Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ

Zadetki iskanja

SSKJ
zaúpati -am nedov. in dov. (ȗ) 
  1. 1. biti prepričan o sposobnosti, voljnosti koga narediti, kar se pričakuje: šofer je izkušen, lahko mu zaupamo; zaupam vam, da boste stvar uredili / ekspr. zaupati rokam kirurga / zaupati v brata
    // biti prepričan o poštenosti, iskrenosti koga: zaupam mu, da govori resnico; premalo si zaupamo; ekspr. slepo ji je zaupal, ona pa ga je prevarala / zaupati besedam koga
  2. 2. biti prepričan, da je kaj dobro in da bo dobro vplivalo na uresničitev določenih pričakovanj: zaupati kakovosti izdelkov / zaupati svoji moči, spretnosti / zaupati svojim nogam / zaupati v razum, usodo
  3. 3. dov. povedati, sporočiti komu kaj, za kar se ne želi, da bi vedeli tudi drugi: zaupati komu resnico, skrivnost; zaupati komu kaj po telefonu, v pismu; zaupala se ji je, da je noseča
    ●     ekspr. zaupati papirju svoje misli zapisati jih (na papir)
  4. 4. dov., ekspr., z dajalnikom dati komu kaj v upanju, da bo stvar dobro opravljena: zaupati komu odgovorno funkcijo, nalogo; zaupati glavno vlogo znanemu igralcu / zaupati komu zastopstvo / zaupati komu ključe; zaupati komu tovor / zaupati komu kaj v hrambo, varstvo
    // narediti, da postane kaj predmet kake dejavnosti, v upanju, da bo izid dober, ugoden: zaupati avtomobil, tovor železnici / zaupati se gorskemu vodniku
    zaupajóč -a -e: zaupajoč drug drugemu, sta sodelovala; vase zaupajoč športnik
    zaúpan -a -o: zaupane skrivnosti
SSKJ
zaúpnica -e ž (ȗ) 
  1. 1. ženska oblika od zaupnik: sestra je moja edina zaupnica / policijska zaupnica / delavska zaupnica
  2. 2. izjava, da člani kake skupnosti soglašajo z delom vodstva, funkcionarjev: dati, izglasovati, izreči komu zaupnico; vlada je dobila zaupnico; glasovati o zaupnici; zaupnica odboru, predsedniku
SSKJ
zaúšnica -e ž (ȗ) udarec, navadno s plosko roko po licu: zaušnica ga je zabolela; dobiti zaušnico; krepka zaušnica / dati, pog. primazati, pripeljati, prisoliti, pritisniti komu zaušnico
// ekspr. kar povzroči komu razočaranje, neprijetnosti, navadno po krivici: dobiti moralno zaušnico / to je zaušnica njegovemu delu
SSKJ
zavétje -a s (ẹ̑) 
  1. 1. kraj, prostor, zavarovan pred vetrom: trta v zavetju dobro uspeva; zavetje ob zidu / hiša daje marelici zavetje
  2. 2. kraj, prostor, kjer je kdo zavarovan, zaščiten pred čim: iskati zavetje pred dežjem; iz zavetja gledati šviganje bliskov / ekspr. v sobi je našla zavetje njegova obsežna knjižnica / ekspr., z oslabljenim pomenom: hiteti v zavetje gora; biti varen v zavetju noči
  3. 3. kraj, prostor, kjer lahko kdo varno prebiva: prositi za zavetje; dati komu zavetje za nekaj dni; iz domačega zavetja oditi v mesto v šolo / koča je bila priljubljeno zavetje planincev / prositi za zavetje v tuji državi azil; pren. skriti se v zavetje ideologije
SSKJ
zavíh -a m (ȋ) sprednji, zavihani del ovratnika pri plašču, suknjiču: poravnati, skrtačiti zavihe; na zavihu ima pripeto značko; ozki, široki zavihi
// zavihani, navadno robni del česa sploh: hlačni, rokavni zavih; odvihati zavihe na rokavih / škornji na zavih / zavih na papirju
♦ zal. notranji, ob obeh robovih navznoter zavihan, upognjen del ovitka, navadno z besedilom o avtorju, delu
// prostor med zavihanim delom in osnovo: dati listek v zavih na rokavu
SSKJ
zavíhati -am dov. (í) narediti, da se del ob robu, koncu lokasto ali pod kotom usmeri iz prvotnega položaja navzgor, navzdol: zavihati papir; zavihati si brke / prezirljivo zavihati ustnice / zaradi mraza si zavihati ovratnik suknjiča usmeriti, obrniti ga navzgor
// dati, položiti del ob robu na del pred njim: zavihati rjuho široko čez odejo; zavihati rokave do komolcev / zavihati (si) hlače
