Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran

Zadetki iskanja

SSKJ
zaslužênje -a s (é) knjiž.  
  1. 1. pravica do (javnega) priznanja, nagrade, ki si jo kdo pridobi s pomembnimi, vrednimi dejanji, ravnanjem: imeti, pridobiti si trajno zasluženje za razvoj znanosti; priznati komu zasluženje za kaj
  2. 2. s čimer kdo pripomore, prispeva h kakemu pomembnemu, vrednemu dejanju: biti brez zasluženja pri kakem prizadevanju / nagraditi koga po njegovem zasluženju
    ●     star. po njegovem zasluženju so zadnja leta preživeli v miru po njegovi zaslugi
    ♦     rel. moralno dobro svobodno dejanje, ki po božji odločitvi daje pravico do nadnaravnega plačila; kar si kdo pridobi pred Bogom z moralno dobrimi, svobodnimi dejanji
SNB
zasolírati -am dov. (ȋ)
1. zapeti, zaigrati sam, ne hkrati z drugimi ali tako, da so drugi le spremljava: Legendarni so trenutki, ko znani kitarist zgrabi za svojo kitaro in zasolira kot na velekoncertu pred petdesettisočglavo množico
2. začeti delovati sam brez pomoči, upoštevanja drugih: S promoviranjem svoje ideje se je oddaljil od izhodiščnega projekta in zasoliral po svoje E ↑solírati
SSKJ
zastónj prisl. (ọ́) 
  1. 1. brez plačila, brezplačno: dati, dobiti kaj zastonj; rad je prišel, ker je zastonj jedel in pil; ekspr. prodati kaj napol, skoraj zastonj / ekspr. pazi na kozarce, saj niso zastonj
  2. 2. pog. izraža neuspešnost dejanja glede na dosego cilja; zaman: zastonj jim je dokazoval, da se nimajo česa bati; zadovoljen je bil, da se ni trudil zastonj; hotel je v miru premisliti. Vse zastonj / v povedni rabi ne jokajte, tu je vse zastonj
    ●     pog. nismo se zastonj bali brez vzroka; pog. zastonj se še pes ne obesi vsaka stvar ima svoj vzrok
SSKJ
zastópnost -i ž (ọ́) 
  1. 1. star. razumnost, razum: on je brez vsake zastopnosti / v šoli je dobil nekaj zastopnosti
  2. 2. zastar. razumevanje: zahvaliti se komu za zastopnost / živeti s kom v lepi zastopnosti slogi
SSKJ
zasúmiti -im dov. (ū ȗ) brez (potrjenega) dokaza pomisliti, da je kdo ali kaj lahko v zvezi s čim slabim, nedovoljenim: lahko se zgodi, da zasumijo; zasumil je, da ga morda goljufajo / zasumili so, da je izvedel slabe novice / star. zasumila sta ga, da je ubijalec osumila
SSKJ
zašépati -am dov. (ẹ̄) 
  1. 1. nenormalno stopiti zaradi krajše ali bolne noge: ob vsakem koraku zašepa / zašepati po sobi / zašepati na obe nogi
  2. 2. ekspr. prenehati potekati gladko, brez zastojev, težav: preskrba včasih zašepa / govorniku je beseda zašepala / njegov idealizem je zašepal
SSKJ
zaškrípati tudi zaškripáti -ljem in -am, in zaškrípati -ljem in -am dov. (í á í; í) 
  1. 1. zaradi trenja, drgnjenja dati kratke, visoke glasove: kljuka, stopnica zaškriplje; kolesa težkega voza so zaškripala; vrata so zaškripala v tečajih; zavore zaškripljejo / pesek, sneg zaškriplje pod nogami / zobje so mu zaškripali od jeze; brezoseb. v kosteh mu je zaškripalo
    // s trenjem, drgnjenjem povzročiti kratke, visoke glasove: jezno je zaškripal z zobmi
  2. 2. ekspr. škripajoč se premakniti: po ulici je zaškripal tramvaj
