Iz radia sem zvedel, da pripravljate novo izdajo Slovenskega pravopisa, zato bi vas rad opozoril na zame problem v sedaj veljavni izdaji SP. Ob geslu Santa Fe (mesto v ZDA in še kje) stoji, da je moškega spola in se sklanja Santa Feja ... Fe v izvirniku španščini je ženskega spola, ženskega spola pa je tudi v slovenskem prevodu: nada, vera, ali morda srednjega: upanje. Ko sem pred kakimi desetimi leti pri svojem poklicnem pisanju naletel na to vprašanje, sem se za razlago, po katerem pravilu bi naj bil Santa Fe moškega spola, obrnil na takratno oddajo Minute za jezik na TV Slovenija. Več kot pol leta so mi obljubljali odgovor, a ga nikoli nisem dobil. Povprašal sem tudi nekaj znanih slovenistov, a mi niso znali pojasniti. Ko sem sam brskal za odgovorom, sem ugotovil, da je enako navajal že pravopis iz leta 1962, zato sumim, da so urejevalci SP 2001 geslo enostavno prepisali. Zato vas prosim, da pri urejanju nove izdaje tega vprašanja ne spregledate! Vesel bom, če mi boste zadevo pojasnili osebno, že pred izdajo nove izdaje SP.
Zadetki iskanja
Ali je covid kratica? Zakaj se sklanja po moški sklanjatvi, če označuje pojem ženskega spola (npr. EU)? Ali lahko sklanjamo tudi po ženski sklanjatvi?
Kakšnega spola je latinsko ime Pseudomonas aeruginosa (bakterija), če jo sklanjamo brez samostalnika bakterija spredaj?
Besedna zveza spolno občevanjene ustreza besedi seks, saj spoli (poleg človeških tudi živalski) občujejo v pomenu medsebojnega sporazumevanja. Spolno občevanje je občevanje spolov oziroma občevanje med spoli, kar pa je sporazumevanje med spoli.
Spolnost pa namreč ustreza besedi seks. Občevanje v spolnostnem smislu pa jeseks. Torej, besedna zveza spolnostno občevanje (ali enobesedno spolnost) je edina besedna zveza, ki pravilno ustreza besedi seks.
Želim si le, da se ta neustreznost v slovarjih/besedovnjakih odpravi in se besedno zvezo spolno občevanje popravi v spolnostno občevanje.
Kako pa stroka razlaga besedno zvezo spolno občevanje?
Na spletni strani RTV Slovenija že nekaj časa opažam, da so se odločili, da uporabljajo samo ženski priimek (brez imena ali začetnice imena) in nato glagol v obliki za ženski spol, npr. Križnar je v prvi skupini s 101,0 m popeljala Slovenijo na prvo mesto. Kaj menite o tem?
Zanima me, ali lahko napišemo tudi programska vodja Maja Zupanič ali je pridevnik vedno le v moškem spolu, ker je tudi samostalnik moškega spola − torej programski vodja Maja Zupanič. Sta možni obe različici?
Kljub jasnemu odgovoru na omenjeno temo (Kitajski zid, Berlinski zid) se poraja vprašanje, ali ne bi bilo smiselno velike začetnice pisati pri PRVI sestavini poimenovanja, namreč Veliki kitajski zid. Ta besedna zveza (torej s pridevnikom veliki) je nadvse pogosta in menim, da ne gre za lastnostno poimenovanje ("velik" Kitajski zid), temveč za del lastnega poimenovanja. Ne vidim smisla v zapisu veliki Kitajski zid (saj vsi vemo, da je velik, zakaj bi torej to sploh zapisali – razen seveda kot del lastnega poimenovanja). Kaj menite o tem?
Tujka antifona ima po slovarjih naglas na o (na tem mestu je naglas tudi v latinski besedi); dejanska raba v cerkvenem okolju pa pozna pretežno naglas na i (tako je beseda naglašena v izvirni grški obliki). Kateri naglas je torej ustreznejši in bolj pravi? Ne vem, ali naj vztrajam pri naučenem naglasu in čakam na spremembo v slovarjih ali naj se priučim predpisanega naglasa.
