Fran > SSKJ

1. 1. ki čuti zaradi stanja, v katerem je, duševne bolečine: nesrečen človek; bil je zelo nesrečen; čuti se nesrečnega; če se poročiš z njim, boš nesrečna; dela se nesrečno / ekspr. njegovo srce je žalostno in nesrečno
   // nav. ekspr. ki izraža, kaže tako stanje: tako nesrečen obraz ima / odganjal ga je od nesrečnih misli / to je nesrečna zgodba
2. 2. ki je doživel nesrečo: ko jim je pogorela hiša, se je nesrečna družina preselila k sorodnikom
3. 3. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: ti nesrečni fant, že spet si zamudil; ta nesrečna bluza mi kar naprej leze izza krila; ta nesrečna pijača ga bo čisto uničila / bilo je le nesrečno naključje, da se je to zgodilo
   ● ekspr. nesrečen je, da se kamnu smili zelo; nesrečna ljubezen ljubezen, ki je ljubljena oseba ne vrača; ekspr. ima nesrečne roke vedno naredi kaj narobe; trinajst je nesrečna številka po ljudskem verovanju kar ima tako številko, povzroči nesrečo, neprijetnost; ekspr. rojen je pod nesrečno zvezdo v življenju nima sreče; knjiž. kraj nesrečnega imena kraj, kjer se je zgodilo kaj hudega, usodnega

nesréčno prisl.: nesrečno gledati, pasti; biti nesrečno zaljubljen; sam.: nesrečnemu pomilovanje nič ne pomaga

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

nèusmíljeno prisl.: neusmiljeno pretepati; neusmiljeno ravnati s kom; neusmiljeno uničevati

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

1. 1. ki ni utešen: neutešen otrok / neutešen jok; neutešena radovednost / neutešena lakota / neutešeno srce
   // knjiž. neizpolnjen, neuresničen: neutešene želje; njeno hrepenenje je bilo neutešeno
2. 2. knjiž., redko (spolno) nezadovoljen; nepotešen: neutešena žena / neutešena sla

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

1. 1. ki lahko povzroči nesrečo, škodo ali kaj slabega, neprijetnega sploh: nevarni poskusi z razstrelivom; ta plin je nevaren; škarje so za otroke nevarne / nevaren ovinek; narasla reka postaja nevarna; na tem odseku je cesta smrtno nevarna / družbi, za družbo nevarni pojavi; biti v nevarnem položaju; zdravju nevarno delo škodljivo
   // to je nevaren človek / nevarna žival ki rada napada
2. 2. o katerem se domneva, da bo imel za koga slabe, hude posledice: nevarna bolezen, poškodba; rana je smrtno nevarna; nevarno prehitevanje; plezanje po skalah je pozimi nevarno / nevarne grožnje / pogovor se je zasukal v nevarno smer
   ♦ med. nevarna novotvorba
3. 3. ekspr. o katerega dobrem, pozitivnem uspehu za prizadetega se dvomi: ta tvoj načrt, poskus je nevaren
4. 4. ekspr. ljubezensko, spolno zelo privlačen: to je nevarna ženska; biti nevaren za žensko srce / njemu ni nobena ženska nevarna
   ● ekspr. fant je zdaj v nevarnih letih v puberteti

nevárno 
1. 1. prislov od nevaren: nevarno zboleti; nevarno strme stopnice
2. 2. v povedni rabi izraža
   1. a) veliko verjetnost, da se bo zgodilo kaj slabega, neprijetnega: nevarno je, da se bo v takem vremenu prehladil
   2. b) neprimernost, škodljivost česa: takrat je bilo nevarno govoriti resnico; sam.: to ni nič nevarnega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

