smótrnost -i ž (ọ̑)
lastnost, značilnost smotrnega: smotrnost gibov; smotrnost učnega procesa / načelo smotrnosti / smotrnost v naravi / smotrnost izkoriščanja gozdov načrtnost, premišljenost
Zadetki iskanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika²
SSKJ²
SSKJ²
sociála -e ž (ȃ) publ.
1. socialna dejavnost: za kulturo in socialo je občina namenila petnajst milijonov
// ustanova, organ za tako dejavnost: dejal je, da tovarne niso sociala / za osamljene stare ljudi skrbi sociala socialno skrbstvo
2. socialna pomoč: tudi štipendiranje je sociala; socialnega varstva ne smemo omejiti na golo socialo
// socialno zavarovanje, socialna varnost: omejiti načelo sociale na primeren življenjski standard, na zaposlitev, bolezensko in starostno zavarovanje
1. socialna dejavnost: za kulturo in socialo je občina namenila petnajst milijonov
// ustanova, organ za tako dejavnost: dejal je, da tovarne niso sociala / za osamljene stare ljudi skrbi sociala socialno skrbstvo
2. socialna pomoč: tudi štipendiranje je sociala; socialnega varstva ne smemo omejiti na golo socialo
// socialno zavarovanje, socialna varnost: omejiti načelo sociale na primeren življenjski standard, na zaposlitev, bolezensko in starostno zavarovanje
SSKJ²
solidárnost -i ž (á)
1. podpiranje, odobravanje ravnanja, mnenja koga: izraziti solidarnost z avtorjem prepovedane knjige; omahoval je pri solidarnosti s tovariši; stavkali so v znamenje solidarnosti z rudarji / solidarnost z akcijo Rdečega križa; dan solidarnosti z osvobodilnimi gibanji v svetu
2. pripravljenost za medsebojno pomoč, sodelovanje: razvijati in krepiti solidarnost med državami, narodi; publ. sodelovati z drugimi republikami v duhu socialistične solidarnosti; tovarištvo in solidarnost v klubu / načelo solidarnosti in vzajemnosti načelo, ki temelji na soodvisnosti posameznika od skupnosti in skupnosti od posameznika
// pomoč, sodelovanje: računali so na njegovo solidarnost / fond, sklad solidarnosti v katerega prispevajo člani kake skupnosti za skupne potrebe ali za pomoč, podporo sočlanom
3. zavest skupnosti, medsebojne povezanosti posameznikov zlasti v družbenem življenju: delavska, razredna, sosedska solidarnost; uresničevati mednarodno proletarsko solidarnost; imeti zelo razvit čut solidarnosti; socialistični humanizem in solidarnost
♦ soc. mehanska solidarnost pri kateri so posamezniki zaradi delitve dela odvisni drug od drugega; organska solidarnost solidarnost v primitivni družbi, pri kateri so posamezniki zaradi skupnega dela navezani drug na drugega
1. podpiranje, odobravanje ravnanja, mnenja koga: izraziti solidarnost z avtorjem prepovedane knjige; omahoval je pri solidarnosti s tovariši; stavkali so v znamenje solidarnosti z rudarji / solidarnost z akcijo Rdečega križa; dan solidarnosti z osvobodilnimi gibanji v svetu
2. pripravljenost za medsebojno pomoč, sodelovanje: razvijati in krepiti solidarnost med državami, narodi; publ. sodelovati z drugimi republikami v duhu socialistične solidarnosti; tovarištvo in solidarnost v klubu / načelo solidarnosti in vzajemnosti načelo, ki temelji na soodvisnosti posameznika od skupnosti in skupnosti od posameznika
// pomoč, sodelovanje: računali so na njegovo solidarnost / fond, sklad solidarnosti v katerega prispevajo člani kake skupnosti za skupne potrebe ali za pomoč, podporo sočlanom
3. zavest skupnosti, medsebojne povezanosti posameznikov zlasti v družbenem življenju: delavska, razredna, sosedska solidarnost; uresničevati mednarodno proletarsko solidarnost; imeti zelo razvit čut solidarnosti; socialistični humanizem in solidarnost
