Ta stran uporablja piškotke zato, da lahko razločujemo med uporabniki, štejemo njihovo število in tako izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo tudi piškotke partnerjev Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletnih straneh. Več o posameznih piškotkih si lahko  preberete tu.  Če ne dovolite uporabe piškotkov za izboljšanje portala Fran, kliknite sem.

Fran > SSKJ

Zadetki iskanja

SSKJ
gnúsnik -a m (ȗ) ekspr. človek, ki vzbuja gnus: s takim gnusnikom ni hotel imeti stikov
SSKJ
gód -ú in -a m, mn. godóvi (ọ̑) 
  1. 1. dan v letu, ko je osebno ime kakega človeka navedeno v koledarju: danes je njegov god; praznuje god in rojstni dan; dati, dobiti kaj za god; prejeti voščilo za god / imeti god / star. na god svetega Petra na praznik
    // redko godovanje: povabljen je bil na god
  2. 2. zastar. obletnica: praznovali so mirovni god
SSKJ
godováti -újem nedov. (á ȗ) imeti, praznovati god: ne vem natančno, katerega dne goduje / danes zvečer bomo godovali
SSKJ
golób -a m, im. mn. tudi golóbje (ọ̑) domača ali divja ptica z majhno glavo, kratkim vratom in krepkim telesom: golob gruli; gojiti, krmiti golobe; jata golobov / poštni golob ali golob pismonoša ki se uporablja za prenašanje sporočil
// divji golob
// samec te ptice: ni mogel ločiti goloba od golobice
● knjiž., ekspr. golob miru podoba goloba kot simbol miru; preg. boljši je vrabec v roki kakor golob na strehi koristneje je imeti malo, a zares, kakor pa veliko pričakovati, a ne dobiti
♦ lov. glinasti golob okrogla ploščica, ki, izstreljena v zrak, služi kot leteči cilj za vajo ali tekmovanje v streljanju s šibrami; zool. morski golob velika morska roparska riba s strupeno bodico na repu, Myliobatis
SSKJ
gomazéti -ím nedov. (ẹ́ í) nav. 3. os.  
  1. 1. živahno premikati se v večjem številu in ne v isti smeri: po cestah gomazijo ljudje; mravlje so gomazele po listih / v mesu so gomazeli črvi / brezoseb., ekspr.: na smetišču je gomazelo (od) podgan bilo jih je zelo veliko; v potoku je bilo toliko rib, da je kar gomazelo; pren., ekspr. čudne misli mi gomazijo po glavi
  2. 2. z dajalnikom imeti neprijeten občutek zaradi kakega doživetja, dogodka: od groze so mu gomazeli mravljinci po hrbtu; brezoseb. od strahu mu je gomazelo po telesu
    gomazèč -éča -e: gomazeče mravlje; stal je sredi gomazeče množice
SSKJ
gorečíca -e ž (í) nar. pekoč občutek v želodcu ali požiralniku; zgaga: imeti gorečico / gorečica me dere peče
SSKJ
gôrek in gorák gôrka -o in -ó prid., gorkéjši (ó ȃ ó) 
  1. 1. ki ima zmerno visoko temperaturo; topel: gorek čaj; gorka jed; juha je še gorka; splezal je na gorko peč; umil se je v gorki vodi / gorek dan; gorka južna sapa; gorko vreme / imeti gorke roke
    // ki vzbuja, povzroča občutek toplote: gorka postelja; gorka soba; gorko spomladansko sonce; pren. imel je prijazen, gorek dom
  2. 2. ki varuje, ščiti pred mrazom: bil je zavit v gorek plašč; mene ne zebe, imam gorko obleko
  3. 3. ekspr., v povedni rabi, z dajalnikom nenaklonjen, sovražen: gorek mi je; že dalj časa sta gorka drug drugemu; vsak dan so nam bolj gorki
  4. 4. star. ki se pojavlja z veliko intenzivnostjo: gorka prijateljeva prošnja; izpolnil je njegovo gorko željo / gorek poljub
    ●     ekspr. precej gorke krvi je je temperamenten, živahen; ekspr. novico ji je še gorko nesla na ušesa takoj ji jo je sporočila; ekspr. ta bo šla gorka v nebesa je zelo poštena, pravična, pobožna; star. imel je gorko srce za reveže bil je dober, usmiljen