V zadnjem času na spletnih portalih opažam, da se tudi zelo dolge pridevnike stopnjuje tako kot kratke; danes je npr. na MMC portalu RTVSLO naslov novice V Romuniji najmnožičnejši protesti po letu 1989. Ali je tako prav? Jaz sem se učila, da se za takšne pridevnike uporablja bolj in najbolj.
Kako je s tem?
Med definiranjem besed, ki sem jih moral definirati, sem si pomagal s Slovarjem slovenskega knjižnega jezika. Malce me je presenetila razlaga besede begunec:
- begúnec -nca m (ȗ) kdor (z)beži pred nevarnostjo ali neprijetnostjo
Zanima me, ali to pomeni, da bi lahko osebi rekli begunec, če beži pred psom, ki ji predstavlja nevarnost (glede na razlago je nekako tako razvidno). Zanima me tudi, kako bi rekli osebi, ki ilegalno prestopi državno mejo oz. se ilegalno preseli v drugo državo, mogoče je celo izbrisan oz. država sploh ne ve, da obstaja. Ta oseba bi se lahko selila kot nomad zaradi boljših pogojev za življenje, ne zaradi nevarnosti.
Zakaj je v SSKJ2 samo oblika zapisa bowling in po domače zapisanega gesla bovling sploh ni? V Gigafidi se bowling pojavi 2800-krat, bovling pa 1553-krat, kar ni zanemarljivo, in bi po zgledu mejl pričakovali tudi geslo bovling.
V SSKJ2 ni gesla e-sporočilo. Namesto tega je mejl, pa še to le kot kazalčna iztočnica, ki usmerja na iztočnico mail. Ali ni to v nasprotju s pravopisnim pravilom, da pišemo občne besede po domače? Ali se je pri tem upošteval vidik rabe oz. merilo pogostosti? V Gigafidi se namreč citatni zapis (mail oz. e-mail) pojavi več kot 25.000-krat oz. 12.000-krat, zapis po domače (mejl) pa le 584-krat. Po drugi strani pa je v Gigafidi tudi e-sporočilo (695-krat). Če se je upoštevalo merilo pogostosti, bi v SSKJ2 poleg mejl pričakovali tudi geslo e-sporočilo.
Lepo prosimo za pomoč pri razlagi/utemljitvi male začetnice za martinovo gos (in podobne besedne zveze). Pri zapisu praznikov in posebnih dnevov/datumov ni dvoma glede zapisov, torej z malo začetnico. Poznamo teorijo tudi za veliko začetnico: ko je v besedni zvezi svojilni pridevnik (Prešernov dan, Marijino vnebovzetje, Martinova gos), prvo sestavino besedne zveze pišemo z veliko začetnico. V SSKJ2 pa smo našli posebnost: ob martinovem je še Martinova gos (in podobne besedne zveze), pozornost pa nam je vzbudila martinova gos, dopušča torej obe možnosti: M/martinova gos.
In prav tu se nam začne zatikati. Predvidevam namreč, da se po vzorcu martinovega dopusti tudi možnost martinove gosi, pojedine ipd. Druga možnost pa je, da se lahko svojilni pridevnik Martinova gos razume v pomenu svojilnosti kot 'gos od Martina' ali 'gos, ki jo ima Martin na mizi', to bi seveda pisali z veliko začetnico, če pa želimo izraziti drugi, vrstni pomen, torej 'gos, kot (ali ki) se pripravi za martinovo', v takem primeru je smiseln zapis z malo začetnico. Zdi se mi, da je pri tem še najbolj ustrezen zapis martinova gos, prav zaradi vrstnosti.
Vendar sem nam pri tem odpre novo vprašanje – Silvestrov večer (za silvestrovo ni dvoma). V tem primeru pa ne ločujemo svojilnosti od vrstnosti in ohranjamo v vseh pomenih ('od Silvestra' proti '31. 12. zvečer') veliko začetnico; SSKJ2 navaja primera Silvestrov večer in Silvestrovo jutro.
Ali je ustrezno, da v naslednjih primerih sledimo SSKJ2 in uporabljamo osredotočiti se (namesto osrediniti se), otvoritev in odprtje razstave ter bodoči zdravniki (namesto prihodnji)? Ali bi po tem zgledu morali uporabljati tudi zdaj namesto sedaj?
