Fran > SSKJ

1. 1. dati ali dobiti za bankovec, kovanec enakovredno vsoto bankovcev, kovancev manjše vrednosti: zmenjati komu tisoč dinarjev; nimam drobiža, moram zmenjati
2. 2. redko menjati, zamenjati: zmenjati lire za dinarje / zmenjati gramofonsko ploščo / gostje se vsak teden zmenjajo; prim. izmenjati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

zméšen tudi zmésen -a -o: slabo zmešeno testo

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

1. 1. s premikanjem delcev kake snovi narediti, da se ta združi, enakomerno porazdeli: zmešati cement, pesek in vodo; sestavine dobro zmešamo; zmešati v mešalniku; zmešati z žlico; strojno zmešati / zmešati v kašo
2. 2. dati skupaj različne snovi, da se združijo v enotno (novo) snov: zmešati barve; pijače zna dobro zmešati / zmešati vino z vodo / zmešati več vrst žita / zmešati malto
   // dati, postaviti skupaj stvari, ki po lastnostih, značilnostih ne spadajo skupaj: čisto perilo je zmešal z umazanim / zmešati karte narediti, povzročiti, da so v kupu skupaj karte različne vrednosti, barve
   // zmešati telefonske linije; strani so se zmešale
3. 3. miselno združiti, povezati znake, pojme za kaj z napačnim pomenom, predstavo: zmešati formule, podatke; pojmi so se mu zmešali / sanje se zmešajo z resničnostjo
   // uporabiti v kakem jezikovnem sistemu jezikovne elemente drugega, tujega jezika: zmešal je ruske in poljske besede
4. 4. ekspr. povzročiti, da kdo nima urejenih, pravilnih misli, predstav: s svojimi nazori ga je samo zmešal; zmešati ljudstvo / knjige so mu zmešale glavo, pamet; pijača, vročina zmeša možgane / megla ga je tako zmešala, da se je obrnil v napačno smer; brezoseb. ko je prišla na križišče, jo je zmešalo, da ni vedela kam
   ● ekspr. to dekle mu je zmešalo pamet zaljubil se je vanjo; pog. računalnik mu je zmešal glavo, pamet povzročil, da je veliko premišljeval, govoril o njem; zmešati komu korak povzročiti, da mu postane neurejen, neusklajen; ekspr. zmešati komu niti, račune, pog. štrene preprečiti njegove načrte; zmešati komu sled povzročiti, da ne ve, ali je prava ali ne

zméšati se tudi zmešáti se 
1. 1. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku postati duševno bolan: zmešalo se mu je; od vsega hudega se ji je zmešalo
2. 2. knjiž. zmesti se: ko jo je zagledal, se je ves zmešal / govorica se mu je zmešala

zméšan -a -o 
1. 1. deležnik od zmešati: zmešan človek; imajo ga za zmešanega; zmešane barve; telefonske linije so zmešane; moka, zmešana s pecilnim praškom; poročilo je zmešano in nenatančno
2. 2. ekspr. ki po mnenju koga ne ravna preudarno, v skladu z določenimi pričakovanji, načeli: ta je pa res zmešan; ali je čisto zmešana, da to pripoveduje
   // ki je po mnenju koga brez vrednosti, cene: nehaj brati te zmešane romane
   ● ekspr. od vročine so bili vsi zmešani niso mogli normalno misliti, odgovarjati; ekspr. plete kot zmešana zelo veliko, hitro; prisl.: zmešano govoriti; gleda čisto zmešano

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

1. 1. narediti kaj iz gnetljive snovi, izoblikovati: zmodelirati figurice; zmodelirati iz gline, plastelina
   // izoblikovati po modelu: zmodelirati opeko / ekspr. pisatelj je zmodeliral osebe po kalupu
2. 2. um. dati kiparskemu gradivu zaželeno umetniško obliko, zlasti končno: zmodelirati kip, spomenik; kipar je obraz dobro, natančno zmodeliral

zmodelíran tudi izmodelíran -a -o: po kalupu zmodelirani predmeti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

