo je podal, ni prava / pojaviti se v materialni podobi / publ.: podoba položaja se je spremenila položaj; prizadevati si za novo organizacijsko podobo univerze organizacijo, organiziranje
5. 5. navadno s prilastkom kar nastane v zavesti kot posledica obnovitve česa videnega, doživetega: v sanjah so se mu porodile čudne podobe; v spominu je dolgo ohranil podobo domače vasi / domišljijska podoba / spominska podoba
   // knjiž. kar nastane v zavesti kot posledica izkušenj, vedenja ter miselne ali čustvene dejavnosti; predstava: ustvariti si določeno podobo o kom; moja podoba resničnosti se ne ujema z vašo / imeti pravo podobo o čem
6. 6. zastar. postava, človek: v prvi vrsti je korakala majhna podoba, zavita v staro plahto; od cerkve je hitela moška podoba v črni suknji
   ● star. podoba je, da se mu je zdravje izboljšalo kaže, zdi se; knjiž. nadel si je podobo mirne neprizadetosti kazal, delal se je mirnega in neprizadetega; knjiž., ekspr. končno je pokazal svojo pravo podobo izrazil svoje pravo mišljenje, nazore, lastnosti; star. razložil je plesalcem novo podobo figuro; igralec se je pojavil v podobi berača spremenjen tako, da je bil po videzu tak kot berač; zastar. redko ima cesarsko podobo v žepu denar; ekspr. zamisel dobiva otipljivo podobo se uresničuje; knjiž., ekspr. sin je živa podoba očeta je zelo podoben očetu; knjiž., ekspr. dekle je živa podoba lenobe je zelo leno; ekspr. on je pravi hudič v človeški podobi je zelo zloben, hudoben človek; star. po vsej podobi je knjiga delo različnih avtorjev verjetno
   ♦ rel. obhajati pod obema podobama dati, deliti posvečene hostije in posvečeno vino; rel., um. votivna podoba

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.

1. a) s pregibno besedo: postati domišljav, grd, lačen, nemiren, pijan, razigran, žalosten; postati polnoleten, popularen, slaven; nenadoma je postal bled, jezen je prebledel, se ujezil
   // gneča postane hujša; država je postala neodvisna, samostojna; podjetje je postalo nerentabilno; problem postane zelo pereč; stvar je postala vprašljiva; po gnojenju je listje postalo temno zeleno / postal je bogataš, poštenjak, samotar; iz dečka je postal lep fant; postal je dober strelec / postala sta prijatelja, zaveznika; po tem pogovoru sta si postala bližja, domača; postali so pozorni nanj / posestvo je postalo last drugega; tako ravnanje je postalo njegova navada; postati ovira za kaj
2. b) z nepregibno besedo: čutil je, da je postal odveč; obleka ji je postala prav; postala mu je všeč / s smiselnim osebkom: postalo mu je dolgčas; postalo ji je neprijetno, slabo; postalo ga je groza, strah; postalo ju je sram; žal mu ga je postalo; brezoseb.: zvečer postane hladno; postalo je jasno, očitno, kako je z njo; postalo je mraz; zunaj je postalo temno kot v rogu
   ● bibl. beseda je meso postala kar je bilo govorjeno, se je uresničilo; zamisel je postala dejstvo se je uresničila; že tretjič je postal oče dobil je tretjega otroka; knjiž., ekspr. postala je lahek plen spretnega goljufa brez težav, hitro jo je ogoljufal; ekspr. postal je tarča njihovih napadov začeli so ga zelo napadati; zastar. spet je postal strašen molk nastal
   // izraža dosego
3. a) določenega poklica: postal je krojač; rada bi postala zdravnica / sam ne ve, kaj bi hotel postati
4. b) določenega položaja, funkcije: postal je general, ravnatelj / postal je član društva; postal je tabornik član taborniške organizacije

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.

