struktúrnost -i ž (ȗ)
značilnost strukturnega: strukturnost postopka / publ. načelo strukturnosti
Zadetki iskanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika²
SSKJ²
SSKJ²
tektónski -a -o prid.(ọ̑)
nanašajoč se na tektoniko:
a) tektonski premiki / tektonske sile / tektonski jarek ugreznjeni del zemeljske skorje, ki ga omejujejo vzporedni prelomi; tektonski potres potres zaradi tektonskih premikov; tektonska karta karta, ki prikazuje zgradbo in preoblikovanje zemeljske skorje; tektonsko jezero jezero, ki nastane zaradi tektonskih premikov
b) tektonska oblika pesmi / tektonsko načelo v arhitekturi
nanašajoč se na tektoniko:
a) tektonski premiki / tektonske sile / tektonski jarek ugreznjeni del zemeljske skorje, ki ga omejujejo vzporedni prelomi; tektonski potres potres zaradi tektonskih premikov; tektonska karta karta, ki prikazuje zgradbo in preoblikovanje zemeljske skorje; tektonsko jezero jezero, ki nastane zaradi tektonskih premikov
b) tektonska oblika pesmi / tektonsko načelo v arhitekturi
- tektónsko prisl.:
tektonsko aktivno gorstvo; tektonsko zaključen prostor
SSKJ²
temeljíti -ím nedov. (ī í)
1. narediti temelj čemu: hišo so dobro temeljili; temeljiti na pilotih, s piloti
2. navadno v zvezi z na imeti kaj za temelj, osnovo: obtožba temelji na dejstvih; komedija temelji na zamenjavanju glavnih oseb / to načelo temelji v zanikanju vsega / preh., publ. svoj govor je temeljil na trditvi, da so vsi ljudje enaki utemeljeval, gradil
1. narediti temelj čemu: hišo so dobro temeljili; temeljiti na pilotih, s piloti
2. navadno v zvezi z na imeti kaj za temelj, osnovo: obtožba temelji na dejstvih; komedija temelji na zamenjavanju glavnih oseb / to načelo temelji v zanikanju vsega / preh., publ. svoj govor je temeljil na trditvi, da so vsi ljudje enaki utemeljeval, gradil
- temeljèč -éča -e:
na znanosti temelječa tehnika
SSKJ²
téza1 -e ž (ẹ̑)
1. trditev, ki jo je treba dokazati, utemeljiti: ovreči, postaviti tezo; podpreti tezo s tehtnimi argumenti; v razpravi je svoje teze logično razvil; zagovarjati tezo, da je pesnitev nastala v poznejšem obdobju; pravilnost, nesprejemljivost kake teze; teza o avtohtonosti naroda; teza in antiteza / knjiž. to je moja teza o tem, morda se motim mnenje
2. knjiž., navadno s prilastkom misel, sporočilo: razbrati osnovno tezo pesnitve; vodilna teza literarnega dela
3. nav. mn., publ., navadno s prilastkom načelo, izhodišče: glavne teze plana / komisija je pripravila teze za spremembo statuta predloge
// na kratko izraženo stališče: najpomembnejše teze politikovega govora; osnovne teze referata
4. knjiž. (doktorska) disertacija: pisati tezo o Cankarju / doktorska teza
♦ filoz. teza po Heglu trditev, ki ji nasprotuje druga, protislovna trditev; Heglova teza, antiteza in sinteza; lit. teza kratki ali nepoudarjeni zlog v verzu, stopici
1. trditev, ki jo je treba dokazati, utemeljiti: ovreči, postaviti tezo; podpreti tezo s tehtnimi argumenti; v razpravi je svoje teze logično razvil; zagovarjati tezo, da je pesnitev nastala v poznejšem obdobju; pravilnost, nesprejemljivost kake teze; teza o avtohtonosti naroda; teza in antiteza / knjiž. to je moja teza o tem, morda se motim mnenje
2. knjiž., navadno s prilastkom misel, sporočilo: razbrati osnovno tezo pesnitve; vodilna teza literarnega dela
3. nav. mn., publ., navadno s prilastkom načelo, izhodišče: glavne teze plana / komisija je pripravila teze za spremembo statuta predloge
// na kratko izraženo stališče: najpomembnejše teze politikovega govora; osnovne teze referata
4. knjiž. (doktorska) disertacija: pisati tezo o Cankarju / doktorska teza
♦ filoz. teza po Heglu trditev, ki ji nasprotuje druga, protislovna trditev; Heglova teza, antiteza in sinteza; lit. teza kratki ali nepoudarjeni zlog v verzu, stopici
SSKJ²
transformatíven -vna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na transformacijo: transformativni pristop; transformativna moč; transformativno učenje; v sodobni poeziji v pesniških postopkih prevladuje transformativno načelo
nanašajoč se na transformacijo: transformativni pristop; transformativna moč; transformativno učenje; v sodobni poeziji v pesniških postopkih prevladuje transformativno načelo
SSKJ²
trihotomíja -e ž (ȋ)
knjiž. delitev, ločevanje na tri dele, vrste: načelo trihotomije / trihotomija dobro, slabo, neopredeljeno
♦ filoz. trihotomija duše po Platonu delitev človeške duševnosti na čutni, čustveni in razumski del
knjiž. delitev, ločevanje na tri dele, vrste: načelo trihotomije / trihotomija dobro, slabo, neopredeljeno
♦ filoz. trihotomija duše po Platonu delitev človeške duševnosti na čutni, čustveni in razumski del
SSKJ²
SSKJ²
učlovéčiti -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) knjiž.