1. 1. pritrditi, dati stroj, sestavni del dokončno na določeno mesto; namestiti, postaviti: zmontirati luč na strop
2. 2. narediti napravo iz prej pripravljenih delov, sestaviti: zmontirati motorno kolo / zmontirati hišo; pren. zmontirati radijsko oddajo
3. 3. film. načrtno povezati, urediti posnetke v film: zmontirati prizore v celoto / zmontirati film

zmontíran -a -o: zmontirani posnetki; film je zmontiran

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

1. 1. dogovorjen lik, ki ima določen pomen: ta znak pomeni bolnišnico, letališče; napisati, narisati znak; razpoznavati, uporabljati znake; dogovorjeni, ustaljeni znaki; grafični, pisni znaki; znak iz več črk in številk; znak za deljenje; znaki na načrtu, zemljevidu; oblika, pomen znaka; črke, simboli in drugi znaki / jezikovni, korekturni, prometni znaki; znaki na igralnih kartah
   // lik, ki označuje, pomeni določeno osebo, organizacijo: izdelovalec je na zadnji strani kipa vklesal svoj znak; klubski znaki na oblačilih športnikov; znak društva, organizacije
   // predmet z dogovorjeno obliko, lastnostjo, ki ima določen pomen: znaki oficirskega čina / krona in drugi vladarski znaki / postaviti prometne znake
2. 2. gib, zvok, s katerim se
   1. a) kaj sporoča: sporazumevati se z znaki / dati komu znak z glavo, roko / žvižg je znak za napad, odhod
   2. b) na kaj opozarja: svetlobni, zvočni znaki / opozorilni, signalni znak; znak za nevarnost
3. 3. kar omogoča sklepanje na
   1. a) nastop, pojavitev česa v (bližnji) prihodnosti: nekateri znaki kažejo, da se bo kmalu vrnil; dobri, slabi znaki / to je gotovo znak nesreče znamenje
   2. b) obstoj česa: soditi po vidnih, zunanjih znakih; dihanje, prehranjevanje, rast in drugi življenjski znaki; umetniško delo kot znak umetnikove ustvarjalne moči
4. 4. navadno z rodilnikom kar kaže na obstoj tega, kar izraža samostalnik: kazati znake napetosti, živčnosti; opaziti znak olajšanja, zaskrbljenosti na obrazu; vidni znaki staranja, utrujenosti / bolezenski znak sprememba, ki kaže na določeno bolezen ali je značilna zanjo
   // nadaljevati stavko v znak nestrinjanja, protesta
5. 5. navadno s prilastkom lastnost, sestavina, ki označuje, določa kaj: ugotavljati skupne znake pri opazovanih pojavih / bistveni znaki kakega pojma
   ● knjiž. astrološki znaki zodiakalna znamenja; knjiž. biti rojen v znaku bika v znamenju bika
   ♦ adm. nemi znak stenografski znak, ki se ne izgovarja; avt. znak stop in stop znak v križišču, pred katerim mora voznik vozilo ustaviti; znak ustavi; znaki za obvestila za opozarjanje na bližino objektov, kjer so na razpolago določene storitve; biol. spolni znaki znaki, pojavi, po katerih se razlikujejo med seboj pripadniki iste vrste glede na spol; primarni spolni znaki spolni organi, spolne žleze; jur. blagovni znak zaščiten grafični, črkovni, številčni znak za razlikovanje istovrstnega blaga; storitveni znak zaščiten grafični, črkovni, številčni znak za razlikovanje istovrstnih storitev v gospodarskem prometu; znak kakovosti ki dokazuje, da kakovost blaga, izdelka ustreza določenim predpisanim zahtevam; lingv. diakritični znak ki pri črkah zaznamuje poseben izgovor; mehki znak trideseta črka ruske ali ustrezna črka nekaterih drugih azbuk; trdi znak osemindvajseta črka ruske ali ustrezna črka nekaterih drugih azbuk; lov. strelni znak značilni gib, reakcija zadete živali glede na mesto zadetka; mat. znak minus, plus; muz. prestavni znak za znižanje ali zvišanje tona za polton ali dva poltona ali za vračanje na prvotno višino; predznak; num. emisijski znak na kovancu ali bankovcu, značilen za določeno izdajo; papir. vodni znak v mokro papirno snov vtisnjen znak na bankovcu, pisalnem papirju, viden pri presvetlitvi; ptt klicni znak zvočni ali svetlobni znak, s katerim se kdo kliče k telefonskemu, telegrafskemu aparatu, napravi; tisk. tiskarski znaki za črke, ločila in druga znamenja; zal. bralni znak vložen znak za zaznamovanje strani; tiskovni znak črka, znak v rokopisu ali natisnjenem besedilu, po katerem se izračunavata obseg in plačilo izdaje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