♦ soc. mehanska solidarnost pri kateri so posamezniki zaradi delitve dela odvisni drug od drugega; organska solidarnost solidarnost v primitivni družbi, pri kateri so posamezniki zaradi skupnega dela navezani drug na drugega
SSKJ²
sònarávnost -i ž (ȍ-á)
lastnost, značilnost sonaravnega: skrbeti za sonaravnost gozdarstva; usmerjati pridelavo v sonaravnost; sonaravnost v gospodarstvu; koncept, načelo sonaravnosti
lastnost, značilnost sonaravnega: skrbeti za sonaravnost gozdarstva; usmerjati pridelavo v sonaravnost; sonaravnost v gospodarstvu; koncept, načelo sonaravnosti
SSKJ²
stoicízem -zma m (ī)
1. filoz. filozofska smer, katere vodilno etično načelo je življenje človeka v soglasju z njegovo naravo: stoicizem spada k antičnim materialističnim filozofijam; proučevati stoicizem
2. knjiž. mirnost, ravnodušnost: občudovali so njen stoicizem
1. filoz. filozofska smer, katere vodilno etično načelo je življenje človeka v soglasju z njegovo naravo: stoicizem spada k antičnim materialističnim filozofijam; proučevati stoicizem
2. knjiž. mirnost, ravnodušnost: občudovali so njen stoicizem
SSKJ²
stóik -a m (ọ́)
1. pristaš stoicizma: grški in rimski stoiki; osnovno načelo stoikov; epikurejci in stoiki
2. knjiž. miren, ravnodušen človek: občudovali so ga, ker je bil velik stoik
1. pristaš stoicizma: grški in rimski stoiki; osnovno načelo stoikov; epikurejci in stoiki
2. knjiž. miren, ravnodušen človek: občudovali so ga, ker je bil velik stoik
SSKJ²
SSKJ²
tektónski -a -o prid.(ọ̑)
nanašajoč se na tektoniko:
a) tektonski premiki / tektonske sile / tektonski jarek ugreznjeni del zemeljske skorje, ki ga omejujejo vzporedni prelomi; tektonski potres potres zaradi tektonskih premikov; tektonska karta karta, ki prikazuje zgradbo in preoblikovanje zemeljske skorje; tektonsko jezero jezero, ki nastane zaradi tektonskih premikov
b) tektonska oblika pesmi / tektonsko načelo v arhitekturi
nanašajoč se na tektoniko:
a) tektonski premiki / tektonske sile / tektonski jarek ugreznjeni del zemeljske skorje, ki ga omejujejo vzporedni prelomi; tektonski potres potres zaradi tektonskih premikov; tektonska karta karta, ki prikazuje zgradbo in preoblikovanje zemeljske skorje; tektonsko jezero jezero, ki nastane zaradi tektonskih premikov
b) tektonska oblika pesmi / tektonsko načelo v arhitekturi
- tektónsko prisl.:
tektonsko aktivno gorstvo; tektonsko zaključen prostor
SSKJ²
temeljíti -ím nedov. (ī í)
1. narediti temelj čemu: hišo so dobro temeljili; temeljiti na pilotih, s piloti
2. navadno v zvezi z na imeti kaj za temelj, osnovo: obtožba temelji na dejstvih; komedija temelji na zamenjavanju glavnih oseb / to načelo temelji v zanikanju vsega / preh., publ. svoj govor je temeljil na trditvi, da so vsi ljudje enaki utemeljeval, gradil
1. narediti temelj čemu: hišo so dobro temeljili; temeljiti na pilotih, s piloti
2. navadno v zvezi z na imeti kaj za temelj, osnovo: obtožba temelji na dejstvih; komedija temelji na zamenjavanju glavnih oseb / to načelo temelji v zanikanju vsega / preh., publ. svoj govor je temeljil na trditvi, da so vsi ljudje enaki utemeljeval, gradil
- temeljèč -éča -e:
na znanosti temelječa tehnika
SSKJ²
téza1 -e ž (ẹ̑)
1. trditev, ki jo je treba dokazati, utemeljiti: ovreči, postaviti tezo; podpreti tezo s tehtnimi argumenti; v razpravi je svoje teze logično razvil; zagovarjati tezo, da je pesnitev nastala v poznejšem obdobju; pravilnost, nesprejemljivost kake teze; teza o avtohtonosti naroda; teza in antiteza / knjiž. to je moja teza o tem, morda se motim mnenje
2. knjiž., navadno s prilastkom misel, sporočilo: razbrati osnovno tezo pesnitve; vodilna teza literarnega dela