1. 1. nanašajoč se na pravljica 1: pravljični motivi; pravljična fantastika / škratje, zmaji in druga pravljična bitja / pravljični svet / pravljična igra
2. 2. ekspr. zelo lep, čudovit: doživeti pravljično noč v gozdu
3. 3. ekspr. zelo velik: s tem teleskopom se vidi na pravljično razdaljo / plačati pravljično ceno zelo visoko, pretirano; pravljično bogastvo
   ● iskati pravljični zaklad zaklad, o katerem pripoveduje pravljica, izročilo; ekspr. ta zamisel je pravljična neuresničljiva

právljično prisl.: pravljično bogat, lep; sam.: pravljično me v zgodbi nekoliko moti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.

1. 1. geom. slika točke, premice, lika na projekcijski ploskvi: te risbe so projekcije tvorb na ravnino; narisati projekcijo daljice, stožca / kotirana projekcija pravokotna projekcija, pri kateri se označujejo razdalje točk od projekcijske ravnine s koto; poševna projekcija pri kateri projicirni žarki ne padajo pravokotno na projekcijsko ravnino; pravokotna projekcija / prostorska, svetlobna projekcija
2. 2. prenašanje slik, fotografij, filmov z optično pripravo na (projekcijsko) platno, steno: pripovedovanje je poživil s projekcijo diapozitivov; priprava za projekcijo iz knjig / ogledal si je popoldansko projekcijo novega filma; po projekciji so se predstavili nekateri ustvarjalci filma
3. 3. psih. podzavestno prenašanje česa iz lastne duševnosti na druge osebe, na predmete: njeno vedenje so imeli za projekcijo spominov iz mladosti; domišljijske projekcije
   ● publ. dolgoročna projekcija razvoja načrt, zamisel
   ♦ film. hrbtna projekcija projekcija filma na zadnjo, hrbtno stran platna; geogr. kartografska projekcija projekcija ukrivljene zemeljske površine na ravno ploskev karte

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.

1. 1. kar resnično je, obstaja: dojemati, spoznavati resničnost; na grotesken način prikazovati resničnost; ločiti sanjski svet od resničnosti; umetniško podoživetje resničnosti / izkustvena resničnost; objektivna, subjektivna resničnost; zgodovinska resničnost / podatki ne ustrezajo resničnosti
2. 2. lastnost, značilnost resničnega: dokazati resničnost izjave; potrditi resničnost dogodka; zanikati resničnost česa / dvomiti o resničnosti njegove veselosti
   ● publ. zamisel bo kmalu postala resničnost bo uresničena; publ. opisoval je resničnost svojega časa razmere

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.

1. 1. celota vsega, kar je, obstaja: jezik razčlenjuje stvarnost na različne načine; človeštvo vedno bolj natančno spoznava stvarnost / stvarnost in pojmovni svet
   // navadno s prilastkom taka celota s stališča značilnosti, kot jo določa prilastek: gospodarska, politična stvarnost; predmetna, subjektivna stvarnost; stvarnost modernega časa je zaradi marsičesa zaskrbljujoča / ekspr. medeni tedni so mimo, začela se je vsakdanja zakonska stvarnost / publ.: v slovenski stvarnosti takrat ni bilo razumevanja za take ideje v slovenski družbi, javnosti; ta dela so izraz duha nove stvarnosti novih družbenih razmer, nove miselnosti
2. 2. določen del take celote: umetniška slika ali kip ni goli posnetek stvarnosti, temveč rezultat ustvarjalnega duha / knjiž. prenos trodimenzionalne stvarnosti na ploskev / publ. barva, razdalja in druge stvarnosti / zamisel bo kmalu postala stvarnost se bo kmalu uresničila
3. 3. kar v resnici je, obstaja: to ni prazna fraza, ampak stvarnost; trditev je v skladu s stvarnostjo / samoupravljanje je stvarnost / gromki glas ga je vrnil v stvarnost
4. 4. knjiž. dejstvo, da kaj v resnici je, obstaja: opozarjati na stvarnost zla in nasilja v svetu
5. 5. lastnost, značilnost stvarnega: stvarnost gospodarskih poslov ga je pomirjala
   ♦ lit., um. nova stvarnost smer po ekspresionizmu, katere predmet je konkretna, neolepšana stvarnost in ki teži k izrazni jasnosti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.