1. narediti, povzročiti, da kdo dobi lastnosti, značilnosti, bistvene za človeka kot družbeno, biološko bitje: pokončna hoja je pomagala učlovečiti človekovega prednika; učlovečiti se z delom / biološko, sociološko se učlovečiti
2. narediti kaj človeško, dobro, plemenito; počlovečiti: kultura učloveči človeka
3. prikazati kako lastnost, kak pojav v veliki meri v določenem človeku: pisatelj je v glavnem junaku učlovečil etično načelo
1. narediti, povzročiti, da kdo dobi lastnosti, značilnosti, bistvene za človeka kot družbeno, biološko bitje: pokončna hoja je pomagala učlovečiti človekovega prednika; učlovečiti se z delom / biološko, sociološko se učlovečiti
2. narediti kaj človeško, dobro, plemenito; počlovečiti: kultura učloveči človeka
3. prikazati kako lastnost, kak pojav v veliki meri v določenem človeku: pisatelj je v glavnem junaku učlovečil etično načelo
- učlovéčiti se
pojaviti se v človeški podobi: verjel je, da se dekličin duh v pomladnih nočeh učloveči
♦ rel. Kristus se je učlovečil
- učlovéčen -a -o:
v glavni osebi romana je učlovečena narodna ideja; stal je pred njim kot učlovečeno zdravje
SSKJ²
univerzálen -lna -o prid. (ȃ)
1. ki se nanaša na celoto, splošnost, ne na posamezno, posebno: vrednote imajo univerzalen pomen; univerzalna veljavnost zakonov splošna / univerzalne lastnosti; univerzalna resnica
2. ki obsega različna področja, ustreza različnim zahtevam: univerzalna kultura, znanost; imeti univerzalno znanje / univerzalna organizacija / univerzalno doživljanje umetnosti
3. ki je primeren, uporaben za različne namene, vsestranski: les je univerzalna surovina; univerzalno lepilo; univerzalna čistilna sredstva; univerzalno zdravilo / univerzalni ključi, stroji; punčka je za deklice univerzalna igrača / univerzalni leksikon; univerzalne vžigalice vžigalice, ki se vžgejo pri drgnjenju ob poljubno (trdno) ploskev / kraj se je razvil v univerzalno smučarsko središče
// ki velja za več različnih stvari: univerzalno pravilo
4. ki ima veliko različnih dobrih lastnosti, sposobnosti: postal je univerzalen poznavalec literature; ekspr. ta človek je pa res univerzalen
♦ filoz. univerzalno načelo načelo, ki poudarja pomen celote, splošnega pred posameznim, posebnim; mat. univerzalna množica množica, ki vsebuje vse množice, ki se bodo obravnavale; pravn. univerzalno nasledstvo nasledstvo, pri katerem se pridobi vse premoženje in pravice ali dolžnosti, vesoljno nasledstvo
1. ki se nanaša na celoto, splošnost, ne na posamezno, posebno: vrednote imajo univerzalen pomen; univerzalna veljavnost zakonov splošna / univerzalne lastnosti; univerzalna resnica
2. ki obsega različna področja, ustreza različnim zahtevam: univerzalna kultura, znanost; imeti univerzalno znanje / univerzalna organizacija / univerzalno doživljanje umetnosti
3. ki je primeren, uporaben za različne namene, vsestranski: les je univerzalna surovina; univerzalno lepilo; univerzalna čistilna sredstva; univerzalno zdravilo / univerzalni ključi, stroji; punčka je za deklice univerzalna igrača / univerzalni leksikon; univerzalne vžigalice vžigalice, ki se vžgejo pri drgnjenju ob poljubno (trdno) ploskev / kraj se je razvil v univerzalno smučarsko središče
// ki velja za več različnih stvari: univerzalno pravilo
4. ki ima veliko različnih dobrih lastnosti, sposobnosti: postal je univerzalen poznavalec literature; ekspr. ta človek je pa res univerzalen