3. nav. mn., publ., navadno s prilastkom načelo, izhodišče: glavne teze plana / komisija je pripravila teze za spremembo statuta predloge
// na kratko izraženo stališče: najpomembnejše teze politikovega govora; osnovne teze referata
4. knjiž. (doktorska) disertacija: pisati tezo o Cankarju / doktorska teza
♦ filoz. teza po Heglu trditev, ki ji nasprotuje druga, protislovna trditev; Heglova teza, antiteza in sinteza; lit. teza kratki ali nepoudarjeni zlog v verzu, stopici
1. trditev, ki jo je treba dokazati, utemeljiti: ovreči, postaviti tezo; podpreti tezo s tehtnimi argumenti; v razpravi je svoje teze logično razvil; zagovarjati tezo, da je pesnitev nastala v poznejšem obdobju; pravilnost, nesprejemljivost kake teze; teza o avtohtonosti naroda; teza in antiteza / knjiž. to je moja teza o tem, morda se motim mnenje
2. knjiž., navadno s prilastkom misel, sporočilo: razbrati osnovno tezo pesnitve; vodilna teza literarnega dela
3. nav. mn., publ., navadno s prilastkom načelo, izhodišče: glavne teze plana / komisija je pripravila teze za spremembo statuta predloge
// na kratko izraženo stališče: najpomembnejše teze politikovega govora; osnovne teze referata
4. knjiž. (doktorska) disertacija: pisati tezo o Cankarju / doktorska teza
♦ filoz. teza po Heglu trditev, ki ji nasprotuje druga, protislovna trditev; Heglova teza, antiteza in sinteza; lit. teza kratki ali nepoudarjeni zlog v verzu, stopici
SSKJ²
transformatíven -vna -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na transformacijo: transformativni pristop; transformativna moč; transformativno učenje; v sodobni poeziji v pesniških postopkih prevladuje transformativno načelo
nanašajoč se na transformacijo: transformativni pristop; transformativna moč; transformativno učenje; v sodobni poeziji v pesniških postopkih prevladuje transformativno načelo
SSKJ²
trihotomíja -e ž (ȋ)
knjiž. delitev, ločevanje na tri dele, vrste: načelo trihotomije / trihotomija dobro, slabo, neopredeljeno
♦ filoz. trihotomija duše po Platonu delitev človeške duševnosti na čutni, čustveni in razumski del
knjiž. delitev, ločevanje na tri dele, vrste: načelo trihotomije / trihotomija dobro, slabo, neopredeljeno
♦ filoz. trihotomija duše po Platonu delitev človeške duševnosti na čutni, čustveni in razumski del
SSKJ²
SSKJ²
učlovéčiti -im dov. (ẹ̄ ẹ̑) knjiž.
1. narediti, povzročiti, da kdo dobi lastnosti, značilnosti, bistvene za človeka kot družbeno, biološko bitje: pokončna hoja je pomagala učlovečiti človekovega prednika; učlovečiti se z delom / biološko, sociološko se učlovečiti
2. narediti kaj človeško, dobro, plemenito; počlovečiti: kultura učloveči človeka
3. prikazati kako lastnost, kak pojav v veliki meri v določenem človeku: pisatelj je v glavnem junaku učlovečil etično načelo
1. narediti, povzročiti, da kdo dobi lastnosti, značilnosti, bistvene za človeka kot družbeno, biološko bitje: pokončna hoja je pomagala učlovečiti človekovega prednika; učlovečiti se z delom / biološko, sociološko se učlovečiti
2. narediti kaj človeško, dobro, plemenito; počlovečiti: kultura učloveči človeka
3. prikazati kako lastnost, kak pojav v veliki meri v določenem človeku: pisatelj je v glavnem junaku učlovečil etično načelo
- učlovéčiti se
pojaviti se v človeški podobi: verjel je, da se dekličin duh v pomladnih nočeh učloveči
♦ rel. Kristus se je učlovečil
- učlovéčen -a -o:
v glavni osebi romana je učlovečena narodna ideja; stal je pred njim kot učlovečeno zdravje
SSKJ²
univerzálen -lna -o prid. (ȃ)
1. ki se nanaša na celoto, splošnost, ne na posamezno, posebno: vrednote imajo univerzalen pomen; univerzalna veljavnost zakonov splošna / univerzalne lastnosti; univerzalna resnica
