- 1. kljub nasprotovanju naskrivaj, neopazno zapustiti kraj (trenutnega) bivanja: nekaj zapornikov je ušlo; zaradi grobega ravnanja je ušel; ponoči, večkrat uiti
// kljub nasprotovanju naskrivaj, neopazno iti, oditi: uiti iz taborišča; uiti od doma, čez mejo, v tujino / ptič je ušel iz kletke
// ekspr. kljub nasprotovanju iti, oditi: dečki so ušli na igrišče; otrok rad uide k reki / sin je zaradi pretežkega dela ušel s kmetije / pes mu je ušel; pazi, da ti voz ne uide po bregu - 2. ekspr. hitro, nepričakovano oditi: ušel je, ko so začeli govoriti o njem; ko je to slišala, je ušla iz sobe
- 3. ekspr. nezaželeno izteči: vse vino je ušlo; iz soda je ušla večja količina nafte / iz jeklenke je ušel plin
- 4. ekspr., z dajalnikom s tekom se umakniti pred kom, izmakniti se komu: uiti napadalcem, zasledovalcem; zdaj mi ne bo več ušel
// umakniti se pred čim, izmakniti se čemu: komaj smo ušli padajočemu kamenju / uiti nevihti / uiti nevarnosti, poškodbi / težko je uiti svoji usodi / za to mu kazen ne uide bo kaznovan; pren. rad bi ušel sam sebi; želel je uiti resničnosti
// žarg., šport. premikajoč se priti v tak položaj, da osebka ostali tekmovalci ne morejo ujeti, dohiteti: najboljši kolesar je kmalu ušel vodilni skupini; zmagovalec je že ušel zasledovalcem / nogometno moštvo je ušlo najboljšim na lestvici ima tako visoko število točk, da jih drugi ne morejo doseči - 5. ekspr., z dajalnikom nezaželeno se premakniti s prvotnega, navadnega mesta: naramnica mu je ušla z rame; kodri so ji ušli na čelo; hlače so mu ušle pod pas
- 6. ekspr., z dajalnikom nezaželeno priti, se pojaviti: iz ust so mu ušli pritajeni kriki
// nehote, proti svoji volji izreči, reči: iz ust, z jezika mu je ušla grda beseda, kletev / brezoseb.: kje pa je prej bil, mu je ušlo; skoraj bi mu naglas ušlo, da je vsega kriv sosed - 7. ekspr., z dajalnikom usmeriti se, kamor ni zaželeno: pogled ji je pogosto ušel na cesto
- 8. ekspr., z dajalnikom, navadno z nikalnico opaziti, zaznati: kot dobremu opazovalcu mu ni ušla nobena podrobnost / ni jim ušlo, da je nekaj narobe / njenim očem, njenemu pogledu nič ne uide / ne uide mu nobena beseda ničesar ne presliši
● ekspr. hiša je ušla plamenu ni zgorela; evfem. deset let mu ne uide obsojen bo na deset let zapora; ekspr. misli so ji ušle k fantu pomislila je nanj; ekspr. zanima ga, ali bo park ušel sekiri ali bodo v parku posekali drevje; ekspr. ušle so ji solze zajokala je proti svoji volji; pog., ekspr. srce mu je ušlo v hlače zbal se je, izgubil pogum; ekspr. zmaga mu ne bo ušla zmagal bo; ekspr. hitro se je preoblekel, da bi ušel pljučnici da ne bi zbolel za pljučnico; pog. to mu je ušlo iz glave, iz spomina tega se ne spomni več; evfem. otroku je ušlo (v hlače) je opravil malo, veliko potrebo; ekspr. vlak ji je ušel pred nosom je odpeljal, ko je bila že blizu; ekspr. pri pregledovanju mu je ušlo nekaj napak je spregledal
Zadetki iskanja
- 1. ekspr. prizadevati si z zlobnimi, ostrimi besedami prizadeti koga: že ves večer me ujeda; ujedati koga pred drugimi / z besedami ujedati koga
- 2. star. pikati: ujedale so jih bolhe, stenice
- 3. star. objedati, uničevati: črv ujeda poljske pridelke; trtna uš ujeda vinograde
- 4. star. gristi, boleti: ta misel me ujeda; brezoseb. ujedalo jih je, da jim je ušel / žalost mu ujeda srce
● star. dim ujeda ščemi, peče v oči; zastar. sovražniki sami sebe ujedajo slabijo, uničujejo; star. ujeda ga po trebuhu ima krčevite bolečine v trebuhu
- ujédati se ekspr.