♦ filoz. univerzalno načelo načelo, ki poudarja pomen celote, splošnega pred posameznim, posebnim; mat. univerzalna množica množica, ki vsebuje vse množice, ki se bodo obravnavale; pravn. univerzalno nasledstvo nasledstvo, pri katerem se pridobi vse premoženje in pravice ali dolžnosti, vesoljno nasledstvo
- univerzálno prisl.:
univerzalno razgledan in izobražen človek
SSKJ²
uredítven -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na ureditev: ureditveno načelo / ureditvena dela / ureditveno območje naselja
♦ gozd. ureditveni načrt načrt za gospodarjenje z določenimi gozdovi v določenem času; urb. ureditveni načrt načrt, ki podrobneje določa ureditev, prenovo naselja ali dela naselja
nanašajoč se na ureditev: ureditveno načelo / ureditvena dela / ureditveno območje naselja
♦ gozd. ureditveni načrt načrt za gospodarjenje z določenimi gozdovi v določenem času; urb. ureditveni načrt načrt, ki podrobneje določa ureditev, prenovo naselja ali dela naselja
SSKJ²
uresníčiti -im dov. (ī ȋ)
1. narediti, da kaj, kar obstaja v mislih, postane resničnost: uresničiti idejo, načrt; kar si zamisli, uresniči; ekspr. sanje so se uresničile / uresničiti vzgojne cilje / uresničiti svoje bistvo
// izpolniti: uresničiti grožnjo, obljubo, povelje; njegove besede, napovedi so se uresničile / uresničiti kazen, sodbo izvršiti
// uveljaviti: uresničiti pravico / uresničiti načelo v praksi
// knjiž. ustvariti: uresničiti pravično družbo / delo, roman je uresničil čez dve leti napisal, izdal
2. knjiž. narediti, da določeno bistvo, zmožnost koga postane zaznavna, zgodovinska resničnost: uresničiti samega sebe; uresničiti se z zmago; uresničiti se kot človek
1. narediti, da kaj, kar obstaja v mislih, postane resničnost: uresničiti idejo, načrt; kar si zamisli, uresniči; ekspr. sanje so se uresničile / uresničiti vzgojne cilje / uresničiti svoje bistvo
// izpolniti: uresničiti grožnjo, obljubo, povelje; njegove besede, napovedi so se uresničile / uresničiti kazen, sodbo izvršiti
// uveljaviti: uresničiti pravico / uresničiti načelo v praksi
// knjiž. ustvariti: uresničiti pravično družbo / delo, roman je uresničil čez dve leti napisal, izdal
2. knjiž. narediti, da določeno bistvo, zmožnost koga postane zaznavna, zgodovinska resničnost: uresničiti samega sebe; uresničiti se z zmago; uresničiti se kot človek
- uresníčen -a -o:
uresničeni načrti; naloga je uresničena; sam.: oceniti uresničeno
SSKJ²
ustávnost -i ž (á)
1. skladnost z ustavo: presojati ustavnost predpisa, zakona
♦ pravn. načelo ustavnosti načelo, da je ustava podlaga za pooblastila in meje dejavnosti vseh, tudi najvišjih organov oblasti
2. ustavna ureditev: uvesti, zaščititi ustavnost; zagovornik ustavnosti
1. skladnost z ustavo: presojati ustavnost predpisa, zakona
♦ pravn. načelo ustavnosti načelo, da je ustava podlaga za pooblastila in meje dejavnosti vseh, tudi najvišjih organov oblasti
2. ustavna ureditev: uvesti, zaščititi ustavnost; zagovornik ustavnosti
SSKJ²
ústnost -i ž (ȗ)
značilnost ustnega: ustnost ankete, poročila
♦ pravn. načelo ustnosti načelo, po katerem mora biti postopek usten, neposreden
značilnost ustnega: ustnost ankete, poročila
♦ pravn. načelo ustnosti načelo, po katerem mora biti postopek usten, neposreden
SSKJ²
utelésiti -im dov. (ẹ̄ ẹ̑)
1. narediti, da se kaj začne kazati na telesen, čutno zaznaven način: v noveli je pisatelj utelesil svoj etični nazor; utelesiti načelo enakopravnosti / slikar utelesi svoje ideje z barvami; pesnik izbira besede in podobe, ki najbolje utelesijo določeno duševno stanje / utelesiti svoje sanje, zamisli uresničiti