    zavíhati se dobiti del ob robu, koncu lokasto ali pod kotom usmerjen iz prvotnega položaja nazaj: krilo se ji je zavihalo; listi zvezka so se zavihali navznoter; vogal preproge se je zavihal / psu se je rep zavihal navzgor; ustnice so se ji porogljivo zavihale
    ●     ekspr. nos (se mu) je zavihal z izrazom je pokazal, da je užaljen, prizadet; ekspr. zavihati si rokave z vnemo, prizadevnostjo (začeti) delati
    zavíhan -a -o: zavihani brki; zavihani rokavi
SSKJ
zavítek -tka m (ȋ) 
  1. 1. določena večja količina navadno istovrstnih predmetov v ovoju, škatli: kupiti zavitek cigaret, prepečenca; kilogramski zavitek / pojesti pol zavitka piškotov / pošiljati zavitke po pošti pakete, zavoje
  2. 2. knjiž. ovoj, ovitek: zavitek se je raztrgal; sneti zavitek; dati knjigo v zavitek / pisemski zavitek kuverta, ovojnica
  3. 3. pecivo iz vlečenega testa z različnimi nadevi: jesti, speči zavitek; testo za zavitek / jabolčni, sirov zavitek / mesni zavitek mesni zvitek
  4. 4. redko kar je zavito: zavitek črnih las / črke krasijo vijuge in zavitki / zviti plakat v zavitek zvitek
SSKJ
zavíti -víjem dov. (í) 
  1. 1. spremeniti smer svojega
    1. a) gibanja: avtomobil, letalo, pešec nenadoma zavije; zaviti na križišču / zaviti okrog vogala
    2. b) poteka: cesta, reka večkrat zavije
      // s prislovnim določilom s spremembo svojega gibanja iti, se premakniti kam: avtobus zavije proti mestu; zaviti na kolovoz, v pristanišče; zaviti na levo, v levo / zaviti vstran; pren., ekspr. zaviti na kriva pota
      // s prislovnim določilom s spremembo svojega poteka iti, se usmeriti kam: hodnik zavije na levo; železnica zavije v predor
  2. 2. ekspr., s prislovnim določilom spremeniti smer svojega gibanja z namenom priti vmes kam drugam: namesto da bi šel domov, je zavil k prijateljici, v gostilno / zaviti na klepet
  3. 3. narediti, povzročiti, da kaj v loku, krogu spremeni smer poteka: nekoliko zaviti cev; pes zavije rep / porogljivo zaviti usta / zaviti vrv okrog stebra / zaviti komu roko na enem koncu mu jo premakniti okrog vzdolžne osi
  4. 4. zaradi zaščite, zakritja dati kaj v kaj ploščatega, upogljivega tako, da je s tem obdano: zaviti blago, prašek; zaviti v celofan, papir / preden je začel brati, je knjigo zavil / zaviti otroka v odejo; zaviti se v rjuho / ekspr. zaviti se v plašč
    // zaradi zaščite, zakritja tesno kaj obdati s čim ploščatim, upogljivim: zaviti rano s povojem; zaviti si glavo s šalom
  5. 5. ekspr., v zvezi z v povzročiti, da pride kaj v stanje, ki zmanjšuje, preprečuje vidljivost: nevihta je zavila mesto v temo; kolona se je zavila v oblak prahu
  6. 6. oglasiti se z močnim, zateglim, neenakomerno visokim glasom: pes je zavil, ko je zaslišal korake
    // ekspr. dati zavijanju podobne glasove: sirene so predirljivo zavile / preh. sirena zavije alarmni znak
  7. 7. ekspr. povedati, izgovoriti besede, stavke z zateglimi, navadno narečnimi glasovnimi posebnostmi, značilnostmi: poskusil je zaviti po bohinjsko, štajersko / preh. izgovoril je besedo tako, kot jo zavijejo na Krasu
  8. 8. brezoseb. dobiti sunkovite bolečine, navadno v trebuhu: nenadoma ga je zavilo po trebuhu, v trebuhu
    ●     ekspr. avtor je v članku svojo misel tako zavil, da je ni bilo mogoče razumeti prikrito, nepregledno izrazil; ekspr. zaviti kokoši vrat zadušiti, ubiti, zaklati jo; ekspr. zaviti nasprotniku vrat ubiti, uničiti, premagati ga; ekspr. če prideš prepozno, ti zavijem vrat izraža grožnjo; ekspr. zaviti nevesto v svilo obleči jo v svilena oblačila
    zavíti se ekspr., z oslabljenim pomenom  izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: vas se je zavila v mir / sedel je v kot in se zavil v molk; zavila se je v globoko žalost
    zavít -a -o: kozel z zavitimi rogovi; polžasto, svedrasto zavit; zavit v desno; stopati po zavitih stopnicah; zavito izražanje, vprašanje; v povoščen papir zavito pecivo