    gorkó in gôrko prisl.: gorko čutiti, obžalovati; sonce gorko sije; gorko zakurjena soba
    gôrki -a -o sam.: ekspr. povedal ji je nekaj gorkih zelo jo je oštel; pog., ekspr. prisolil mu je par gorkih dal mu je nekaj klofut; pog. še nič gorkega ni imel danes v želodcu še nobene tople jedi ni pojedel; tu smo na gôrkem in górkem
SSKJ
gospodáriti -im nedov. (á ȃ) 
  1. 1. uporabljati, upravljati materialne dobrine: pri tem podjetju znajo gospodariti; oče je dobro, pošteno gospodaril; s svojim imetjem slabo gospodari; varčno gospodariti; gospodariti po proračunu / zavod gospodari z vsemi osnovnimi sredstvi razpolaga
    // biti lastnik materialnih dobrin: posestvo propada, odkar gospodari sin
  2. 2. imeti, izvajati oblast: tod so gospodarili tujci; v hiši gospodarijo ženske; ni dovolil, da bi mu kdo gospodaril; gospodariti nad kom / ekspr. gospodariti nad življenjem in smrtjo; pren., ekspr. vihar gospodari nad sadnim drevjem; po taborišču je gospodarila smrt
SSKJ
gospodováti -újem nedov. (á ȗ) 
  1. 1. imeti, izvajati oblast: tu je gospodoval mogočen graščak; po naših deželah so gospodovali tujci; z železno roko je gospodoval nad služabniki / gospodovati svojim čustvom obvladovati jih, imeti jih v oblasti
    // razum gospoduje nad srcem je v premoči, prevladuje; pren. mogočno zidovje gospoduje nad dolino
  2. 2. biti splošno razširjen: taka miselnost je gospodovala takrat med inteligenco / v tistih časih je gospodovala po teh krajih huda lakota
  3. 3. zastar. biti gospodar, gospodariti: na posestvu še vedno gospoduje oče
    gospodujóč -a -e: imel je gospodujoč položaj; gospodujoča vloga kapitala
SSKJ
gospóstvo tudi gospôstvo -a s (ọ̑; ō) knjiž.  
  1. 1. (politična in gospodarska) oblast: imeti, pridobiti si gospostvo nad narodi / politično gospostvo
    ♦     zgod. zemljiško gospostvo osnovna fevdalna gospodarsko-organizacijska in pravna enota
  2. 2. gospodovanje, vladanje: to je bilo v časih turškega gospostva; gospostvo vladajočega razreda / človekovo gospostvo nad čustvi obvladovanje, premagovanje
    // prizadevati si za gospostvo na svetovnem trgu za prevlado, premoč
SSKJ
gòst gôsta m, im. mn. gôstje tudi gôsti (ȍ ó) 
  1. 1. kdor je kam povabljen in pogoščen: danes boste naš gost; dobiti, imeti goste; pričakovati, sprejemati goste; odličen, prijeten gost; on je pri njih stalen gost / publ. visoki gostje se bodo seznanili z nekaterimi gospodarskimi vprašanji; več dni je bil pri njih kot gost
    // kdor pride kam na obisk: gostu je na hitro postregla s črno kavo; dobrodošel, nezaželen gost / on je reden gost naše knjižnice obiskovalec, izposojevalec; pren. revščina je bila pri njih stalen gost
    ●     povabiti koga v goste na pogostitev, navadno ob kakem pomembnem dogodku; priti v goste na obisk; redko večkrat je pri njih v gostih v gosteh
  2. 2. kdor se začasno mudi, stanuje v gostinskem lokalu, hotelu, zdravilišču: gostje so bili večinoma lovci; v kavarni je bilo le nekaj gostov; gostilna je polna gostov / prehodni gostje; za naše stalne goste se bo pa že še našel prostor; zdraviliški gostje / publ. cenjene goste obveščamo, da smo odprli nov lokal
  3. 3. kdor javno nastopi izven kraja stalnega udejstvovanja: občinstvo je gosta toplo pozdravilo; naše moštvo je premagalo goste iz sosednje republike; kot gost je nastopila znana pevka / seje so se udeležili le kot gostje kot opazovalci, brez pravice glasovanja