1. 1. ki mu manjka veselosti, dobre volje: mrk, nevesel človek je / pesn. neveselo srce; neveselo življenje / knjiž., ekspr. ko je izgubil mater, je postajal vedno bolj nevesel žalosten, potrt
   // ki ne vsebuje, izraža veselja, zadovoljstva: nevesel nasmeh; nevesela pesem
   // knjiž., ekspr. ki ne povzroča veselja, zadovoljstva: nevesel dogodek; nevesela novica
   ● opisovati kaj v neveselih barvah negativno
2. 2. evfem. slab, nezadovoljiv: biti v neveselem položaju

nèvesélo prisl.: neveselo se smejati; neveselo razpoložen

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

1. 1. ki ima, kaže do ljudi mil, zelo prijazen odnos: do matere je bil zelo nežen; to je nežna ženska / imeti nežno srce / ekspr. bil je nežen ljubimec
   // ki vsebuje, izraža mil, zelo prijazen odnos: nežna ljubezen do živali; nežno govorjenje z otrokom / nežni spomini na dom
   // ki vsebuje, izraža ljubezensko naklonjenost: že dolgo ji ni povedal nobene nežne besede; poslušala je njegovo nežno govorjenje / nežna misel nanj / ekspr. med njima so se spletale nežne vezi
2. 2. ki daje videz občutljivosti, krhkosti: nežen otrok; dojenček je še zelo nežen; ima dve nežni hčerki / nežen cvet; nežna trava / ekspr. nežna pokrajina / nežen nasmeh
   // ki daje videz neutrjenosti, neodpornosti: nežen obraz; nežna polt; imeti nežne roke
3. 3. ekspr. nanašajoč se na prve mesece, prva leta življenja: nežna mladost / najnežnejši meseci življenja
4. 4. ki se ne pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: nežne barve, sence; nežna luč, svetloba / nežen veter lahen
   // nežno ribje meso mehko; nežno vino
   // nav. ekspr. opravljen z majhno silo: nežen gib roke; nežno previjanje rane / nežna pisava / nežni udarci lahni
   ● ekspr. nežni spol ženske; ekspr. biti nežen z dekletom z vedenjem kazati ljubezensko naklonjenost

néžno prisl.: nežno objeti, odgovoriti; nežno ravnati s kom; nežno lepa deklica; nežno modra obleka; nežno rdeče cvetje
♦ muz. nežno označba za izraz izvajanja dolce; sam.: v tem človeku je nekaj nežnega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

1. 1. ki je v skladu z določenimi danimi, splošno veljavnimi zakonitostmi; naraven, pravilen: normalen razvoj bolezni, organizma; utrip srca in telesna temperatura sta normalna / normalna oblika glave
   // ki je v skladu z določenimi uveljavljenimi, sprejetimi pravili, zahtevami: tekmovalne, vremenske razmere niso bile normalne, zato rezultatov ne bodo priznali / zdi se, da imam kolikor toliko normalen okus / normalni delovni čas traja sedem ur / tako naglašanje je v knjižnem jeziku najbolj normalno
   // ki ravna, se vede v skladu z določenimi uveljavljenimi, sprejetimi pravili, navadami: trudil se je, da bi bil normalen kot drugi; kot vsako normalno dekle je rada plesala; spolno normalen
2. 2. ki se največkrat, najpogosteje pojavlja: članek presega normalno dolžino; pri normalni porabi goriva bi zaloge zadoščale za tri mesece; vodno stanje je normalno / normalni zračni pritisk / to je na cesti normalen prizor navaden; do tja je tri ure normalne hoje zmerne, srednje hitre; tam je prepir normalna stvar vsakdanja
3. 3. s širokim pomenskim obsegom ki ima v odnosu do stvari svoje vrste samo osnovne, nujne, splošne lastnosti, značilnosti: to je normalna, ne pa starinska beseda; zanj je to normalna hrana, zame pa je preslana / normalni ljudje in geniji
4. 4. miren, urejen: v normalnih časih se kaj takega ne bi moglo zgoditi; po štirih letih skrivanja so spet zaživeli normalno življenje; stanje v državi je normalno / državi sta vzpostavili normalne odnose
   ● ekspr. življenje se vrača v normalni tir postaja mirno, urejeno
5. 5. duševno zdrav, uravnovešen: normalen človek je odgovoren za svoja dejanja; ekspr. saj ni normalen, ko tako kriči / duševno normalen
   ♦ film. normalni film film, širok 35 mm; fiz. normalni kubični meter (plina) enota za maso plina, ki pri temperaturi 0° C in normalnem zračnem tlaku zavzame en kubični meter prostornine; normalni zračni tlak zračni tlak, ki ustreza tlaku 760 mm visokega živosrebrnega stolpca; fot. normalni objektiv objektiv, pri katerem je goriščna razdalja približno enaka diagonali formata negativa; normalna gradacija postopno prehajanje od bele barve v črno; kem. normalni heptan heptan, ki ima oktansko število nič; šol. normalna šola normalka; žel. normalni tir tir s 1.435 mm razdalje med notranjima robovoma tirnic