    ●     zaviti oklepaj oklepaj iz dveh na sredi koničasto navzven izbočenih ter spodaj in zgoraj navznoter ukrivljenih črtic; ekspr. ime darovalca je ostalo zavito v skrivnost, temo je ostalo skrito, neznano; ekspr. zavita pota življenja neravna, zapletena
    ♦     gozd. zavita rast debla pojav, da lesna vlakna ne potekajo vzporedno z daljšo osjo debla; prisl.: zavito odgovarjati
SSKJ
zavòj -ôja m (ȍ ó) 
  1. 1. glagolnik od zaviti: narediti zavoj; zavoj v desno, levo / hitri zavoji smučarjev
  2. 2. mesto, kjer kaj spreminja smer: avtomobil je pripeljal iz zavoja; pog. avtomobilist, kolesar reže zavoj; blag, oster zavoj; cestni zavoji; zavoj reke / zavoj stopnišča / cesta se v zavojih dviga čez prelaz
  3. 3. predmet, predmeti z ovojem zaradi prenosa, prevoza: nesti, odviti zavoj; lahek, velik zavoj; teža zavoja / sprejeti zavoj paket
  4. 4. kar se daje okrog česa, navadno da varuje, ščiti: sneti zavoj; papirnat zavoj / dati pismo v zavoj kuverto, ovitek
  5. 5. določena večja količina navadno istovrstnih predmetov v ovoju, škatli: zavoj kave, prepečenca; zavoji po dva kilograma / zavoj dokumentov
  6. 6. kar je zavito: zavoj las / zavoj filma svitek
    // zavoji polžje hišice / pisava z izrazitimi vijugami in zavoji / roko je imel povito z zavojem s povojem
    ♦     anat. možganski zavoj guba možganovine med dvema brazdama; možganska vijuga; med. krožni zavoj enkratna obkrožitev poškodovanega uda, dela telesa s povojem; zavoj za prvo pomoč z najnujnejšimi pripomočki za dajanje prve pomoči; šport. plužni zavoj pri katerem imajo smuči obliko pluga; smrtni zavoj lik umetnostnega drsanja v parih, pri katerem drsalka, zelo nagnjena nazaj, drsa v velikem loku na eni nogi okoli drsalca, ki jo drži za roko
SSKJ
zavpíti -vpíjem dov., zavpìl (í ȋ) 
  1. 1. spregovoriti z močnim glasom: ali greste tudi vi, je zavpil; lažeš, je jezno zavpil / zavpiti na ves glas, ekspr. na vso moč zelo
    // zavpiti na pomoč
    // izraziti jezo, nejevoljo z zelo glasnim govorjenjem: zavpiti na koga, nad kom; jezno, oblastno zavpiti
  2. 2. dati neartikuliran, močen glas: ob vsakem udarcu je zavpil; zavpiti od bolečine, strahu
SSKJ
završáti -ím dov. (á í) 
  1. 1. dati močne, nezveneče, med seboj pomešane glasove: smreke završijo v vetru; brezoseb. v oblakih je nenadoma završalo / zunaj je završal vihar
    // s prislovnim določilom vršeč se premakniti, iti: završala je skozi sobo / pod nebo so završale rakete; po zraku je završalo kamenje
  2. 2. ekspr. nastopiti, pojaviti se z veliko intenzivnostjo: umaknite se, preden završi nevihta / okrog njih je završala bitka; po dvorani je završalo ploskanje / po mestu je završala negotovost
  3. 3. z razburjenim govorjenjem, premikanjem, navadno več osebkov, povzročiti vršanju podobne glasove: gledalci so završali od razburjenja; množica je završala; brezoseb.: med ljudmi je završalo; po razredu je završalo kot v panju
    ●     ekspr. po mestu je završalo, da se bliža potres se je začelo vznemirjeno govoriti
SSKJ
završéti -ím dov. (ẹ́ í) 
  1. 1. dati močne, nezveneče, med seboj pomešane glasove: drevesa so završela; brezoseb. zapihalo je in završelo
    // s prislovnim določilom vršeč se premakniti, iti: v nebo so završele iskre
  2. 2. ekspr. nastopiti, pojaviti se z veliko intenzivnostjo: nad dolino je završel vihar / s hribov je završel mrzel veter
  3. 3. z razburjenim govorjenjem, premikanjem, navadno več osebkov, povzročiti vršenju podobne glasove: množica je završela; brezoseb. med poslušalci je završelo
SSKJ
zavrvráti -ám dov. (á ȃ) knjiž. dati glasove kot voda pri vretju: morje je zakipelo in zavrvralo
SSKJ
zavzdíhniti -em dov. (í ȋ) 