  3. 3. slabš. zaigrati, zlasti na violino: zaškripati znano melodijo / zaškripati na violino
  4. 4. ekspr. priti v stanje, ko kaj ne poteka več gladko, brez zastojev, težav: organizacija tekmovanja je zaškripala; brezoseb. ukrepali so, preden je zaškripalo
    ●     ekspr. počakaj, je zaškripal jezno rekel
SSKJ
zatávati -am dov. (ā) 
  1. 1. počasi, z negotovimi koraki iti, stopiti: zatavati do okna; zatavati proti vratom; zatavati čez ulico / zatavati nekaj korakov naprej
  2. 2. brez cilja, brez orientacije iti: zatavala sta po mestu / ekspr. pogled mu je zataval čez mestne strehe
    // ekspr. tako hodeč zaiti: včasih zatava in ne najde poti domov
SSKJ
zatíčen -čna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na zatič: zatični spoj
♦ teh. zatični vijak vijak brez glave, z navojem po celi dolžini
SSKJ
zatíkanje -a s (ȋ) glagolnik od zatikati: zatikanje vej v okna / zatikanje žage v deblu / vse je teklo brez zatikanja zapletov, ovir
SSKJ
zatikljáj -a m (ȃ) premor, prekinitev pri govorjenju: po zatikljaju je spoznal, da je hotela reči nekaj drugega
● knjiž. vse je teklo brez zatikljajev zapletov, ovir
SSKJ
zatléti -ím dov., zatlì (ẹ́ í) 
  1. 1. zagoreti počasi in brez plamena: žerjavica zatli
  2. 2. ekspr. začeti obstajati v majhni meri, navadno prikrito, skrito; vztleti: ljubezen spet zatli / zatlela je iskrica upanja
    // pokazati se v majhni meri: v očeh mu zatli porednost
SSKJ
zavédeti se -vém se dov. (ẹ́) 
  1. 1. zbuditi se iz stanja brez zavesti, zavedanja: poškodovanec je omedlel in se ni več zavedel; dolgo se ni mogel zavedeti / zjutraj je dolgo trajalo, preden se je zavedela popolnoma zbudila
  2. 2. preh. vključiti, sprejeti v zavest vedenje o obstajanju koga ali česa: zavedeti se okolja, sebe
    // na osnovi kritične presoje vključiti, sprejeti v zavest vedenje o čem: zavedeti se nevarnosti, resnice; zavedeli so se pomembnosti dogodka; zavedel se je, kakšno napako je storil / zavedeti se svojega izvora; narodnostno se zavedeti
    ●     star. zavedel se je iz prve začudenosti prebudil, predramil; ekspr. nisem se še dobro zavedel, že smo bili doma kmalu, hitro
SSKJ
zavédnost -i ž (ẹ́) 
  1. 1. lastnost zavednega človeka: izražati, utrjevati svojo zavednost; narodna, politična, stanovska zavednost / priti na sestanek iz zavednosti
  2. 2. redko zavestnost: zavednost doživljanja / zavednost dejanja
  3. 3. star. prisebnost: osupnil je, vendar ni izgubil zavednosti / ohraniti zavednost duha
  4. 4. star. zavest: bolnik je izgubil zavednost; že dva dni je brez zavednosti
    ●     zastar. reči kaj v zavednosti svoje prednosti zavesti
SSKJ
zavést -i ž (ẹ̑) 
  1. 1. sposobnost koga, da se zaveda svojega obstajanja in svojih duševnih stanj: bolniku se je po polurni nezavesti zavest vrnila; izgubiti zavest; biti brez zavesti / spravljati koga k zavesti; trenutki jasne zavesti med vročičnimi blodnjami; umreti pri polni zavesti
  2. 2. celota duševnih stanj in procesov, ki se jih kdo zaveda: po uživanju mamil se mu je zavest spremenila; dno, obrobje zavesti; motnje v zavesti; zavest in podzavest / vtisniti si kaj v zavest / individualna zavest