normálno 
1. 1. prislov od normalen: srce mu bije normalno; normalno se gibati, vesti; normalno osoljen
2. 2. v povedni rabi izraža popolno sprejemanje brez presenečenja, pomislekov: normalno je, da so ga zaradi takega prestopka zaprli; malo strokovnjakov pozna to glasbo, a povprečna publika - kar je popolnoma normalno - ne ve nič o njej; sam.: to je nekaj normalnega

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

1. 1. držati kaj navadno težjega tako, da prehaja vsa teža na osebek, in (večkrat) hoditi: nositi kovček; nositi opeko, vreče; nositi ranjenca; nositi na glavi, v rokah; nositi v košari, s škafom; težko nositi / konj ga je nosil v galop
   // tako držati kaj in (večkrat) hoditi kam z določenim namenom: nositi kamenje v jarek; nositi očetu malico; nosil mu je šivat; nositi prodajat; natakar mu nosi zajtrk v sobo; nositi (solato) na trg, naprodaj / nositi denar v banko / pog. kdo vam nosi kruh kupuje in prinaša; nositi mleko po hišah raznašati
2. 2. navadno s prislovnim določilom povzročati
   1. a) da se kaj premika zlasti po vodi, zraku: tok je nosil čoln na odprto morje; brezoseb. dim je nosilo proti zahodu; veter nosi pesek, prah, smrad; ekspr. dva voza sta jih nosila v mesto na dveh vozovih so se peljali
   2. b) da kaj prihaja kam: veter jim nosi dež v obraz, prah v oči / ekspr. vozila je na ovinku nosilo s ceste zanašalo
3. 3. nav. ekspr. iti h komu z namenom povedati mu kaj: nosim vam vesele novice / nositi novice po vasi pripovedovati, razširjati
4. 4. ekspr., s prislovnim določilom povzročati, da kdo kod hodi, se premika: nemir ga je nosil od vrat do okna in spet nazaj; radovednost je nosila množico po trgu; pren. domišljija ga je nosila od prizora do prizora
   // povzročati bivanje, zadrževanje koga kje: vojna jih je nosila po raznih bojiščih / kakšen hudič ga nosi ob tej uri tod okoli; kaj pa tebe nosi po naših krajih
5. 5. s prislovnim določilom delati, da (večkrat) prihaja kaj na določeno mesto: bolnik je s težavo nosil hrano v usta / publ. v času, ko nosi plavalec roko mimo glave, pridejo usta že iz vode premika
6. 6. knjiž. povzročati, da je kdo deležen česa; prinašati: trdili so, da jim nosijo kulturo; tako življenje nosi ljudem mir, srečo; to nosi vsemu smrt / taka burja nosi ladjam brodolome
7. 7. publ. bistveno, odločilno vplivati na kako dejanje, dejavnost: naše akcije ne sme nositi naključje; te sile nosijo zgodovinski razvoj / čeprav ni imel glavne vloge, je nosil vso predstavo; revijo nosi mlajši rod vodi, usmerja
8. 8. z oslabljenim pomenom izraža, da je pri osebku kaj kot oblačilo, oprava: nositi nove čevlje, hlače; nositi lasuljo; že dve leti nosi isto obleko; nositi odlikovanje, prstan; nositi orožje, revolver / nositi očala, slušni aparat / ta konj še ni nosil sedla ga še niso jahali
9. 9. z oslabljenim pomenom, s prislovnim določilom izraža, da je pri osebku kaj, s čimer razpolaga: nositi denar pri sebi; nositi ključe s seboj / osebno izkaznico je treba nositi s seboj
10. 10. z oslabljenim pomenom izraža lastnost, značilnost osebka, kot jo izraža določilo; imeti: nositi brado, brke, dolge lase / steklenica nosi tujo etiketo; vejice nosijo dolge trne; pismo nosi njegov podpis; pošiljka nosi žig mariborske pošte / publ.: življenje v mestih nosi evropski pečat; podobno spoznanje nosi tudi njegova druga drama
11. 11. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: tiho je nosila svojo bolečino, žalost; domovina je štiri leta nosila okupatorski jarem; v srcu nosi nemir; nositi v očeh obup, smeh / to bolezen je moral že dolgo nositi v sebi / situacija nosi v sebi številne nevarnosti / vsak nosi odgovornost za svoje delo je odgovoren; naredi tako, ampak posledice boš nosil sam čutil, trpel