2. knjiž. upodobiti, predstaviti: igralec je izvirno utelesil Hamleta; v romanu je pisateljica utelesila slavne ljudi naše preteklosti / igralsko utelesiti knjižno stvaritev
3. knjiž. prikazati kako lastnost, kak pojav v določeni osebi: v glavni osebi je avtor utelesil junaštvo; utelesiti ljubezen
4. knjiž. vključiti, priključiti, pripojiti: župnijo so odvzeli Ogleju in jo utelesili ljubljanski škofiji
1. narediti, da se kaj začne kazati na telesen, čutno zaznaven način: v noveli je pisatelj utelesil svoj etični nazor; utelesiti načelo enakopravnosti / slikar utelesi svoje ideje z barvami; pesnik izbira besede in podobe, ki najbolje utelesijo določeno duševno stanje / utelesiti svoje sanje, zamisli uresničiti
2. knjiž. upodobiti, predstaviti: igralec je izvirno utelesil Hamleta; v romanu je pisateljica utelesila slavne ljudi naše preteklosti / igralsko utelesiti knjižno stvaritev
3. knjiž. prikazati kako lastnost, kak pojav v določeni osebi: v glavni osebi je avtor utelesil junaštvo; utelesiti ljubezen
4. knjiž. vključiti, priključiti, pripojiti: župnijo so odvzeli Ogleju in jo utelesili ljubljanski škofiji
- utelésiti se
pojaviti se v telesu, telesni podobi: duh se je utelesil / po nekaterih verovanjih se duša ponovno utelesi v drugem bitju
- uteléšen -a -o
1. deležnik od utelesiti: utelešena zamisel; v njej je bilo utelešeno življenje tovarniških delavk
2. ekspr. ki ima to, kar izraža določilo, v zelo veliki meri: mati je utelešena ljubezen; on je bil utelešena previdnost / v njem je bila utelešena železna volja / fašizem je utelešeno zlo
SSKJ²
uzakóniti -im dov. (ọ̄ ọ̑)
1. določiti, utemeljiti z zakonom: uzakoniti kako načelo, pravico; uzakoniti šolsko obveznost / uzakoniti z ustavo
// z zakonom priznati ali dovoliti: uzakoniti dejansko stanje / uzakoniti novo oblast; uzakoniti vlado
2. narediti, da postane kaj zakon, obvezno pravilo: uzakoniti nova načela v podjetju / uzakoniti pisavo
♦ pravn. uzakoniti zakonski predlog
1. določiti, utemeljiti z zakonom: uzakoniti kako načelo, pravico; uzakoniti šolsko obveznost / uzakoniti z ustavo
// z zakonom priznati ali dovoliti: uzakoniti dejansko stanje / uzakoniti novo oblast; uzakoniti vlado
2. narediti, da postane kaj zakon, obvezno pravilo: uzakoniti nova načela v podjetju / uzakoniti pisavo
♦ pravn. uzakoniti zakonski predlog
- uzakónjen -a -o:
uzakonjena kazen, pravica; uzakonjena pravila vedenja
♦ pravn. uzakonjeno pravo pravo, določeno z zakoni
SSKJ²
verifikácija -e ž (á)
glagolnik od verificirati: verifikacija hipoteze; načelo verifikacije v znanosti / predložiti načrte v verifikacijo; verifikacija šole; izpolnjevati pogoje za verifikacijo
glagolnik od verificirati: verifikacija hipoteze; načelo verifikacije v znanosti / predložiti načrte v verifikacijo; verifikacija šole; izpolnjevati pogoje za verifikacijo
SSKJ²
volílnost -i [volilnost in voliu̯nost] ž (ȋ)
dejstvo, da se kdo da, sme voliti: volilnost sodnikov / načelo volilnosti
dejstvo, da se kdo da, sme voliti: volilnost sodnikov / načelo volilnosti
SSKJ²
vzajémnost -i ž (ẹ̑)
1. povezanost s čim enakim, ustreznim kot povračilom: dogovoriti se o vzajemnosti prevajanja literarnih del / sporazum temelji na vzajemnosti
♦ pravn. načelo vzajemnosti načelo, po katerem priznava država drugi državi ali njenim državljanom določene pravice, ugodnosti s pogojem, da jih tudi druga država priznava njej oziroma njenim državljanom