2. ki obsega različna področja, ustreza različnim zahtevam: univerzalna kultura, znanost; imeti univerzalno znanje / univerzalna organizacija / univerzalno doživljanje umetnosti
3. ki je primeren, uporaben za različne namene, vsestranski: les je univerzalna surovina; univerzalno lepilo; univerzalna čistilna sredstva; univerzalno zdravilo / univerzalni ključi, stroji; punčka je za deklice univerzalna igrača / univerzalni leksikon; univerzalne vžigalice vžigalice, ki se vžgejo pri drgnjenju ob poljubno (trdno) ploskev / kraj se je razvil v univerzalno smučarsko središče
// ki velja za več različnih stvari: univerzalno pravilo
4. ki ima veliko različnih dobrih lastnosti, sposobnosti: postal je univerzalen poznavalec literature; ekspr. ta človek je pa res univerzalen
♦ filoz. univerzalno načelo načelo, ki poudarja pomen celote, splošnega pred posameznim, posebnim; mat. univerzalna množica množica, ki vsebuje vse množice, ki se bodo obravnavale; pravn. univerzalno nasledstvo nasledstvo, pri katerem se pridobi vse premoženje in pravice ali dolžnosti, vesoljno nasledstvo
1. ki se nanaša na celoto, splošnost, ne na posamezno, posebno: vrednote imajo univerzalen pomen; univerzalna veljavnost zakonov splošna / univerzalne lastnosti; univerzalna resnica
2. ki obsega različna področja, ustreza različnim zahtevam: univerzalna kultura, znanost; imeti univerzalno znanje / univerzalna organizacija / univerzalno doživljanje umetnosti
3. ki je primeren, uporaben za različne namene, vsestranski: les je univerzalna surovina; univerzalno lepilo; univerzalna čistilna sredstva; univerzalno zdravilo / univerzalni ključi, stroji; punčka je za deklice univerzalna igrača / univerzalni leksikon; univerzalne vžigalice vžigalice, ki se vžgejo pri drgnjenju ob poljubno (trdno) ploskev / kraj se je razvil v univerzalno smučarsko središče
// ki velja za več različnih stvari: univerzalno pravilo
4. ki ima veliko različnih dobrih lastnosti, sposobnosti: postal je univerzalen poznavalec literature; ekspr. ta človek je pa res univerzalen
♦ filoz. univerzalno načelo načelo, ki poudarja pomen celote, splošnega pred posameznim, posebnim; mat. univerzalna množica množica, ki vsebuje vse množice, ki se bodo obravnavale; pravn. univerzalno nasledstvo nasledstvo, pri katerem se pridobi vse premoženje in pravice ali dolžnosti, vesoljno nasledstvo
- univerzálno prisl.:
univerzalno razgledan in izobražen človek
SSKJ²
uredítven -a -o prid. (ȋ)
nanašajoč se na ureditev: ureditveno načelo / ureditvena dela / ureditveno območje naselja
♦ gozd. ureditveni načrt načrt za gospodarjenje z določenimi gozdovi v določenem času; urb. ureditveni načrt načrt, ki podrobneje določa ureditev, prenovo naselja ali dela naselja
nanašajoč se na ureditev: ureditveno načelo / ureditvena dela / ureditveno območje naselja
♦ gozd. ureditveni načrt načrt za gospodarjenje z določenimi gozdovi v določenem času; urb. ureditveni načrt načrt, ki podrobneje določa ureditev, prenovo naselja ali dela naselja
SSKJ²
uresníčiti -im dov. (ī ȋ)
1. narediti, da kaj, kar obstaja v mislih, postane resničnost: uresničiti idejo, načrt; kar si zamisli, uresniči; ekspr. sanje so se uresničile / uresničiti vzgojne cilje / uresničiti svoje bistvo
// izpolniti: uresničiti grožnjo, obljubo, povelje; njegove besede, napovedi so se uresničile / uresničiti kazen, sodbo izvršiti
// uveljaviti: uresničiti pravico / uresničiti načelo v praksi
// knjiž. ustvariti: uresničiti pravično družbo / delo, roman je uresničil čez dve leti napisal, izdal
2. knjiž. narediti, da določeno bistvo, zmožnost koga postane zaznavna, zgodovinska resničnost: uresničiti samega sebe; uresničiti se z zmago; uresničiti se kot človek