1. 1. celota podatkov, ki si jih kdo vtisne v zavest z učenjem, študijem: izpopolniti, poglobiti, razširiti, utrditi znanje; uporabiti v šoli pridobljeno znanje v praksi; ima pomanjkljivo jezikovno znanje; sistematično, temeljito znanje; zahtevati več strokovnega, teoretičnega znanja; trajnost znanja; ekspr. vrzeli v znanju
   // celota znanih, ugotovljenih podatkov o stvarnosti: dobivati znanje iz knjig; posredovati komu znanje; enciklopedija zajema vse znanje svojega časa; novo odkritje je obogatilo znanje o morju / širiti meje znanja
2. 2. z učenjem pridobljeno tako poznavanje besedila, da se to lahko pove, navede: površno znanje pesmi, vloge; izkoristili so njegovo znanje pravljic / utrditi znanje abecede, poštevanke
   // seznanjenost z dejstvi, podatki s kakega strokovnega področja: zahtevati v računalništvu znanje matematike; znanje slovnice / znanje tujega jezika usposobljenost za sporazumevanje v njem
   // izurjenost, usposobljenost za kako dejavnost: iskati delavca z znanjem kmečkih del; predpisati za določeno delovno mesto znanje stenografije / znanje smučanja
3. 3. star. poznavanje: dobro znanje dežele; znanje človeške narave
4. 4. nav. mn., star. veščina, spretnost: obvlada temeljna znanja; telovadba, kolesarjenje in druga znanja
5. 5. star. poznanstvo: očitali so mu znanje s sumljivimi ljudmi; dolgotrajno znanje / v vsakem kraju ima kako znanje kakega znanca
   // ljubezensko razmerje: imeti, skrivati, začeti znanje s poročeno žensko / grešno, prepovedano znanje izvenzakonsko spolno razmerje
   ● dati na znanje sporočiti, pojasniti; ekspr. jemljem, sprejmem na znanje izraža informiranost o stvari, ki se obravnava; ekspr. to opozorilo je treba vzeti na znanje upoštevati; publ. odliv znanja v tujino odhod izobražencev, strokovnjakov; v znanju je moč znanje poveča učinkovitost, vplivnost človeka
   ♦ ped. formalistično znanje ki sestoji iz naučenih podatkov brez razumevanja vsebine; uporabno znanje ki omogoča reševanje novih nalog v novih okoliščinah; test znanja; šol. oceniti, preveriti znanje; znanje zadnje učne snovi

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

1. 1. precejšen: znaten del denarja; znatna količina opeke; znatno število ljudi / znatne padavine; znatne spremembe / ima znatno premoženje; dati znatna sredstva za razvoj / ekspr. za to mu je odštel znatno vsoto zelo veliko
2. 2. redko obilen, zajeten: plašč jo je delal znatnejšo, kot je bila v resnici
3. 3. zastar. pomemben, znamenit: pri njem so se srečavali vsi znatni ljudje

znátno prisl.  
1. 1. dosti, precej: počuti se znatno bolje; znatno dražji, krajši, toplejši / znatno se razlikujeta zelo; znatno se je spremenil
2. 2. zastar. zaznavno, opazno: komaj znatno je zmignil z rameni