SSKJ
gostivanje in gostüvanje -a [-tív-] s (ȋ) nar. vzhodno gostija ob poroki: imeti, napraviti gostivanje; povabili so ga na gostivanje
♦ etn. borovo gostivanje šega, ki uprizarja poroko fanta ali dekleta z borom, kadar v predpustu ni bilo nobene poroke v vasi
SSKJ
góvor -a m (ọ̑) 
  1. 1. oblikovanje besed, stavkov z govorilnimi organi: s ceste se je slišal glasen govor; neizrazit, nosljajoč govor; motnje, tehnika govora / obvladati kak jezik v govoru in pisavi / spoznati koga po govoru
    // sposobnost tega oblikovanja: človeka loči od drugih živih bitij tudi govor; v bolezni je izgubil vid in govor / dar govora; imeti dar govora biti dober govornik
    ●     iron. torej si spet dobil dar govora si pripravljen, hočeš spet govoriti
  2. 2. izražanje misli z govorjenjem: obtičati sredi govora; seči, vpasti komu v govor / svoboda govora
  3. 3. izmenjava mnenj, misli; pogovor: govor je nanesel na očeta; napeljal je govor na svoj članek; obrniti, zasukati govor drugam / v povedno-prislovni rabi, navadno z nikalnico: o tem bo še govor, pog. govora prihodnjič; zdaj ni govor o premirju se ne govori; zdaj še govora ni o premirju še misliti ni nanj; ekspr. o kakem spanju sploh ni bilo govora; pren. govor pesti
    // v medmetni rabi, z nikalnico izraža močno zanikanje: ni govora, da bi ga še čakal / »Ali grem lahko v kino?« »Ni govora.«
  4. 4. sestavek o kaki stvari, ki se neposredno podaja v javnosti, ali podajanje tega sestavka: predsednikov govor je vse navdušil; govor je dolgo trajal; govora ni govoril, ampak bral; izdati govore v knjigi; prenašati govor po radiu in televiziji; v govoru je poudaril, da je potrebna takojšnja pomoč; dolgovezen, ognjevit, oster govor; otvoritveni, pozdravni, uvodni govor / pog. imeti, nižje pog. držati govor govoriti
  5. 5. s prilastkom jezik, zlasti v govorjeni obliki: izobraženci so začeli povzdigovati v knjižni jezik tudi domači govor; nemški govor je še kar razumela; slovenskega govora ne bo nikoli pozabil / ljudski, otroški, pesniški govor; govor izobražencev; pren. likovni govor; govor oči in kretenj
    ♦     lingv. govor jezikovni sistem v okviru kakega narečja; odvisni ali indirektni govor navajanje tujega sporočila v slovnični odvisnosti od poročevalčevega govorjenja; premi ali direktni govor navajanje tujega sporočila v izvirni obliki
SSKJ
govoránca -e ž (ȃ) slabš. sestavek o kaki stvari, ki se neposredno podaja v javnosti, ali podajanje tega sestavka; govor: govoranca je dolgo trajala; na dnevnem redu je bilo veliko govoranc; kdo mu je sestavil to govoranco; bučna, dolga govoranca / pog. imeti govoranco govoriti
// govorjenje, besede: njegove govorance nas niso prepričale; sit je njegovih govoranc o pridnosti
SSKJ
góvoren -rna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na govor: kandidat ne sme imeti govornih motenj; njegova govorna napaka se da odpraviti; človekova govorna sposobnost; bil je igralec s sijajno govorno tehniko / radijske govorne oddaje; govorno in pisno sporazumevanje / igralci imajo veliko govorno kulturo; človekove govorne zmožnosti / govorni organi
♦ ptt govorna časovna enota v minutah določen čas za telefonski pogovor, ki je osnova za obračunavanje opravljenih storitev; šol. govorna vaja vaja učenca v lepem, pravilnem, jasnem ustnem izražanju v obliki samostojnega pripovedovanja o čem
SSKJ
govoríti -ím nedov., govóril; nam. govôrit in govorít (ī í) 