1. narediti, da kaj, kar obstaja v mislih, postane resničnost: uresničiti idejo, načrt; kar si zamisli, uresniči; ekspr. sanje so se uresničile / uresničiti vzgojne cilje / uresničiti svoje bistvo
// izpolniti: uresničiti grožnjo, obljubo, povelje; njegove besede, napovedi so se uresničile / uresničiti kazen, sodbo izvršiti
// uveljaviti: uresničiti pravico / uresničiti načelo v praksi
// knjiž. ustvariti: uresničiti pravično družbo / delo, roman je uresničil čez dve leti napisal, izdal
2. knjiž. narediti, da določeno bistvo, zmožnost koga postane zaznavna, zgodovinska resničnost: uresničiti samega sebe; uresničiti se z zmago; uresničiti se kot človek
- uresníčen -a -o:
uresničeni načrti; naloga je uresničena; sam.: oceniti uresničeno
SSKJ²
ustávnost -i ž (á)
1. skladnost z ustavo: presojati ustavnost predpisa, zakona
♦ pravn. načelo ustavnosti načelo, da je ustava podlaga za pooblastila in meje dejavnosti vseh, tudi najvišjih organov oblasti
2. ustavna ureditev: uvesti, zaščititi ustavnost; zagovornik ustavnosti
1. skladnost z ustavo: presojati ustavnost predpisa, zakona
♦ pravn. načelo ustavnosti načelo, da je ustava podlaga za pooblastila in meje dejavnosti vseh, tudi najvišjih organov oblasti
2. ustavna ureditev: uvesti, zaščititi ustavnost; zagovornik ustavnosti
SSKJ²
ústnost -i ž (ȗ)
značilnost ustnega: ustnost ankete, poročila
♦ pravn. načelo ustnosti načelo, po katerem mora biti postopek usten, neposreden
značilnost ustnega: ustnost ankete, poročila
♦ pravn. načelo ustnosti načelo, po katerem mora biti postopek usten, neposreden
SSKJ²
utelésiti -im dov. (ẹ̄ ẹ̑)
1. narediti, da se kaj začne kazati na telesen, čutno zaznaven način: v noveli je pisatelj utelesil svoj etični nazor; utelesiti načelo enakopravnosti / slikar utelesi svoje ideje z barvami; pesnik izbira besede in podobe, ki najbolje utelesijo določeno duševno stanje / utelesiti svoje sanje, zamisli uresničiti
2. knjiž. upodobiti, predstaviti: igralec je izvirno utelesil Hamleta; v romanu je pisateljica utelesila slavne ljudi naše preteklosti / igralsko utelesiti knjižno stvaritev
3. knjiž. prikazati kako lastnost, kak pojav v določeni osebi: v glavni osebi je avtor utelesil junaštvo; utelesiti ljubezen
4. knjiž. vključiti, priključiti, pripojiti: župnijo so odvzeli Ogleju in jo utelesili ljubljanski škofiji
1. narediti, da se kaj začne kazati na telesen, čutno zaznaven način: v noveli je pisatelj utelesil svoj etični nazor; utelesiti načelo enakopravnosti / slikar utelesi svoje ideje z barvami; pesnik izbira besede in podobe, ki najbolje utelesijo določeno duševno stanje / utelesiti svoje sanje, zamisli uresničiti
2. knjiž. upodobiti, predstaviti: igralec je izvirno utelesil Hamleta; v romanu je pisateljica utelesila slavne ljudi naše preteklosti / igralsko utelesiti knjižno stvaritev
3. knjiž. prikazati kako lastnost, kak pojav v določeni osebi: v glavni osebi je avtor utelesil junaštvo; utelesiti ljubezen
4. knjiž. vključiti, priključiti, pripojiti: župnijo so odvzeli Ogleju in jo utelesili ljubljanski škofiji
- utelésiti se
pojaviti se v telesu, telesni podobi: duh se je utelesil / po nekaterih verovanjih se duša ponovno utelesi v drugem bitju
- uteléšen -a -o
1. deležnik od utelesiti: utelešena zamisel; v njej je bilo utelešeno življenje tovarniških delavk
2. ekspr. ki ima to, kar izraža določilo, v zelo veliki meri: mati je utelešena ljubezen; on je bil utelešena previdnost / v njem je bila utelešena železna volja / fašizem je utelešeno zlo
- « Prejšnja
- 1
- ...
- 3
- 4
- 5
- 6
- 7
- 8
- 9
- ...
- 33
- Naslednja »
Število zadetkov: 659
Dostopnost