// medsebojna povezanost, odvisnost: vzajemnost med rastlinstvom in živalstvom / vzajemnost duševnega in telesnega razvoja
2. medsebojna povezanost, pomoč, podpora članov kake skupnosti: računati, zanesti se na vzajemnost; delavska, vaška vzajemnost; občutek vzajemnosti / slovanska vzajemnost
1. povezanost s čim enakim, ustreznim kot povračilom: dogovoriti se o vzajemnosti prevajanja literarnih del / sporazum temelji na vzajemnosti
♦ pravn. načelo vzajemnosti načelo, po katerem priznava država drugi državi ali njenim državljanom določene pravice, ugodnosti s pogojem, da jih tudi druga država priznava njej oziroma njenim državljanom
// medsebojna povezanost, odvisnost: vzajemnost med rastlinstvom in živalstvom / vzajemnost duševnega in telesnega razvoja
2. medsebojna povezanost, pomoč, podpora članov kake skupnosti: računati, zanesti se na vzajemnost; delavska, vaška vzajemnost; občutek vzajemnosti / slovanska vzajemnost
SSKJ²
vzróčnost -i ž (ọ̄)
značilnost vzročnega: raziskovati vzročnost pojavov; časovna, materialna vzročnost; vzročnost in posledičnost
♦ filoz. načelo vzročnosti načelo, po katerem ima vsak pojav določen vzrok
// kar vzročno določa kaj, je povezano s čim: bog mu je vzročnost vsega, kar obstaja / vzročnost te bolezni še ni znana vzroki
značilnost vzročnega: raziskovati vzročnost pojavov; časovna, materialna vzročnost; vzročnost in posledičnost
♦ filoz. načelo vzročnosti načelo, po katerem ima vsak pojav določen vzrok
// kar vzročno določa kaj, je povezano s čim: bog mu je vzročnost vsega, kar obstaja / vzročnost te bolezni še ni znana vzroki
SSKJ²
zákon2 -óna tudi -a m (á ọ́; á)
1. splošno veljaven pravni predpis z najvišjo pravno močjo, podrejen ustavi: tako določa, predpisuje zakon; zakon velja; izglasovati, podpisati, razglasiti zakon; izvajati, kršiti zakon; to je po zakonu prepovedano; predvideti v zakonu, z zakonom; z zakonom zajamčene pravice; strog, ekspr. ohlapen zakon; členi zakona; osnutek, predlog zakona / publ. pasti pod zakon morati podrediti svoje delovanje zakonu; dedovati po zakonu; ekspr. najti, poiskati luknjo v zakonu; pog. skregati se z zakoni; knjiž. držati se črke zakona; ekspr.: varuh zakona sodnik, policist; zastopnik zakona pravobranilec, tožilec / cerkveni zakoni; dohodninski, zaščitni zakon; zakon o kazenskem postopku; zakon o varstvu okolja / pravni zakon
// ed. celota takih in iz njih izvirajočih pravnih predpisov: sodišča sodijo po zakonu; enakost ljudi pred zakonom / nekdaj v imenu zakona: aretirani ste
// splošno veljavno pravno pravilo, ki določa pravice in dolžnosti članov skupnosti: proučevati zakone primitivnih družb; nenapisani zakoni plemenske skupnosti / tega ne zapovedujejo ne božji ne človeški zakoni
2. navadno s prilastkom pravilo ravnanja, vedenja, kot ga določa to, kar izraža prilastek: tako zahtevajo zakoni gostoljubja, ekspr. srca; prilagoditi se zakonom okolja / ravnati po zakonu divjine; ekspr. zakon džungle ki temelji na grobem nasilju; zakon močnejšega
3. navadno v povedni rabi kar po volji, odločitvi koga določa njegovo ravnanje, mišljenje: njegova beseda, zapoved je zame zakon; za zdravnika je najvišji zakon zdravje bolnika
// kar s splošno in neizogibno veljavo določa kak proces: zakon narave je tak, da iz malega raste veliko; smrt je zakon življenja
4. stalna, nujna zveza med določenimi stvarmi, pojavi v naravi ali kaki dejavnosti: odkrivati zakone; biološki, fizikalni zakoni; zakoni narave, življenja / upoštevati ekonomske, tržne zakone; psihološki, statistični zakon; ekspr. to je železen zakon in ga moramo upoštevati