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

1. 1. imeti to, kar se uči, študira, vtisnjeno v zavest, spomin in biti sposoben povedati, uporabiti: znati abecedo, poštevanko; pesem se je učil toliko časa, da jo je znal; igralci ne znajo vlog; znati besedilo na pamet, kot očenaš / zna nekaj francoskih besed; zna dosti pravljic
   // biti seznanjen z dejstvi, podatki s kakega strokovnega področja: znati matematiko; temeljito zna slovnico / nepreh. njegov učitelj dosti zna; premalo zna za srednjo šolo
2. 2. navadno z nedoločnikom biti glede na izurjenost, usposobljenost sposoben (uspešno) opravljati kako dejavnost: zna brati, kositi, kuhati; zna popravljati stroje; ne zna plavati; elipt.: zna vsa kmečka dela opravljati, delati; dobro zna svojo obrt; valčka ne zna plesati
   // biti sposoben narediti, delati kaj glede na svojo razvitost, znanje: otrok pri tej starosti že zna govoriti; ne zna napisati naloge; ni znal odgovoriti na vprašanje
   // biti zmožen česa, uspešen pri čem glede na svoje lastnosti, sposobnosti: zna se obvladati, potrpeti; znal jih je prepričati, da so šli; zna se uveljaviti; zna varčevati / ekspr.: zna lagati spretno laže; zna živeti uživa življenje
   // elipt., ekspr.: znati je treba, pa gre biti iznajdljiv, prebrisan; ljudje znajo, pa imajo / kot izraz priznanja: vse je potegnil za nos. Ta pa zna; pretihotapil je dosti blaga. Kdor zna, pa zna
3. 3. pog., z nedoločnikom utegniti, moči: tam bi znala biti zaseda; mrzla pijača bi vam znala škoditi; zunaj bi ga znal kdo videti; zna se zgoditi, da se bodo sporazumeli
   // izraža, da dejanje kljub zaželenosti razmeroma dolgo ne nastopi: kar klepeta in ne zna iti; elipt. ne zna domov iti
   // dež ne zna nehati; hladno vreme se ne zna posloviti dolgo traja
4. 4. star. vedeti: za njegov dolg so znali vsi / niso znali, kdo je njegov oče / ni prav znal, kako je prišlo do tega / ne znamo vam povedati, zakaj so prišli / znaj, da pri nas to ni dovoljeno / sam ne zna, zakaj se jezi
5. 5. star. poznati: zna njegove skrivnosti / zna svoje pravice, svojo vrednost
6. 6. zastar. opaziti, videti: nikjer ni bilo znati človeških bivališč / na obrazu mu je bilo znati, kaj čuti
   ● star. sam bog zna, kdaj jih bo videl ve; star. ni priženil bog zna koliko bogzna; ekspr. ne zna drugega kot pijančevati dosti pijančuje; ekspr. vse, kar zna, je, da se zadira na otroke na otroke se predvsem zadira; ekspr. ne zna brzdati jezika ne pazi, kaj, kako govori; ekspr. človek, ki se zna obrniti spreten, iznajdljiv; ekspr. znati poslušati dati sogovorniku možnost, da govori, pove svoje mnenje; ekspr. nobene stvari ne zna prijeti v roke se ne loti prav; drži se, kot da ne zna do pet šteti nevedno, naivno; pog. zna več kot hruške peč(i), orehe treti ima velike sposobnosti, se spozna na marsikaj; gospodaril je, kakor je vedel in znal po svojih zmožnostih; pomagaj si, kakor veš in znaš izraža neprizadetost, nepripravljenost za pomoč; stori, kot veš in znaš po svojem preudarku; izraža nezanimanje; kolikor znaš, toliko veljaš znanje je merilo človekove pomembnosti; preg. kar se Janezek nauči, to Janez zna kar se človek navadi delati, početi v mladosti, to mu ostane tudi v zrelih letih; preg. kolikor jezikov znaš, toliko (mož) veljaš znanje več jezikov zelo poveča človekovo pomembnost
   ♦ šol. znati zadnjo učno snov za odlično

znáti se star.  izražati se, kazati se: hudobija in predrznost se mu zna v očeh; na obrazu se jim je znalo zadovoljstvo
// biti opazno pri kom, poznati se komu: znalo se mu je, da ga nekaj vznemirja; zna se mu, da je razvajen / po jeziku se mu je znalo, da je tujec

znajóč -a -e: šel je, ne znajoč kam

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

1. 1. izraža položaj, prostor v neposredni bližini, sosedstvu česa: na mizo je postavila čajnik in zraven položila prtičke; stena je suha, omaro lahko porinete čisto zraven; na desni strani stoji pošta, tik zraven je trgovina; iz prostora zraven se je slišalo kričanje
   // izraža položaj, ko je kaj skupaj s čim: zunaj je gruča fantov, tudi vaš sin je zraven; slikali se bodo, stopite še vi zraven / denite še malo zelenja zraven, da bo šopek bogatejši; krilo je temno, svetla bluza se poda zraven / kadar kam gredo, ga vzamejo zraven s seboj
   // ko so ustanovili društvo, so ga povabili zraven v društvo
   // kupil je konja in vse, kar spada zraven / postregli so z golažem in (za) zraven so dali žgance
   // izraža položaj, ko je kaj pritrjeno k čemu: kupiti smuči in dati vezi zraven; vzemi čevlje in poglej, če so vezalke zraven
2. 2. izraža navzočnost, udeleženost pri čem: bil je zraven, ko so jih obsodili; rad preostro sodi, zlasti tiste, ki jih ni zraven / rad bi to delal, pa ga ne pustijo zraven / pog.: pri vsaki stvari je zraven je udeležen; pustite me, jaz nimam nič zraven
3. 3. izraža dodajanje: če boste kupili posodo, vam bomo zraven dali še pribor; tega nisem plačal, to sem dobil zraven / lepa je, pa še bogata zraven; ne poznam poti in še bolan sem zraven; bila je urejena, preprosta, a zraven vedno elegantna / igrala sta karte in se zraven prepirala hkrati
   // v vezniški rabi: že po naravi je bil razburljiv, zraven pa je živel v nevarnem času; nima vztrajnosti, zraven pa ne zna izkoristiti časa
   ● slabš. on je zraven samo za figuro on pri stvari nič ne pomeni, ne koristi; priti zraven pog. preveč ima oboževalcev, on ne pride zraven nima možnosti, da bi si pridobil njeno naklonjenost; pog. imamo prijetno dužbo, še ti pridi zraven se pridruži; pog. zaradi prehude konkurence ne boš prišel zraven uspel v potegovanju za kaj