1. 1. ki ima lastnosti, značilnosti, po katerih se razlikuje od stvari svoje vrste: roža svojskega vonja / to je bila svojska oblika protesta; svojska zamisel / zavzema svojsko mesto v literaturi posebno; svojsko pojmovanje izvirno, samostojno
   // svojski stil / delo razodeva svojskega pisatelja
2. 2. lasten posameznemu, tipičen za posameznega: pisal je svojski jezik; pokrajino opisuje na svojski način / svojske lastnosti otroka / vsem je svojsko to, da ljubijo naravo
   ● zastar. to je naredil sam, iz svojskih nagibov iz svojih, lastnih; zastar. ta človek mu je v marsičem svojski podoben, enak

svójsko prisl.: svojsko živeti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.

1. 1. narediti, da se kaj začne kazati na telesen, čutno zaznaven način: v noveli je pisatelj utelesil svoj etični nazor; utelesiti načelo enakopravnosti / slikar utelesi svoje ideje z barvami; pesnik izbira besede in podobe, ki najbolje utelesijo določeno duševno stanje / utelesiti svoje sanje, zamisli uresničiti
2. 2. knjiž. upodobiti, predstaviti: igralec je izvirno utelesil Hamleta; v romanu je pisateljica utelesila slavne ljudi naše preteklosti / igralsko utelesiti knjižno stvaritev
3. 3. knjiž. prikazati kako lastnost, kak pojav v določeni osebi: v glavni osebi je avtor utelesil junaštvo; utelesiti ljubezen
4. 4. knjiž. vključiti, priključiti, pripojiti: župnijo so odvzeli Ogleju in jo utelesili ljubljanski škofiji

utelésiti se pojaviti se v telesu, telesni podobi: duh se je utelesil / po nekaterih verovanjih se duša ponovno utelesi v drugem bitju

uteléšen -a -o 
1. 1. deležnik od utelesiti: utelešena zamisel; v njej je bilo utelešeno življenje tovarniških delavk
2. 2. ekspr. ki ima to, kar izraža določilo, v zelo veliki meri: mati je utelešena ljubezen; on je bil utelešena previdnost / v njem je bila utelešena železna volja / fašizem je utelešeno zlo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.

1. 1. nanašajoč se na vse Slovane: vseslovanski kongres / vseslovansko sodelovanje
2. 2. nanašajoč se na vseslovanstvo: vseslovanske ideje / zamisel o vseslovanskem jeziku

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.

1. 1. napraviti, da kaj zamišljenega, danega postane stvarnost, dejstvo: izpeljati načrt, zamisel; izpeljati sklepe / zanimalo jih je, kako bo izpeljal kupčijo; agrarne reforme niso izpeljali v celoti / publ. uspešno izpeljati akcijo narediti, opraviti; igralec je vlogo dobro izpeljal odigral, zaigral
   // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izpeljati anketo med šoferji; izpeljati primerjavo med obema dogodkoma primerjati ju
2. 2. dokončati, dognati: rešitev je samo nakazal, a je ni (računsko) izpeljal / niti ene misli ni mogel izpeljati do konca
3. 3. spraviti iz česa
   1. a) vozilo: izpeljati vlak iz predora / žarg., avt. zaradi prevelike hitrosti ni mogel izpeljati ovinka je na ovinku zapeljal s ceste; skozi križišče je dobro izpeljal peljal
   2. b) žival, človeka: izpeljati konja iz hleva / srečno jih je izpeljal iz smrtne nevarnosti
      // napraviti, da godni mladiči zapustijo gnezdo: lastovka je izpeljala mladiče (iz gnezda); siničke so se že izpeljale; pren., ekspr. otroci so se mu izpeljali
4. 4. priti do kakega spoznanja, zaključka na podlagi česa: avtor je izpeljal svoje misli na podlagi proučitve obsežnega gradiva / izpeljati matematično formulo
5. 5. knjiž. razložiti razvojno pot česa: izpeljati besedo iz grščine
6. 6. lingv. narediti (novo) besedo iz podstave s pripono: izpelji primernik iz osnovnika; izpeljati glagolski samostalnik iz glagola
7. 7. star. z vztrajnim spraševanjem izvedeti: počasi si le nekaj izpeljal iz njega

izpelján tudi spelján -a -o: izpeljan načrt; iz glagolov izpeljani samostalniki; naloga je dobro izpeljana; beseda je izpeljana iz latinščine; do kraja izpeljan stil dognan, dovršen; prim. speljati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.