// ugotovitev o taki zvezi, do katere se pride z izkušnjami pri opazovanju pojavov ali z merjenji pri poskusih: formulirati, ovreči, preveriti zakon / zakoni gibanja planetov; zakon o ohranjanju energije / fizikalni zakon
5. pravilo, načelo, ki je pogoj pravilnosti, vrednosti kake lastnosti, dejavnosti: literarni teoretik je postavil več zakonov; zakoni lepote; zakoni logike, mišljenja / zakon enotnosti, jasnosti
● ekspr. zakon je zakon izraža odločnost koga držati se zakona; ekspr. biti sam sebi zakon vesti se neodvisno, ne upoštevajoč splošno veljavne predpise, pravila; ekspr. vzeti zakon v lastne roke ravnati samovoljno, zlasti kaznovati koga v skladu z lastnimi predstavami o pravici; star. novi, stari zakon Nova, Stara zaveza
♦ biol. biogenetski zakon po katerem je razvoj osebka kratka ponovitev razvoja vrste; Mendlovi zakoni o dedovanju pri spolnem razmnoževanju; zakon dednosti; ekon. zakon ponudbe in povpraševanja pravilo, kako se cena oblikuje pod vplivom ponudbe in povpraševanja; zakon vrednosti po katerem se vrednost blaga določa po količini družbeno potrebnega dela za njegovo reprodukcijo; fiz. Arhimedov zakon po katerem je hidrostatični vzgon enak teži izpodrinjene tekočine; gravitacijski zakon po katerem je privlačna sila med telesoma sorazmerna s produktom njunih mas in obratno sorazmerna s kvadratom razdalje; prvi Newtonov zakon zakon o vztrajnosti; tretji Newtonov zakon zakon vzajemnega učinka; zakon vzajemnega učinka po katerem deluje drugo telo na prvo z enako veliko silo v nasprotni smeri, kot deluje prvo telo na drugo; zakon o vztrajnosti po katerem telo miruje ali se giblje premo enakomerno, če nanj ne deluje nobena sila; pravn. postaviti koga izven zakona odtegniti mu varstvo zakona; razglasiti, da ga bo zadela kazen, takoj ko bo prijet; ustavni zakon ki ureja družbena razmerja ustavnega pomena; mat. zakon komutativnosti po katerem vsota ali zmnožek nista odvisna od vrstnega reda seštevancev ali množiteljev; zakon velikih števil verjetnostni zakon, po katerem je pri velikem številu meritev istega pojava aritmetična sredina rezultatov dobra ocena prave vrednosti; psih. zakon asimilacije po katerem bitja v podobnem položaju podobno reagirajo; zakon frekvence po katerem se reakcije utrjujejo s ponavljanjem; zakon kontrasta po katerem kaka duševna vsebina prikliče sebi nasprotno vsebino; um. zakon perspektive
1. splošno veljaven pravni predpis z najvišjo pravno močjo, podrejen ustavi: tako določa, predpisuje zakon; zakon velja; izglasovati, podpisati, razglasiti zakon; izvajati, kršiti zakon; to je po zakonu prepovedano; predvideti v zakonu, z zakonom; z zakonom zajamčene pravice; strog, ekspr. ohlapen zakon; členi zakona; osnutek, predlog zakona / publ. pasti pod zakon morati podrediti svoje delovanje zakonu; dedovati po zakonu; ekspr. najti, poiskati luknjo v zakonu; pog. skregati se z zakoni; knjiž. držati se črke zakona; ekspr.: varuh zakona sodnik, policist; zastopnik zakona pravobranilec, tožilec / cerkveni zakoni; dohodninski, zaščitni zakon; zakon o kazenskem postopku; zakon o varstvu okolja / pravni zakon
// ed. celota takih in iz njih izvirajočih pravnih predpisov: sodišča sodijo po zakonu; enakost ljudi pred zakonom / nekdaj v imenu zakona: aretirani ste