- 1. razburjati se, jeziti se: ko bo to izvedel, se bo še bolj ujedal; ujedati se zaradi počasnosti koga; ujedati se na koga, nad kom / ujedati se v članku / še ti pojdi stran, se je ujedal
- 2. prepirati se, prerekati se: celo uro sta se ujedala
- 1. vzeti kaj s prisvojitvenim namenom na skrivaj in brez dovoljenja in vednosti lastnika: ukrasti denarnico, potni list; jabolka je ukradel na sosedovem vrtu; ekspr. ukradla je vse, kar je mogla / pes je ukradel klobaso
// povzročiti, da kdo izgubi zlasti določene moralne kvalitete: ukrasti komu čast, dobro ime; iz zavisti mu je hotel ukrasti slavo
// ekspr. povzročiti, da kdo izgubi kaj sploh: pohlep po denarju mu je ukradel ljubezen do zemlje / ukradla ji je fanta prevzela - 2. ekspr., z oslabljenim pomenom narediti, da se kljub oviram dobi, doseže, kar izraža samostalnik: ukrasti življenju kanček sreče / po celodnevnem garanju si je le ukradel nekaj ur počitka, spanja / če me boš potreboval, pokliči. Si bom že ukradel toliko časa in prišel / ukrasti dekletu poljub
● ekspr. ukrasti komu čas zmotiti ga pri delu zaradi nepomembnih stvari; ekspr. ukrasti komu prepričanje, slog prevzeti ga od koga in ga razglašati za svojega; ekspr. ukrasti komu srce pridobiti si njegovo naklonjenost, ljubezen
- ukrásti se ekspr. na skrivaj, neopazno oditi: ukrasti se iz hiše / ponoči se je ukradel iz vasi / ukrasti se zasledovalcem
// prikrasti se: preoblečen se je ukradel v dvorano / skozi listje so se ukradli sončni žarki
- ukráden -a -o: ukraden avtomobil, denar; ukraden poljub; zadovoljiti se z redkimi trenutki ukradene sreče; sam.: skriti, vrniti ukradeno
- 1. s svojim ravnanjem doseči, da se žival vede mirno, ubogljivo: ukrotiti podivjanega žrebca; psa je lahko ukrotil le s palico / ukrotiti leva, tigra / ekspr. ukrotiti otroka, nagajivca
// nav. ekspr. s svojim ravnanjem doseči, da se zmanjša- a) stopnja, silovitost pojavljanja: ukrotiti divjanje vode; ogenj, požar se jim je posrečilo ukrotiti šele proti jutru / reko, ki je večkrat poplavljala, so ukrotili z nasipi / ukrotiti inflacijo zaustaviti
- b) nasprotovanje koga: ukrotiti nasprotnika; z grožnjami, s tepežem, z zaporom ukrotiti / ukrotiti industrijske mogotce
- 2. nav. ekspr. obvladati, zadržati: ukrotiti jezo, nemir, strast; ukrotiti svoje želje / ukrotiti srce; tokrat se ni mogel ukrotiti / komaj je ukrotila smeh / ukrotiti položaj
● žarg. plezalec je ukrotil nevarno steno v nekaj urah preplezal; ekspr. ta učenec bo enačbo hitro ukrotil rešil
- ukrotívši star.: ukrotivši razburjenost, je nadaljeval svoj govor
- ukročèn -êna -o: ukročen lev, žrebec; ukročena strast; z nasipi ukročena reka
- 1. namestiti se, spraviti se v vodoraven položaj: razgrnil je odejo po tleh in se ulegel; zaspi takoj, ko se uleže; uleči se na posteljo, v travo; uleči se na bok, hrbet, trebuh / konj se je ulegel vznak
// namestiti se, spraviti se v tak položaj zaradi spanja, počitka: ulegel se je k popoldanskemu počitku; po kosilu se navadno uleže za kako uro; brez skrbi se ulezi, te bom že pravočasno zbudila - 2. redko, s prislovnim določilom namestiti se, razprostreti se na površini; leči: prah se je ulegel na pohištvo / gošča se je ulegla na dno usedla
// mrak se je zgodaj ulegel na polja / ta misel se mu je kot mora ulegla na dušo - 3. zaradi lastne teže postati nižji, gostejši: kupi listja, sena so se ulegli; sneg se je že toliko ulegel, da je primeren za smuko
- 4. postati nameščen tako, da se dobro, trdno prilega: matica, prečka se je lepo ulegla v vdolbino