  1. 1. oblikovati besede, stavke z govorilnimi organi: bolnik naj čim manj govori; zunaj nekdo govori; ne ljubi se mu govoriti; med predstavo se ne sme govoriti; govoriti s piskajočim, kričečim glasom, z dolenjskim naglasom; govoriti skozi nos; govoriti gladko, glasno, hitro, počasi, tiho; govori s težavo; na simpoziju je prvič govoril v angleščini; govori kot dež hitro, veliko; govori, kot bi imel žgance v ustih / otrok se uči, začenja, že zna govoriti / nemi govorijo z rokami; govoriti z znaki; pren., ekspr. govoriti z očmi, s pogledom; topovi so govorili pozno v noč
    // biti sposoben oblikovati besede, stavke z govorilnimi organi: ne govori, je gluhonem / naša papiga govori
    // preh. izražati, posredovati določeno besedilo z govorjenjem: igralci govorijo vloge nekoliko preglasno; predavanje je nekaj časa govoril na pamet, nekaj časa pa bral
  2. 2. izražati misli z govorjenjem: kaj govoriš? kar naprej je nekaj govorila, pa je nisem razumel; govoriti resnico; dobro veš, da tega jaz nisem govoril; ekspr. govôri, kdo te je poslal povej; govoriti brez olepšavanja, brez pomislekov, brez zadrege; govoriti iz izkušnje; govoril je o svojih doživetjih; govoril je v kratkih in jedrnatih stavkih; govoriti o kom z navdušenjem, s spoštljivostjo; bistroumno, dvoumno, neumno, vsebinsko prazno, premišljeno, razumno, zmedeno govoriti; naravnost govoriti; danes drugače govoriš kot zadnjič / nič ne pomaga govoriti, treba je ukrepati / babica govori v podobah, v prilikah; on hinavsko, malo, odkrito, preveč, spretno, veliko govori / govoriti proti komu kritizirati ga; izražati nezadovoljstvo z njim; pog. govoriti čez koga opravljati, obrekovati ga; govoril bom v tvojo korist / z dajalnikom velikokrat sem ti govoril, da to ni dobro dopovedoval sem ti, prepričeval sem te; pren., ekspr. to mi govori notranji glas, vest; knjiž. o čem ti govori glasba; oči so govorile samo še strah in grozo
    // z jezikovnimi sredstvi izražati misli: o tej stvari govori avtor v zadnjem delu razprave / knjiga govori odkrito o perečih problemih sedanjega časa; pesem govori o ljubezni / tako govori mehanika o gibanju / o tem bo govoril zakon; predpisi, govorijo drugače
  3. 3. znati, obvladati jezik, zlasti v govorjeni obliki: govori šest jezikov; dobro, slabo govori slovenščino; govori slovensko, po slovensko, star. slovenski, zastar. po slovenski; knjižno, pravilno govoriti
  4. 4. neposredno podajati v javnosti sestavek o kaki stvari: kdo bo govoril na proslavi; na zborovanju je govoril o naši gospodarski politiki; govoriti po radiu, televiziji, pred javnostjo / zvečer bo predavanje o krasu, govoril bo znan strokovnjak predaval
  5. 5. nav. 3. os. širiti kaj, navadno s pripovedovanjem: ni prav, da govori take stvari; (ljudje) govorijo, da ga bo vzela zaradi denarja; brezoseb. o njem se je govorilo, da je hudoben človek
  6. 6. dv. in mn. izmenjavati mnenja, misli z govorjenjem: vneto so govorili o vsakdanjih stvareh; govorila sva po telefonu; tiho sta govorila med seboj; rad bi govoril s teboj; z njim se ne da govoriti; govorili smo pozno v noč / na seji so govorili o delovnih načrtih; kritično govoriti o kaki stvari / sam s seboj govori; brezoseb. o teh stvareh se javno govori in piše / v časopisih so o tem javno govorili razpravljali
    // ekspr. o tem bi se dalo (še) govoriti ni še vse razčiščeno; ne mislijo vsi tako
    // kot vljudnostna fraza pri seznanjanju s kom imam čast govoriti?