12. 12. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža navzočnost, pojavljanje česa v zavesti, duševnosti osebka: to že dolgo nosim v glavi; že tedaj je nosil v sebi idejo romana; v spominu sem jo nosil lepšo, kot je bila v resnici; to misel je že dolgo nosil s seboj
13. 13. ohranjati kaj v določenem položaju kljub delovanju nasprotne sile: steblo nosi bujen cvet; snega je toliko, da ga strehe težko nosijo / oporniki nosijo most
    // s prislovnim določilom ohranjati kaj v določenem položaju, na določenem mestu sploh: nositi klobuk postrani; roke nosi navadno v žepu; ta pes nosi uhlje spuščene ob glavi / hermelin nosi telo tik ob tleh hodi, se premika s telesom tik ob tleh
14. 14. imeti plod v telesu: koliko časa nosi medvedka, ženska; ko samice nosijo, je lov nanje prepovedan / knjiž. povedala je možu, da nosi tretjega otroka; vznes. ona nosi otroka pod srcem je noseča
    ● ekspr. tedaj so jih začeli dogodki nositi niso več obvladovali, usmerjali dogodkov; redko kmetija slabo nosi daje, prinaša majhno korist; redko kokoši spet nosijo nesejo; poljud. luna ga nosi je mesečnik; ekspr. že spet jo luna nosi je zmedena, neuravnovešena; ali pri vas Miklavž nosi v krščanskem okolju ali na večer pred 6. decembrom obdarujete otroke; ekspr. noge ga več ne nosijo ne more več hoditi; ekspr. šel je, kamor so ga noge nosile brez naprej določenega cilja; redko tako daleč ne nosi nobena puška ne nese; ekspr. ni vreden, da ga zemlja nosi slab, ničvreden je; ekspr. revež je, odkar ga zemlja nosi odkar živi; pog. nositi blato v hišo prihajati z blatnimi čevlji; pog., ekspr. nositi glavo v torbi biti v neprestani življenjski nevarnosti; pog., ekspr. nositi glavo, kožo naprodaj izpostavljati se smrtnim nevarnostim; nositi glavo pokonci biti ponosen, samozavesten; ekspr. vse, kar nosi hlače, mora pod orožje vsi (odrasli) moški; iron. v tej družini pa žena hlače nosi odloča, ukazuje; fantek nosi očetovo ime ima ime, se imenuje po očetu; pog., ekspr. na hrbtu nosim že sedmi križ star sem že sedemdeset let; publ. geni nosijo dedne lastnosti imajo in prenašajo; žarg., lingv. naglas nosi drugi zlog naglas je na drugem zlogu; ekspr. visoko nosi nos je domišljav, ošaben; ekspr. že dva meseca nosi puško, vojaško suknjo je pri vojakih; knjiž., redko griček nosi razvaline na vrhu grička so razvaline; ekspr. on nosi roge njegova žena ima spolni odnos, spolne odnose z drugimi moškimi; publ. stroške selitve nosi podjetje plača, poravna; ekspr. glavno težo dela nosita kolegici največ dela, najtežje delo opravljata; star. vodo v Savo nositi opravljati nepotrebno, nekoristno delo; ekspr. nositi zastavo, zvonec biti prvi, zlasti v slabem; ekspr. vse mu nosi na nos, na ušesa pripoveduje, kar ne bi smel; star. saj ne nosi na čelu zapisano, kaj misli na zunaj se ne vidi; ekspr. nositi srce na dlani vedno očitno kazati svoja čustva; pog., ekspr. nositi kaj samo na jeziku govoriti eno, čutiti, ravnati pa drugače; ekspr. srca ni ravno na jeziku nosil svojih čustev ni hitro zaupal; ekspr. zmeraj so ga na rokah nosili zelo negovali, razvajali; zelo obzirni, pozorni so bili do njega; pog., ekspr. nositi koga po zobeh obrekovati, opravljati ga; ekspr. to dekle je že eno leto nosil v srcu je bil vanjo zaljubljen; tekel je, kolikor so ga noge nosile kolikor hitro je mogel; lažje bi ga nosil kot poslušal zelo neprijeten, nadležen je; ekspr. nosi vas vrag, kako ste sitni izraža močno jezo, nejevoljo; preg. dokler prosi, zlata usta nosi dokler prosi, govori zelo prijazno, hvaležno