Zanima me, katera beseda se priporoča v primerih, kot so osrediniti se/osredotočiti se, otvoritev/odprtje razstave, bodoči/prihodnji zdravnik (zdaj še študent medicine).
V SP 2001 je v slovarskem sestavku z geslom osredotočiti z ležečimi črkami napisano osrediniti se, kar pomeni, da je ta v knjižnem jeziku nevtralna ali navadnejša dvojnica.
V SSKJ2 v slovarskem sestavku z geslom osredotočiti ni nobenega kvalifikatorja, ki bi označeval zaznamovanost te besede, v slovarskem sestavku z geslom osrediniti pa je v pomenski razlagi za podpičjem sopomenka osredotočiti se, kar v skladu z Uvodom v SSKJ2 (člen 49) pomeni, da je beseda za podpičjem »nadrejeni (po rabi močnejši) […] sinonim«. Ali to torej pomeni, da je po SSKJ2 bolje/priporočljivo/nevtralneje uporabljati osredotočiti se? Mimogrede, priporočanje glagola osrediniti se (po SP) se mi zdi puristično.
V primeru otvoritev je v SP primer otvoritev razstave opremljen s kvalifikatorjem pešajoče, nevtralnejše je po SP odprtje razstave, v SSKJ2 pa je primer nezaznamovano naveden v obeh slovarskih sestavkih otvoritev in odprtje.
Zanima me raba pridevnika prihodnji/bodoči npr. v besedni zvezi prihodnji/bodoči zdravniki? E. Kržišnik (SSJLK 2014: 24) je v svojem članku Prihodnost in bodočnost v slovenščini (http://www.centerslo.net/files/file/ssjlk/50_SSJLK/Krzisnik_nova.pdf) napisala, da je prihodnost izpodrinila bodočnost, da pa se bodoči uporablja v nekaterih besednih zvezah (kolokacijah) ob samostalnikih s pomenom 'funkcija človeka', npr. bodoči učitelj/šef/gimnazijec …
V SP je v slovarskem sestavku z geslom bodoči na začetku napisano tako: bodoči zet; bodoči rod prihodnji. Ležeče zapisana dvojnica, ki je po SP nevtralna oz. navadnejša, se torej nanaša samo na primer bodoči rod in pomeni 'naslednji', v primeru bodoči zet pa je bolje ohraniti pridevnik bodoči, kajne? V SSKJ2 pa tudi primer bodočirodovi v sestavku z geslom bodoči ni zaznamovan. V Gigafidi se prihodnji učitelj pojavi 23-krat, bodoči učitelj pa 239-krat.
Zanima me, ali sta samostalnika kotiček in kraj pojem ali stvar.
Katerih standardov naj bi se držali pri citiranju in navajanju virov?
Prosim za primere.
Kako se pravilno navaja (sklanja) enoto za stopnjo incidence nekega dogodka v opazovani populaciji v določenem časovnem obdobju (angleško "per patient-year", tudi "per person-year", "patient-years"), npr:
- pojavnost neželenega učinka je 0,4 na bolnik-leto ali 0,4 na bolnika-leto?
- 15 na 100 bolnik-let ali 15 na 100 bolnikov-let ali 15 na 100 bolnikov-leto?
V slovenskih medijih beremo in slišimo:
Tudi zmaga več ne more vplivati na končno uvrstitev.Če zveza več ne živi, je kot truplo.
Ali pa: V letošnjem naročilu je zajetih kar stodeset več naslovov.
Pred 50 leti bi nam učiteljica slovenščine vse to popravila v:
Tudi zmaga ne more več vplivati na končno uvrstitev.Če zveza ne živi več, je kot truplo.V letošnjem naročilu je zajetih kar stodeset naslovov več.
Kot da je več ne postala nerazdružljiva kombinacija, ki mora stati pred glagolom. Kaj menite o tem? Se je to zaneslo iz srbohrvaščine in angleščine?
- « Prejšnja
- 1
- ...
- 72
- 73
- 74
- 75
- 76
- 77
- 78
- ...
- 98
- Naslednja »
Dostopnost