  7. 7. ekspr. biti s kom v normalnih odnosih: soseda spet ne govorita; ali že govoriš z njim
  8. 8. nav. 3. os. biti zunanji izraz, znamenje česa: pohištvo govori o dobrem okusu lastnikov; vse poteze na obrazu so govorile, da je odločen; številke jasno govorijo o naraščanju proizvodnje / vse govori proti njemu, njemu v prid; vse govori za to, da se je ponesrečil
    ●     fant in dekle govorita že več let gojita medsebojna ljubezenska čustva; ekspr. meni ni treba tega govoriti stvar že poznam; ekspr. govoriti gluhim ušesom, stenam, vetru, v prazno prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati; govoriti skupni jezik imeti enako mnenje o kaki stvari, vprašanju; nižje pog. sama fovšija govori iz njega njegovo govorjenje, ravnanje kaže, da je nevoščljiv; ekspr. govorijo drug čez drugega vsevprek; govorita drug mimo drugega drug za drugega ne ve, kaj misli, hoče; ekspr. govoriti komu na srce prizadevno prepričevati koga, zlasti o pravilnosti česa; govoril bom zate priporočil te bom, zavzel se bom zate; o industriji je tu težko govoriti industrije tu skoraj ni; ekspr. o podpori ni da bi govoril, ni vredno govoriti je zelo majhna, nepomembna; o tem se ne splača govoriti vse razpravljanje je zaman; ekspr. o tem ni da bi govoril ni potrebno, ni vredno govoriti; ekspr. nad tem so se zgražali celo prijatelji, da ne govorim o sovražnikih izraža stopnjevanje z dodatno trditvijo; ekspr. o njegovem delu lahko govorimo samo v superlativih moremo ga le zelo hvaliti; govoriti s kom med štirimi očmi brez prič, zaupno; ekspr. tako se ne govori z menoj ni primerno in ne dovolim, da na tak (grob) način govoriš z menoj; ali si že govoril z njim, če te pusti si ga že vprašal; govori na dolgo in široko zelo obširno, s številnimi podrobnostmi; ekspr. govoriti tjavdan, tja v tri dni brez smisla, neumnosti; govori, kar mu pride na jezik nič ne pretehta, ne premisli, kar govori; pog. govori kakor raztrgan, strgan dohtar veliko, spretno; govori, kakor bi rožice sadil vzneseno, lepo; priliznjeno, sladko; govori, kakor bi iz rokava stresal hitro, gladko; preg. kar trezen človek misli, pijan govori v pijanosti človek razkrije svoje misli, mnenje; preg. česar polno je srce, o tem usta rada govore človek rad govori o svojih čustvih; preg. govoriti je srebro, molčati pa zlato včasih je bolje, da se kaka stvar, mnenje ne pove
    govorèč -éča -e: jezno govoreč je pogrnila mizo; nemško govoreča ženska; ušla je govoreča papiga; sam.: obrnil je svoj pogled v govorečega
    govorjèn -êna -o: govorjena beseda ima večjo moč kakor napisana / v brezosebno-prislovni rabi odkrito govorjeno, fant je pošten
SSKJ
grabíti in grábiti -im, in grábiti -im nedov. (ī á ȃ; á ȃ) 