  3. 3. navadno s prilastkom celota idej, spoznanj o čem, kot jo ima kak osebek sploh: družbena, kolektivna zavest; vpliv antike na evropsko zavest; zavest dobe, družbe / ekološka, politična zavest
  4. 4. s prilastkom kar je rezultat ravnanja česa: zavest krivde, odgovornosti je rastla v njem; odhajati z zavestjo zmage; naša zavest o resnosti položaja je oslabela / imam prijetno zavest, da sem izpolnil svojo dolžnost
    // zavedanje, da je kaj treba upoštevati pri svojem mišljenju, ravnanju: oblikovati otrokovo delovno zavest; privzgajati zavest tovarištva
    // zavedanje o svoji pripadnosti čemu: imeti delavsko, razredno, stanovsko zavest; buditi domovinsko, narodno zavest
    ●     resnica mu je prišla do zavesti zavedel se je resnice; ekspr. priklicati komu v zavest neljubi dogodek opozoriti, spomniti ga nanj; to imam vseskozi v zavesti tega se vseskozi zavedam
    ♦     filoz. zavest kar je in se zaveda sebe in sveta; družbena zavest v marksistični filozofiji celota idej, teorij družbe o umetnosti, znanosti, religiji, ki odraža stanje materialnega življenja; refleksivna zavest usmerjena na samo sebe; intencionalnost zavesti; razvoj zavesti po Heglu spreminjanje zavesti k popolnejšemu védenju; lit. tok zavesti pripovedna tehnika, ki podaja navidezno neurejeno sledenje misli, čustev, asociacij literarne osebe; psih. stanje zavesti oblika zavestnega doživljanja v budnosti, sanjah, ekstazi, meditaciji, po uživanju drog
SSKJ
zavíhek -hka m (ȋ) sprednji, zavihani del ovratnika pri plašču, suknjiču: poravnati zavihke; koničasti, ozki zavihki; gumbnica v zavihku plašča; suknjič brez zavihkov
// zavihani, navadno robni del česa sploh: hlačni, rokavni zavihki; krzneni zavihek kape; zavihki na rokavih / zavihki pri škornjih / zavihek papirja, pločevine
SSKJ
zavlačevánje -a s (ȃ) glagolnik od zavlačevati: zavlačevanje pogajanj / zavlačevanje odhoda / razliko v ceni bodo plačali brez zavlačevanja hitro, takoj
SSKJ
zavléči -vléčem dov., zavléci zavlécite in zavlecíte; zavlékel zavlékla (ẹ́) 
  1. 1. z vlečenjem spraviti kaj kam: zavleči deblo do ceste, na tovornjak; zavleči truplo v goščavo / ekspr.: fantje so ga zavlekli v gozd in pretepli; zavleči ujetega v zapor
  2. 2. ekspr., s prislovnim določilom spraviti koga kam, navadno brez njegove privolitve: zavleči prijatelja na koncert / zavleči koga v pogubo, prevaro / zavleči deželo v vojni spopad
  3. 3. narediti, povzročiti, da traja kaj dalj časa, kot se predvideva, pričakuje: zavleči pogovor, spanje / nepredvidene težave so zavlekle dograditev šole; zavleči študij za eno leto
    // narediti, povzročiti, da se kaj začne, uresniči pozneje, kot se predvideva, pričakuje: njegovo izvolitev so zavlekli; zavleči odhod, z odhodom; obisk, plačilo so zavlekli do jeseni / zima je dela na polju zavlekla
  4. 4. pri izgovarjanju glasov, izvajanju tonov narediti, da traja izgovor, izvajanje dalj, kot je normalno: zavleči glas e; violinist je zven preveč zavlekel
    // ekspr. reči, povedati kaj tako, da traja izgovor določenih glasov dalj, kot je normalno: ne vem, kaj hočeš, je brez zanimanja zavlekel / zavleči po dolenjsko