● čevlji se uležejo po nogi po obliki, velikosti prilagodijo nogi; ekspr. starost se je ulegla nanj postaral se je, ostarel je; vznes. ulegel se je k večnemu počitku umrl je; ekspr. prijazen fant se mu je takoj ulegel v srce mu je postal všeč, se mu je priljubil
- 1. narediti, povzročiti, da se kaj (skoraj) ne giblje, premika: umiriti gugalnico, nihalo
// narediti, povzročiti, da kaj poteka brez motenj: umiriti tek kolesa / umiriti dihanje - 2. s svojim delovanjem, vplivom doseči, da kdo postane miren: znala ga je umiriti / umiriti splašeno žival / umiriti množico; umiriti razigrane otroke / umiriti svojo jezo; umiriti si vest
- 3. s svojim delovanjem, vplivom doseči, da kdo nima, ne kaže več odklonilnega odnosa do koga; pomiriti: umiriti sprte sosede / umiriti nasprotnike
- 4. povzročiti stanje brez notranje napetosti, vznemirjenosti: branje ga umiri; njen smeh ga je umiril; ekspr. pesem ji je umirila srce
// povzročiti, da postane kaj manj intenzivno, manj izrazito: zdravila, ki umirijo kašelj; krč se je umiril / po obkladku se je bolečina umirila
- umiríti se
- 1. prenehati se gibati, premikati: veja se zamaje in spet umiri; voda se je počasi umirila / razburkano morje se je umirilo; po nevihti se je ozračje umirilo / ekspr. mlinsko kolo se je umirilo je obstalo, se ustavilo; nekaj časa mu je srce močno razbijalo, nato pa se je umirilo začelo normalno biti
// ekspr. prenehati se hitro, zelo spreminjati: cene so se končno umirile - 2. postati miren: otrok se je umiril in zaspal; dolgo časa se ni mogel umiriti / z leti se je umiril / njihovo družinsko življenje se je umirilo / proti jutru se kavarna umiri / položaj na fronti se še ni umiril
- 3. postati manj intenziven, manj izrazit: hrup se je umiril / nagon se mu je že umiril / spori med njimi so se umirili prenehali
- umírjen -a -o
- 1. deležnik od umiriti: umirjeni koraki; umirjeno dihanje; umirjeno morje
- 2. ki svojih čustev ne izraža silovito: umirjen človek; bila je umirjena ženska
- 3. ki nima (dosti) raznovrstnih elementov: umirjena skladba / umirjene oblike
- 4. ki se ne pojavlja v izraziti obliki, z veliko intenzivnostjo: umirjene barve / umirjena lepota; prisl.: umirjeno hoditi; na starost je živel zelo umirjeno
- 1. delati, povzročati, da se kaj (skoraj) ne giblje, premika: umirjati gugalnico
// delati, povzročati, da kaj poteka brez motenj: umirjati tek kolesa / umirjati dihanje - 2. povzročati stanje brez notranje napetosti, vznemirjenosti: hlad ga je začel umirjati / lepa pesem nas umirja
- umírjati se
- 1. prenehavati se gibati, premikati: majajoča se veja se je začela umirjati / razburkano morje se umirja / utrip je postajal počasnejši, srce se je umirjalo
- 2. postajati miren: otrok se je počasi umirjal; na silo se umirjati / človek se z leti umirja / življenje se jima umirja / lokal se je že umirjal / stanje v državi se umirja
- 3. postajati manj intenziven, manj izrazit: hrup v razredu se je umirjal; veter se že umirja / njena razburjenost se je umirjala
- 1. dobiti nižjo gladino: reka je upadla / po nevihti je voda kmalu upadla
// zaradi izgube zraka, vode postati nižji, gostejši: sneg je čez dan upadel; pazi, da testo ne upade se sesede; oteklina mu je nekoliko upadla uplahnila
// pri kuhanju jagodičje upade - 2. postati po obsegu manjši zaradi hujšanja, manjše čvrstosti: lica so mu upadla; trebuh mu je upadel / oči so jim upadle od lakote so se jim udrle
- 3. priti na nižjo stopnjo
- a) glede na intenzivnost, jakost: glas mu je upadel / fantu je upadel pogum; sla po jedi jim je upadla; začetna vnema je kmalu upadla