  1. 1. z grabljami spravljati skupaj: grabiti listje, seno; nepreh. pri sosedovih grabijo
    // ekspr. z rokami spravljati k sebi: sklonil se je nad dragocenosti in jih grabil z obema rokama
    // ekspr. pohlepno si prisvajati dobrine: vse življenje je stiskal in grabil / tujci so grabili po naši zemlji
  2. 2. močno, sunkovito prijemati kaj: čeljusti so grabile in drobile kamenje; grabil ga je za roko, za vrat; nervozno se je grabil za glavo / bager grabi material; s pestjo je grabila žito in ga metala kokošim / ekspr. grabil je kos za kosom in jih metal v košaro hitro jemal, pobiral
    // žaga dobro grabi pri žaganju vsakokrat globoko zareže
    // prizadevati si z roko priti do česa: grabil je že po kljuki, ko je potrkalo; nervozno je grabil za kozarcem / od bolečin je grabila po odeji; pren. grabila je za primerno besedo, a nobena ni bila prava
  3. 3. ekspr. polaščati se, prevzemati: grabil ga je bes; grabi jih huda jeza, obup / brezoseb.: grabi ga, da se spotikajo obenj jezi; grabilo jo je, da bi mu vse vrnila najraje bi mu vse vrnila
  4. 4. pog. imeti močno, stiskajočo bolečino: v roko ga je grabil krč; brezoseb. grabi ga pri srcu
  5. 5. ekspr. premikati se z dolgimi koraki: dobro je grabil pot / grabil je po dve stopnici hkrati prestopal jih z enim korakom
    ●     ekspr. to se bodo grabili za lase, ko bodo zvedeli za novo nevarnost bodo v hudih skrbeh; zna grabiti na kup kopičiti, večati si premoženje
    grabèč -éča -e: grabeč sekiro za toporišče; grabeči prsti
SSKJ
grádben -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na gradnjo ali gradbeništvo:
  1. a) gradbeni stroški so se povečali; gradbena sezona; začeli so že z gradbenimi deli / gradbeni načrti so narejeni / preskrbeti je treba še gradbeni les, material / gradbena operativa; gradbeno podjetje / gradbeni inženir, tehnik / imeti srednjo gradbeno šolo / gradbeni okoliš okoliš, ki je določen za gradnjo; gradbeno dovoljenje dovoljenje, s katerim se dovoljuje gradnja določenega objekta
  2. b) gradbeni dok; gradbeni objekti, stroji
  3. c) gradbeni elementi skladbe; sam.: pog. vpisal se je na gradbeno na gradbeno fakulteto; na srednjo gradbeno šolo
SSKJ
grenéti -ím nedov. (ẹ́ í) nav. 3. os. imeti nekoliko grenek okus: kruh, sir greni; pren. grenelo ti bo, kar ti je zdaj med
SSKJ
gríža1 -e ž (ȋ) 
  1. 1. nalezljiva črevesna bolezen s krči v trebuhu in drisko: dobiti, imeti grižo; siten ko griža
    ♦     čeb. griža bolezen čebel zaradi prenapolnjenosti črevesa z neprebavljivimi snovmi; med. amebna griža ki jo povzroča grižna ameba; krvava griža
  2. 2. slabš. siten ali slaboten človek: v šoli sedi zraven prave griže; kaj boš s to gosposko grižo / kot psovka le kdo te bo prenašal, griža sitna
Število zadetkov: 1566