  1. 1. s slišnim globokim vdihom in izdihom izraziti žalost, hrepenenje, olajšanje: zavzdihnil je, rekel pa ni nič; z olajšanjem je zavzdihnila; glasno, žalostno zavzdihniti / ekspr. zavzdihnil je nad svojo usodo / grozno, je zavzdihnila; pren., ekspr. njegovo srce je tiho zavzdihnilo
  2. 2. ekspr. dati vzdihu podoben glas: motor je zavzdihnil in prenehal delovati; brezoseb. zunaj je žalostno zavzdihnilo
SSKJ
zazvenčáti -ím dov., zazvénči in zazvênči; zazvénčal in zazvênčal (á í) dati ostre, višje, tresoče se glasove zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: kozarci zazvenčijo; veriga zazvenči; ob vsakem koraku so ostroge zazvenčale
SSKJ
zazvenéti -ím dov. (ẹ́ í) 
  1. 1. dati višji glas, glasove pri udarcu po čem, zlasti kovinskem, ali trku ob kaj trdega: jeklo, kovina zazveni / kraguljčki, strune zazvenijo; kosa zazveni / ekspr.: gong zazveni; zvonec zazveni zazvoni
    // ekspr. tišina zazveni
  2. 2. navadno s prislovnim določilom postati jasno slišen: njegove besede so zazvenele po hiši; koraki so zazveneli na ulici; glasen smeh je zazvenel po prostoru
  3. 3. postati zvočno bogat, ubran: toliko časa je popravljal radio, da je njegov glas zazvenel / že kar dobro igra, vendar mu glasbilo še ne zazveni ne da polnega, lepega zvoka
    // s prislovnim določilom dobiti tako zvočno barvo, podobo, kot izraža določilo: glas mu je zazvenel globoko, ubrano, zamolklo
    // ekspr., s prislovnim določilom pokazati se, zazdeti se tak, kot izraža določilo: njegove besede so zazvenele očitajoče, porogljivo; odgovor je zazvenel prepričljivo
  4. 4. ekspr. postati zaznaven, opazen: v njegovem glasu je zazvenel posmeh; iz njegovih besed je zazvenela žalost
  5. 5. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku dobiti občutek kot pri zvočni zaznavi: znan glas mu zazveni v uho / od udarca mu je zazvenelo v glavi / tišina mu zazveni v ušesih
SSKJ
zazvenketáti -ám tudi -éčem dov. (á ȃ, ẹ́) dati ostre, višje glasove zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: zaloputnil je z vrati, da so šipe zazvenketale
SSKJ
zazvénkniti -em tudi zazvênkniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑; é ȇ) dati oster, višji glas zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: zaloputnil je z vrati, da je posoda na polici zazvenknila
SSKJ
zazvončkljáti -ám dov. (á ȃ) 
  1. 1. dati kratke, visoke, zveneče glasove: zvonček zazvončklja
    // povzročiti kratke, visoke, zveneče glasove: zazvončkljati z žlicami
  2. 2. ekspr. narahlo zazvoniti: zvonovi so zazvončkljali
SSKJ
zazvoníti -ím dov., zazvónil (ī í) 
  1. 1. dati močne, zveneče glasove pri udarjanju kemblja ob rob zvona: zvonovi so glasno zazvonili; brezoseb. v zvoniku je zazvonilo / zamolklo zazvoniti
    // povzročiti močne, zveneče glasove pri udarjanju kemblja ob rob zvona: zazvoniti na veliki zvon
  2. 2. dati zveneče, brneče glasove kot signal: zvonec nad vrati je zazvonil; brezoseb. zazvonilo je, pojdite v razred / budilka je zazvonila ob sedmih; v pisarni zazvoni telefon
  3. 3. z zvonjenjem naznaniti: zazvoniti konec pouka; brezoseb. zazvonilo je poldne / v krščanskem okolju: zazvoniti mrliču z zvonjenjem naznaniti, da je kdo umrl; zazvoniti k maši z zvonjenjem naznaniti, da se bo kmalu začela
  4. 4. ekspr. dati zvonjenju podoben glas: kozarci so zazvonili; veriga zazvoni
    // povzročiti zvonjenju podoben glas: zazvoniti s ključi
    ●     star. jeseni mu je zazvonilo je umrl; ekspr. zazvonilo mu je v glavi, ušesih dobil je občutek zvenenja nepretrganega visokega tona; ekspr. usedel se je na klop in zazvonil z nogami zabingljal; star. v cerkvi je zazvonilo skupaj zazvonilo zadnjič pred začetkom maše
    ♦     lov. pes zazvoni se pri zasledovanju divjadi oglasi z donečimi, zvenečimi glasovi; rel. zazvoniti avemarijo zazvoniti zvečer v čast Mariji; zazvoniti jutranjico, jutro zazvoniti zgodaj zjutraj, zlasti ob nedeljah in praznikih
Število zadetkov: 1417