nosíti se s prislovnim določilom  
1. 1. ekspr. ponosno, samozavestno hoditi, stopati: poglej jo, kako se nosi; dekle se je nosilo mimo gruče fantov; nosi se pokonci; nosi se kot pav, kot sveča / po pisarni se zdaj nosi njegov naslednik
2. 2. knjiž. premikati se, gibati se: voda se je nosila čez kamenje; po dolini se še nosi megla; hlapi se nosijo kvišku / ptiči se nosijo po vejah skačejo
   // širiti se, razširjati se: skozi mrak se nosi pesem flavte
3. 3. ekspr. vesti se, obnašati se: čudno, domače, ošabno se nosi; nosi se po gosposko, čeprav ima zakrpano obleko / ob takem bogastvu bi se lahko nosila, pa se ne bila ponosna, domišljava
4. 4. biti oblečen, oblačiti se: hotela se je nositi po najnovejši modi, po starem
5. 5. biti trpežen in se ne mečkati: to blago se je zelo dobro nosilo / kako se nosi tak pulover
   ● star. dejal je, da se nad revežem lahko vsak nosi znaša

nosèč -éča -e 
1. 1. knjiž. deležnik od nositi: noseč težko breme, se je zgrudil; lepo vreme noseči veter
2. 2. navadno v ženskem spolu ki ima v telesu plod: noseča ženska; žena je že štiri mesece noseča / bila je noseča s poročenim moškim; sam.: prehrana nosečih

nóšen -a -o: knjiž. dež, nošen od vetra
♦ šport. nošena žoga pri igrah z žogo odbitje, met žoge, pri katerem se ta zadržuje v roki dalj, kot je dovoljeno

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

1. 1. priprava za rezanje iz rezila in ročaja: lupiti, rezati, strgati z nožem; zabosti z nožem / rezilo, ročaj noža / nabrusiti nož; pazi, nož je oster; konica noža; kot nož ostra misel / cepilni, klavski nož; kuhinjski, lovski, mesarski nož; žepni nož manjši nož z enim ali več pregibnimi rezili; nož na vzmet; nož za kruh, papir / odpreti, zapreti nož pregibno rezilo noža; pren., ekspr. prerezal jo je nož bolečine
   // vojaško bodalo: nasaditi nož na puško / dvorezni nož ki ima rezilo na obeh straneh; boj na nož / kot povelje nož na puško
2. 2. nav. mn., teh. del stroja z rezilom, zlasti za rezanje: pritrditi nože na glavo / krožni, trikotni noži; stružni nož / oblikovni nož
3. 3. mn., nar. ribežen (za zelje, repo): ribati zelje na nože
   ● ekspr. nastaviti komu nož na grlo, vrat skušati prisiliti koga k čemu; ekspr. ta človek žene vse na nož vse obravnava s prepirom; ekspr. zdaj bo šlo na nož stvar se bo obravnavala nepopustljivo ostro; ekspr. iti pod nož dati se operirati; pog., ekspr. ovni so šli pod nož so bili zaklani, pobiti; ekspr. bila je megla, da bi jo z nožem rezal zelo gosta; ekspr. kdo bi mislil, da je ta človek tak dvorezen nož človek, ki se kaže drugačnega, kot je; ekspr. to je bil nož v hrbet mlademu gibanju zahrbtno sovražno dejanje proti njemu; ekspr. te besede so bile zanj (kakor) nož v srce so ga zelo prizadele
   ♦ arheol. kremenov nož; fot. (obrezovalni) nož priprava iz plošče s pregibnim rezilom za obrezovanje fotografij; les. furnirski nož stroj za izdelovanje furnirja; med. kirurški, secirni nož; um. paletni nož