- b) glede na obseg dejavnosti, kvaliteto: trgovina je v takih razmerah upadla / umetnost v tem času upade
- c) glede na količino: izvoz je upadel / število prošenj je v primerjavi z lanskim letom upadlo / povpraševanje po leposlovju je upadlo
- č) glede na možni razpon: moč orkana je upadla
● ekspr. ob njegovem pogledu mu je beseda upadla ni imel več poguma govoriti; ekspr. srce vam ne sme upasti ostati morate pogumni
- upádel -dla -o: bledi in upadli obrazi jetnikov; upadla reka; upadla lica
- upáden -a -o zastar. upadel: bled in upaden mladenič
- 1. zaradi lastne teže
- a) postati nižji, gostejši: sneg se je usedel; prekopana zemlja se je hitro usedla
- b) premakniti se v smeri navzdol: gošča se hitro usede / na pohištvo in stene se je usedel prah / pusti kavo, da se usede
- 2. namestiti se, spraviti se v tak položaj, da je teža telesa pretežno na zadnjici: usedi se in se odpočij; usesti se na stol, pod drevo; s težavo se usede
// namestiti se, spraviti se v mirujoč položaj, dotikaje se podlage z nogami, s spodnjim delom telesa: čebela se je usedla na cvet - 3. nav. ekspr., s prislovnim določilom izraža, da osebek začne delati to, kar nakazuje določilo: usesti se h klavirju, k večerji / usedel se je na prvi vlak odpeljal se je s prvim vlakom
- 4. postati nameščen tako, da se dobro, trdno prilega: os prečke se mora usesti v ležaj; vijak se je dobro usedel
● žarg. besedilo se je igralcu že usedlo ga že dobro obvlada, zna; ekspr. usesti se na mehko pridobiti si (zelo) ugoden položaj, navadno brez večjega truda; slabš. usesti se na posestvo prilastiti si ga, polastiti se ga; ekspr. usesti se komu na vrat, za vrat dobiti oblast nad kom, začeti mu delati nasilje; ekspr. to doživetje se ji je usedlo v spomin si ga je zapomnila; ekspr. fant se ji je usedel v srce vzljubila ga je
- uséden -a -o: dvigniti usedeni prah; usedena zemlja
- 1. iz sočutja narediti komu kaj dobrega: usmiliti se pregnancev, ranjencev; revežev se je vedno usmilila jim dala jesti, jih oblekla; v stiski se usmiliti koga
// pokazati do koga dobrohoten, prizanesljiv odnos: otrok so se usmilili, odrasle pa so pobili; prosil je, naj se ga usmilijo / v krščanskem okolju: Bog se vas usmili; Bog se usmili njegove duše / usmilite se njihove revščine, samote - 2. ekspr., z oslabljenim pomenom narediti komu to, kar pričakuje, kar je treba narediti: čakal je na postrežbo, pa se ga ni nihče usmilil; ostal je sam, nobena se ga ni hotela usmiliti se poročiti z njim
// vrata so cvilila, pa se jih je oče usmilil in jih namazal - 3. v medmetni rabi, navadno v zvezi bog se usmili izraža
- a) sočutje, pomilovanje: kakšen je bil, bog se usmili; bog se te usmili
- b) nejevoljo, nestrpnost: kakšno vreme imamo, bog se usmili
- c) strah, vznemirjenost: bog se usmili, je zaječala; spet bo tepena, bog se usmili
- 4. star. zasmiliti se: tak je bil, da se je vsem usmilil / v srce se mu je usmilila
● ekspr. otroci so bili lačni, raztrgani, da se bog usmili zelo; ekspr. tam je revščina, da se bog usmili zelo velika; ekspr. jokala je, da bi se je kamen usmilil zelo
- 1. ki iz sočutja rad naredi komu kaj dobrega: usmiljen človek; bila je dobra in usmiljena; do revežev je vedno usmiljen / knjiž. usmiljeni samarijan
// ki ima do koga dobrohoten, prizanesljiv odnos: bil je usmiljen gospodar; do žensk je usmiljen, do moških pa trd; prosil je, naj bodo usmiljeni z njim / v krščanskem okolju: Bog naj ti bo usmiljen sodnik; kot vzklik usmiljeni Bog!