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

1. 1. reči, povedati, navadno brez obzirov: bil je zelo jezen in jim je vse zrekel; koliko bridkih mu je zrekla
2. 2. dati ime, vzdevek: zaradi punčke so ji zrekli Pikapolonica

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

1. 1. ki pri kaki stvari neposredno meji na okolje: zunanji zidovi stavbe; zunanja plast kosti; zunanja stran soda / zunanja vrata / zunanja oprema knjige platnice, ovitek
   // ki je na površini česa: zunanji žep na suknjiču; zunanja obloga; zunanje poškodbe / zunanje spolovilo
2. 2. ki je v prostoru glede na druge najdlje, zadnji od izhodišča: zunanji kolobar svetlobe; tekel je po zunanji stezi / pri vpreženi živini pognal je zunanjega vola desnega
   // ki je od sredinske ravnine telesa, stvari bolj oddaljen: zunanji gleženj; zunanja stran roke hrbet roke
   // zunanji vrsti v sprevodu / zunanji premer cevi
3. 3. ki je na prostem, zunaj stavbe: pri delu ga moti zunanji hrup; razlika med notranjo in zunanjo temperaturo / zunanji sedeži restavracije / zunanji lak lak za lakiranje predmetov, ki so na prostem; iščejo delavca za zunanja dela / razlika med notranjim in zunanjim tlakom pri zaprti posodi
   // ki je, obstaja, izvira v okolju zunaj osebe, stvari: odgovor organizma na zunanje dražljaje, vplive; zaščita pred zunanjimi škodljivci / zunanji pogoji za duševni razvoj; zunanje pobude za delo; prilagoditi se spremenjenim zunanjim razmeram
4. 4. ki je zunaj mej kake države, ozemlja: zunanji sovražniki države; zunanje predstavništvo; zunanje tržišče / obkoljeni niso dobivali zunanje pomoči / zunanji dopisni člani akademije dopisni člani akademije iz drugih republik, držav
   // ki je v zvezi z drugimi državami: pridobivati zunanji ugled; uspešna zunanja politika, trgovina; urejati zunanje zadeve / minister za zunanje zadeve
5. 5. ki ni iz določene skupnosti, organizacije: prepovedati vstop v bolniške sobe zunanjim obiskovalcem; zunanja kontrola podjetja / gojenci ne smejo imeti zunanjih stikov
   // ki sodeluje v kaki skupnosti brez rednega razmerja: zunanji člani gledališča; zunanji sodelavci / zunanje gojenke v samostanu gojenke, ki se ne pripravljajo na redovniški poklic
6. 6. ki se na zunaj vidi, čutno zazna: stisk rok je bil zunanji izraz pomiritve; zunanji znaki bolezni; zunanje lastnosti česa / zunanja pojavnost sveta / pod zunanjim mirom je skrival veliko razburjenje; veselje je bilo le zunanje navidezno, nepristno
7. 7. ki ne zajema človekove duševnosti: zunanje lastnosti človeka; popisati zunanje življenje koga / zunanje vezi med ljudmi; dati prednost zunanjim vrednotam / zunanje doživljanje stvari s čuti; zunanje izkustvo dobljeno s čuti
   // realizem zunanjega sveta materialnega, tvarnega
   // ki ne zajema bistvene, vsebinske strani česa: zunanji podatki o koncertu; zunanja podobnost stvari; notranja in zunanja zgradba besedila
8. 8. nanašajoč se na zunanjost: zunanji osebni opis; spremenjena zunanja podoba mesta; zunanja urejenost stavb / lep zunanji videz, vtis
   ● zunanji požar požar v naravi ali na površini stavbe, predmeta
   ♦ anat. (zunanji) sluhovod cevasti del ušesa med uhljem in bobničem; žleza z zunanjim izločanjem žleza, iz katere po izvodilu izteka izloček v telesne votline ali na površino telesa; zunanje uho del ušesa z uhljem, sluhovodom in bobničem; astr. zunanji planet planet, ki se giblje zunaj Zemljinega tira; biol. zunanji zajedavec zajedavec, ki živi na površju gostitelja; zunanja oploditev oploditev zunaj organizma; zunanje izločanje izločanje po izvodilu v telesne votline ali na površino telesa; elektr. zunanji pomnilnik; geol. zunanje sile sile, ki imajo svoj izvor zunaj zemeljske oble; eksogene sile; geom. zunanji kot sokot notranjega kota; jur. zunanji morski pas del odprtega morja, ki je tik obalnega morja in na katerem imajo obalne države posebne pravice; lit. zunanja zgradba literarnega dela obseg, razčlenjenost na enote, zaporedje enot; med. zdravilo za zunanjo uporabo zdravilo, ki se daje na kožo; obl. zunanji šiv šiv, zlasti okrasni, ki je izrazit na zunanji strani oblačila; rad. zunanji prenos prenos dogajanja, ki ne poteka v studiu; šol. zunanja šola nekdaj šola, ki ni namenjena vzgajanju, šolanju za duhovniški, redovniški poklic

