Fran

Mi lahko, prosim, pojasnite, zakaj iz vsakodnevne rabe »preganjate« (*) pridevniške oblike možen, možna, možno in prislov možno (nadomestile naj bi jih besede mogoč, mogoča in mogoče), obenem pa v Slovenskem pravopisu ostaja povsem »nedotaknjena« izpeljanka možnost (tu ne ponujate nobene mogočnostı ali česa podobnega).

Zakaj se je bilo treba oddaljiti od češko-slovaške oblike in preiti k hrvaško-srbski? Je bila naša beseda možno preveč podobna češki možna in zato raje zagovarjate rabo besede mogoče, ker je drugačna od hrvaške oblike moguče? Res me zanima, kaj je botrovalo vaši odločitvi.

Menim, da takšne (sistemske) nedoslednosti v normativnih priročnikih ne prispevajo k trdnosti slovenskega jezikovnega sistema in bogastvu njegovega besedišča, ampak med govorci slovenščine dodatno spodbujajo močno zakoreninjene frustracije, da ne poznajo/obvladajo maternega jezika.

Je beseda črnec/črnci politično korektna? Ali je bolje uporabiti besedo črnec ali temnopolti (človek)?

Primera:

• prožnost ob naravnih nesrečah je sposobnost posameznika, družbene skupine ali celotne družbe, da se na ustrezen način sooči, odzove in prilagodi negativnim posledicam naravne nesreče

• Preprečevanje in boj proti goljufijam, korupciji in vsem drugim nezakonitim dejavnostim, ki škodijo finančnim interesom EU

Jezikovna svetovalnica je podoben primer s predlogi že obravnavala (https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/2024/sklon-samostalnika-ob-dvojnem-predlogu) in ugotovila, da se pri daljših skladenjskih enotah tradicionalno pravilo opušča, napake pa se skoraj ne zavedamo. Ali je v knjižnem jeziku (uradnih dokumentih) že mogoče šteti za slovnično pravilno ali vsaj sprejemljivo, da več predlogov, glagolov ali samostalnikov, ki bi se sicer vezali z različnim sklonom, vežemo po bližini? Na primer po analogiji z ujemanjem po bližini pridevnikov in glagolov pri samostalniških zvezah, kar je argument iz prispevka Jezikovnega kotička Pravne prakse (Hribar Nataša, Na pijačo pred ali po kosilu?, Pravna praksa, št. 11, 2012, str. 32), ali preprosto zato, ker je to gospodarna in učinkovita rešitev, kadar dosledna izpolnitev skladenjskih vezi tako zaplete stavek, da poslabša njegovo berljivost in jasnost.

Ker sprašujemo za rabo v uradnih dokumentih, kakšna je po vašem mnenju zvrstna in slogovna vrednost take rešitve? Imate morda kakšne napotke za rabo ali nerabo take vezave po bližini?

Pred kratkim smo vam poslali vprašanje, ali je v knjižnem jeziku (uradnih dokumentih) že mogoče šteti za slovnično pravilno ali vsaj sprejemljivo, da več predlogov, glagolov ali samostalnikov, ki bi se sicer vezali z različnim sklonom, vežemo po bližini. Naknadno smo se začeli spraševati, ali bi bilo treba pri odločanju o tem ločeno obravnavati naslednje primere:

a) povedi, v katerih imamo kombinacijo samostalnikov s predlogom in samostalnikov brez predloga (»Parlament naj zakonsko uredi proces oblikovanja, odločanja, izvajanja in ocenjevanja nacionalnovarstvene politike.«) b) primere s predložnimi zvezami,  ki zahtevajo različne sklone  (»pred, med in po vojni«)  in c) glagole, ki se vežejo z različnimi skloni (»občudoval in bal sem se je«).

Jezikovna svetovalnica, www.fran.si, dostop 9. 6. 2024.