// ki izraža, kaže tak odnos: usmiljen nasmeh, pogled; usmiljeno ravnanje / ekspr.: usmiljena roka; usmiljeno srce - 2. ekspr. ki dobro, ugodno deluje: začel je padati usmiljeni dež; z neba so sijale usmiljene zvezde; usmiljena tema jih je skrila
♦ rel. usmiljene sestre samostanski red, ki se ukvarja s strežbo bolnikov
- usmíljeno prisl.: ravnajte z njim usmiljeno
- 1. odprtina na spodnjem delu obraza za sprejemanje hrane in za govorjenje: odpreti, zapreti usta; vzeti cigareto iz ust; obrisati se okrog ust; nesti kozarec k ustom; dati robček, roko na usta; nastaviti steklenico, trobento na usta; nesti žlico v usta; od začudenja imeti odprta usta; usta s tankimi ustnicami; gube okrog ust
// odprtina na glavi živali za sprejemanje hrane: krokodil lahko zelo odpre usta; usta polža, ribe - 2. del obraza okrog te odprtine: kremžiti, šobiti usta; smeh mu je izginil z ust / usta so se mu nabrala v nasmešek / kisli, trpki sadeži vlečejo usta skupaj
// ustnice: poljubiti na usta; bleda, rdeča usta / položiti prst na usta dati kazalec prečno na ustnice kot znamenje, naj se molči; udariti koga po ustih - 3. votlina za to odprtino: moleti jezik iz ust; iz ust mu zaudarja; imeti grižljaj v ustih / ne govori s polnimi usti / iz ust mu prihajajo nerazločni glasovi / imeti grenka, suha usta
- 4. ekspr. ta odprtina, votlina kot govorilni organ: slavčka z usti ni mogoče oponašati; z usti se smeje, v srcu pa joka / to sem slišal iz dedovih ust od deda, to je rekel ded; vznes. njihova usta govorijo bahavo oni; vznes. beseda njegovih ust ima veliko veljavo beseda, ki jo izreče on; to so besede iz njegovih ust to so njegove besede, te besede je izrekel on
- 5. ekspr., s prilastkom človek glede na potrebo po hrani: lačna usta bodo to že jedla; pri hiši je veliko ust
- 6. ekspr., navadno s prilastkom odprtina, v katero kaj gre ali iz katere kaj prihaja: usta blagajne, gašperčka; čebele so se gnetle na ozkih ustih panjev žrelih
// usta podzemne železnice vhod, izhod
// okrogla usta kitare zvočnica
● ekspr. kar usta so se jim odpirala, ko so to slišali zelo so se čudili; ekspr. ves večer ni odprl ust ni nič (spre)govoril, rekel; ekspr. ali boš tudi pred sodnikom tako široko odpiral usta toliko (slabega) govoril (o nasprotniku); ekspr. veselo je raztegnil usta se zasmejal; pog., ekspr. zamašiti komu usta z učinkovitim dejanjem, izjavo doseči, da kdo preneha kritizirati, opravljati; ekspr. zapri že enkrat usta nehaj govoriti, molči; ekspr. učiti se jezika iz ust kmeta iz govorice, govorjenja; te besede so mu šle, jih je spravil težko iz ust nerad, težko je to povedal; ekspr. besede mu kar vrejo iz ust veliko in z lahkoto govori; ekspr. besedo mi je vzel iz ust rekel je prav to, kar sem hotel reči jaz; ekspr. trobentač ni dal trobente od ust ni nehal trobentati; ekspr. novica gre od ust do ust se širi (hitro) med ljudmi; ekspr. steklenica je šla od ust do ust drug za drugim so pili iz nje; ekspr. od ust si pritrgovati prihranjevati kaj od življenjsko pomembnih, potrebnih dobrin; ekspr. polagati komu odgovore na usta, v usta spraševati koga, govoriti komu tako, da bi spraševani odgovarjal, kar je treba, kar se od njega pričakuje; knjiž. pisatelj govori skozi usta glavnega junaka izraža lastne