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

1. 1. sposoben občutiti, zaznavati: občutljivi in neobčutljivi deli organizma; ugotoviti, če so prsti še občutljivi; čutnice so občutljive le za določene dražljaje / knjiž. estetsko, likovno občutljiv človek dovzeten
   // sposoben zelo občutiti, zaznavati: nekateri ljudje so bolj občutljivi kot drugi; pokostnica je občutljiva in ob udarcu zelo boli / občutljiv za mraz, vremenske spremembe / ekspr. njegovo občutljivo uho se je upiralo taki glasbi; pren. je občutljiv za resnico
2. 2. sposoben čustvovati, doživljati: razumen in občutljiv igralec; bil je najobčutljivejši med nami vsemi / ima občutljivo srce
   // ki se hitro čustveno vznemiri, zlasti negativno: bolehni otroci so občutljivi / umetnik je občutljiv za svoje delo / vsak je občutljiv, če gre za njegovo dobro / ne bodi no tako občutljiv, saj ni mislil nič hudega zamerljiv
3. 3. v zvezi z za pri katerem pod vplivom česa nastane sprememba, reakcija: vitamini so občutljivi za kemične vplive; za svetlobo občutljiva snov; pren. naš narodni obstoj je občutljiv za spremembe v sosednjih državah
4. 4. ki pokaže že zelo majhno količino merjenega: meriti z občutljivimi aparati, instrumenti; občutljiv sprejemnik; pren., ekspr. pesnik je najobčutljivejši aparat za vsak duhovni utrip
5. 5. ki ni sposoben uspešno prenesti negativnih okoliščin, vplivov: čiščenje občutljivih tkanin; skladiščenje občutljivega blaga
   ● paziti na red zlasti pri občutljivih otrocih dovzetnih za bolezen; ekspr. ranili so ga tam, kjer je najbolj občutljiv naredili so tisto, kar ga je najbolj prizadelo; publ. ideološko občutljiva tema neprijetna, težavna; bombe so vrgli na najbolj občutljive sovražnikove točke na kraje, kjer so mu prizadeli največ škode

občutljívo prisl.: mesto je živ organizem, ki občutljivo reagira na spremembe; občutljivo se vesti

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

1. 1. položiti roke okrog koga v znamenje ljubezni, prijateljstva: objeti dekle, mater, očeta; prisrčno ga je objela; objel ga je kot sina; objela sta se in poljubila / objel jo je čez rame, okrog pasu, z obema rokama
   // položiti roke okrog česa: skušal je objeti steber; sedla je in si objela kolena / drevo sta dva moža komaj objela
2. 2. ekspr. pojaviti se okrog koga: objel ga je nepregleden gozd; objelo jih je grajsko zidovje / objela jih je noč, tema
   // z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: objel jo je hlad; mehka toplota je objela ude / objela ga je bridkost; groza, žalost ji je objela srce / molk je objel vse tri
   ● ekspr. ogenj je objel že celo poslopje celo poslopje že gori; star. moža objeti omožiti se; ekspr. s pogledom je objel vse navzoče pogledal

objét -a -o: objet par je stal na cesti; odšla sta objeta; kolena je držala objeta

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

obôlel tudi obolèl in obolél -éla -o: obolel človek; obolelo srce; sam.: umrlo je sto obolelih