  5. 5. nar. zabranati: zavleči seme; posejal je in zavlekel / zavleči z brano
  6. 6. etn. povleči, vstaviti domači živali skozi kožo kako zelišče za zdravilo: zavleči bolni svinji teloh / zavleči žival s telohom
    ●     zavleči črto povleči jo bolj daleč, kot se predvideva, pričakuje; pog. luknjo na komolcu je kar zavlekla zašila tako, da ni nadomestila raztrganega dela pletenine, tkanine; ekspr. zavleči ustnice v nasmeh s potegnitvijo robov počasi raztegniti; ekspr. vse, kar dobi, zavleče k njim odnese, znosi
    zavléči se 
    1. 1. ekspr., s prislovnim določilom s težavo priti, navadno na miren, varen kraj: alpinist se je zavlekel pod previs; ranjenec se je zavlekel med skale
      // iti, namestiti se kam in tam dalj časa vztrajati: zavlekel se je v kot in molčal; nihče ne ve, kam se je zavlekel / medved se čez zimo zavleče v brlog / gost mrak se je zavlekel med hiše; pren. nemir se mu zavleče v dušo
    2. 2. trajati dalj časa, kot se predvideva, pričakuje: sestanek se je zavlekel / dela so se zavlekla v pomlad
      // začeti se, uresničiti se pozneje, kot se predvideva, pričakuje: objava razpisa delovnega mesta se je iz objektivnih razlogov zavlekla; začetek predavanj se je nekoliko zavlekel
      ●       ekspr. nebo se je zavleklo z oblaki se je počasi zakrilo
    zavléčen -a -o: zavlečen pisk vlaka; njiva je bila posejana in zavlečena; ozirati se v zavlečeno nebo; prisl.: govoril je počasi in zavlečeno
SSKJ
zavóra -e ž (ọ̑) 
  1. 1. priprava, mehanizem za zaviranje česa, zlasti vozila: zavore delujejo, žarg. primejo; ekspr. zavore so zacvilile; preizkusiti zavoro; zavreti z zavoro; zavore kolesa; zavore pri avtomobilu; pedal, ročica zavore / potegniti zavoro ročico zavore; pritisniti na zavoro na pedal zavore
    // nožna, ročna zavora; sprednje, zadnje zavore
  2. 2. nav. ekspr., navadno s prilastkom kar kak pojav, dogajanje zavira, omejuje: pri odločanju o izvozu deluje več zavor; zavore kulturnega življenja / košarkar je sčasoma postal zavora soigralcem
  3. 3. nav. mn. kar preprečuje, da kdo dela, se ravna po trenutnih vzgibih, željah: pod vplivom alkohola so zavore v njem popustile; osvoboditi se zavor in razdvojenosti / čustvene, duševne zavore; estetske, socialne zavore / o svojem razmerju z njim je pripovedovala brez zavor
    ●     star. odvaliti zavoro s ceste oviro
    ♦     avt. bobnasta, čeljustna, kolutna zavora; tračna zavora ki jo sestavljata zavorni boben ali zavorni kolut in zavorni trak; rib. zavora ribiškega kolesca naprava za zaviranje, uravnavanje odvijanja ribiške vrvice pri utrujanju ribe; strojn. hidravlična zavora; teh. elektromagnetna, mehanična, zračna zavora; žel. avtomatska zračna zavora ki deluje avtomatsko, če pride do pretrga zračnega voda; zasilna zavora avtomatska zračna zavora, ki jo v sili, nevarnosti sproži potnik, železniški delavec s potegom ročice
SSKJ
zavozljáj -a m (ȃ) knjiž., ekspr. zaplet, zapletljaj: njeno življenje poteka brez zavozljajev / zavozljaji v drami
Število zadetkov: 2561