misli tako, da jih izreka, govori glavni junak; ekspr. nima kaj v usta dati je reven, strada; ekspr. živeti iz rok v usta sproti porabiti zasluženo; pog. kje bi dobil kaj za v usta kaj hrane; ekspr. ne valjaj, vlači njegovega imena po ustih ne govori o njem, ne omenjaj ga, zlasti slabo; ekspr. ime rešitelja je bilo v ustih vseh vaščanov vsi so govorili o njem; pog. danes še nisem imel nič v ustih še nisem nič jedel, zaužil; ekspr. to meso se vam bo v ustih kar raztopilo je zelo mehko in okusno; ekspr. v ljudskih ustih se je pesem spremenila v ljudskem pripovedovanju, petju; ekspr. imeti medena, nesramna usta pretirano prijazno, nesramno govoriti; ekspr. gledati, poslušati z odprtimi usti zelo pazljivo; zelo začudeno; ekspr. njega so polna usta junaštva, v resnici pa je bojazljivec veliko govori o svojem junaštvu; ekspr. ljudje imajo tega polna usta veliko govorijo o tem; ekspr. vsa usta so polna njene lepote vsi veliko govorijo o njeni lepoti; ekspr. imeti široka usta (rad) se hvaliti, bahati; ekspr. na vsa usta hvaliti zelo, navdušeno; ekspr. na vsa usta se smejati zelo glasno; ekspr. imeti zavezana usta ne moči, smeti govoriti o čem; ekspr. sama usta so ga zelo veliko govori; zelo veliko jé; ekspr. misliš, da ti bodo tam pečena piščeta v usta letela da se ti bo brez truda zelo dobro godilo; preg. česar polno je srce, o tem usta rada govore človek rad govori o svojih čustvih; preg. dokler prosi, zlata usta nosi dokler prosi, govori zelo prijazno, hvaležno
♦ les. usta odprtina za rezilo na spodnjem delu skobljiča; med. umetno dihanje usta na usta umetno dihanje, pri katerem se ponesrečencu skozi ustni nastavek, masko vdihuje v usta svoj izdihani zrak
- 1. narediti, povzročiti, da se kaj preneha gibati, premikati: ustaviti avtomobil, ladjo; ustaviti konja / miličnik je ustavil avtobus; z roko, znakom ustaviti vozilo; elipt. voznik je ustavil pred hišo / avtostoparju je ustavil že prvi avtomobil / ustavil je prvega človeka na cesti in ga vprašal
// narediti, povzročiti, da kaj preneha teči: ustaviti ranjencu kri / ekspr. ustaviti solze - 2. narediti, povzročiti, da kaj preneha delati, delovati: predica je ustavila kolovrat; ustaviti motor, stroj / ustaviti obrat, tovarno
- 3. narediti, povzročiti, da kdo preneha delati, kar določa sobesedilo: komaj je začel delati, pripovedovati, so ga že ustavili; če se ona kaj nameni, je nihče ne ustavi ji nihče ne prepreči
// ustaviti govornika / ustaviti vprašanja vsiljivih novinarjev - 4. narediti, povzročiti, da dejanje, dogajanje, kot ga izraža dopolnilo, preneha: zaradi pomanjkanja surovin ustaviti delo; ustaviti dobavo, pomoč, prodajo; ustaviti poskuse / ustaviti izpadanje las; ustaviti krvavitev / ustaviti promet; razvoja ni mogoče ustaviti / elipt.: ustaviti časopis prenehati ga izdajati; ustaviti kredit, pokojnino prenehati dajati, izplačevati; ustaviti ogenj preprečiti njegovo širjenje; pogasiti ga
// ekspr. ustaviti korak ustaviti se
♦ avt. znak ustavi znak v križišču, pred katerim mora voznik vozilo ustaviti; jur. ustaviti kazenski, sodni postopek; ustaviti preiskavo; voj. ustaviti ogenj, oborožen spopad
- ustáviti se