zunánje prisl.: igra tako, da vzornika samo zunanje posnema; zunanje se spremeniti; zunanje in notranje svoboden človek

zunánji -a -e sam.: dajati prednost zunanjemu; oblika je zanj nekaj zunanjega; knjiž. soditi človeka po zunanjem po zunanjosti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

1. 1. z valjanjem spraviti
   1. a) kam: zvaliti hlode na kup; zvaliti sode v klet; skala se je zvalila po bregu; zvalil se je pod mizo kot vreča
   2. b) od kod: zvaliti hlode s tovornjaka; buča se je zvalila z voza
2. 2. ekspr. dati, vsiliti komu kaj težkega, neprijetnega: zvaliti delo drugemu / zvaliti odgovornost s sebe
   // navadno v zvezi z na narediti, da postane kdo drug deležen česa težkega, neprijetnega: zvaliti dolžnost, odgovornost na druge; zvaliti krivdo na prijatelja; vse delo se je zvalilo nanj / zvaliti skrb za družino na ženina ramena
   ● ekspr. težek kamen se mu je zvalil s srca rešil se je velike skrbi, nadloge; zvaliti se na klop, posteljo zavaliti se

zvalíti se ekspr.  hitro, neurejeno priti v velikem številu: v dvorano se je zvalila množica ljudi; prim. izvaliti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

1. 1. zlasti višji zvok, ki ga daje kak predmet, navadno kovinski, ob udarcu po njem ali trku ob kaj trdega: preizkusiti zven kose; dajati kovinski zven; rezek, svetel, visok zven; zveni instrumentov; zven orodja pri udarcu ob kamen; jakost, višina zvena
   // zvenenje: zven strun je počasi utihnil / poslušati zven kraguljčkov v daljavi / jasen zven glasu
2. 2. s prilastkom zvočna sestavina, ki izraža, nakazuje kako čustvo, razpoloženje: jezen, otožen, spoštljiv zven njegovih besed
   // ekspr. zvočna podoba, zvočna značilnost: domač zven besed; dati verzom v prevodu slovenski zven; zven in oblika lirske poezije
3. 3. knjiž., s prilastkom lastnost, značilnost česa, da se kaže, zdi tako, kot določa prilastek: v takih razmerah vsaka beseda dobi politični zven; ta modrost ima čisto sodoben zven / nova uprizoritev je dala komediji drugačen zven
   ♦ fiz. zven zvok iz dveh ali več frekvenčno različnih valovanj; lingv. zven glasilk

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

1. 1. dati skupaj, zbrati: zvrgli bomo in vam vrnili; zvreči za sodček piva
2. 2. v zvezi z na narediti, imeti koga drugega za povzročitelja, nosilca česa neugodnega, negativnega; zvrniti: zvreči krivdo na druge; nejasnosti v besedilu so zvrgli na zapisovalca
   ● star. zvrgli so ji vzdevek živa svetnica dali, vzdeli; star. otrok se je zvrgel po očetu ima njegove lastnosti; prim. izvreči

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

zvŕhano prisl.: zvrhano naliti; zvrhano poln jerbas

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.