// splošno veljavno pravno pravilo, ki določa pravice in dolžnosti članov skupnosti: proučevati zakone primitivnih družb; nenapisani zakoni plemenske skupnosti / tega ne zapovedujejo ne božji ne človeški zakoni
2. navadno s prilastkom pravilo ravnanja, vedenja, kot ga določa to, kar izraža prilastek: tako zahtevajo zakoni gostoljubja, ekspr. srca; prilagoditi se zakonom okolja / ravnati po zakonu divjine; ekspr. zakon džungle ki temelji na grobem nasilju; zakon močnejšega
3. navadno v povedni rabi kar po volji, odločitvi koga določa njegovo ravnanje, mišljenje: njegova beseda, zapoved je zame zakon; za zdravnika je najvišji zakon zdravje bolnika
// kar s splošno in neizogibno veljavo določa kak proces: zakon narave je tak, da iz malega raste veliko; smrt je zakon življenja
4. stalna, nujna zveza med določenimi stvarmi, pojavi v naravi ali kaki dejavnosti: odkrivati zakone; biološki, fizikalni zakoni; zakoni narave, življenja / upoštevati ekonomske, tržne zakone; psihološki, statistični zakon; ekspr. to je železen zakon in ga moramo upoštevati
// ugotovitev o taki zvezi, do katere se pride z izkušnjami pri opazovanju pojavov ali z merjenji pri poskusih: formulirati, ovreči, preveriti zakon / zakoni gibanja planetov; zakon o ohranjanju energije / fizikalni zakon
5. pravilo, načelo, ki je pogoj pravilnosti, vrednosti kake lastnosti, dejavnosti: literarni teoretik je postavil več zakonov; zakoni lepote; zakoni logike, mišljenja / zakon enotnosti, jasnosti
● ekspr. zakon je zakon izraža odločnost koga držati se zakona; ekspr. biti sam sebi zakon vesti se neodvisno, ne upoštevajoč splošno veljavne predpise, pravila; ekspr. vzeti zakon v lastne roke ravnati samovoljno, zlasti kaznovati koga v skladu z lastnimi predstavami o pravici; star. novi, stari zakon Nova, Stara zaveza
♦ biol. biogenetski zakon po katerem je razvoj osebka kratka ponovitev razvoja vrste; Mendlovi zakoni o dedovanju pri spolnem razmnoževanju; zakon dednosti; ekon. zakon ponudbe in povpraševanja pravilo, kako se cena oblikuje pod vplivom ponudbe in povpraševanja; zakon vrednosti po katerem se vrednost blaga določa po količini družbeno potrebnega dela za njegovo reprodukcijo; fiz. Arhimedov zakon po katerem je hidrostatični vzgon enak teži izpodrinjene tekočine; gravitacijski zakon po katerem je privlačna sila med telesoma sorazmerna s produktom njunih mas in obratno sorazmerna s kvadratom razdalje; prvi Newtonov zakon zakon o vztrajnosti; tretji Newtonov zakon zakon vzajemnega učinka; zakon vzajemnega učinka po katerem deluje drugo telo na prvo z enako veliko silo v nasprotni smeri, kot deluje prvo telo na drugo; zakon o vztrajnosti po katerem telo miruje ali se giblje premo enakomerno, če nanj ne deluje nobena sila; pravn. postaviti koga izven zakona odtegniti mu varstvo zakona; razglasiti, da ga bo zadela kazen, takoj ko bo prijet; ustavni zakon ki ureja družbena razmerja ustavnega pomena; mat. zakon komutativnosti po katerem vsota ali zmnožek nista odvisna od vrstnega reda seštevancev ali množiteljev; zakon velikih števil verjetnostni zakon, po katerem je pri velikem številu meritev istega pojava aritmetična sredina rezultatov dobra ocena prave vrednosti; psih. zakon asimilacije po katerem bitja v podobnem položaju podobno reagirajo; zakon frekvence po katerem se reakcije utrjujejo s ponavljanjem; zakon kontrasta po katerem kaka duševna vsebina prikliče sebi nasprotno vsebino; um. zakon perspektive
- « Prejšnja
- 1
- ...
- 3
- 4
- 5
- 6
- 7
- Naslednja »
Število zadetkov: 122
Dostopnost