- 1. prenehati se gibati, premikati: avtomobil, dvigalo se ustavi; vlak se na tej postaji ne ustavi; ustaviti se sredi ceste, pred hišo; hodi težko, zato se večkrat ustavi; nepričakovano, sunkovito se ustaviti / ko se avtobus ustavi, izstopijo / kazalec tehtnice se je ustavil pri osemdesetih kilogramih / ekspr. koraki se ustavijo pred vrati
// prenehati teči: kri se mu ni hotela ustaviti / ekspr. solze so se ji ustavile - 2. prenehati delati, delovati: motor, stroj se nenadoma ustavi; ura se mi je ustavila, naviti jo je treba / če ne bo surovin, se bo tovarna ustavila bo prenehala obratovati
// ekspr. sredi stavka se mu pero ustavi neha pisati
// prenehati delati kaj sploh: ustaviti se sredi dela - 3. prenehati potekati, se razvijati: delo, napredovanje se je ustavilo; z modernizacijo vasi se je odseljevanje ustavilo / na tej stopnji se je razvoj ustavil / dolžina kril se je ustavila pod kolenom se ni naprej krajšala
- 4. s prislovnim določilom prekiniti pot in se določen čas zadržati kje: mimogrede se ustavi pri stricu; za en teden se je ustavil pri prijatelju / v tem hotelu se večkrat ustavim
- 5. s širokim pomenskim obsegom zaradi podrobnejše obravnave, obdelave ostati daljši čas ob čem, pri čem: ustaviti se ob odgovoru, pri bistvenih vprašanjih; ta znanstvenik se ni ustavil samo pri atomu / razprava se je ustavila tudi ob tem vprašanju je zajela tudi to vprašanje; misel se mu je ustavila pri očetu spomnil se je očeta; začel je razmišljati o očetu
- 6. nav. 3. os. povzročiti stanje, ko kdo česa ne more, ne želi več uživati: meso se mu je ustavilo; že po nekaj žlicah se mi je ustavilo / najedel se je štrukljev, da se mu je ustavilo
- 7. star. upreti se: ustaviti se obsodbi, predlogu / ustaviti se komu v obraz
● ekspr. zdelo se ji je, da se je čas ustavil da mineva zelo počasi; ekspr. v tej deželi se je čas ustavil ni nikakršnega napredka; ekspr. kadar se mu delo ustavi, odide na sprehod kadar ne more, ne zna več delati naprej; ekspr. pogled se mu ustavi na neznancu začne gledati neznanca; ekspr. srce se ji je ustavilo, ko jih je zagledala zelo se je prestrašila
- ustavívši zastar.: ustavivši kolovrat, reče
- ustávljen -a -o: ustavljen promet; preiskava je ustavljena
- 1. s sprožitvijo orožja povzročiti, da izstrelek zleti iz njega: pomeriti in ustreliti; ustreliti v tarčo, zrak; ustreliti s pištolo, puško; odgovoril je, kot bi iz topa ustrelil zelo hitro
// ustreliti za beguncem / ustreliti častno salvo izstreliti
// ubiti s strelnim orožjem: ustreliti zločinca; ustrelili so ga kot talca / ustreliti medveda, srno / ustreliti koga v hrbet, srce
// s strelom zadeti, raniti: ustreliti koga v nogo; po nesreči se je ustrelil v roko - 2. ekspr., v zvezi ustreliti z očmi, s pogledom jezno ali živahno pogledati: z očmi je ustrelila za njim; ustreliti s pogledom po sobi
● pog., ekspr. ustreliti kozla narediti veliko napako, neumnost; ustreliti v prazno ne da bi zadel; pog. ustreliti mimo reči kaj napačnega
- ustreljèn -êna -o: ustreljeni talci; ustreljena žival; bila je ustreljena v prsi
- utolážen -a -o: utolažen otrok; utolaženo srce
- 1. delati malo zaznavne, rahle, navadno enakomerne gibe: kobilica utripa s krili; utripati z vekami / nosnice, veke mu utripajo
- 2. navadno v zvezi z žila širiti se in krčiti zaradi ritmičnega dotekanja krvi: žila mu hitro, močno, neenakomerno utripa / srce utripa; pren., ekspr. mesto utripa v običajnem ritmu
