díhanje -a s (í) glagolnik od dihati: slišati je bilo težko dihanje;
enakomerno, hropeče, pravilno dihanje;
dihanje skozi nos, usta / dihanje rastlin / tkanina naj ne ovira dihanja kože stika kože z zrakom; dihanje lesa, usnja prepuščanje zraka in vlage
♦ biol. celično ali notranje dihanje razgrajevanje glukoze v celici s prostim kisikom, pri čemer se sprošča energija; med. globoko dihanje; prsno dihanje pri katerem se širi in oži prsni koš; trebušno dihanje pri katerem se širi in krči trebušna prepona; umetno dihanje umetno dovajanje zraka v pljuča
Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 24. 6. 2024.