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

1. 1. ozka ploščata priprava v obliki kroga, s katero se
   1. a) stiskajo, povezujejo posode: obroč je počil; izdelati obroč; nabijati obroče na sode; leseni, železni obroči; velik obroč; žalost ji stiska srce kot obroč
   2. b) obdajajo kolesa: natakniti, pribiti obroč (na kolo)
   3. c) utrjujejo, krepijo predmeti: dati obroč na ročaj; steber z obroči
2. 2. kar je temu podobno: v stropu sta dva velika železna obroča; okrasni obroči / plavalni obroč; obroči pri telovadnih napravah / redko okrog oči ima črne obroče kolobarje
3. 3. zunanji del kolesa, v katerega so vpete špice: obroč se zlomi, zvije / kolesni obroč / avtomobil ima že izrabljene obroče platišča
4. 4. razvrstitev, razporeditev vojaštva v obliki kroga: partizanske enote so začele ožiti obroč okrog postojanke; prebiti (sovražni) obroč / obkolitveni obroč
   // navadno s prilastkom kar kaj obdaja, obkroža: gasilci so naredili obroč okrog gorečih hiš; obroč sovražnikovih postojank okrog mesta
5. 5. ekspr., s prilastkom kar utesnjuje, teži: obroč, ki ga je ves čas oklepal, je začel popuščati; obroč skrbi mu stiska srce
   ♦ agr. obroč za bika ki se vtakne biku skozi nosnico ali vanjo in služi za krotenje; anat. medenični obroč del telesnega ogrodja iz križnice in dveh kolčnic; ramenski obroč del telesnega ogrodja iz dveh ključnic in dveh lopatic, ki veže zgornje okončine s trupom; astr. Saturnov obroč Saturnov kolobar; elektr. drsni obroč kovinski obroč, po katerem teče električni tok v rotor ali iz njega; etn. poganjati obroč otroška igra, pri kateri se poganja obroč; kem. obroč geometrična oblika medsebojne povezave ogljikovih atomov v molekuli; benzenov obroč; navt. rešilni obroč priprava za reševanje v morju, reki; strojn. batni obroči tesnilni obroči v utorih na obodu bata; teh. centrirni obroč ki omogoča natančno naravnati strojne dele; zgod. obroč srednjeveška mučilna naprava za natezanje

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

1. 1. dajati, nameščati težek predmet na drugega
   1. a) da se le-ta stisne, ne premika: obteževati kislo zelje
   2. b) zaradi večje teže, ravnotežja: obteževati ladje, žerjave; obteževati s kamni, svincem
2. 2. delati kaj težje: plezalna vrv mu je zelo obteževala nahrbtnik; pren. skrb mu je obteževala srce

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

1. 1. dati, namestiti težek predmet na drugega
   1. a) da se le-ta stisne, ne premika: obtežiti papir na pisalni mizi; naribano zelje obtežijo z deskami in kamnom
   2. b) zaradi večje teže, ravnotežja: obtežiti ladjo, žerjav / obtežiti merilno vrvico s svincem
      ♦ tekst. obtežiti svilo prepojiti naravno svilo z raztopinami kovinskih soli, čreslovine, da postane težja
2. 2. narediti kaj težje: vrv mu je preveč obtežila nahrbtnik; pren. skrb, žalost mu je obtežila srce

obtežèn -êna -o: z jekleno kroglo obtežena veriga; ladja je bila premalo obtežena

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

1. 1. gibanje, premikanje česa po kaki sklenjeni poti: obtok olja, vode; odprtine za boljši zračni obtok; pren., knjiž. mednarodni obtok literarnih vrednot
   // prehajanje preko različnih oblik, stanj nazaj v prvotno obliko, stanje: bakterije povzročajo obtok snovi v živi naravi; pomen gozda za uravnavanje vodnega obtoka
2. 2. ekon., navadno v zvezi z denar krožno gibanje denarja med posameznimi sektorji narodnega gospodarstva: pospeševati obtok denarja, vrednostnih papirjev / vzeti bankovec iz obtoka; v obtok je prišlo veliko ponarejenega denarja
   // količina denarja, ki je v krožnem gibanju: povečati obtok denarja
   ♦ anat. krvni obtok gibanje, premikanje krvi v telesu; mali ali pljučni krvni obtok del krvnega obtoka, pri katerem teče kri skozi pljuča; veliki ali telesni krvni obtok del krvnega obtoka, pri katerem teče kri skozi telo; teh. centralno ogrevanje z naravnim po naravnih zakonitostih dviganja tople vode, pare, s prisilnim obtokom s črpalko; zool. enojni krvni obtok pri katerem poganja srce samo venozno kri

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.