- 3. pojavljati se v sorazmerno kratkih časovnih presledkih in prenehavati: svetloba utripa / po stenah so utripale sence
♦ elektr. električni tok utripa
// dajati vtis pojavljanja in izginjanja svetlobe: lučke, plameni utripajo / na nebu utripajo zvezde - 4. prižigati se in ugašati: luč na svetilniku utripa / smerni kazalec, svetilnik enakomerno utripa
- 5. knjiž., ekspr. pojavljati se z menjajočo se intenzivnostjo: v njem je utripala ena sama misel
● ekspr. v mestu je utripalo življenje je bilo zelo živahno, razgibano; ekspr. življenje manjšine je utripalo sredi življenja večine obstajalo
- utripajóč -a -e: utripajoča lučka; utripajoča svetloba; utripajoče srce
● žarg. utripajoča rumena luč svetlobni prometni znak na semaforju, ki pomeni dovolitev prometa v vse smeri in opozarja na previdno vožnjo skozi križišče
♦ astr. utripajoča zvezda zvezda, ki se periodično širi in krči
♦ med. utripni volumen (srca) količina krvi, ki jo potisne srce v ožilje z enim utripom
- 1. narediti, reči kaj, kar prizadene čast, ugled koga: užalili so ga, ker ga niso povabili; da jih ne bi užalil, je darilo sprejel; s svojo odločitvijo užaliti koga / užaliti čast, ponos koga prizadeti
// z nevljudnostjo, nespoštljivostjo povzročiti čustveno prizadetost koga: tako govorjenje, ravnanje bi vsakogar užalilo - 2. zastar. užalostiti: njegova nesreča je užalila tudi sosede; užalila se je, ker ga ni bilo / srce se mu je užalilo
- užalíti se in užáliti se nar. primorsko postati užaljen: tako nevljudno so mu povedali, da se je užalil; ponosen je, zato se hitro užali / saj se ne boste užalili, če povem naravnost
● zastar. užalilo se ji je in orosile so se ji oči postala je otožna, ganjena; zastar. užalilo se mu je po njih stožilo se mu je; zastar. užalilo se mu je, da ni shranil potrdila postalo mu je žal
- užáljen -a -o: užaljen človek; biti, oditi užaljen; užaljen v svojih čustvih; užaljena čast; ekspr. užaljeno samoljubje / kot opravičilo ne bodite užaljeni, če vas nekaj vprašam; prisl.: užaljeno gledati, molčati
- 1. gibati se, premikati se v obliki valov: voda valuje / čutil je, kako zrak okrog njega valuje / griva, tančica je valovala v vetru; žito valuje / ritem valuje / ekspr. množica je nemirno valovala / ekspr. črta enakomerno valuje
- 2. s prislovnim določilom tako gibajoč se, premikajoč se biti, nahajati se kje: morje je valovalo tik pod njimi / ekspr. dolgi lasje ji valujejo čez hrbet
// ekspr. pojavljati se, kazati se zdaj z večjo zdaj z manjšo intenzivnostjo: na obrazu ji je valovala rdečica / strasti so močno valovale v njej / v njegovih besedah je valovalo upanje
● ekspr. prsi mu valujejo od vznemirjenja se mu širijo in upadajo; ekspr. srce ji je valovalo, ko je mislila nanj močno bilo; ekspr. tri leta je valovalo stavkovno gibanje so bile stavke
- valujóč -a -e: valujoči lasje; valujoča gladina; valujoča trava
- 1. delati, povzročati valove na čem: burja je valovila morje; parnik je valovil vodo / veter valovi žito / ekspr. vročina valovi zrak
- 2. ekspr. vznemirjati, razvnemati: njena bližina mu valovi kri; nemir mu je valovil srce
- « Prejšnja
- 1
- ...
- 17
- 18
- 19
- 20
- 21
- 22
- 23
- ...
- 26
- Naslednja »