1. 1. napraviti, da kaj zamišljenega, danega postane stvarnost, dejstvo: izvesti načrt, sklepe, zamisel / izvesti agrarno reformo; izvesti splošne volitve / publ.: četa je izvedla več akcij naredila, opravila; izvesti gradbena dela; izvesti poskus; izvesti turo v enem dnevu / publ. konferenco bodo izvedli v marcu konferenca bo
   // publ., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izvesti mobilizacijo prebivalstva; tovarna je izvedla pocenitev izdelkov je pocenila izdelke; izvesti skok
2. 2. dokončati, dognati: misel je samo nakazal, ni je pa izvedel; klasifikacije ni izvedel popolnoma
3. 3. umetniško poustvariti zlasti glasbeno delo: izvesti skladbo domačega avtorja / na radiu so izvedli eno najboljših sodobnih dram / publ. igralec je svojo vlogo dobro izvedel odigral
4. 4. publ. priti do kakega spoznanja, zaključka na podlagi česa; izpeljati: učenci so izvedli pravilo ob konkretnih primerih
5. 5. star. odpeljati, odvesti: izvesti konja iz hleva / te preobrazbe so izvedle deželo iz vojne nevarnosti so jo rešile vojne nevarnosti

izvedèn -êna -o: sklepi seje so izvedeni; analiza je izvedena na osnovi podatkov; na festivalu so bila izvedena domača in tuja dela
♦ jur. izvedena pravica pravica, pridobljena od pravnega prednika; lingv. izvedena beseda izpeljanka

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.

1. 1. ki ni odvisen od kakega vzora, predloge: izvirna domislica, misel, zamisel; izvirna interpretacija pesmi; poiskati izvirno rešitev problema; snov povesti je izvirna / izviren mislec, pesnik; prizadeva si, da bi bil izviren
   // ki se po določeni lastnosti, nazorih, navadah loči od drugih: izviren človek / njegovo življenje je bilo precej izvirno / redko nosil je izvirno pokrivalo nenavadno
2. 2. ki je v jeziku, v katerem ga je napisal avtor: izviren roman; izvirna literatura; izvirna proza; izvirno besedilo pesmi / prevod je narejen po izvirni angleški izdaji / predložiti izvirno listino izvirnik
3. 3. prvoten, osnoven: izvirni pomen besede; izvirna kakovost surovin / vsi ti plesi niso izvirni pristni, pravi
4. 4. nanašajoč se na izvir: izvirna voda / izvirni del reke
   ♦ ekon. izvirni dohodek dohodek, ki se ustvarja v proizvodnji; jur. izvirni dokaz dokaz iz neposrednega vira; izvirna pravica pravica, pridobljena na novo, brez pravnega prednika; rel. izvirni greh greh, ki ga je po prvih starših podedovalo vse človeštvo

izvírno prisl.: problem so rešili precej izvirno; v prireditvi je malo izvirno narodnega

izvírni -a -o sam.: v tej metodi je nekaj izvirnega; nič izvirnega ni napisal; povedati kako izvirno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.

1. 1. nav. mn. mikroorganizem, ki povzroča kako bolezen: prenašati, razširjati, uničevati klice; zatreti razvoj klic / bolezenske klice; klice jetike
2. 2. ekspr., navadno z rodilnikom prvi pojav tega, kar se začenja razvijati ali ima možnosti za razvoj: klica propada; njegova zamisel nosi v sebi klice neslutenega razvoja znanosti / z oslabljenim pomenom klica novega življenja
3. 3. mlada, iz kalčka razvijajoča se rastlinica; kal: iz zemlje so pognale zelene klice / razvoj klic v semenu kalčkov
   // krompirjeve klice cime
   ♦ med. kužna klica bolezenski mikrob, mikroorganizem

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 6. 2024.